Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtor recenzije: Aljaž Krivec
Bere: Jure Franko
Ljubljana : Beletrina, 2021
Leta 2008 so Čefurji raus! Gorana Vojnovića izstrelili med osrednje figure domačega literarnega prostora, tako po kritiški sprejetosti kakor tudi po prodajnem uspehu. Vprašanja, povezana z nekdanjo skupno državo, in priseljenska tematika so avtorja zanimala tudi v kasnejšem ustvarjanju, najsi gre za romana Jugoslavija, moja dežela in Figa ali za njegovo filmsko ustvarjanje in kolumnistiko. Enotni recept pa je z novim romanom Đorđić se vrača postal še bolj enoten, saj gre za nadaljevanje avtorjevega romanesknega prvenca. Ta se je končal z odhodom protagonista Marka Đorđića v Bosno, prihodnost pa je bila neznana in nejasna. Po nekaj več kot desetih letih, ravno v času evropskega prvenstva v košarki, ga zdaj srečamo ob vrnitvi na Fužine. Čeprav se sprva zdi, da se je vrnil zaradi neobetavnih razmer v državi in zaradi očetove morda usodne bolezni, se z vsako stranjo zdi bolj verjetno, da ga je v beg pognal ljubosumni mož njegove ljubimke.
In kaj se dogaja v Sloveniji? Pravzaprav nič posebnega. Tako imenovani čefurji so v veliki meri postali Slovenci, vsaj tisti, ki se niso obrnili k islamu, Adi je še bolj nor, Dejan se je asimiliral, Đorđić pa še vedno pretežno glumi gljivo, se zaljubi v Dejanovo sestro in zmotno verjame, da Slovenija nima nobenih možnosti v finalu evropskega prvenstva.
Roman Đorđić se vrača tako po eni strani odpira vprašanje asimilacije, temo, ki je postala posebej razširjena med begunsko krizo, posveti se vprašanju Srba v Bosni, reflektira politično problematiko te države, a tudi družbeno problematiko Slovenije. Dokumentira spremembe, ki so se zgodile in ki jih med drugim odseva dejstvo, da je Sloveniji uspelo postati evropska košarkarska velesila. Ugotavlja, da ljudje odraščajo, a se ne nujno spremenijo, in da so razlogi za to kompleksni.
To je družbeni kontekst, ki služi za ozadje zgodbe, medtem ko drugi pol romana predstavljajo intimnejše zgodbe o denimo Radovanovi bolezni, odnosih v družini Đorđić, Markovih ljubeznih in prijateljstvih, ki to skoraj več niso, a vendarle ne zastarajo …
Morda je že iz tega kratkega opisa mogoče izluščiti, kaj so prepričljive in neprepričljive razsežnosti najnovejše Vojnovićeve knjige. V prvo skupino sodi detekcija političnih in zasebnih okoliščin, ki junaka lahko vodijo na njegovo pot. Pri tem je posebej pomembno, da Vojnović stavi na ravnotežje med enim in drugim, s čimer se ne zaveže niti pretirano kontekstualnemu niti imanentističnemu branju družbe.
Manj prepričljivo pa je, da se zdi, da se niti enemu niti drugemu ne zaveže niti po plati refleksije. Ob vprašanju družbenih okoliščin tako umanjka kompleksnejša slika s pomenljivimi detajli, globljim uvidom, nečim, kar bi nas morda presunilo in kar bi res razkrivalo naravo dogajanja. Podobno je mogoče reči za intimno plat. Ta je v svoji osnovi prepričljiva, a se ne zdi zares razdelana, saj roman pušča še veliko prostora za poglobitev psihologije likov in poskus razumevanja njihovih akcij. Morda je v tem oziru najbolje izpisano odzivanje na razvoj Radovanove bolezni, medtem ko sta denimo Markovi ljubezenski zgodbi, kljub neizmernemu pomenu za razvoj besedila, predstavljeni v le nekaj koordinatah.
