Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtor recenzije: Aljaž Krivec
Bere: Jure Franko
Ljubljana : Beletrina, 2021
Leta 2008 so Čefurji raus! Gorana Vojnovića izstrelili med osrednje figure domačega literarnega prostora, tako po kritiški sprejetosti kakor tudi po prodajnem uspehu. Vprašanja, povezana z nekdanjo skupno državo, in priseljenska tematika so avtorja zanimala tudi v kasnejšem ustvarjanju, najsi gre za romana Jugoslavija, moja dežela in Figa ali za njegovo filmsko ustvarjanje in kolumnistiko. Enotni recept pa je z novim romanom Đorđić se vrača postal še bolj enoten, saj gre za nadaljevanje avtorjevega romanesknega prvenca. Ta se je končal z odhodom protagonista Marka Đorđića v Bosno, prihodnost pa je bila neznana in nejasna. Po nekaj več kot desetih letih, ravno v času evropskega prvenstva v košarki, ga zdaj srečamo ob vrnitvi na Fužine. Čeprav se sprva zdi, da se je vrnil zaradi neobetavnih razmer v državi in zaradi očetove morda usodne bolezni, se z vsako stranjo zdi bolj verjetno, da ga je v beg pognal ljubosumni mož njegove ljubimke.
In kaj se dogaja v Sloveniji? Pravzaprav nič posebnega. Tako imenovani čefurji so v veliki meri postali Slovenci, vsaj tisti, ki se niso obrnili k islamu, Adi je še bolj nor, Dejan se je asimiliral, Đorđić pa še vedno pretežno glumi gljivo, se zaljubi v Dejanovo sestro in zmotno verjame, da Slovenija nima nobenih možnosti v finalu evropskega prvenstva.
Roman Đorđić se vrača tako po eni strani odpira vprašanje asimilacije, temo, ki je postala posebej razširjena med begunsko krizo, posveti se vprašanju Srba v Bosni, reflektira politično problematiko te države, a tudi družbeno problematiko Slovenije. Dokumentira spremembe, ki so se zgodile in ki jih med drugim odseva dejstvo, da je Sloveniji uspelo postati evropska košarkarska velesila. Ugotavlja, da ljudje odraščajo, a se ne nujno spremenijo, in da so razlogi za to kompleksni.
To je družbeni kontekst, ki služi za ozadje zgodbe, medtem ko drugi pol romana predstavljajo intimnejše zgodbe o denimo Radovanovi bolezni, odnosih v družini Đorđić, Markovih ljubeznih in prijateljstvih, ki to skoraj več niso, a vendarle ne zastarajo …
Morda je že iz tega kratkega opisa mogoče izluščiti, kaj so prepričljive in neprepričljive razsežnosti najnovejše Vojnovićeve knjige. V prvo skupino sodi detekcija političnih in zasebnih okoliščin, ki junaka lahko vodijo na njegovo pot. Pri tem je posebej pomembno, da Vojnović stavi na ravnotežje med enim in drugim, s čimer se ne zaveže niti pretirano kontekstualnemu niti imanentističnemu branju družbe.
Manj prepričljivo pa je, da se zdi, da se niti enemu niti drugemu ne zaveže niti po plati refleksije. Ob vprašanju družbenih okoliščin tako umanjka kompleksnejša slika s pomenljivimi detajli, globljim uvidom, nečim, kar bi nas morda presunilo in kar bi res razkrivalo naravo dogajanja. Podobno je mogoče reči za intimno plat. Ta je v svoji osnovi prepričljiva, a se ne zdi zares razdelana, saj roman pušča še veliko prostora za poglobitev psihologije likov in poskus razumevanja njihovih akcij. Morda je v tem oziru najbolje izpisano odzivanje na razvoj Radovanove bolezni, medtem ko sta denimo Markovi ljubezenski zgodbi, kljub neizmernemu pomenu za razvoj besedila, predstavljeni v le nekaj koordinatah.
Zato pa je toliko več prostora namenjenega protagonistovim mislim, za katere se zdi, da se vedno znova vračajo k njemu samemu, medtem ko momenti odnosnosti odpadejo. S tem se pred nami po eni strani izriše zanimiv, plastičen in morda celo karizmatičen lik, vendar z vidika refleksije zasebnih in družbenih odnosov tudi vedno znova ostajamo znotraj njegovega lastnega sveta. Ali drugače: včasih se zdi, da je med romanom pred nami in Đorđićem postavljen enačaj, čeprav bi glede na to, da se delo ne ukvarja z vprašanjem tvorjenja resničnosti in da si da veliko opraviti prav z odnosi, veljalo izpisati še kakšen moment napetosti med njegovim notranjim svetom in okoljem.
Očitki, ki jih je mogoče nameniti idejni plati romana, pa ne veljajo za jezikovno in slogovno plat Vojnovićevega romana Đorđić se vrača. Njegov živi, začinjeni jezik je našel dobro ravnotežje med slovenščino in srbohrvaščino, s čimer na zanimiv način naslika duhovni svet nastopajočih, ob tem pa mu je, preprosto povedano, uspelo obogatiti literarni izraz in ne nazadnje ponuditi privlačno branje. Po moji presoji se namreč roman kljub dolžini prebere na mah, morda največ zaslug za to pa ima prav skrbno izbran in dobro obvladan jezik.
Vojnovićev najnovejši roman Đorđić se vrača duhovno-zgodovinsko prepričljivo nadaljuje zgodbo romana Čefurji raus!, a se zdi, da bi moral po ambicioznosti prej slediti denimo Figi kot pa prvencu. Razlika med prvim in drugim po literarni plati zato žal ni tako zelo očitna. Slednje pa ne velja predvsem za jezik, ta je bil njegova močna plat že v prvencu, tokrat pa ga je mogoče razumeti kot še izrazitejši presežek.
Avtor recenzije: Aljaž Krivec
Bere: Jure Franko
Ljubljana : Beletrina, 2021
Leta 2008 so Čefurji raus! Gorana Vojnovića izstrelili med osrednje figure domačega literarnega prostora, tako po kritiški sprejetosti kakor tudi po prodajnem uspehu. Vprašanja, povezana z nekdanjo skupno državo, in priseljenska tematika so avtorja zanimala tudi v kasnejšem ustvarjanju, najsi gre za romana Jugoslavija, moja dežela in Figa ali za njegovo filmsko ustvarjanje in kolumnistiko. Enotni recept pa je z novim romanom Đorđić se vrača postal še bolj enoten, saj gre za nadaljevanje avtorjevega romanesknega prvenca. Ta se je končal z odhodom protagonista Marka Đorđića v Bosno, prihodnost pa je bila neznana in nejasna. Po nekaj več kot desetih letih, ravno v času evropskega prvenstva v košarki, ga zdaj srečamo ob vrnitvi na Fužine. Čeprav se sprva zdi, da se je vrnil zaradi neobetavnih razmer v državi in zaradi očetove morda usodne bolezni, se z vsako stranjo zdi bolj verjetno, da ga je v beg pognal ljubosumni mož njegove ljubimke.
In kaj se dogaja v Sloveniji? Pravzaprav nič posebnega. Tako imenovani čefurji so v veliki meri postali Slovenci, vsaj tisti, ki se niso obrnili k islamu, Adi je še bolj nor, Dejan se je asimiliral, Đorđić pa še vedno pretežno glumi gljivo, se zaljubi v Dejanovo sestro in zmotno verjame, da Slovenija nima nobenih možnosti v finalu evropskega prvenstva.
Roman Đorđić se vrača tako po eni strani odpira vprašanje asimilacije, temo, ki je postala posebej razširjena med begunsko krizo, posveti se vprašanju Srba v Bosni, reflektira politično problematiko te države, a tudi družbeno problematiko Slovenije. Dokumentira spremembe, ki so se zgodile in ki jih med drugim odseva dejstvo, da je Sloveniji uspelo postati evropska košarkarska velesila. Ugotavlja, da ljudje odraščajo, a se ne nujno spremenijo, in da so razlogi za to kompleksni.
To je družbeni kontekst, ki služi za ozadje zgodbe, medtem ko drugi pol romana predstavljajo intimnejše zgodbe o denimo Radovanovi bolezni, odnosih v družini Đorđić, Markovih ljubeznih in prijateljstvih, ki to skoraj več niso, a vendarle ne zastarajo …
Morda je že iz tega kratkega opisa mogoče izluščiti, kaj so prepričljive in neprepričljive razsežnosti najnovejše Vojnovićeve knjige. V prvo skupino sodi detekcija političnih in zasebnih okoliščin, ki junaka lahko vodijo na njegovo pot. Pri tem je posebej pomembno, da Vojnović stavi na ravnotežje med enim in drugim, s čimer se ne zaveže niti pretirano kontekstualnemu niti imanentističnemu branju družbe.
