Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtor recenzije: Aljaž Krivec
Bere: Jure Franko
Ljubljana : Beletrina, 2021
Leta 2008 so Čefurji raus! Gorana Vojnovića izstrelili med osrednje figure domačega literarnega prostora, tako po kritiški sprejetosti kakor tudi po prodajnem uspehu. Vprašanja, povezana z nekdanjo skupno državo, in priseljenska tematika so avtorja zanimala tudi v kasnejšem ustvarjanju, najsi gre za romana Jugoslavija, moja dežela in Figa ali za njegovo filmsko ustvarjanje in kolumnistiko. Enotni recept pa je z novim romanom Đorđić se vrača postal še bolj enoten, saj gre za nadaljevanje avtorjevega romanesknega prvenca. Ta se je končal z odhodom protagonista Marka Đorđića v Bosno, prihodnost pa je bila neznana in nejasna. Po nekaj več kot desetih letih, ravno v času evropskega prvenstva v košarki, ga zdaj srečamo ob vrnitvi na Fužine. Čeprav se sprva zdi, da se je vrnil zaradi neobetavnih razmer v državi in zaradi očetove morda usodne bolezni, se z vsako stranjo zdi bolj verjetno, da ga je v beg pognal ljubosumni mož njegove ljubimke.
In kaj se dogaja v Sloveniji? Pravzaprav nič posebnega. Tako imenovani čefurji so v veliki meri postali Slovenci, vsaj tisti, ki se niso obrnili k islamu, Adi je še bolj nor, Dejan se je asimiliral, Đorđić pa še vedno pretežno glumi gljivo, se zaljubi v Dejanovo sestro in zmotno verjame, da Slovenija nima nobenih možnosti v finalu evropskega prvenstva.
Roman Đorđić se vrača tako po eni strani odpira vprašanje asimilacije, temo, ki je postala posebej razširjena med begunsko krizo, posveti se vprašanju Srba v Bosni, reflektira politično problematiko te države, a tudi družbeno problematiko Slovenije. Dokumentira spremembe, ki so se zgodile in ki jih med drugim odseva dejstvo, da je Sloveniji uspelo postati evropska košarkarska velesila. Ugotavlja, da ljudje odraščajo, a se ne nujno spremenijo, in da so razlogi za to kompleksni.
To je družbeni kontekst, ki služi za ozadje zgodbe, medtem ko drugi pol romana predstavljajo intimnejše zgodbe o denimo Radovanovi bolezni, odnosih v družini Đorđić, Markovih ljubeznih in prijateljstvih, ki to skoraj več niso, a vendarle ne zastarajo …
Morda je že iz tega kratkega opisa mogoče izluščiti, kaj so prepričljive in neprepričljive razsežnosti najnovejše Vojnovićeve knjige. V prvo skupino sodi detekcija političnih in zasebnih okoliščin, ki junaka lahko vodijo na njegovo pot. Pri tem je posebej pomembno, da Vojnović stavi na ravnotežje med enim in drugim, s čimer se ne zaveže niti pretirano kontekstualnemu niti imanentističnemu branju družbe.
Manj prepričljivo pa je, da se zdi, da se niti enemu niti drugemu ne zaveže niti po plati refleksije. Ob vprašanju družbenih okoliščin tako umanjka kompleksnejša slika s pomenljivimi detajli, globljim uvidom, nečim, kar bi nas morda presunilo in kar bi res razkrivalo naravo dogajanja. Podobno je mogoče reči za intimno plat. Ta je v svoji osnovi prepričljiva, a se ne zdi zares razdelana, saj roman pušča še veliko prostora za poglobitev psihologije likov in poskus razumevanja njihovih akcij. Morda je v tem oziru najbolje izpisano odzivanje na razvoj Radovanove bolezni, medtem ko sta denimo Markovi ljubezenski zgodbi, kljub neizmernemu pomenu za razvoj besedila, predstavljeni v le nekaj koordinatah.
