Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Ana Geršak
Bere Barbara Zupan.
Prevedla Saša Jerele; Maribor : Litera, 2020
Roman francoskega pisatelja Nicolasa Mathieuja Njihovi otroci za njimi se vključuje v trenutno priljubljeni in prevladujoči tok realistično-izkustvene literature, ki pa se predvsem v sodobni francoski književnosti pogosto kritično navezuje na dediščino delavskega razreda in druga s tem povezana družbena vprašanja. Mathieujeva prizorišča in liki prikličejo v spomin veliko bolj avtobiografsko obarvani deli Vrnitev v Reims Didierja Éribona in Opraviti z Eddyjem Édouarda Louisa. Slednja sta v času izida požela nemalo pozornosti, tudi ali predvsem zato, ker sta odkrito govorila o težavnem odraščanju homoseksualnega mladostnika v delavskem okolju na francoskem obrobju. V takšnem okolju med letoma 1992 in 1998 odraščajo tudi liki Mathieujevega romana Njihovi otroci za njimi, le da težišče pripovedi ni več boj med posameznikom in družbo, temveč okostenelost in zakrčenost družbene hierarhije. Éribonov in Louisov protagonist se na koncu vendarle izvijeta iz primeža razrednega determinizma in se tako intelektualno kot družbeno emancipirata v večjem mestu, Mathieujevi liki pa so ujeti v življenjske svojih prednikov, žrtev dezindustrializacije, brezposelnosti in revščine, ki je od konca sedemdesetih let postopoma zajela in prizadela predvsem severovzhodni del Francije.
Na neizogibnost usode namiguje že naslov romana, citat iz Sirahove knjige, povzet kasneje kot moto: »So pa tudi taki, za katerimi ni spomina; izginili so, kakor da jih sploh ne bi bilo. Postali so, kakor da bi se ne bili rodili, in tako tudi njihovi otroci za njimi.« Anthony, Stéphanie, Hacine, rojeni v poznih sedemdesetih in odraščajoči v svobodnjaških devetdesetih, ko se zdi, da je vse mogoče, da se svet vrti v ritmu Nirvane, Guns'n'Roses in francoskega hiphopa, se bodo na koncu vrnili v njim namenjene predalčke, obsojeni na preigravanje dediščine staršev in njihovega družbenega razreda. Na istost bo spomnil tudi kraj dogajanja: na videz tiho, mirno jezero, v katerem se postopoma utapljajo ljudje in njihove sanje. Anthony, ki v začetku kot štirinajstletnik sanjari o pobegu, bo pri dvajsetih pristal na izkoriščevalske, nezanesljive posle, ki so izčrpali že njegove starše. Podobna usoda, tako se vsaj zdi, čaka tudi Hacina, ki pa mora poleg kapitalističnega izkoriščanja prenašati še breme rasizma: kot otrok maroških priseljencev je že od začetka obsojen na okoliško nezaupanje, na stereotipe, ki jih samooklicani »pošteni državljani« gojijo do priseljencev in sploh do vseh, ki ne ustrezajo njihovim tipskim predstavam o družbenih, spolnih in razrednih vlogah. Mathieujevi liki od staršev in družbe ne nazadnje prevzemajo tudi predsodke: sovražni odnos med Anthonyjem in Hacinom je v določeni meri tudi dediščina nepremišljene francoske emigrantske politike, ki je iz svojih kolonij v celinsko Francijo množično vabila poceni delovno silo in jo nato obsodila na bivanje v samozadostnih, stisnjenih in vse bolj razpadajočih četrtih. Anthony in Hacine živita v istem kraju in delita sorodno usodo, a si kljub temu ne moreta priti blizu. Kraja motorja, ki na začetku poveže njuni zgodbi, se kot zlovešče znamenje ponovi v zaključku romana in pušča odprto vprašanje prihodnosti njunega odnosa. Nasploh je vračanje v izhodišče simbolno nakazano tudi v izboru glasbe zadnjega poglavja. Mathieujev roman je razdeljen na štiri poglavja, vsako pa je naslovljeno po hitu leta, v katerem se zgodba odvija: poglavjem Smells like teen spirit, You could be mine in La Fièvre tako sledi I will survive Glorie Gaynor iz leta 1978, letnice rojstva Mathieujevih junakov, a tudi remake himne nogometnega prvenstva leta 1998, na katerem je Francija osvojila naziv svetovnih prvakov. Preteklost se torej vrača, a predrugačena, in morda bo zmaga, ki je za eno noč zgladila razlike in razpoke na ravni posameznika in širše skupnosti, napovedala boljše čase; morda pa se bo izkazala le za začasno popestritev večno iste ustaljene rutine.
