Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Ana Geršak
Bere Barbara Zupan.
Prevedla Saša Jerele; Maribor : Litera, 2020
Roman francoskega pisatelja Nicolasa Mathieuja Njihovi otroci za njimi se vključuje v trenutno priljubljeni in prevladujoči tok realistično-izkustvene literature, ki pa se predvsem v sodobni francoski književnosti pogosto kritično navezuje na dediščino delavskega razreda in druga s tem povezana družbena vprašanja. Mathieujeva prizorišča in liki prikličejo v spomin veliko bolj avtobiografsko obarvani deli Vrnitev v Reims Didierja Éribona in Opraviti z Eddyjem Édouarda Louisa. Slednja sta v času izida požela nemalo pozornosti, tudi ali predvsem zato, ker sta odkrito govorila o težavnem odraščanju homoseksualnega mladostnika v delavskem okolju na francoskem obrobju. V takšnem okolju med letoma 1992 in 1998 odraščajo tudi liki Mathieujevega romana Njihovi otroci za njimi, le da težišče pripovedi ni več boj med posameznikom in družbo, temveč okostenelost in zakrčenost družbene hierarhije. Éribonov in Louisov protagonist se na koncu vendarle izvijeta iz primeža razrednega determinizma in se tako intelektualno kot družbeno emancipirata v večjem mestu, Mathieujevi liki pa so ujeti v življenjske svojih prednikov, žrtev dezindustrializacije, brezposelnosti in revščine, ki je od konca sedemdesetih let postopoma zajela in prizadela predvsem severovzhodni del Francije.
Na neizogibnost usode namiguje že naslov romana, citat iz Sirahove knjige, povzet kasneje kot moto: »So pa tudi taki, za katerimi ni spomina; izginili so, kakor da jih sploh ne bi bilo. Postali so, kakor da bi se ne bili rodili, in tako tudi njihovi otroci za njimi.« Anthony, Stéphanie, Hacine, rojeni v poznih sedemdesetih in odraščajoči v svobodnjaških devetdesetih, ko se zdi, da je vse mogoče, da se svet vrti v ritmu Nirvane, Guns'n'Roses in francoskega hiphopa, se bodo na koncu vrnili v njim namenjene predalčke, obsojeni na preigravanje dediščine staršev in njihovega družbenega razreda. Na istost bo spomnil tudi kraj dogajanja: na videz tiho, mirno jezero, v katerem se postopoma utapljajo ljudje in njihove sanje. Anthony, ki v začetku kot štirinajstletnik sanjari o pobegu, bo pri dvajsetih pristal na izkoriščevalske, nezanesljive posle, ki so izčrpali že njegove starše. Podobna usoda, tako se vsaj zdi, čaka tudi Hacina, ki pa mora poleg kapitalističnega izkoriščanja prenašati še breme rasizma: kot otrok maroških priseljencev je že od začetka obsojen na okoliško nezaupanje, na stereotipe, ki jih samooklicani »pošteni državljani« gojijo do priseljencev in sploh do vseh, ki ne ustrezajo njihovim tipskim predstavam o družbenih, spolnih in razrednih vlogah. Mathieujevi liki od staršev in družbe ne nazadnje prevzemajo tudi predsodke: sovražni odnos med Anthonyjem in Hacinom je v določeni meri tudi dediščina nepremišljene francoske emigrantske politike, ki je iz svojih kolonij v celinsko Francijo množično vabila poceni delovno silo in jo nato obsodila na bivanje v samozadostnih, stisnjenih in vse bolj razpadajočih četrtih. Anthony in Hacine živita v istem kraju in delita sorodno usodo, a si kljub temu ne moreta priti blizu. Kraja motorja, ki na začetku poveže njuni zgodbi, se kot zlovešče znamenje ponovi v zaključku romana in pušča odprto vprašanje prihodnosti njunega odnosa. Nasploh je vračanje v izhodišče simbolno nakazano tudi v izboru glasbe zadnjega poglavja. Mathieujev roman je razdeljen na štiri poglavja, vsako pa je naslovljeno po hitu leta, v katerem se zgodba odvija: poglavjem Smells like teen spirit, You could be mine in La Fièvre tako sledi I will survive Glorie Gaynor iz leta 1978, letnice rojstva Mathieujevih junakov, a tudi remake himne nogometnega prvenstva leta 1998, na katerem je Francija osvojila naziv svetovnih prvakov. Preteklost se torej vrača, a predrugačena, in morda bo zmaga, ki je za eno noč zgladila razlike in razpoke na ravni posameznika in širše skupnosti, napovedala boljše čase; morda pa se bo izkazala le za začasno popestritev večno iste ustaljene rutine.
Nicolas Mathieu je za svoj drugi roman Njihovi otroci za njimi leta 2018 prejel goncourtovo nagrado in navdušen bralski odziv. Knjiga je namreč izšla ravno v času izbruha spontanih demonstracij rumenih jopičev, ki so obudili stare zamere med centrom in periferijo ter oživili zanimanje za razredni boj. Vzporednice z romanom je potegnil tudi avtor sam, ki je zatrdil, da bi se njegovi liki toliko let kasneje zagotovo udeležili protestov. Roman Njihovi otroci za njimi je otrok svojega časa in prostora, in ravno zato čas in prostor tudi presega. Ponuja pač tisto, kar je najbolj univerzalno: dobro zgodbo.