Zato pa je toliko več prostora namenjenega protagonistovim mislim, za katere se zdi, da se vedno znova vračajo k njemu samemu, medtem ko momenti odnosnosti odpadejo. S tem se pred nami po eni strani izriše zanimiv, plastičen in morda celo karizmatičen lik, vendar z vidika refleksije zasebnih in družbenih odnosov tudi vedno znova ostajamo znotraj njegovega lastnega sveta. Ali drugače: včasih se zdi, da je med romanom pred nami in Đorđićem postavljen enačaj, čeprav bi glede na to, da se delo ne ukvarja z vprašanjem tvorjenja resničnosti in da si da veliko opraviti prav z odnosi, veljalo izpisati še kakšen moment napetosti med njegovim notranjim svetom in okoljem.
Očitki, ki jih je mogoče nameniti idejni plati romana, pa ne veljajo za jezikovno in slogovno plat Vojnovićevega romana Đorđić se vrača. Njegov živi, začinjeni jezik je našel dobro ravnotežje med slovenščino in srbohrvaščino, s čimer na zanimiv način naslika duhovni svet nastopajočih, ob tem pa mu je, preprosto povedano, uspelo obogatiti literarni izraz in ne nazadnje ponuditi privlačno branje. Po moji presoji se namreč roman kljub dolžini prebere na mah, morda največ zaslug za to pa ima prav skrbno izbran in dobro obvladan jezik.
Vojnovićev najnovejši roman Đorđić se vrača duhovno-zgodovinsko prepričljivo nadaljuje zgodbo romana Čefurji raus!, a se zdi, da bi moral po ambicioznosti prej slediti denimo Figi kot pa prvencu. Razlika med prvim in drugim po literarni plati zato žal ni tako zelo očitna. Slednje pa ne velja predvsem za jezik, ta je bil njegova močna plat že v prvencu, tokrat pa ga je mogoče razumeti kot še izrazitejši presežek.
Avtor recenzije: Aljaž Krivec
Bere: Jure Franko
Ljubljana : Beletrina, 2021
Leta 2008 so Čefurji raus! Gorana Vojnovića izstrelili med osrednje figure domačega literarnega prostora, tako po kritiški sprejetosti kakor tudi po prodajnem uspehu. Vprašanja, povezana z nekdanjo skupno državo, in priseljenska tematika so avtorja zanimala tudi v kasnejšem ustvarjanju, najsi gre za romana Jugoslavija, moja dežela in Figa ali za njegovo filmsko ustvarjanje in kolumnistiko. Enotni recept pa je z novim romanom Đorđić se vrača postal še bolj enoten, saj gre za nadaljevanje avtorjevega romanesknega prvenca. Ta se je končal z odhodom protagonista Marka Đorđića v Bosno, prihodnost pa je bila neznana in nejasna. Po nekaj več kot desetih letih, ravno v času evropskega prvenstva v košarki, ga zdaj srečamo ob vrnitvi na Fužine. Čeprav se sprva zdi, da se je vrnil zaradi neobetavnih razmer v državi in zaradi očetove morda usodne bolezni, se z vsako stranjo zdi bolj verjetno, da ga je v beg pognal ljubosumni mož njegove ljubimke.
In kaj se dogaja v Sloveniji? Pravzaprav nič posebnega. Tako imenovani čefurji so v veliki meri postali Slovenci, vsaj tisti, ki se niso obrnili k islamu, Adi je še bolj nor, Dejan se je asimiliral, Đorđić pa še vedno pretežno glumi gljivo, se zaljubi v Dejanovo sestro in zmotno verjame, da Slovenija nima nobenih možnosti v finalu evropskega prvenstva.
Roman Đorđić se vrača tako po eni strani odpira vprašanje asimilacije, temo, ki je postala posebej razširjena med begunsko krizo, posveti se vprašanju Srba v Bosni, reflektira politično problematiko te države, a tudi družbeno problematiko Slovenije. Dokumentira spremembe, ki so se zgodile in ki jih med drugim odseva dejstvo, da je Sloveniji uspelo postati evropska košarkarska velesila. Ugotavlja, da ljudje odraščajo, a se ne nujno spremenijo, in da so razlogi za to kompleksni.
