Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Nataša Sukič: Amplituda

03.05.2021

Avtorica recenzije: Ana Hancock Bere Eva Longyka Marušič.

Ljubljana : Škuc, 2020

Amplituda : remiksi in drugo je peti roman pisateljice Nataše Sukič, dolgoletne lezbične aktivistke, prve slovenske didžejke, borke za človekove pravice in poslanke. Da gre za roman, ni očitno; lahko bi šlo tudi za zbirko kratke proze z različno dolgimi zgodbami. Nekatera poglavja imajo le eno poved, v katero avtorica strne pogosto travmatičen spomin na dogodek ali misel. Tako na primer v poglavju Elza beremo:

»In zakaj ne nje, z roko pokaže na košato mešanko Elzo, ni hujšega, kot da star kuža pristane v azilu.«

V pričujoči povedi so koncizno zajete teme, ki protagonistko spremljajo ves čas: staranje, strah pred zapuščenostjo in tesnobnost. Ne gre zgolj za strah pred odhodom ljubljene osebe, ampak za nekakšno prepuščenost samemu sebi v negostoljubnem vesolju. Ali z besedami avtorice v poglavju V temi izgubiš občutek za čas, v karanteni pa občutek za temo:

»Zakaj za vraga ravno zdaj, ko tam zunaj kot črno morilsko sonce sredi svojega lastnega vesolja pustoši ta nori virus.«

Pri avtorici ne gre več za svet, temveč za odprtost v vesolje. Nebo, sonce in luna imajo v imaginariju avtorice vidno vlogo kot vsakič drugačni, a nemi smerokazi.

Enopovedna poglavja kot okruški ali bolje rečeno črepinje tesnobnih spominov se z daljšimi, bolj romanesknimi poglavji prepletaj v zgodbo, ki se počasi odstira in hkrati spiralno vrača. Kakor da bi avtorica popisovala občutek življenja samega, ki ni nikoli v pravilno odmerjenih poglavjih, temveč v pripovedih, ki jih prekinjajo in se vanje vsiljujejo fragmenti nečesa drugega. Tako oblika poglavij kot zgodba ustvarjata nekakšno valovanje, menjavanje plime in oseke, obračanje proti začetku. Ali bolje rečeno amplitudo. Šele ko preberemo vseh šestinpetdeset poglavij, ko pripoved zakroži svoj nesklenjeni krog, ugotovimo, da smo brali roman. Pripoved uokvirja ljubezenska zgodba, ki se na začetku in na koncu, med katerima je preteklo več let, dogaja na ozadju idilične istrske vasice. Kakor gre po eni strani za vračanje, gre tudi za neizogibno minevanje in z njim hrepenenje po tem, da bi stvari ostale takšne, kot so na neki toči bile, ter za nemoč sprijazniti se s počasnim, a nepreklicnim venenjem. Čas poleg nelinearnega dogajanja zaznamuje pripoved tudi kot téma obsesij protagonistke Nataše. Ne moremo se znebiti občutka, da gre za izpoved avtorice same. Kakor da opazuje svoje življenje hkrati od znotraj in od zunaj, s pogledom, potopljenim v romantično ljubezen, lepoto pokrajine in telesno strast, in s pogleda, ki motri odtekanje življenja kot približevanje neizrekljivo grozljivemu niču. Kakor da se za vso masko tega sveta skriva pošastna praznina, ki jo moramo za vsako ceno prikriti z vsakdanjimi opravki. Zdi se, da se prav z vznikom splošnega zavedanja smrtnosti, ki ga je prinesla korona, širša družba še najbolj približa protagonistki. To naključje je tako nepričakovano, da za trenutek pomislimo, da gre zgolj za dobro premišljeno fikcijo.

Besedišče romana Nataše Sukič Amplituda je baročno bogato, diskurz intelektualen, pogoste so popkulturne reference širokega razpona. Podobe, ki rastejo iz avtoričine slikovite, pronicljive in gibke pisave, so na trenutke temačne in skorajda dalijevsko nadrealistične. Ponekod postane pripoved tako poetična, da se prelije v poezijo, na primer v poglavju Pridi, greva domov:

»Skozi moder zrak in iskrenje noči se razlega petje, barvite srajce opletajo v slanem vetru, obleke so napihnjene kot pisani baloni.«

Poudarjena pa ni le slikovitost, temveč tudi zvočna plat jezika, ki pride do izraza v skorajda onomatopoetičnih opisih doživljanja. Avtorici uspe podati edinstven opis občutenja sveta, ki pa je, bolj kot na strani racionalnega, iracionalna skrivnost.