Manj prepričljivo pa je, da se zdi, da se niti enemu niti drugemu ne zaveže niti po plati refleksije. Ob vprašanju družbenih okoliščin tako umanjka kompleksnejša slika s pomenljivimi detajli, globljim uvidom, nečim, kar bi nas morda presunilo in kar bi res razkrivalo naravo dogajanja. Podobno je mogoče reči za intimno plat. Ta je v svoji osnovi prepričljiva, a se ne zdi zares razdelana, saj roman pušča še veliko prostora za poglobitev psihologije likov in poskus razumevanja njihovih akcij. Morda je v tem oziru najbolje izpisano odzivanje na razvoj Radovanove bolezni, medtem ko sta denimo Markovi ljubezenski zgodbi, kljub neizmernemu pomenu za razvoj besedila, predstavljeni v le nekaj koordinatah.
Zato pa je toliko več prostora namenjenega protagonistovim mislim, za katere se zdi, da se vedno znova vračajo k njemu samemu, medtem ko momenti odnosnosti odpadejo. S tem se pred nami po eni strani izriše zanimiv, plastičen in morda celo karizmatičen lik, vendar z vidika refleksije zasebnih in družbenih odnosov tudi vedno znova ostajamo znotraj njegovega lastnega sveta. Ali drugače: včasih se zdi, da je med romanom pred nami in Đorđićem postavljen enačaj, čeprav bi glede na to, da se delo ne ukvarja z vprašanjem tvorjenja resničnosti in da si da veliko opraviti prav z odnosi, veljalo izpisati še kakšen moment napetosti med njegovim notranjim svetom in okoljem.
Očitki, ki jih je mogoče nameniti idejni plati romana, pa ne veljajo za jezikovno in slogovno plat Vojnovićevega romana Đorđić se vrača. Njegov živi, začinjeni jezik je našel dobro ravnotežje med slovenščino in srbohrvaščino, s čimer na zanimiv način naslika duhovni svet nastopajočih, ob tem pa mu je, preprosto povedano, uspelo obogatiti literarni izraz in ne nazadnje ponuditi privlačno branje. Po moji presoji se namreč roman kljub dolžini prebere na mah, morda največ zaslug za to pa ima prav skrbno izbran in dobro obvladan jezik.
Vojnovićev najnovejši roman Đorđić se vrača duhovno-zgodovinsko prepričljivo nadaljuje zgodbo romana Čefurji raus!, a se zdi, da bi moral po ambicioznosti prej slediti denimo Figi kot pa prvencu. Razlika med prvim in drugim po literarni plati zato žal ni tako zelo očitna. Slednje pa ne velja predvsem za jezik, ta je bil njegova močna plat že v prvencu, tokrat pa ga je mogoče razumeti kot še izrazitejši presežek.
Po motivih Petronijevega Satirikona Premiera 27.12.2021 Igralska zasedba Daša Doberšek, Ivan Godnič, Klemen Kovačič, Janja Majzelj, Anja Novak, Ivan Peternelj, Robert Prebil, Matej Recer, Romana Šalehar, Vito Weis Režiserka Bojana Lazić Dramaturgija Slobodan Obradović Scenografija Zorana Petrov Kostumografija Maja Mirković Glasba Vladimir Pejković Koreografija Damjan Kecojević Svetovalka za jezik Mateja Dermelj Po srbskem prevodu Radmile Šalabalić prevedla Sonja Dolžan Oblikovanje svetlobe Bojana Lazić, Zorana Petrov Oblikovanje zvoka Silvo Zupančič Oblikovanje maske Nathalie Horvat Vodja predstave Liam Hlede Predstava Pojedina pri Trimalhionu, ki je premiero doživela na velikem odru Slovenskega mladinskega gledališča, na začetku sledi izvirnemu Petronijevemu besedilu, ki je nastalo v prvem stoletju našega štetja, a se kaj hitro prelomi v postdramsko komedijo. Predstavo je postavila na oder srbska režiserka Bojana Lazić, ogledala si jo je Ana Lorger – njeno besedilo bere Staša Grahek.
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Aleksander Golja in Lidija Hartman.