To je družbeni kontekst, ki služi za ozadje zgodbe, medtem ko drugi pol romana predstavljajo intimnejše zgodbe o denimo Radovanovi bolezni, odnosih v družini Đorđić, Markovih ljubeznih in prijateljstvih, ki to skoraj več niso, a vendarle ne zastarajo …
Morda je že iz tega kratkega opisa mogoče izluščiti, kaj so prepričljive in neprepričljive razsežnosti najnovejše Vojnovićeve knjige. V prvo skupino sodi detekcija političnih in zasebnih okoliščin, ki junaka lahko vodijo na njegovo pot. Pri tem je posebej pomembno, da Vojnović stavi na ravnotežje med enim in drugim, s čimer se ne zaveže niti pretirano kontekstualnemu niti imanentističnemu branju družbe.
Manj prepričljivo pa je, da se zdi, da se niti enemu niti drugemu ne zaveže niti po plati refleksije. Ob vprašanju družbenih okoliščin tako umanjka kompleksnejša slika s pomenljivimi detajli, globljim uvidom, nečim, kar bi nas morda presunilo in kar bi res razkrivalo naravo dogajanja. Podobno je mogoče reči za intimno plat. Ta je v svoji osnovi prepričljiva, a se ne zdi zares razdelana, saj roman pušča še veliko prostora za poglobitev psihologije likov in poskus razumevanja njihovih akcij. Morda je v tem oziru najbolje izpisano odzivanje na razvoj Radovanove bolezni, medtem ko sta denimo Markovi ljubezenski zgodbi, kljub neizmernemu pomenu za razvoj besedila, predstavljeni v le nekaj koordinatah.
Zato pa je toliko več prostora namenjenega protagonistovim mislim, za katere se zdi, da se vedno znova vračajo k njemu samemu, medtem ko momenti odnosnosti odpadejo. S tem se pred nami po eni strani izriše zanimiv, plastičen in morda celo karizmatičen lik, vendar z vidika refleksije zasebnih in družbenih odnosov tudi vedno znova ostajamo znotraj njegovega lastnega sveta. Ali drugače: včasih se zdi, da je med romanom pred nami in Đorđićem postavljen enačaj, čeprav bi glede na to, da se delo ne ukvarja z vprašanjem tvorjenja resničnosti in da si da veliko opraviti prav z odnosi, veljalo izpisati še kakšen moment napetosti med njegovim notranjim svetom in okoljem.
Očitki, ki jih je mogoče nameniti idejni plati romana, pa ne veljajo za jezikovno in slogovno plat Vojnovićevega romana Đorđić se vrača. Njegov živi, začinjeni jezik je našel dobro ravnotežje med slovenščino in srbohrvaščino, s čimer na zanimiv način naslika duhovni svet nastopajočih, ob tem pa mu je, preprosto povedano, uspelo obogatiti literarni izraz in ne nazadnje ponuditi privlačno branje. Po moji presoji se namreč roman kljub dolžini prebere na mah, morda največ zaslug za to pa ima prav skrbno izbran in dobro obvladan jezik.
Vojnovićev najnovejši roman Đorđić se vrača duhovno-zgodovinsko prepričljivo nadaljuje zgodbo romana Čefurji raus!, a se zdi, da bi moral po ambicioznosti prej slediti denimo Figi kot pa prvencu. Razlika med prvim in drugim po literarni plati zato žal ni tako zelo očitna. Slednje pa ne velja predvsem za jezik, ta je bil njegova močna plat že v prvencu, tokrat pa ga je mogoče razumeti kot še izrazitejši presežek.
Avtorica recenzije: Ana Hancock Bereta Barbara Zupan in Dejan Kaloper.
