Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Ana Hancock
Bere Eva Longyka Marušič.
Ljubljana : Škuc, 2020
Amplituda : remiksi in drugo je peti roman pisateljice Nataše Sukič, dolgoletne lezbične aktivistke, prve slovenske didžejke, borke za človekove pravice in poslanke. Da gre za roman, ni očitno; lahko bi šlo tudi za zbirko kratke proze z različno dolgimi zgodbami. Nekatera poglavja imajo le eno poved, v katero avtorica strne pogosto travmatičen spomin na dogodek ali misel. Tako na primer v poglavju Elza beremo:
»In zakaj ne nje, z roko pokaže na košato mešanko Elzo, ni hujšega, kot da star kuža pristane v azilu.«
V pričujoči povedi so koncizno zajete teme, ki protagonistko spremljajo ves čas: staranje, strah pred zapuščenostjo in tesnobnost. Ne gre zgolj za strah pred odhodom ljubljene osebe, ampak za nekakšno prepuščenost samemu sebi v negostoljubnem vesolju. Ali z besedami avtorice v poglavju V temi izgubiš občutek za čas, v karanteni pa občutek za temo:
»Zakaj za vraga ravno zdaj, ko tam zunaj kot črno morilsko sonce sredi svojega lastnega vesolja pustoši ta nori virus.«
Pri avtorici ne gre več za svet, temveč za odprtost v vesolje. Nebo, sonce in luna imajo v imaginariju avtorice vidno vlogo kot vsakič drugačni, a nemi smerokazi.
Enopovedna poglavja kot okruški ali bolje rečeno črepinje tesnobnih spominov se z daljšimi, bolj romanesknimi poglavji prepletaj v zgodbo, ki se počasi odstira in hkrati spiralno vrača. Kakor da bi avtorica popisovala občutek življenja samega, ki ni nikoli v pravilno odmerjenih poglavjih, temveč v pripovedih, ki jih prekinjajo in se vanje vsiljujejo fragmenti nečesa drugega. Tako oblika poglavij kot zgodba ustvarjata nekakšno valovanje, menjavanje plime in oseke, obračanje proti začetku. Ali bolje rečeno amplitudo. Šele ko preberemo vseh šestinpetdeset poglavij, ko pripoved zakroži svoj nesklenjeni krog, ugotovimo, da smo brali roman. Pripoved uokvirja ljubezenska zgodba, ki se na začetku in na koncu, med katerima je preteklo več let, dogaja na ozadju idilične istrske vasice. Kakor gre po eni strani za vračanje, gre tudi za neizogibno minevanje in z njim hrepenenje po tem, da bi stvari ostale takšne, kot so na neki toči bile, ter za nemoč sprijazniti se s počasnim, a nepreklicnim venenjem. Čas poleg nelinearnega dogajanja zaznamuje pripoved tudi kot téma obsesij protagonistke Nataše. Ne moremo se znebiti občutka, da gre za izpoved avtorice same. Kakor da opazuje svoje življenje hkrati od znotraj in od zunaj, s pogledom, potopljenim v romantično ljubezen, lepoto pokrajine in telesno strast, in s pogleda, ki motri odtekanje življenja kot približevanje neizrekljivo grozljivemu niču. Kakor da se za vso masko tega sveta skriva pošastna praznina, ki jo moramo za vsako ceno prikriti z vsakdanjimi opravki. Zdi se, da se prav z vznikom splošnega zavedanja smrtnosti, ki ga je prinesla korona, širša družba še najbolj približa protagonistki. To naključje je tako nepričakovano, da za trenutek pomislimo, da gre zgolj za dobro premišljeno fikcijo.