Ocene

2005 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Nataša Sukič: Amplituda

03.05.2021

Avtorica recenzije: Ana Hancock Bere Eva Longyka Marušič.

Ljubljana : Škuc, 2020

Amplituda : remiksi in drugo je peti roman pisateljice Nataše Sukič, dolgoletne lezbične aktivistke, prve slovenske didžejke, borke za človekove pravice in poslanke. Da gre za roman, ni očitno; lahko bi šlo tudi za zbirko kratke proze z različno dolgimi zgodbami. Nekatera poglavja imajo le eno poved, v katero avtorica strne pogosto travmatičen spomin na dogodek ali misel. Tako na primer v poglavju Elza beremo:

»In zakaj ne nje, z roko pokaže na košato mešanko Elzo, ni hujšega, kot da star kuža pristane v azilu.«

V pričujoči povedi so koncizno zajete teme, ki protagonistko spremljajo ves čas: staranje, strah pred zapuščenostjo in tesnobnost. Ne gre zgolj za strah pred odhodom ljubljene osebe, ampak za nekakšno prepuščenost samemu sebi v negostoljubnem vesolju. Ali z besedami avtorice v poglavju V temi izgubiš občutek za čas, v karanteni pa občutek za temo:

»Zakaj za vraga ravno zdaj, ko tam zunaj kot črno morilsko sonce sredi svojega lastnega vesolja pustoši ta nori virus.«

Pri avtorici ne gre več za svet, temveč za odprtost v vesolje. Nebo, sonce in luna imajo v imaginariju avtorice vidno vlogo kot vsakič drugačni, a nemi smerokazi.

Enopovedna poglavja kot okruški ali bolje rečeno črepinje tesnobnih spominov se z daljšimi, bolj romanesknimi poglavji prepletaj v zgodbo, ki se počasi odstira in hkrati spiralno vrača. Kakor da bi avtorica popisovala občutek življenja samega, ki ni nikoli v pravilno odmerjenih poglavjih, temveč v pripovedih, ki jih prekinjajo in se vanje vsiljujejo fragmenti nečesa drugega. Tako oblika poglavij kot zgodba ustvarjata nekakšno valovanje, menjavanje plime in oseke, obračanje proti začetku. Ali bolje rečeno amplitudo. Šele ko preberemo vseh šestinpetdeset poglavij, ko pripoved zakroži svoj nesklenjeni krog, ugotovimo, da smo brali roman. Pripoved uokvirja ljubezenska zgodba, ki se na začetku in na koncu, med katerima je preteklo več let, dogaja na ozadju idilične istrske vasice. Kakor gre po eni strani za vračanje, gre tudi za neizogibno minevanje in z njim hrepenenje po tem, da bi stvari ostale takšne, kot so na neki toči bile, ter za nemoč sprijazniti se s počasnim, a nepreklicnim venenjem. Čas poleg nelinearnega dogajanja zaznamuje pripoved tudi kot téma obsesij protagonistke Nataše. Ne moremo se znebiti občutka, da gre za izpoved avtorice same. Kakor da opazuje svoje življenje hkrati od znotraj in od zunaj, s pogledom, potopljenim v romantično ljubezen, lepoto pokrajine in telesno strast, in s pogleda, ki motri odtekanje življenja kot približevanje neizrekljivo grozljivemu niču. Kakor da se za vso masko tega sveta skriva pošastna praznina, ki jo moramo za vsako ceno prikriti z vsakdanjimi opravki. Zdi se, da se prav z vznikom splošnega zavedanja smrtnosti, ki ga je prinesla korona, širša družba še najbolj približa protagonistki. To naključje je tako nepričakovano, da za trenutek pomislimo, da gre zgolj za dobro premišljeno fikcijo.

Besedišče romana Nataše Sukič Amplituda je baročno bogato, diskurz intelektualen, pogoste so popkulturne reference širokega razpona. Podobe, ki rastejo iz avtoričine slikovite, pronicljive in gibke pisave, so na trenutke temačne in skorajda dalijevsko nadrealistične. Ponekod postane pripoved tako poetična, da se prelije v poezijo, na primer v poglavju Pridi, greva domov:

»Skozi moder zrak in iskrenje noči se razlega petje, barvite srajce opletajo v slanem vetru, obleke so napihnjene kot pisani baloni.«

Poudarjena pa ni le slikovitost, temveč tudi zvočna plat jezika, ki pride do izraza v skorajda onomatopoetičnih opisih doživljanja. Avtorici uspe podati edinstven opis občutenja sveta, ki pa je, bolj kot na strani racionalnega, iracionalna skrivnost.