Eva Jagodic, Matic Lukšič: Vse to sem videla, ko sem letela mimo Kozmomjuzikel po motivih iz življenja psičke Lajke Krstna uprizoritev Premiera: 13. januar 2022 Avtorja scenarija in uprizoritvene zamisli Eva Jagodic in Matic Lukšič Dramaturginja Eva Jagodic Avtor songov in glasbe Matic Lukšič Avtor likovne zasnove Matic Lukšič Svetovalka za gib Anja Möderndorfer Lektor Martin Vrtačnik Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Oblikovalec zvoka Tomaž Božič Nastopa Matic Lukšič Na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno uprizorili Kozmomjuzikel po motivih iz življenja psičke Lajke z naslovom Vse to sem videla, ko sem letela mimo: gre za avtorski projekt igralca Matica Lukšiča, ki je z Evo Jagodic avtor scenarija in uprizoritvene zamisli, poleg tega pa tudi avtor songov, glasbe in likovne zasnove ter edini nastopajoči: "Lajkina zgodba govori o Lajki, ampak v bistvu na neki način govori o vsakem človeku: iskanje potrditve, iskanje pripadnosti, želja po pripadnosti in bližini, hkrati strah pred samoto in želja po samoti." Vtise po predpremieri, ki je bila 12. januarja, je strnila Staša Grahek. Foto: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/vse-to-sem-videla-ko-sem-letela-mimo/#gallery-1100-8
V filmu Zastoj spremljamo srečanje dveh zakonskih parov iz različnih slojev družbe, ki na prvi pogled nimata ničesar skupnega, vendar ju tragični dogodek na nenavaden način poveže. Več o tem, kako je nastajal scenarij za film in še čem Petra Meterc in režiser Vinko Möderndorfer.
Podelitev zlatih globusov po poročanju našega dopisnika Andreja Stoparja ne le izgublja sijaj, ampak tudi odmevnost in kredibilnost. Vendar zaradi tega nikakor ne smemo nehati govoriti o dobrih filmih – z nagradami za najboljšo dramo, najboljši scenarij, najboljšo režiserko, najboljšo filmsko glasbo in kar tremi nagrajenimi igralci je nedvomno slavil film Jane Campion Moč psa, ki je bil sicer premierno prikazan v Benetkah. Ocenjuje ga Petra Meterc.
Film Jagnje je letos v Cannesu osvojil nagrado za izvirnost v sklopu Posebni pogled, nato pa na festivalu fantastičnega filma v Sitgesu še nagrado za najboljši celovečerec. Film družinsko dramo uprizori s prvinami islandske ljudske pripovedke: par brez otrok, ki živi na odmaknjenem islandskem podeželju, v ovčjem hlevu nekega dne odkrije nenavadno darilo matere narave. Pa je res darilo – ali si ga zakonca kot tako samovoljno vzameta? Vsak čudež ima svojo ceno, so zapisali pri ljubljanskem Kinodvoru, kjer so imeli v gosteh glavnega igralca v filmu, Hilmirja Snarja Gu?nasona. Z njim se je pogovarjala Tina Poglajen.
Petindvajset let po nizu brutalnih umorov v tihem mestecu si je novi morilec nadel masko in začel napadati skupino najstnikov, da bi obudil skrivnosti iz smrtonosne preteklosti mesta. Zgodba novega dela spremlja mlado žensko, ki se vrača v svoj rodni kraj, tam pa ugotovi, da so grozljivi umori povezani z razvpitim zamaskiranim serijskim morilcem. O filmu in franšizi kot taki razmišlja Muanis Sinanović.
Avtor recenzije: Andrej Lutman Bereta Bernard Stramič in Barbara Zupan.
Avtorica recenzije: Cvetka Bevc Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja
»Film tarčo doseže, ne da bi pok strela sploh slišali in ravno zaradi svoje navidezne lahkotnosti ter preprostosti uspe gledalca mučno pretresti« - Muanis Sinanović
»Pravega odgovora nam Dragojevićeva bližnja prihodnost ne more in niti noče ponuditi. Kaj so za koga nebesa, mora pač ugotoviti vsak sam.« - Gaja Poeschl
»Skladatelj je temo filma izrazil s tangom in z njo uspešno zaobjel vso njeno kompleksnost – strast, poželenje, ljubezen, hrepenenje in brezup.« - Katja Ogrin
Neveljaven email naslov