Besedišče romana Nataše Sukič Amplituda je baročno bogato, diskurz intelektualen, pogoste so popkulturne reference širokega razpona. Podobe, ki rastejo iz avtoričine slikovite, pronicljive in gibke pisave, so na trenutke temačne in skorajda dalijevsko nadrealistične. Ponekod postane pripoved tako poetična, da se prelije v poezijo, na primer v poglavju Pridi, greva domov:
»Skozi moder zrak in iskrenje noči se razlega petje, barvite srajce opletajo v slanem vetru, obleke so napihnjene kot pisani baloni.«
Poudarjena pa ni le slikovitost, temveč tudi zvočna plat jezika, ki pride do izraza v skorajda onomatopoetičnih opisih doživljanja. Avtorici uspe podati edinstven opis občutenja sveta, ki pa je, bolj kot na strani racionalnega, iracionalna skrivnost.
Avtorica recenzije: Ana Hancock
Bere Eva Longyka Marušič.
Ljubljana : Škuc, 2020
Amplituda : remiksi in drugo je peti roman pisateljice Nataše Sukič, dolgoletne lezbične aktivistke, prve slovenske didžejke, borke za človekove pravice in poslanke. Da gre za roman, ni očitno; lahko bi šlo tudi za zbirko kratke proze z različno dolgimi zgodbami. Nekatera poglavja imajo le eno poved, v katero avtorica strne pogosto travmatičen spomin na dogodek ali misel. Tako na primer v poglavju Elza beremo:
»In zakaj ne nje, z roko pokaže na košato mešanko Elzo, ni hujšega, kot da star kuža pristane v azilu.«
V pričujoči povedi so koncizno zajete teme, ki protagonistko spremljajo ves čas: staranje, strah pred zapuščenostjo in tesnobnost. Ne gre zgolj za strah pred odhodom ljubljene osebe, ampak za nekakšno prepuščenost samemu sebi v negostoljubnem vesolju. Ali z besedami avtorice v poglavju V temi izgubiš občutek za čas, v karanteni pa občutek za temo:
»Zakaj za vraga ravno zdaj, ko tam zunaj kot črno morilsko sonce sredi svojega lastnega vesolja pustoši ta nori virus.«
Pri avtorici ne gre več za svet, temveč za odprtost v vesolje. Nebo, sonce in luna imajo v imaginariju avtorice vidno vlogo kot vsakič drugačni, a nemi smerokazi.
Enopovedna poglavja kot okruški ali bolje rečeno črepinje tesnobnih spominov se z daljšimi, bolj romanesknimi poglavji prepletaj v zgodbo, ki se počasi odstira in hkrati spiralno vrača. Kakor da bi avtorica popisovala občutek življenja samega, ki ni nikoli v pravilno odmerjenih poglavjih, temveč v pripovedih, ki jih prekinjajo in se vanje vsiljujejo fragmenti nečesa drugega. Tako oblika poglavij kot zgodba ustvarjata nekakšno valovanje, menjavanje plime in oseke, obračanje proti začetku. Ali bolje rečeno amplitudo. Šele ko preberemo vseh šestinpetdeset poglavij, ko pripoved zakroži svoj nesklenjeni krog, ugotovimo, da smo brali roman. Pripoved uokvirja ljubezenska zgodba, ki se na začetku in na koncu, med katerima je preteklo več let, dogaja na ozadju idilične istrske vasice. Kakor gre po eni strani za vračanje, gre tudi za neizogibno minevanje in z njim hrepenenje po tem, da bi stvari ostale takšne, kot so na neki toči bile, ter za nemoč sprijazniti se s počasnim, a nepreklicnim venenjem. Čas poleg nelinearnega dogajanja zaznamuje pripoved tudi kot téma obsesij protagonistke Nataše. Ne moremo se znebiti občutka, da gre za izpoved avtorice same. Kakor da opazuje svoje življenje hkrati od znotraj in od zunaj, s pogledom, potopljenim v romantično ljubezen, lepoto pokrajine in telesno strast, in s pogleda, ki motri odtekanje življenja kot približevanje neizrekljivo grozljivemu niču. Kakor da se za vso masko tega sveta skriva pošastna praznina, ki jo moramo za vsako ceno prikriti z vsakdanjimi opravki. Zdi se, da se prav z vznikom splošnega zavedanja smrtnosti, ki ga je prinesla korona, širša družba še najbolj približa protagonistki. To naključje je tako nepričakovano, da za trenutek pomislimo, da gre zgolj za dobro premišljeno fikcijo.