Nicolas Mathieu je za svoj drugi roman Njihovi otroci za njimi leta 2018 prejel goncourtovo nagrado in navdušen bralski odziv. Knjiga je namreč izšla ravno v času izbruha spontanih demonstracij rumenih jopičev, ki so obudili stare zamere med centrom in periferijo ter oživili zanimanje za razredni boj. Vzporednice z romanom je potegnil tudi avtor sam, ki je zatrdil, da bi se njegovi liki toliko let kasneje zagotovo udeležili protestov. Roman Njihovi otroci za njimi je otrok svojega časa in prostora, in ravno zato čas in prostor tudi presega. Ponuja pač tisto, kar je najbolj univerzalno: dobro zgodbo.
Avtorica recenzije: Ana Geršak
Bere Barbara Zupan.
Prevedla Saša Jerele; Maribor : Litera, 2020
Roman francoskega pisatelja Nicolasa Mathieuja Njihovi otroci za njimi se vključuje v trenutno priljubljeni in prevladujoči tok realistično-izkustvene literature, ki pa se predvsem v sodobni francoski književnosti pogosto kritično navezuje na dediščino delavskega razreda in druga s tem povezana družbena vprašanja. Mathieujeva prizorišča in liki prikličejo v spomin veliko bolj avtobiografsko obarvani deli Vrnitev v Reims Didierja Éribona in Opraviti z Eddyjem Édouarda Louisa. Slednja sta v času izida požela nemalo pozornosti, tudi ali predvsem zato, ker sta odkrito govorila o težavnem odraščanju homoseksualnega mladostnika v delavskem okolju na francoskem obrobju. V takšnem okolju med letoma 1992 in 1998 odraščajo tudi liki Mathieujevega romana Njihovi otroci za njimi, le da težišče pripovedi ni več boj med posameznikom in družbo, temveč okostenelost in zakrčenost družbene hierarhije. Éribonov in Louisov protagonist se na koncu vendarle izvijeta iz primeža razrednega determinizma in se tako intelektualno kot družbeno emancipirata v večjem mestu, Mathieujevi liki pa so ujeti v življenjske svojih prednikov, žrtev dezindustrializacije, brezposelnosti in revščine, ki je od konca sedemdesetih let postopoma zajela in prizadela predvsem severovzhodni del Francije.