Avtorica recenzije: Ana Geršak
Bere Barbara Zupan.
Prevedla Saša Jerele; Maribor : Litera, 2020
Roman francoskega pisatelja Nicolasa Mathieuja Njihovi otroci za njimi se vključuje v trenutno priljubljeni in prevladujoči tok realistično-izkustvene literature, ki pa se predvsem v sodobni francoski književnosti pogosto kritično navezuje na dediščino delavskega razreda in druga s tem povezana družbena vprašanja. Mathieujeva prizorišča in liki prikličejo v spomin veliko bolj avtobiografsko obarvani deli Vrnitev v Reims Didierja Éribona in Opraviti z Eddyjem Édouarda Louisa. Slednja sta v času izida požela nemalo pozornosti, tudi ali predvsem zato, ker sta odkrito govorila o težavnem odraščanju homoseksualnega mladostnika v delavskem okolju na francoskem obrobju. V takšnem okolju med letoma 1992 in 1998 odraščajo tudi liki Mathieujevega romana Njihovi otroci za njimi, le da težišče pripovedi ni več boj med posameznikom in družbo, temveč okostenelost in zakrčenost družbene hierarhije. Éribonov in Louisov protagonist se na koncu vendarle izvijeta iz primeža razrednega determinizma in se tako intelektualno kot družbeno emancipirata v večjem mestu, Mathieujevi liki pa so ujeti v življenjske svojih prednikov, žrtev dezindustrializacije, brezposelnosti in revščine, ki je od konca sedemdesetih let postopoma zajela in prizadela predvsem severovzhodni del Francije.
Na neizogibnost usode namiguje že naslov romana, citat iz Sirahove knjige, povzet kasneje kot moto: »So pa tudi taki, za katerimi ni spomina; izginili so, kakor da jih sploh ne bi bilo. Postali so, kakor da bi se ne bili rodili, in tako tudi njihovi otroci za njimi.« Anthony, Stéphanie, Hacine, rojeni v poznih sedemdesetih in odraščajoči v svobodnjaških devetdesetih, ko se zdi, da je vse mogoče, da se svet vrti v ritmu Nirvane, Guns'n'Roses in francoskega hiphopa, se bodo na koncu vrnili v njim namenjene predalčke, obsojeni na preigravanje dediščine staršev in njihovega družbenega razreda. Na istost bo spomnil tudi kraj dogajanja: na videz tiho, mirno jezero, v katerem se postopoma utapljajo ljudje in njihove sanje. Anthony, ki v začetku kot štirinajstletnik sanjari o pobegu, bo pri dvajsetih pristal na izkoriščevalske, nezanesljive posle, ki so izčrpali že njegove starše. Podobna usoda, tako se vsaj zdi, čaka tudi Hacina, ki pa mora poleg kapitalističnega izkoriščanja prenašati še breme rasizma: kot otrok maroških priseljencev je že od začetka obsojen na okoliško nezaupanje, na stereotipe, ki jih samooklicani »pošteni državljani« gojijo do priseljencev in sploh do vseh, ki ne ustrezajo njihovim tipskim predstavam o družbenih, spolnih in razrednih vlogah. Mathieujevi liki od staršev in družbe ne nazadnje prevzemajo tudi predsodke: sovražni odnos med Anthonyjem in Hacinom je v določeni meri tudi dediščina nepremišljene francoske emigrantske politike, ki je iz svojih kolonij v celinsko Francijo množično vabila poceni delovno silo in jo nato obsodila na bivanje v samozadostnih, stisnjenih in vse bolj razpadajočih četrtih. Anthony in Hacine živita v istem kraju in delita sorodno usodo, a si kljub temu ne moreta priti blizu. Kraja motorja, ki na začetku poveže njuni zgodbi, se kot zlovešče znamenje ponovi v zaključku romana in pušča odprto vprašanje prihodnosti njunega odnosa. Nasploh je vračanje v izhodišče simbolno nakazano tudi v izboru glasbe zadnjega poglavja. Mathieujev roman je razdeljen na štiri poglavja, vsako pa je naslovljeno po hitu leta, v katerem se zgodba odvija: poglavjem Smells like teen spirit, You could be mine in La Fièvre tako sledi I will survive Glorie Gaynor iz leta 1978, letnice rojstva Mathieujevih junakov, a tudi remake himne nogometnega prvenstva leta 1998, na katerem je Francija osvojila naziv svetovnih prvakov. Preteklost se torej vrača, a predrugačena, in morda bo zmaga, ki je za eno noč zgladila razlike in razpoke na ravni posameznika in širše skupnosti, napovedala boljše čase; morda pa se bo izkazala le za začasno popestritev večno iste ustaljene rutine.