Zato pa je toliko več prostora namenjenega protagonistovim mislim, za katere se zdi, da se vedno znova vračajo k njemu samemu, medtem ko momenti odnosnosti odpadejo. S tem se pred nami po eni strani izriše zanimiv, plastičen in morda celo karizmatičen lik, vendar z vidika refleksije zasebnih in družbenih odnosov tudi vedno znova ostajamo znotraj njegovega lastnega sveta. Ali drugače: včasih se zdi, da je med romanom pred nami in Đorđićem postavljen enačaj, čeprav bi glede na to, da se delo ne ukvarja z vprašanjem tvorjenja resničnosti in da si da veliko opraviti prav z odnosi, veljalo izpisati še kakšen moment napetosti med njegovim notranjim svetom in okoljem.
Očitki, ki jih je mogoče nameniti idejni plati romana, pa ne veljajo za jezikovno in slogovno plat Vojnovićevega romana Đorđić se vrača. Njegov živi, začinjeni jezik je našel dobro ravnotežje med slovenščino in srbohrvaščino, s čimer na zanimiv način naslika duhovni svet nastopajočih, ob tem pa mu je, preprosto povedano, uspelo obogatiti literarni izraz in ne nazadnje ponuditi privlačno branje. Po moji presoji se namreč roman kljub dolžini prebere na mah, morda največ zaslug za to pa ima prav skrbno izbran in dobro obvladan jezik.
Vojnovićev najnovejši roman Đorđić se vrača duhovno-zgodovinsko prepričljivo nadaljuje zgodbo romana Čefurji raus!, a se zdi, da bi moral po ambicioznosti prej slediti denimo Figi kot pa prvencu. Razlika med prvim in drugim po literarni plati zato žal ni tako zelo očitna. Slednje pa ne velja predvsem za jezik, ta je bil njegova močna plat že v prvencu, tokrat pa ga je mogoče razumeti kot še izrazitejši presežek.
Avtor recenzije: Aljaž Krivec
Bere: Jure Franko
Ljubljana : Beletrina, 2021
Leta 2008 so Čefurji raus! Gorana Vojnovića izstrelili med osrednje figure domačega literarnega prostora, tako po kritiški sprejetosti kakor tudi po prodajnem uspehu. Vprašanja, povezana z nekdanjo skupno državo, in priseljenska tematika so avtorja zanimala tudi v kasnejšem ustvarjanju, najsi gre za romana Jugoslavija, moja dežela in Figa ali za njegovo filmsko ustvarjanje in kolumnistiko. Enotni recept pa je z novim romanom Đorđić se vrača postal še bolj enoten, saj gre za nadaljevanje avtorjevega romanesknega prvenca. Ta se je končal z odhodom protagonista Marka Đorđića v Bosno, prihodnost pa je bila neznana in nejasna. Po nekaj več kot desetih letih, ravno v času evropskega prvenstva v košarki, ga zdaj srečamo ob vrnitvi na Fužine. Čeprav se sprva zdi, da se je vrnil zaradi neobetavnih razmer v državi in zaradi očetove morda usodne bolezni, se z vsako stranjo zdi bolj verjetno, da ga je v beg pognal ljubosumni mož njegove ljubimke.
In kaj se dogaja v Sloveniji? Pravzaprav nič posebnega. Tako imenovani čefurji so v veliki meri postali Slovenci, vsaj tisti, ki se niso obrnili k islamu, Adi je še bolj nor, Dejan se je asimiliral, Đorđić pa še vedno pretežno glumi gljivo, se zaljubi v Dejanovo sestro in zmotno verjame, da Slovenija nima nobenih možnosti v finalu evropskega prvenstva.
Roman Đorđić se vrača tako po eni strani odpira vprašanje asimilacije, temo, ki je postala posebej razširjena med begunsko krizo, posveti se vprašanju Srba v Bosni, reflektira politično problematiko te države, a tudi družbeno problematiko Slovenije. Dokumentira spremembe, ki so se zgodile in ki jih med drugim odseva dejstvo, da je Sloveniji uspelo postati evropska košarkarska velesila. Ugotavlja, da ljudje odraščajo, a se ne nujno spremenijo, in da so razlogi za to kompleksni.