Cankarjev dom / gostovanje 18. 12. 2021 Režija: Jernej Lorenci Dramaturgija: Matic Starina Scenografija: Branko Hojnik Kostumografija: Belinda Radulović Koreografija: Gregor Luštek Skladatelj: Branko Rožman Asistenti režiserja: Aleksandar Švabić, Rajna Racz in Tim Hrvaćanin Asistentki kostumografinje: Bernarda Popelar Lesjak in Marta Žegura Prevod: Nives Košir Igrajo: Katarina Bistrović Darvaš, Dado Ćosić, Frano Mašković, Mia Melcher, Pjer Meničanin, Rakan Rushaidat, Lucija Šerbedžija, Vedran Živolić Sinoči je v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma s predstavo Eichmann v Jeruzalemu gostovalo Zagrebško gledališče mladih. Izhodišče predstave v režiji Jerneja Lorencija je poročilo Hannah Arendt o sojenju organizatorju holokavsta Adolfu Eichmannu, ki ga uprizoritev širi s številnimi viri pričevanj in igralskimi osebnim zgodbami. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: ZKM
Na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno uprizorili dramo sodobne slovenske avtorice Barbare Zemljič Olje črne kumine. Gre za povsem sveže delo, ki ga je Zemljičeva sama tudi režirala. O usklajevanju vlog avtorice in režiserke Barbara Zemljič med drugim pove, da vedno poskuša zaključiti pisanje, preden gre v fazo režije, ker ji preprosto deluje drug del možganov: ko enkrat razmišlja o slikah, ne more več razmišljati o besedah, pravi. premiera: 16. december 2021 Režiserka Barbara Zemljič Dramaturginja Ira Ratej Scenografka Urša Vidic Kostumografka Tina Bonča Avtor glasbe Miha Petric Lektorica Maja Cerar Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Matija Zajc Nastopajo Jure Henigman, Bernarda Oman, Karin Komljanec, Gaber K. Trseglav, Matej Zemljič k. g. Foto: Peter Giodani
Mike Bartlett: Klinc Prevajalka Tina Mahkota Režiser Peter Petkovšek Dramaturg Urban Zorko Scenografka Sara Slivnik Kostumografka Tina Bonča Avtor glasbe Peter Žargi Lektorica Živa Čebulj Oblikovalec svetlobe Andrej Hajdinjak Igrajo: John Urban Kuntarič M Aljoša Koltak Ž Maša Grošelj O Branko Završan Premiera 3. decembra 2021 NAPOVED: Tretjega decembra je bila v celjskem gledališču premiera drame sodobnega angleškega dramatika Mikea Bartletta z naslovom KLINC v gibkem prevodu Tine Mahkota. Debut na slovenskih odrih pa je doživel tudi mladi gledališki režiser Peter Petkovšek, doslej delujoč le v tujini.Ponovitev si je te dni ogledala Vilma Štritof. Foto: Jaka Babnik
Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta: Eva Longyka Marušič in Matjaž Romih.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta: Eva Longyka Marušič in Matjaž Romih.
Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno in prvič na Slovenskem uprizorili leta 2007 napisano igro nemškega dramatika Falka Richterja Izredne razmere, ki jo v gledališču napovedujejo kot distopijski triler. Delo je prevedla Anja Naglič, režiser je bil Jan Krmelj, ki je pred premiero povedal: "Ko zgodba teče, je na neki način klasična, vendar gre za klasičnost s pastjo, ki te vedno znova preseneti; besedilo je pisano na način klasičnega dialoga, vendar ni nikoli zares jasno, kaj od tega, o čemer govorimo, se je res zgodilo ali pa se res dogaja." Vtise po premieri je strnila Staša Grahek. Im Ausnahmezustand, 2007 Psihološki triler Prva slovenska uprizoritev Premiera: 11. december 2021 Prevajalka Anja Naglič Režiser in scenograf Jan Krmelj Dramaturginja Petra Pogorevc Kostumografka Špela Ema Veble Lektor Martin Vrtačnik Avtor glasbe Luka Ipavec Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Asistent dramaturginje Tilen Oblak (študijsko) Nastopajo Iva Krajnc Bagola, Branko Jordan, Gašper Lovrec k. g. Foto: Peter Giodani
SNG Drama Ljubljana / Mala drama Maja Končar: Zrcalce, zrcalce, požrla te bom, krstna izvedba: 10. 12. 2021 Režiser: Luka Marcen Dramaturginja: Eva Kraševec Igrata: Zvone Hribar in Maja Končar Scenograf Branko Hojnik Kostumografinja Ana Janc Avtor glasbe Martin Vogrin Lektorica Tatjana Stanič Oblikovalka svetlobe Mojca Sarjaš Asistentka scenografa Maruša Mali Gledališka pedagoginja Špela Šinigoj Svetovalka za gib Tinkara Končar Na odru Male drame SNG Drama Ljubljana je bila premiera in krstna uprizoritev igre za otroke z naslovom Zrcalce, zrcalce, požrla te bom. Avtorica besedila je Maja Končar, ki skupaj z Zvonetom Hribarjem tudi nastopa, dramaturginja je bila Eva Kraševec, režiser pa Luka Marcén, ki je poudaril, da je režija igre z otroke enaka tisti za odrasle, da pa se je ob tem mogoče prepustiti drugačnemu tipu domišljije.Na premieri je bila Tadeja Krečič:
Neveljaven email naslov