Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Ana Hancock
Bere Eva Longyka Marušič.
Ljubljana : Škuc, 2020
Amplituda : remiksi in drugo je peti roman pisateljice Nataše Sukič, dolgoletne lezbične aktivistke, prve slovenske didžejke, borke za človekove pravice in poslanke. Da gre za roman, ni očitno; lahko bi šlo tudi za zbirko kratke proze z različno dolgimi zgodbami. Nekatera poglavja imajo le eno poved, v katero avtorica strne pogosto travmatičen spomin na dogodek ali misel. Tako na primer v poglavju Elza beremo:
»In zakaj ne nje, z roko pokaže na košato mešanko Elzo, ni hujšega, kot da star kuža pristane v azilu.«
V pričujoči povedi so koncizno zajete teme, ki protagonistko spremljajo ves čas: staranje, strah pred zapuščenostjo in tesnobnost. Ne gre zgolj za strah pred odhodom ljubljene osebe, ampak za nekakšno prepuščenost samemu sebi v negostoljubnem vesolju. Ali z besedami avtorice v poglavju V temi izgubiš občutek za čas, v karanteni pa občutek za temo:
»Zakaj za vraga ravno zdaj, ko tam zunaj kot črno morilsko sonce sredi svojega lastnega vesolja pustoši ta nori virus.«
Pri avtorici ne gre več za svet, temveč za odprtost v vesolje. Nebo, sonce in luna imajo v imaginariju avtorice vidno vlogo kot vsakič drugačni, a nemi smerokazi.
Enopovedna poglavja kot okruški ali bolje rečeno črepinje tesnobnih spominov se z daljšimi, bolj romanesknimi poglavji prepletaj v zgodbo, ki se počasi odstira in hkrati spiralno vrača. Kakor da bi avtorica popisovala občutek življenja samega, ki ni nikoli v pravilno odmerjenih poglavjih, temveč v pripovedih, ki jih prekinjajo in se vanje vsiljujejo fragmenti nečesa drugega. Tako oblika poglavij kot zgodba ustvarjata nekakšno valovanje, menjavanje plime in oseke, obračanje proti začetku. Ali bolje rečeno amplitudo. Šele ko preberemo vseh šestinpetdeset poglavij, ko pripoved zakroži svoj nesklenjeni krog, ugotovimo, da smo brali roman. Pripoved uokvirja ljubezenska zgodba, ki se na začetku in na koncu, med katerima je preteklo več let, dogaja na ozadju idilične istrske vasice. Kakor gre po eni strani za vračanje, gre tudi za neizogibno minevanje in z njim hrepenenje po tem, da bi stvari ostale takšne, kot so na neki toči bile, ter za nemoč sprijazniti se s počasnim, a nepreklicnim venenjem. Čas poleg nelinearnega dogajanja zaznamuje pripoved tudi kot téma obsesij protagonistke Nataše. Ne moremo se znebiti občutka, da gre za izpoved avtorice same. Kakor da opazuje svoje življenje hkrati od znotraj in od zunaj, s pogledom, potopljenim v romantično ljubezen, lepoto pokrajine in telesno strast, in s pogleda, ki motri odtekanje življenja kot približevanje neizrekljivo grozljivemu niču. Kakor da se za vso masko tega sveta skriva pošastna praznina, ki jo moramo za vsako ceno prikriti z vsakdanjimi opravki. Zdi se, da se prav z vznikom splošnega zavedanja smrtnosti, ki ga je prinesla korona, širša družba še najbolj približa protagonistki. To naključje je tako nepričakovano, da za trenutek pomislimo, da gre zgolj za dobro premišljeno fikcijo.
Besedišče romana Nataše Sukič Amplituda je baročno bogato, diskurz intelektualen, pogoste so popkulturne reference širokega razpona. Podobe, ki rastejo iz avtoričine slikovite, pronicljive in gibke pisave, so na trenutke temačne in skorajda dalijevsko nadrealistične. Ponekod postane pripoved tako poetična, da se prelije v poezijo, na primer v poglavju Pridi, greva domov:
»Skozi moder zrak in iskrenje noči se razlega petje, barvite srajce opletajo v slanem vetru, obleke so napihnjene kot pisani baloni.«
Poudarjena pa ni le slikovitost, temveč tudi zvočna plat jezika, ki pride do izraza v skorajda onomatopoetičnih opisih doživljanja. Avtorici uspe podati edinstven opis občutenja sveta, ki pa je, bolj kot na strani racionalnega, iracionalna skrivnost.
Avtorica recenzije: Ana Hancock
Bere Eva Longyka Marušič.