To je družbeni kontekst, ki služi za ozadje zgodbe, medtem ko drugi pol romana predstavljajo intimnejše zgodbe o denimo Radovanovi bolezni, odnosih v družini Đorđić, Markovih ljubeznih in prijateljstvih, ki to skoraj več niso, a vendarle ne zastarajo …
Morda je že iz tega kratkega opisa mogoče izluščiti, kaj so prepričljive in neprepričljive razsežnosti najnovejše Vojnovićeve knjige. V prvo skupino sodi detekcija političnih in zasebnih okoliščin, ki junaka lahko vodijo na njegovo pot. Pri tem je posebej pomembno, da Vojnović stavi na ravnotežje med enim in drugim, s čimer se ne zaveže niti pretirano kontekstualnemu niti imanentističnemu branju družbe.
Manj prepričljivo pa je, da se zdi, da se niti enemu niti drugemu ne zaveže niti po plati refleksije. Ob vprašanju družbenih okoliščin tako umanjka kompleksnejša slika s pomenljivimi detajli, globljim uvidom, nečim, kar bi nas morda presunilo in kar bi res razkrivalo naravo dogajanja. Podobno je mogoče reči za intimno plat. Ta je v svoji osnovi prepričljiva, a se ne zdi zares razdelana, saj roman pušča še veliko prostora za poglobitev psihologije likov in poskus razumevanja njihovih akcij. Morda je v tem oziru najbolje izpisano odzivanje na razvoj Radovanove bolezni, medtem ko sta denimo Markovi ljubezenski zgodbi, kljub neizmernemu pomenu za razvoj besedila, predstavljeni v le nekaj koordinatah.
Zato pa je toliko več prostora namenjenega protagonistovim mislim, za katere se zdi, da se vedno znova vračajo k njemu samemu, medtem ko momenti odnosnosti odpadejo. S tem se pred nami po eni strani izriše zanimiv, plastičen in morda celo karizmatičen lik, vendar z vidika refleksije zasebnih in družbenih odnosov tudi vedno znova ostajamo znotraj njegovega lastnega sveta. Ali drugače: včasih se zdi, da je med romanom pred nami in Đorđićem postavljen enačaj, čeprav bi glede na to, da se delo ne ukvarja z vprašanjem tvorjenja resničnosti in da si da veliko opraviti prav z odnosi, veljalo izpisati še kakšen moment napetosti med njegovim notranjim svetom in okoljem.
Očitki, ki jih je mogoče nameniti idejni plati romana, pa ne veljajo za jezikovno in slogovno plat Vojnovićevega romana Đorđić se vrača. Njegov živi, začinjeni jezik je našel dobro ravnotežje med slovenščino in srbohrvaščino, s čimer na zanimiv način naslika duhovni svet nastopajočih, ob tem pa mu je, preprosto povedano, uspelo obogatiti literarni izraz in ne nazadnje ponuditi privlačno branje. Po moji presoji se namreč roman kljub dolžini prebere na mah, morda največ zaslug za to pa ima prav skrbno izbran in dobro obvladan jezik.
Vojnovićev najnovejši roman Đorđić se vrača duhovno-zgodovinsko prepričljivo nadaljuje zgodbo romana Čefurji raus!, a se zdi, da bi moral po ambicioznosti prej slediti denimo Figi kot pa prvencu. Razlika med prvim in drugim po literarni plati zato žal ni tako zelo očitna. Slednje pa ne velja predvsem za jezik, ta je bil njegova močna plat že v prvencu, tokrat pa ga je mogoče razumeti kot še izrazitejši presežek.
V Lutkovnem gledališču Ljubljana so sinoči premierno uprizorili senčno predstavo z naslovom Moj dedek je bil češnjevo drevo italijanske avtorice Angele Nanetti, medtem ko je gledališka priredba nastala v režiji italijanskega režiserja Fabrizia Montecchija.
Avtorica recenzije: Nada Breznik Bereta Barbara Zupan in Ivan Lotrič.
Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so novo, spet negotovo sezono – naslovili so jo Velika pričakovanja – začeli z uprizoritvijo igre Zimska poroka izraelskega avtorja Hanoha Levina, ki je živel med letoma 1943 in 1999. Igro iz leta 1978 je prevedel Klemen Jelinčič Boeta; v njenem središču je poroka; toda ko v priprave nanjo vdre novica o smrti in pogrebu, ta igra, tako režiser Matjaž Zupančič, "postane en sam beg, seveda beg poroke pred pogrebom, beg dobre novice pred slabo novico, beg svatov pred pogrebcem, na nek način bi lahko rekli beg vseh pred smrtjo ". Prva slovenska uprizoritev Premiera 9. september 2021 Prevajalec Klemen Jelinčič Boeta Režiser Matjaž Zupančič Dramaturginja Ira Ratej Scenografka Janja Korun Kostumografka Bjanka Adžić Ursulov Avtor glasbe Jani Kovačič Svetovalka za gib Veronika Valdes Lektor Martin Vrtačnik Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Gašper Zidanič Nastopajo Lotos Vincenc Šparovec, Viktorija Bencik Emeršič, Iva Krajnc Bagola, Jožef Ropoša, Lara Wolf, Mirjam Korbar, Gašper Jarni, Tomo Tomšič, Jaka Lah, Mojca Funkl, Nina Rakovec, Gal Oblak, Matic Lukšič Na fotografiji: Lotos Vincenc Šparovec, Jožef Ropoša, Lara Wolf, Iva Krajnc Bagola, Mirjam Korbar, Tomo Tomšič, Gašper Jarni (avtor Peter Giodani)
Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta Jasna Rodošek in Aleksander Golja.
3. septembra je bila v celjskem gledališču prva premiera letošnje sezone z naslovom IN PODGANA SE JE SMEJALA znane izraelske avtorice Nave Semel. Zasedba: Prevajalka in avtorica dramatizacije Tina Kosi Prevajalec songov Milan Dekleva Režiser Yonatan Esterkin Dramaturginja Tina Kosi Scenografka Urša Vidic Kostumografka Tina Bonča Avtor glasbe in korepetitor Leon Firšt Lektor Jože Volk Oblikovalci svetlobe Uroš Gorjanc, Ian A. Brooks, Yonatan Esterkin Oblikovalec videa Atej Tutta Igrajo Duhovnik, Profesor Andrej Murenc Pevka Jagoda Babica, TV voditeljica Lučka Počkaj Vnukinja, Minnie Eva Stražar Učiteljica, Y-mee Manca Ogorevc Posneti glasovi Mama male deklice Maša Grošelj Oče male deklice Luka Bokšan Kmetova žena Barbara Vidovič k.g. Mala deklica Eva Stražar Kmet David Čeh Štefan Jure Žavbi k.g. Duhovnik Andrej Murenc Video Mama male deklice Maša Grošelj Oče male deklice Luka Bokšan Kmetova žena Barbara Vidovič k.g. Mala deklica Bina Rosa Peperko k.g. Kmet Aljoša Koltak Štefan Jure Žavbi k.g. Duhovnik Andrej Murenc
Na Velikem odru Slovenskega narodnega gledališča Drama Ljubljana so sinoči premierno uprizorili absurdno distopično enodejanko s štirimi igralci Konec igre, ki je nastala po istoimenskem delu znamenitega irskega dramatika Samuela Becketta.
Mala drama SNG Drama Ljubljana Lucy Prebble: Učinek PREVAJALKA: Tina Mahkota DRAMATURGINJA: Eva Kraševec SCENOGRAFINJA: Jasna Vastl KOSTUMOGRAFINJA: Gordana Bobojević AVTOR GLASBE: Aleš Zorec VIDEO: Dani Modrej LEKTORICA: Klasja Kovačič OBLIKOVALEC LUČI: Vlado Glavan Igralska zasedba: Dr. Lorna James - Polona Juh Dr. Toby Sealey - Rok Vihar Connie Hall - Eva Jesenovec Tristan Frey - Klemen Janežič Prvi septembrski konec tedna je bil vsekakor zaznamovan z gledališkimi premierami v več slovenskih teatrih. Predstava Učinek angleške dramatičarke Lucy Prebble v prevodu Tine Mahkota je bila že predvajana februarja po spletu, sinoči pa so jo premierno uprizorili v živo na odru Male drame. Režirala jo je Eva Nina Lampič. Dramaturginja je bila Eva Kraševec, na premieri je bila Tadeja Krečič:
Neveljaven email naslov