Besedišče romana Nataše Sukič Amplituda je baročno bogato, diskurz intelektualen, pogoste so popkulturne reference širokega razpona. Podobe, ki rastejo iz avtoričine slikovite, pronicljive in gibke pisave, so na trenutke temačne in skorajda dalijevsko nadrealistične. Ponekod postane pripoved tako poetična, da se prelije v poezijo, na primer v poglavju Pridi, greva domov:
»Skozi moder zrak in iskrenje noči se razlega petje, barvite srajce opletajo v slanem vetru, obleke so napihnjene kot pisani baloni.«
Poudarjena pa ni le slikovitost, temveč tudi zvočna plat jezika, ki pride do izraza v skorajda onomatopoetičnih opisih doživljanja. Avtorici uspe podati edinstven opis občutenja sveta, ki pa je, bolj kot na strani racionalnega, iracionalna skrivnost.
Po motivih Petronijevega Satirikona Premiera 27.12.2021 Igralska zasedba Daša Doberšek, Ivan Godnič, Klemen Kovačič, Janja Majzelj, Anja Novak, Ivan Peternelj, Robert Prebil, Matej Recer, Romana Šalehar, Vito Weis Režiserka Bojana Lazić Dramaturgija Slobodan Obradović Scenografija Zorana Petrov Kostumografija Maja Mirković Glasba Vladimir Pejković Koreografija Damjan Kecojević Svetovalka za jezik Mateja Dermelj Po srbskem prevodu Radmile Šalabalić prevedla Sonja Dolžan Oblikovanje svetlobe Bojana Lazić, Zorana Petrov Oblikovanje zvoka Silvo Zupančič Oblikovanje maske Nathalie Horvat Vodja predstave Liam Hlede Predstava Pojedina pri Trimalhionu, ki je premiero doživela na velikem odru Slovenskega mladinskega gledališča, na začetku sledi izvirnemu Petronijevemu besedilu, ki je nastalo v prvem stoletju našega štetja, a se kaj hitro prelomi v postdramsko komedijo. Predstavo je postavila na oder srbska režiserka Bojana Lazić, ogledala si jo je Ana Lorger – njeno besedilo bere Staša Grahek.
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Aleksander Golja in Lidija Hartman.
Cankarjev dom / gostovanje 18. 12. 2021 Režija: Jernej Lorenci Dramaturgija: Matic Starina Scenografija: Branko Hojnik Kostumografija: Belinda Radulović Koreografija: Gregor Luštek Skladatelj: Branko Rožman Asistenti režiserja: Aleksandar Švabić, Rajna Racz in Tim Hrvaćanin Asistentki kostumografinje: Bernarda Popelar Lesjak in Marta Žegura Prevod: Nives Košir Igrajo: Katarina Bistrović Darvaš, Dado Ćosić, Frano Mašković, Mia Melcher, Pjer Meničanin, Rakan Rushaidat, Lucija Šerbedžija, Vedran Živolić Sinoči je v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma s predstavo Eichmann v Jeruzalemu gostovalo Zagrebško gledališče mladih. Izhodišče predstave v režiji Jerneja Lorencija je poročilo Hannah Arendt o sojenju organizatorju holokavsta Adolfu Eichmannu, ki ga uprizoritev širi s številnimi viri pričevanj in igralskimi osebnim zgodbami. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: ZKM
Na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno uprizorili dramo sodobne slovenske avtorice Barbare Zemljič Olje črne kumine. Gre za povsem sveže delo, ki ga je Zemljičeva sama tudi režirala. O usklajevanju vlog avtorice in režiserke Barbara Zemljič med drugim pove, da vedno poskuša zaključiti pisanje, preden gre v fazo režije, ker ji preprosto deluje drug del možganov: ko enkrat razmišlja o slikah, ne more več razmišljati o besedah, pravi. premiera: 16. december 2021 Režiserka Barbara Zemljič Dramaturginja Ira Ratej Scenografka Urša Vidic Kostumografka Tina Bonča Avtor glasbe Miha Petric Lektorica Maja Cerar Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Matija Zajc Nastopajo Jure Henigman, Bernarda Oman, Karin Komljanec, Gaber K. Trseglav, Matej Zemljič k. g. Foto: Peter Giodani