Nicolas Mathieu je za svoj drugi roman Njihovi otroci za njimi leta 2018 prejel goncourtovo nagrado in navdušen bralski odziv. Knjiga je namreč izšla ravno v času izbruha spontanih demonstracij rumenih jopičev, ki so obudili stare zamere med centrom in periferijo ter oživili zanimanje za razredni boj. Vzporednice z romanom je potegnil tudi avtor sam, ki je zatrdil, da bi se njegovi liki toliko let kasneje zagotovo udeležili protestov. Roman Njihovi otroci za njimi je otrok svojega časa in prostora, in ravno zato čas in prostor tudi presega. Ponuja pač tisto, kar je najbolj univerzalno: dobro zgodbo.
Avtorica recenzije: Ana Hancock Bereta Barbara Zupan in Dejan Kaloper.
Eva Jagodic, Matic Lukšič: Vse to sem videla, ko sem letela mimo Kozmomjuzikel po motivih iz življenja psičke Lajke Krstna uprizoritev Premiera: 13. januar 2022 Avtorja scenarija in uprizoritvene zamisli Eva Jagodic in Matic Lukšič Dramaturginja Eva Jagodic Avtor songov in glasbe Matic Lukšič Avtor likovne zasnove Matic Lukšič Svetovalka za gib Anja Möderndorfer Lektor Martin Vrtačnik Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Oblikovalec zvoka Tomaž Božič Nastopa Matic Lukšič Na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno uprizorili Kozmomjuzikel po motivih iz življenja psičke Lajke z naslovom Vse to sem videla, ko sem letela mimo: gre za avtorski projekt igralca Matica Lukšiča, ki je z Evo Jagodic avtor scenarija in uprizoritvene zamisli, poleg tega pa tudi avtor songov, glasbe in likovne zasnove ter edini nastopajoči: "Lajkina zgodba govori o Lajki, ampak v bistvu na neki način govori o vsakem človeku: iskanje potrditve, iskanje pripadnosti, želja po pripadnosti in bližini, hkrati strah pred samoto in želja po samoti." Vtise po predpremieri, ki je bila 12. januarja, je strnila Staša Grahek. Foto: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/vse-to-sem-videla-ko-sem-letela-mimo/#gallery-1100-8
V filmu Zastoj spremljamo srečanje dveh zakonskih parov iz različnih slojev družbe, ki na prvi pogled nimata ničesar skupnega, vendar ju tragični dogodek na nenavaden način poveže. Več o tem, kako je nastajal scenarij za film in še čem Petra Meterc in režiser Vinko Möderndorfer.
Podelitev zlatih globusov po poročanju našega dopisnika Andreja Stoparja ne le izgublja sijaj, ampak tudi odmevnost in kredibilnost. Vendar zaradi tega nikakor ne smemo nehati govoriti o dobrih filmih – z nagradami za najboljšo dramo, najboljši scenarij, najboljšo režiserko, najboljšo filmsko glasbo in kar tremi nagrajenimi igralci je nedvomno slavil film Jane Campion Moč psa, ki je bil sicer premierno prikazan v Benetkah. Ocenjuje ga Petra Meterc.
Film Jagnje je letos v Cannesu osvojil nagrado za izvirnost v sklopu Posebni pogled, nato pa na festivalu fantastičnega filma v Sitgesu še nagrado za najboljši celovečerec. Film družinsko dramo uprizori s prvinami islandske ljudske pripovedke: par brez otrok, ki živi na odmaknjenem islandskem podeželju, v ovčjem hlevu nekega dne odkrije nenavadno darilo matere narave. Pa je res darilo – ali si ga zakonca kot tako samovoljno vzameta? Vsak čudež ima svojo ceno, so zapisali pri ljubljanskem Kinodvoru, kjer so imeli v gosteh glavnega igralca v filmu, Hilmirja Snarja Gu?nasona. Z njim se je pogovarjala Tina Poglajen.
Petindvajset let po nizu brutalnih umorov v tihem mestecu si je novi morilec nadel masko in začel napadati skupino najstnikov, da bi obudil skrivnosti iz smrtonosne preteklosti mesta. Zgodba novega dela spremlja mlado žensko, ki se vrača v svoj rodni kraj, tam pa ugotovi, da so grozljivi umori povezani z razvpitim zamaskiranim serijskim morilcem. O filmu in franšizi kot taki razmišlja Muanis Sinanović.
Avtor recenzije: Andrej Lutman Bereta Bernard Stramič in Barbara Zupan.
Avtorica recenzije: Cvetka Bevc Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja
»Film tarčo doseže, ne da bi pok strela sploh slišali in ravno zaradi svoje navidezne lahkotnosti ter preprostosti uspe gledalca mučno pretresti« - Muanis Sinanović
»Pravega odgovora nam Dragojevićeva bližnja prihodnost ne more in niti noče ponuditi. Kaj so za koga nebesa, mora pač ugotoviti vsak sam.« - Gaja Poeschl
»Skladatelj je temo filma izrazil s tangom in z njo uspešno zaobjel vso njeno kompleksnost – strast, poželenje, ljubezen, hrepenenje in brezup.« - Katja Ogrin
Neveljaven email naslov