Ljubljana : Škuc, 2020
Amplituda : remiksi in drugo je peti roman pisateljice Nataše Sukič, dolgoletne lezbične aktivistke, prve slovenske didžejke, borke za človekove pravice in poslanke. Da gre za roman, ni očitno; lahko bi šlo tudi za zbirko kratke proze z različno dolgimi zgodbami. Nekatera poglavja imajo le eno poved, v katero avtorica strne pogosto travmatičen spomin na dogodek ali misel. Tako na primer v poglavju Elza beremo:
»In zakaj ne nje, z roko pokaže na košato mešanko Elzo, ni hujšega, kot da star kuža pristane v azilu.«
V pričujoči povedi so koncizno zajete teme, ki protagonistko spremljajo ves čas: staranje, strah pred zapuščenostjo in tesnobnost. Ne gre zgolj za strah pred odhodom ljubljene osebe, ampak za nekakšno prepuščenost samemu sebi v negostoljubnem vesolju. Ali z besedami avtorice v poglavju V temi izgubiš občutek za čas, v karanteni pa občutek za temo:
»Zakaj za vraga ravno zdaj, ko tam zunaj kot črno morilsko sonce sredi svojega lastnega vesolja pustoši ta nori virus.«
Pri avtorici ne gre več za svet, temveč za odprtost v vesolje. Nebo, sonce in luna imajo v imaginariju avtorice vidno vlogo kot vsakič drugačni, a nemi smerokazi.
Enopovedna poglavja kot okruški ali bolje rečeno črepinje tesnobnih spominov se z daljšimi, bolj romanesknimi poglavji prepletaj v zgodbo, ki se počasi odstira in hkrati spiralno vrača. Kakor da bi avtorica popisovala občutek življenja samega, ki ni nikoli v pravilno odmerjenih poglavjih, temveč v pripovedih, ki jih prekinjajo in se vanje vsiljujejo fragmenti nečesa drugega. Tako oblika poglavij kot zgodba ustvarjata nekakšno valovanje, menjavanje plime in oseke, obračanje proti začetku. Ali bolje rečeno amplitudo. Šele ko preberemo vseh šestinpetdeset poglavij, ko pripoved zakroži svoj nesklenjeni krog, ugotovimo, da smo brali roman. Pripoved uokvirja ljubezenska zgodba, ki se na začetku in na koncu, med katerima je preteklo več let, dogaja na ozadju idilične istrske vasice. Kakor gre po eni strani za vračanje, gre tudi za neizogibno minevanje in z njim hrepenenje po tem, da bi stvari ostale takšne, kot so na neki toči bile, ter za nemoč sprijazniti se s počasnim, a nepreklicnim venenjem. Čas poleg nelinearnega dogajanja zaznamuje pripoved tudi kot téma obsesij protagonistke Nataše. Ne moremo se znebiti občutka, da gre za izpoved avtorice same. Kakor da opazuje svoje življenje hkrati od znotraj in od zunaj, s pogledom, potopljenim v romantično ljubezen, lepoto pokrajine in telesno strast, in s pogleda, ki motri odtekanje življenja kot približevanje neizrekljivo grozljivemu niču. Kakor da se za vso masko tega sveta skriva pošastna praznina, ki jo moramo za vsako ceno prikriti z vsakdanjimi opravki. Zdi se, da se prav z vznikom splošnega zavedanja smrtnosti, ki ga je prinesla korona, širša družba še najbolj približa protagonistki. To naključje je tako nepričakovano, da za trenutek pomislimo, da gre zgolj za dobro premišljeno fikcijo.
Besedišče romana Nataše Sukič Amplituda je baročno bogato, diskurz intelektualen, pogoste so popkulturne reference širokega razpona. Podobe, ki rastejo iz avtoričine slikovite, pronicljive in gibke pisave, so na trenutke temačne in skorajda dalijevsko nadrealistične. Ponekod postane pripoved tako poetična, da se prelije v poezijo, na primer v poglavju Pridi, greva domov:
»Skozi moder zrak in iskrenje noči se razlega petje, barvite srajce opletajo v slanem vetru, obleke so napihnjene kot pisani baloni.«
Poudarjena pa ni le slikovitost, temveč tudi zvočna plat jezika, ki pride do izraza v skorajda onomatopoetičnih opisih doživljanja. Avtorici uspe podati edinstven opis občutenja sveta, ki pa je, bolj kot na strani racionalnega, iracionalna skrivnost.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta: Maja Moll in Jure Franko.
Avtor recenzije: Marjan Kovačević Beltram Bere Igor Velše
Civilizacija ekonomskega determinizma, denarne transakcije v jedru odnosov med ljudmi, odrekanje človeškosti v procesih dehumanizacije, figura odvečnega človeka ...