Mike Bartlett: Klinc Prevajalka Tina Mahkota Režiser Peter Petkovšek Dramaturg Urban Zorko Scenografka Sara Slivnik Kostumografka Tina Bonča Avtor glasbe Peter Žargi Lektorica Živa Čebulj Oblikovalec svetlobe Andrej Hajdinjak Igrajo: John Urban Kuntarič M Aljoša Koltak Ž Maša Grošelj O Branko Završan Premiera 3. decembra 2021 NAPOVED: Tretjega decembra je bila v celjskem gledališču premiera drame sodobnega angleškega dramatika Mikea Bartletta z naslovom KLINC v gibkem prevodu Tine Mahkota. Debut na slovenskih odrih pa je doživel tudi mladi gledališki režiser Peter Petkovšek, doslej delujoč le v tujini.Ponovitev si je te dni ogledala Vilma Štritof. Foto: Jaka Babnik
Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta: Eva Longyka Marušič in Matjaž Romih.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta: Eva Longyka Marušič in Matjaž Romih.
Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno in prvič na Slovenskem uprizorili leta 2007 napisano igro nemškega dramatika Falka Richterja Izredne razmere, ki jo v gledališču napovedujejo kot distopijski triler. Delo je prevedla Anja Naglič, režiser je bil Jan Krmelj, ki je pred premiero povedal: "Ko zgodba teče, je na neki način klasična, vendar gre za klasičnost s pastjo, ki te vedno znova preseneti; besedilo je pisano na način klasičnega dialoga, vendar ni nikoli zares jasno, kaj od tega, o čemer govorimo, se je res zgodilo ali pa se res dogaja." Vtise po premieri je strnila Staša Grahek. Im Ausnahmezustand, 2007 Psihološki triler Prva slovenska uprizoritev Premiera: 11. december 2021 Prevajalka Anja Naglič Režiser in scenograf Jan Krmelj Dramaturginja Petra Pogorevc Kostumografka Špela Ema Veble Lektor Martin Vrtačnik Avtor glasbe Luka Ipavec Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Asistent dramaturginje Tilen Oblak (študijsko) Nastopajo Iva Krajnc Bagola, Branko Jordan, Gašper Lovrec k. g. Foto: Peter Giodani
SNG Drama Ljubljana / Mala drama Maja Končar: Zrcalce, zrcalce, požrla te bom, krstna izvedba: 10. 12. 2021 Režiser: Luka Marcen Dramaturginja: Eva Kraševec Igrata: Zvone Hribar in Maja Končar Scenograf Branko Hojnik Kostumografinja Ana Janc Avtor glasbe Martin Vogrin Lektorica Tatjana Stanič Oblikovalka svetlobe Mojca Sarjaš Asistentka scenografa Maruša Mali Gledališka pedagoginja Špela Šinigoj Svetovalka za gib Tinkara Končar Na odru Male drame SNG Drama Ljubljana je bila premiera in krstna uprizoritev igre za otroke z naslovom Zrcalce, zrcalce, požrla te bom. Avtorica besedila je Maja Končar, ki skupaj z Zvonetom Hribarjem tudi nastopa, dramaturginja je bila Eva Kraševec, režiser pa Luka Marcén, ki je poudaril, da je režija igre z otroke enaka tisti za odrasle, da pa se je ob tem mogoče prepustiti drugačnemu tipu domišljije.Na premieri je bila Tadeja Krečič:
Neveljaven email naslov