Na neizogibnost usode namiguje že naslov romana, citat iz Sirahove knjige, povzet kasneje kot moto: »So pa tudi taki, za katerimi ni spomina; izginili so, kakor da jih sploh ne bi bilo. Postali so, kakor da bi se ne bili rodili, in tako tudi njihovi otroci za njimi.« Anthony, Stéphanie, Hacine, rojeni v poznih sedemdesetih in odraščajoči v svobodnjaških devetdesetih, ko se zdi, da je vse mogoče, da se svet vrti v ritmu Nirvane, Guns'n'Roses in francoskega hiphopa, se bodo na koncu vrnili v njim namenjene predalčke, obsojeni na preigravanje dediščine staršev in njihovega družbenega razreda. Na istost bo spomnil tudi kraj dogajanja: na videz tiho, mirno jezero, v katerem se postopoma utapljajo ljudje in njihove sanje. Anthony, ki v začetku kot štirinajstletnik sanjari o pobegu, bo pri dvajsetih pristal na izkoriščevalske, nezanesljive posle, ki so izčrpali že njegove starše. Podobna usoda, tako se vsaj zdi, čaka tudi Hacina, ki pa mora poleg kapitalističnega izkoriščanja prenašati še breme rasizma: kot otrok maroških priseljencev je že od začetka obsojen na okoliško nezaupanje, na stereotipe, ki jih samooklicani »pošteni državljani« gojijo do priseljencev in sploh do vseh, ki ne ustrezajo njihovim tipskim predstavam o družbenih, spolnih in razrednih vlogah. Mathieujevi liki od staršev in družbe ne nazadnje prevzemajo tudi predsodke: sovražni odnos med Anthonyjem in Hacinom je v določeni meri tudi dediščina nepremišljene francoske emigrantske politike, ki je iz svojih kolonij v celinsko Francijo množično vabila poceni delovno silo in jo nato obsodila na bivanje v samozadostnih, stisnjenih in vse bolj razpadajočih četrtih. Anthony in Hacine živita v istem kraju in delita sorodno usodo, a si kljub temu ne moreta priti blizu. Kraja motorja, ki na začetku poveže njuni zgodbi, se kot zlovešče znamenje ponovi v zaključku romana in pušča odprto vprašanje prihodnosti njunega odnosa. Nasploh je vračanje v izhodišče simbolno nakazano tudi v izboru glasbe zadnjega poglavja. Mathieujev roman je razdeljen na štiri poglavja, vsako pa je naslovljeno po hitu leta, v katerem se zgodba odvija: poglavjem Smells like teen spirit, You could be mine in La Fièvre tako sledi I will survive Glorie Gaynor iz leta 1978, letnice rojstva Mathieujevih junakov, a tudi remake himne nogometnega prvenstva leta 1998, na katerem je Francija osvojila naziv svetovnih prvakov. Preteklost se torej vrača, a predrugačena, in morda bo zmaga, ki je za eno noč zgladila razlike in razpoke na ravni posameznika in širše skupnosti, napovedala boljše čase; morda pa se bo izkazala le za začasno popestritev večno iste ustaljene rutine.
Nicolas Mathieu je za svoj drugi roman Njihovi otroci za njimi leta 2018 prejel goncourtovo nagrado in navdušen bralski odziv. Knjiga je namreč izšla ravno v času izbruha spontanih demonstracij rumenih jopičev, ki so obudili stare zamere med centrom in periferijo ter oživili zanimanje za razredni boj. Vzporednice z romanom je potegnil tudi avtor sam, ki je zatrdil, da bi se njegovi liki toliko let kasneje zagotovo udeležili protestov. Roman Njihovi otroci za njimi je otrok svojega časa in prostora, in ravno zato čas in prostor tudi presega. Ponuja pač tisto, kar je najbolj univerzalno: dobro zgodbo.
V Lutkovnem gledališču Ljubljana so sinoči premierno uprizorili senčno predstavo z naslovom Moj dedek je bil češnjevo drevo italijanske avtorice Angele Nanetti, medtem ko je gledališka priredba nastala v režiji italijanskega režiserja Fabrizia Montecchija.
Avtorica recenzije: Nada Breznik Bereta Barbara Zupan in Ivan Lotrič.
Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so novo, spet negotovo sezono – naslovili so jo Velika pričakovanja – začeli z uprizoritvijo igre Zimska poroka izraelskega avtorja Hanoha Levina, ki je živel med letoma 1943 in 1999. Igro iz leta 1978 je prevedel Klemen Jelinčič Boeta; v njenem središču je poroka; toda ko v priprave nanjo vdre novica o smrti in pogrebu, ta igra, tako režiser Matjaž Zupančič, "postane en sam beg, seveda beg poroke pred pogrebom, beg dobre novice pred slabo novico, beg svatov pred pogrebcem, na nek način bi lahko rekli beg vseh pred smrtjo ". Prva slovenska uprizoritev Premiera 9. september 2021 Prevajalec Klemen Jelinčič Boeta Režiser Matjaž Zupančič Dramaturginja Ira Ratej Scenografka Janja Korun Kostumografka Bjanka Adžić Ursulov Avtor glasbe Jani Kovačič Svetovalka za gib Veronika Valdes Lektor Martin Vrtačnik Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Gašper Zidanič Nastopajo Lotos Vincenc Šparovec, Viktorija Bencik Emeršič, Iva Krajnc Bagola, Jožef Ropoša, Lara Wolf, Mirjam Korbar, Gašper Jarni, Tomo Tomšič, Jaka Lah, Mojca Funkl, Nina Rakovec, Gal Oblak, Matic Lukšič Na fotografiji: Lotos Vincenc Šparovec, Jožef Ropoša, Lara Wolf, Iva Krajnc Bagola, Mirjam Korbar, Tomo Tomšič, Gašper Jarni (avtor Peter Giodani)
Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta Jasna Rodošek in Aleksander Golja.
3. septembra je bila v celjskem gledališču prva premiera letošnje sezone z naslovom IN PODGANA SE JE SMEJALA znane izraelske avtorice Nave Semel. Zasedba: Prevajalka in avtorica dramatizacije Tina Kosi Prevajalec songov Milan Dekleva Režiser Yonatan Esterkin Dramaturginja Tina Kosi Scenografka Urša Vidic Kostumografka Tina Bonča Avtor glasbe in korepetitor Leon Firšt Lektor Jože Volk Oblikovalci svetlobe Uroš Gorjanc, Ian A. Brooks, Yonatan Esterkin Oblikovalec videa Atej Tutta Igrajo Duhovnik, Profesor Andrej Murenc Pevka Jagoda Babica, TV voditeljica Lučka Počkaj Vnukinja, Minnie Eva Stražar Učiteljica, Y-mee Manca Ogorevc Posneti glasovi Mama male deklice Maša Grošelj Oče male deklice Luka Bokšan Kmetova žena Barbara Vidovič k.g. Mala deklica Eva Stražar Kmet David Čeh Štefan Jure Žavbi k.g. Duhovnik Andrej Murenc Video Mama male deklice Maša Grošelj Oče male deklice Luka Bokšan Kmetova žena Barbara Vidovič k.g. Mala deklica Bina Rosa Peperko k.g. Kmet Aljoša Koltak Štefan Jure Žavbi k.g. Duhovnik Andrej Murenc
Na Velikem odru Slovenskega narodnega gledališča Drama Ljubljana so sinoči premierno uprizorili absurdno distopično enodejanko s štirimi igralci Konec igre, ki je nastala po istoimenskem delu znamenitega irskega dramatika Samuela Becketta.
Mala drama SNG Drama Ljubljana Lucy Prebble: Učinek PREVAJALKA: Tina Mahkota DRAMATURGINJA: Eva Kraševec SCENOGRAFINJA: Jasna Vastl KOSTUMOGRAFINJA: Gordana Bobojević AVTOR GLASBE: Aleš Zorec VIDEO: Dani Modrej LEKTORICA: Klasja Kovačič OBLIKOVALEC LUČI: Vlado Glavan Igralska zasedba: Dr. Lorna James - Polona Juh Dr. Toby Sealey - Rok Vihar Connie Hall - Eva Jesenovec Tristan Frey - Klemen Janežič Prvi septembrski konec tedna je bil vsekakor zaznamovan z gledališkimi premierami v več slovenskih teatrih. Predstava Učinek angleške dramatičarke Lucy Prebble v prevodu Tine Mahkota je bila že predvajana februarja po spletu, sinoči pa so jo premierno uprizorili v živo na odru Male drame. Režirala jo je Eva Nina Lampič. Dramaturginja je bila Eva Kraševec, na premieri je bila Tadeja Krečič:
Neveljaven email naslov