Izvrstna Nina Noč kot Julija v novi preobleki baletne klasike Romeo in Julija
NAPOVED: Na velikem odru ljubljanske Drame je bila sinoči premiera in krstna izvedba novega slovenskega besedila z naslovom Vse OK. Napisala ga je Simona Hamer, dramaturginja in dramatičarka, ki je bila za to dramo leta 2020 nominirana za Grumovo nagrado. Vse OK je režiral in koreografiral Matjaž Farič, dramaturginja je bila Staša Prah, scenograf Marko Japelj in kostumograf Alan Hranitelj, nastopa deset igralcev ljubljanske Drame. Na premieri je bila Tadeja Krečič: Simona Hamer: Vse OK Premiera krstna izvedba: 16. 2. 2022 REŽISER Matjaž Farič DRAMATURGINJA Staša Prah SCENOGRAF Marko Japelj KOSTUMOGRAF Alan Hranitelj SKLADATELJ Damir Urban KOREOGRAF Matjaž Farič OBLIKOVALEC SVETLOBE Borut Bučinel LEKTOR Arko ASISTENTKA KOSTUMOGRAFA Ana Janc ASISTENTKA REŽISERJA (ŠTUDIJSKO) Lara Ekar Grlj Igralska zasedba Klemen Janežič Gregor Benjamin Krnetić Aljaž Tina Resman Rebeka Nejc Cijan Garlatti Leon Barbara Cerar Tanja Tina Vrbnjak Mihaela Saša Mihelčič Maja Saša Tabaković Časomerec Maša Derganc Lili Valter Dragan Franci
Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta: Eva Longyka Marušič in Igor Velše
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta: Eva Longyka Marušič in Igor Velše
Avtorica recenzije: Veronika Šoster Bereta: Eva Longyka Marušič in Igor Velše
Prešernovo gledališče Kranj Avtorski projekt: Zadnji naj ugasne luč, premiera 10. 2. 2022 Režiser: Dorian Šilec Petek Likovna podoba: FrešTreš Scenografinja: Nika Curk Skladatelj: Laren Polič Zdravič Kostumografinja: Tina Bonča Igrajo: Vesna Jevnikar Doroteja Nadrah Vesna Pernarčič Miha Rodman Vesna Slapar Aljoša Ternovšek Umetniška sodelavka: Maja Cerar Dramaturška svetovalka: Staša Prah Oblikovalec svetlobe: Andrej Hajdinjak Oblikovalec maske: Matej Pajntar Napoved: Kot tretjo premiero sezone so v Prešernovem gledališču Kranj sinoči uprizorili avtorski projekt Zadnji naj ugasne luč, ki ga je režiral Dorian Šilec Petek, nastal pa je v skupni produkciji s Kinom Šiška. Umetniška sodelavka je bila Maja Cerar, dramaturška svetovalka Staša Prah. Na premieri je bila Tadeja Krečič
Katarina Morano: Usedline 2021 Drama Krstna uprizoritev Premiera: 9. februar 2022 Režiser Žiga Divjak Dramaturginja Katarina Morano Scenograf Igor Vasiljev Kostumografka Tina Pavlović Avtor glasbe Blaž Gracar Lektorica Barbara Rogelj Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Gašper Zidanič Nastopajo Mirjam Korbar, Jana Zupančič, Iztok Drabik Jug, Mojca Funkl, Matej Puc, Lotos Vincenc Šparovec, Lara Wolf S krstno izvedbo igre Usedline se je v Mestnem gledališču ljubljanskem začel Mednarodni / regionalni festival RUTA grupa Triglav. Dramatičarka Katarina Morano in režiser Žiga Divjak sta uveljavljen gledališki tandem; o ustvarjanju nove predstave režiser Žiga Divjak med drugim pove, da so skušali iskati "kaj je tisto, kar je izrečeno, in kaj je tisto, kar je neizrečeno, pa vendar na neki način povedano, kaj pa dejansko še ne more biti ubesedeno, ampak je tam nekje prisotno, in ravno ko bi moralo biti izgovorjeno, je neizgovorjeno". Na fotografiji: Iztok Drabik Jug, Lara Wolf, Matej Puc, Jana Zupančič, Mojca Funkl, Lotos Vincenc Šparovec. Foto: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/usedline/#gallery-1154-1
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Avtorica recenzije: Staša Grahek Bereta Lidija Hartman in Bernard Stramič.
Avtor recenzije: Matej Bogataj Bereta Bernard Stramič in Lidija Hartman.
Neveljaven email naslov