29.11.2021

Jernej Mlekuž: ABCČĆ migracij

Avtor recenzije: Milan Vogel Bere Jure Franko.


29.11.2021

Lajos Bence: Furijasta generacija

Avtor recenzije: Andrej Lutman Bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko.


29.11.2021

Natalija Milovanović: Samoumevno

Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta Jure Franko in Eva Longyka Marušič.


29.11.2021

Franjo H. Naji: Ringlšpil

Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bere: Aleksander Golja


29.11.2021

Goran Vojnović: Figa

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


28.11.2021

Goran Vojnović - Simona Hamer: Figa

Predstavo Figa, po romanu Gorana Vojnovića, ki je v Slovenskem narodnem gledališču Drama Ljubljana nastala v dramatizaciji Simone Hamer in režiji Martina Luke Škofa, so v spletnem prenosu prikazali že spomladi.Zdaj pa je bila Figa premierno odigrana pred občinstvom. Ogledala si jo je Petra Tanko. foto: Peter Uhan, izsek, vir: www.drama.si


22.11.2021

Peter Handke: Moje leto v nikogaršnjem zalivu

Avtorica ocene: Ana Geršak Bere Mateja Perpar


22.11.2021

Marija Švajncer: Virus in filozofija

Avtorica ocene: Nada Breznik Bereta Jure Franko in Lidija Hartman


22.11.2021

Dejan Koban: Najbolj idiotska avtobiografija na svetu in izven

Avtorica ocene: Veronika Šoster Bereta Lidija Hartman in Jure Franko


22.11.2021

Taja Močnik:: Kamni z Marsa

Avtor ocene: Matej Bogataj Bere Jure Franko


19.11.2021

Simona Semenič: lepe vide lepo gorijo

NAPOVED: V Prešernovem gledališču v Kranju je bila sinoči premierno uprizorjena igra Lepe Vide lepo gorijo Simone Semenič, ki se je z lanskega repertoarja preselila v to sezono. Dramaturginja je bila Eva Kraševec, režija je bila v rokah Maše Pelko. Na premieri je bila Tadeja Krečič: Krstna uprizoritev Premiera18. novembra 2021 Režiserka: Maša Pelko Dramaturginja: Eva Kraševec Scenografa: Dorian Šilec Petek in Sara Slivnik Kostumografka: Tina Bonča Avtor glasbe: Luka Ipavec Svetovalec za gib: Klemen Janežič Lektorica: Maja Cerar Oblikovalec luči: Andrej Hajdinjak Asistentka dramaturgije: Lučka Neža Peterlin Oblikovalec maske: Matej Pajntar IGRAJO: Vesna Jevnikar, Doroteja Nadrah, Darja Reichman, Vesna Slapar, Miha Rodman, Aljoša Ternovšek, Gaja Filač k. g.


18.11.2021

Forum nove glasbe uvodoma z odličnim festivalskim ansamblom

V petek se je v Slovenski filharmoniji začel drugi Forum nove glasbe. Tokrat festival napoveduje moto Glasba in mediji, program pa je oblikovala skladateljica Iris ter Schiphorst. Z uvodnega koncerta festivala, na katerem je nastopil ansambel Foruma nove glasbe z dirigentom Leonhardom Garmsom in gosti, poroča Primož Trdan.


17.11.2021

5. koncert komornega cikla Carpe artem so glasbeniki poimenovali Iskrenost in pristnost

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


17.11.2021

2. koncert cikla Same mogočne skladbe Slovenske filharmonije z naslovom Globina teme

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


16.11.2021

Orkester Mozarteum Salzburg na 2. koncertu za Zlati abonma

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


15.11.2021

Irena Štaudohar: Kaj hoče ženska?

Avtorica recenzije: Petra Meterc Bere: Lidija Hartman


15.11.2021

Esad Babačić; Včasih

Avtorica recenzije: Nives Kovač Bereta: Lidija Hartman in Bernard Stramič


15.11.2021

Nina Dragičević: To telo, pokončno

Avtorica recenzije: Petra Koršič Bere: Eva Longyka Marušič


15.11.2021

Irena Svetek: Rdeča kapica

Avtorica recenzije: Anja Radaljac Bere: Lidija Hartman


15.11.2021

Goran Marković: Beograjski trio

Avtor recenzije: Simon Popek Bere: Aleksander Golja


Stran 48 od 101
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov