Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Ana Geršak
Bere Barbara Zupan.
Prevedla Saša Jerele; Maribor : Litera, 2020
Roman francoskega pisatelja Nicolasa Mathieuja Njihovi otroci za njimi se vključuje v trenutno priljubljeni in prevladujoči tok realistično-izkustvene literature, ki pa se predvsem v sodobni francoski književnosti pogosto kritično navezuje na dediščino delavskega razreda in druga s tem povezana družbena vprašanja. Mathieujeva prizorišča in liki prikličejo v spomin veliko bolj avtobiografsko obarvani deli Vrnitev v Reims Didierja Éribona in Opraviti z Eddyjem Édouarda Louisa. Slednja sta v času izida požela nemalo pozornosti, tudi ali predvsem zato, ker sta odkrito govorila o težavnem odraščanju homoseksualnega mladostnika v delavskem okolju na francoskem obrobju. V takšnem okolju med letoma 1992 in 1998 odraščajo tudi liki Mathieujevega romana Njihovi otroci za njimi, le da težišče pripovedi ni več boj med posameznikom in družbo, temveč okostenelost in zakrčenost družbene hierarhije. Éribonov in Louisov protagonist se na koncu vendarle izvijeta iz primeža razrednega determinizma in se tako intelektualno kot družbeno emancipirata v večjem mestu, Mathieujevi liki pa so ujeti v življenjske svojih prednikov, žrtev dezindustrializacije, brezposelnosti in revščine, ki je od konca sedemdesetih let postopoma zajela in prizadela predvsem severovzhodni del Francije.
Na neizogibnost usode namiguje že naslov romana, citat iz Sirahove knjige, povzet kasneje kot moto: »So pa tudi taki, za katerimi ni spomina; izginili so, kakor da jih sploh ne bi bilo. Postali so, kakor da bi se ne bili rodili, in tako tudi njihovi otroci za njimi.« Anthony, Stéphanie, Hacine, rojeni v poznih sedemdesetih in odraščajoči v svobodnjaških devetdesetih, ko se zdi, da je vse mogoče, da se svet vrti v ritmu Nirvane, Guns'n'Roses in francoskega hiphopa, se bodo na koncu vrnili v njim namenjene predalčke, obsojeni na preigravanje dediščine staršev in njihovega družbenega razreda. Na istost bo spomnil tudi kraj dogajanja: na videz tiho, mirno jezero, v katerem se postopoma utapljajo ljudje in njihove sanje. Anthony, ki v začetku kot štirinajstletnik sanjari o pobegu, bo pri dvajsetih pristal na izkoriščevalske, nezanesljive posle, ki so izčrpali že njegove starše. Podobna usoda, tako se vsaj zdi, čaka tudi Hacina, ki pa mora poleg kapitalističnega izkoriščanja prenašati še breme rasizma: kot otrok maroških priseljencev je že od začetka obsojen na okoliško nezaupanje, na stereotipe, ki jih samooklicani »pošteni državljani« gojijo do priseljencev in sploh do vseh, ki ne ustrezajo njihovim tipskim predstavam o družbenih, spolnih in razrednih vlogah. Mathieujevi liki od staršev in družbe ne nazadnje prevzemajo tudi predsodke: sovražni odnos med Anthonyjem in Hacinom je v določeni meri tudi dediščina nepremišljene francoske emigrantske politike, ki je iz svojih kolonij v celinsko Francijo množično vabila poceni delovno silo in jo nato obsodila na bivanje v samozadostnih, stisnjenih in vse bolj razpadajočih četrtih. Anthony in Hacine živita v istem kraju in delita sorodno usodo, a si kljub temu ne moreta priti blizu. Kraja motorja, ki na začetku poveže njuni zgodbi, se kot zlovešče znamenje ponovi v zaključku romana in pušča odprto vprašanje prihodnosti njunega odnosa. Nasploh je vračanje v izhodišče simbolno nakazano tudi v izboru glasbe zadnjega poglavja. Mathieujev roman je razdeljen na štiri poglavja, vsako pa je naslovljeno po hitu leta, v katerem se zgodba odvija: poglavjem Smells like teen spirit, You could be mine in La Fièvre tako sledi I will survive Glorie Gaynor iz leta 1978, letnice rojstva Mathieujevih junakov, a tudi remake himne nogometnega prvenstva leta 1998, na katerem je Francija osvojila naziv svetovnih prvakov. Preteklost se torej vrača, a predrugačena, in morda bo zmaga, ki je za eno noč zgladila razlike in razpoke na ravni posameznika in širše skupnosti, napovedala boljše čase; morda pa se bo izkazala le za začasno popestritev večno iste ustaljene rutine.
Nicolas Mathieu je za svoj drugi roman Njihovi otroci za njimi leta 2018 prejel goncourtovo nagrado in navdušen bralski odziv. Knjiga je namreč izšla ravno v času izbruha spontanih demonstracij rumenih jopičev, ki so obudili stare zamere med centrom in periferijo ter oživili zanimanje za razredni boj. Vzporednice z romanom je potegnil tudi avtor sam, ki je zatrdil, da bi se njegovi liki toliko let kasneje zagotovo udeležili protestov. Roman Njihovi otroci za njimi je otrok svojega časa in prostora, in ravno zato čas in prostor tudi presega. Ponuja pač tisto, kar je najbolj univerzalno: dobro zgodbo.
Avtorica recenzije: Ana Geršak
Bere Barbara Zupan.
Prevedla Saša Jerele; Maribor : Litera, 2020
Roman francoskega pisatelja Nicolasa Mathieuja Njihovi otroci za njimi se vključuje v trenutno priljubljeni in prevladujoči tok realistično-izkustvene literature, ki pa se predvsem v sodobni francoski književnosti pogosto kritično navezuje na dediščino delavskega razreda in druga s tem povezana družbena vprašanja. Mathieujeva prizorišča in liki prikličejo v spomin veliko bolj avtobiografsko obarvani deli Vrnitev v Reims Didierja Éribona in Opraviti z Eddyjem Édouarda Louisa. Slednja sta v času izida požela nemalo pozornosti, tudi ali predvsem zato, ker sta odkrito govorila o težavnem odraščanju homoseksualnega mladostnika v delavskem okolju na francoskem obrobju. V takšnem okolju med letoma 1992 in 1998 odraščajo tudi liki Mathieujevega romana Njihovi otroci za njimi, le da težišče pripovedi ni več boj med posameznikom in družbo, temveč okostenelost in zakrčenost družbene hierarhije. Éribonov in Louisov protagonist se na koncu vendarle izvijeta iz primeža razrednega determinizma in se tako intelektualno kot družbeno emancipirata v večjem mestu, Mathieujevi liki pa so ujeti v življenjske svojih prednikov, žrtev dezindustrializacije, brezposelnosti in revščine, ki je od konca sedemdesetih let postopoma zajela in prizadela predvsem severovzhodni del Francije.
Na neizogibnost usode namiguje že naslov romana, citat iz Sirahove knjige, povzet kasneje kot moto: »So pa tudi taki, za katerimi ni spomina; izginili so, kakor da jih sploh ne bi bilo. Postali so, kakor da bi se ne bili rodili, in tako tudi njihovi otroci za njimi.« Anthony, Stéphanie, Hacine, rojeni v poznih sedemdesetih in odraščajoči v svobodnjaških devetdesetih, ko se zdi, da je vse mogoče, da se svet vrti v ritmu Nirvane, Guns'n'Roses in francoskega hiphopa, se bodo na koncu vrnili v njim namenjene predalčke, obsojeni na preigravanje dediščine staršev in njihovega družbenega razreda. Na istost bo spomnil tudi kraj dogajanja: na videz tiho, mirno jezero, v katerem se postopoma utapljajo ljudje in njihove sanje. Anthony, ki v začetku kot štirinajstletnik sanjari o pobegu, bo pri dvajsetih pristal na izkoriščevalske, nezanesljive posle, ki so izčrpali že njegove starše. Podobna usoda, tako se vsaj zdi, čaka tudi Hacina, ki pa mora poleg kapitalističnega izkoriščanja prenašati še breme rasizma: kot otrok maroških priseljencev je že od začetka obsojen na okoliško nezaupanje, na stereotipe, ki jih samooklicani »pošteni državljani« gojijo do priseljencev in sploh do vseh, ki ne ustrezajo njihovim tipskim predstavam o družbenih, spolnih in razrednih vlogah. Mathieujevi liki od staršev in družbe ne nazadnje prevzemajo tudi predsodke: sovražni odnos med Anthonyjem in Hacinom je v določeni meri tudi dediščina nepremišljene francoske emigrantske politike, ki je iz svojih kolonij v celinsko Francijo množično vabila poceni delovno silo in jo nato obsodila na bivanje v samozadostnih, stisnjenih in vse bolj razpadajočih četrtih. Anthony in Hacine živita v istem kraju in delita sorodno usodo, a si kljub temu ne moreta priti blizu. Kraja motorja, ki na začetku poveže njuni zgodbi, se kot zlovešče znamenje ponovi v zaključku romana in pušča odprto vprašanje prihodnosti njunega odnosa. Nasploh je vračanje v izhodišče simbolno nakazano tudi v izboru glasbe zadnjega poglavja. Mathieujev roman je razdeljen na štiri poglavja, vsako pa je naslovljeno po hitu leta, v katerem se zgodba odvija: poglavjem Smells like teen spirit, You could be mine in La Fièvre tako sledi I will survive Glorie Gaynor iz leta 1978, letnice rojstva Mathieujevih junakov, a tudi remake himne nogometnega prvenstva leta 1998, na katerem je Francija osvojila naziv svetovnih prvakov. Preteklost se torej vrača, a predrugačena, in morda bo zmaga, ki je za eno noč zgladila razlike in razpoke na ravni posameznika in širše skupnosti, napovedala boljše čase; morda pa se bo izkazala le za začasno popestritev večno iste ustaljene rutine.
Nicolas Mathieu je za svoj drugi roman Njihovi otroci za njimi leta 2018 prejel goncourtovo nagrado in navdušen bralski odziv. Knjiga je namreč izšla ravno v času izbruha spontanih demonstracij rumenih jopičev, ki so obudili stare zamere med centrom in periferijo ter oživili zanimanje za razredni boj. Vzporednice z romanom je potegnil tudi avtor sam, ki je zatrdil, da bi se njegovi liki toliko let kasneje zagotovo udeležili protestov. Roman Njihovi otroci za njimi je otrok svojega časa in prostora, in ravno zato čas in prostor tudi presega. Ponuja pač tisto, kar je najbolj univerzalno: dobro zgodbo.
Prešernovo gledališče Kranj Premiera 1. oktobra 2021 Florian Zeller: Mama Prevajalka: Suzana Koncut Režiser: Ivica Buljan Dramaturginja: Marinka Poštrak Scenografi in kostumograf: Rudy Sabounghy Skladatelj in avtor priredbe songa Parle – lui de moi glasbenika Christopha: Mitja Vrhovnik Smrekar Lektorica: Barbara Rogelj Oblikovanje svetlobe in videa: Sonda 13, Toni Soprano Meneglejte Oblikovalec maske: Matej Pajntar Asistentka dramaturgije: Manca Majeršič Sevšek Asistentka kostumografa: Bojana Fornazarič Igrajo: Darja Reichman (mama), Borut Veselko (oče), Blaž Setnikar (sin), Doroteja Nadrah (dekle) NAPOVED: V Prešernovem gledališču v Kranju je bila sinoči prva premiera letošnjega repertoarja. Štirje igralci so pod dramaturškim vodstvom Marinke Poštrak in v režiji Ivice Buljana uprizorili dramo Mama francoskega dramatika, pisatelja in scenarista Florana Zellerja (florjána zelerja) v prevodu Suzane Koncut. Avtor je trenutno v soju svetovnih žarometov zaradi režije in scenarija filma Oče – ki je del trilogije Oče, Mati, Sin. V drami Mama gre za sindrom praznega gnezda, oziroma za mater, o kateri pravi režiser Ivica Buljan: »Njena najresnejša težava, globinska, psihološka težava, je starost. Starost pa je v zahodni družbi ena izmed najmanj cenjenih karakteristik.« Na premieri Mame v Kranju je bila Tadeja Krečič:
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta Jure Franko in Ana Bohte.
Anton Pavlovič Čehov: Češnjev vrt ???????? ???, 1904 Komedija v štirih dejanjih Premiera 2. oktober 2021 Prevajalec Milan Jesih Režiser Janusz Kica Dramaturginja Petra Pogorevc Scenografka Karin Fritz Kostumografka Bjanka Adžić Ursulov Lektorica Maja Cerar Avtorica glasbene opreme Darja Hlavka Godina Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Asistentka režiserja Živa Bizovičar, AGRFT Asistentka dramaturginje Manca Lipoglavšek, AGRFT Igrajo Nataša Tič Ralijan, Lena Hribar Škrlec, Iva Krajnc Bagola, Uroš Smolej, Branko Jordan, Filip Samobor, Jožef Ropoša, Tina Potočnik Vrhovnik, Gašper Jarni, Lara Wolf, Gregor Gruden, Boris Ostan, Jaka Lah Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega je bila sinoči slavnostna premiera igre Češnjev vrt ruskega dramatika Antona Pavloviča Čehova v prevodu Milana Jesiha. Uprizoritev je bila sicer načrtovana za lansko sezono, a so jo lahko uprizorili šele zdaj. Češnjev vrt je igra o spremembah, o nečem, kar se končuje, pravi med drugim režiser Janusz Kica: "To je tema tega besedila, to je tema Čehova, te predstave, pa tudi mojega življenja. Spremembe se morajo dogajati, ne smemo se za vsako ceno držati tega, kar je bilo; moramo gledati naprej." Foto: Peter Giodani
Mestno gledališče ljubljansko / premiera 28. 09. 2021 Prevajalka: Polona Glavan Režiserka in scenografka: Anja Suša Dramaturginja: Petra Pogorevc Kostumografka: Maja Mirković Svetovalec za gib: Damjan Kecojević Lektor: Martin Vrtačnik Oblikovalec svetlobe: Boštjan Kos Oblikovalec zvoka: Tomaž Božič Asistentka dramaturginje: Nika Korenjak Asistent scenografke: Janez Koleša Asistentka kostumografke: Nina Čehovin Zasedba: Ajda Smrekar, Filip Samobor, Voranc Boh, Lena Hribar Škrlec, Tanja Dimitrievska, Jaka Lah, Gašper Jarni Sinoči so v Mestnem gledališču ljubljanskem premierno uprizorili predstavo Nekoč se bova temu smejala. Gre za odrsko priredbo Ljubezenskega romana hrvaške pisateljice Ivane Sajko, ki je tudi avtorica dramatizacije. Medtem ko roman svoj svet gradi v intimni sferi, pa uprizoritev fokus postavlja v širšo družbeno svarnost, katere izkušnjo temeljno določa, z besedami režiserka Anje Suša, »ekonomija, ki ubija ljubezen.« Foto: Peter Giodani
Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Aleksander Golja.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja.
POŽIGALCI Po igri Maxa Frischa Dobrnik in požigalci Naslov izvirnika: Biedermann und die Brandstifter Krstna uprizoritev priredbe AVTOR PRIREDBE, REŽISER IN SCENOGRAF: Jan Krmelj PREVAJALKA: Maila Golob DRAMATURGINJA: Eva Kraševec LEKTORICA: Tatjana Stanič KOSTUMOGRAFINJA: Špela Ema Veble AVTOR GLASBE: Luka Ipavec OBLIKOVALEC SVETLOBE: Borut Bučinel IGRAJO: Saša Tabaković - Dobrnik Iva Babić – Betka Benjamin Krnetić – Pepe Uroš Fürst – Vili Nina Valič – Ana Matija Rozman - Dr. Fil in Policaj Napoved: S premiero in krstno izvedbo igre Požigalci se je začela nova gledališka sezona v ljubljanski Drami. Besedilo je po igri švicarskega dramatika Maxa Frischa priredil Jan Krmelj – tudi režiser in scenograf predstave. Frischevo dramo z naslovom Dobrnik in požigalci je prevedla Maila Golob, dramaturginja je bila Eva Kraševec. Premiero na velikem odru Drame si je ogledala Tadeja Krečič:
Drama SNG Maribor, Burgteater Dunaj, Jugoslovensko dramsko pozorište Beograd, Cankarjev dom Ljubljana / premiera 24. 09. 2021 Režija: Janez Pipan Scenograf: Marko Japelj Avtorica videa: Vesna Krebs Kostumograf: Leo Kulaš Skladatelj in izvajalec scenske glasbe: Milko Lazar Korepetitor in avtor glasbenih priredb: Robert Mraček Oblikovalec svetlobe: Andrej Hajdinjak Oblikovalec odrskega giba in borilnih veščin: Sergio Moga Lektorica: Metka Damjan Prevajalca romana v nemški jezik: Klaus Detlef Olof in Daniela Kocmut Prevajalka romana v srbski jezik: Ana Ristović Prevajalki na vajah za nemški jezik: Barbara Lečnik in Tjaša Šket Prevajalka pesmi Počiva jezero v tihoti v španski jezik: Mojca Medvedšek Asistent režije: Žiga Hren (študent AGRFT) Asistentka kostumografa: Lara Kulaš Asistent skladatelja: Marjan Peternel Za potrebe uprizoritve sta prevod priredila: Klaus Detlef Olof in Daniela Kocmut Zasedba: Nataša Matjašec Rošker, Blaž Dolenc, Milan Marić, Nebojša Ljubišić, Milena Zupančič, Davor Herga, Daniel Jesch, Mateja Pucko, Matevž Biber, Vladimir Vlaškalić, Mirjana Šajinović, Anže Krajnc, Irena Varga, Ivica Knez, Robert Mraček, Matija Stipanič, Alfonz Kodrič, Kristijan Ostanek, Nejc Ropret, Petja Labović, Mojca Simonič, Dane Radulović, Matjaž Kaučič, Žan Pečnik Predstava To noč sem jo videl je velika mednarodna koprodukcija, ki na odru v treh jezikih obudi sodobno klasiko, istoimenski roman Draga Jančarja. Jančarjev svet je odrsko priredil režiser Janez Pipan, zožil ga je na pet pripovednih perspektiv, ki skupaj sestavljajo zgodbo Veronike Zarnik oziroma slikajo zgodovinski portret nedolžnih življenj v kolesju zgodovine. Predstavo v mariborski Drami si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: Peter Giodani
Slovensko mladinsko gledališče sezono začenja s farsično uprizoritvijo Norišnica d.o.o. Po besedilu Joeja Ortona jo je režiral Vito Taufer, ki je v premišljenem zasledovanju totalnosti gledališča zbližal oder in gledalce. foto: Ivian Kan Mujezinović
Neveljaven email naslov