Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Festivalska izvedba slavnega muzikala ni izpolnila pričakovanj
Svojo premiero je včeraj doživela sveža izvedba slavnega muzikala Chicago, ki jo je posebej za Festival Ljubljana ustvarila produkcijska skupina iz londonskega West Enda. Ljubljansko občinstvo se je bolj medlo odzivalo na sicer izredno priljubljene glasbeno-plesne točke zgodbe o čikaških morilkah.
Zgodba o Roxie Hart in Velmi Kelly, ki so jo navdahnile resnične zgodbe čikaških žensk, ki so hladnokrvno umorile svoje može ali ljubimce je ljubiteljem muzikala zelo dobro poznana. Po izredno uspešnih produkcijah na Broadwayu, West Endu ter hollywodski filmski različici tega plesno-pevskega spektakla so pričakovanja gledalcev upravičeno venomer zelo visoka. Tokratna produkcija priljubljenega muzikala pa občinstva ni uspela navdušiti, kljub številčni zasedbi glasbenikov na odru, ki je glede na akustično neugodne festivalske razmere kljub vsemu uspela pričarati čikaško jazzovsko vzdušje. Če je sicer opustošena scena še nakazovala kabarejsko vzdušje pa sta bili tako kostumografija, kakor tudi koreografija, pri tem neuspešni. Koreograf Mykal Rand je, kot je dejal, želel na svež način prikazati esenco izvirne produkcije, za katero je koreografijo ustvaril legendarni Bob Fosse, pri čemer naj bi največji navdih črpal iz glasbe. A igrivosti, zapeljivosti, dramatičnosti in avantgardnosti, ki jo ikonični songi narekujejo, ni bilo zaznati. Čutnost in erotičnost, s katero je Fosse prežel svojo koreografijo in ki je tako značilna za kabarejsko okolje se je popolnoma izgubila. Kljub solidni vokalni izvedbi in igralski prepričljivosti nekaterih posameznikov, pa tokratna produkcija muzikala Chicago ne dosega statusa pevsko-plesnega spektakla.
Festivalska izvedba slavnega muzikala ni izpolnila pričakovanj
Svojo premiero je včeraj doživela sveža izvedba slavnega muzikala Chicago, ki jo je posebej za Festival Ljubljana ustvarila produkcijska skupina iz londonskega West Enda. Ljubljansko občinstvo se je bolj medlo odzivalo na sicer izredno priljubljene glasbeno-plesne točke zgodbe o čikaških morilkah.
Zgodba o Roxie Hart in Velmi Kelly, ki so jo navdahnile resnične zgodbe čikaških žensk, ki so hladnokrvno umorile svoje može ali ljubimce je ljubiteljem muzikala zelo dobro poznana. Po izredno uspešnih produkcijah na Broadwayu, West Endu ter hollywodski filmski različici tega plesno-pevskega spektakla so pričakovanja gledalcev upravičeno venomer zelo visoka. Tokratna produkcija priljubljenega muzikala pa občinstva ni uspela navdušiti, kljub številčni zasedbi glasbenikov na odru, ki je glede na akustično neugodne festivalske razmere kljub vsemu uspela pričarati čikaško jazzovsko vzdušje. Če je sicer opustošena scena še nakazovala kabarejsko vzdušje pa sta bili tako kostumografija, kakor tudi koreografija, pri tem neuspešni. Koreograf Mykal Rand je, kot je dejal, želel na svež način prikazati esenco izvirne produkcije, za katero je koreografijo ustvaril legendarni Bob Fosse, pri čemer naj bi največji navdih črpal iz glasbe. A igrivosti, zapeljivosti, dramatičnosti in avantgardnosti, ki jo ikonični songi narekujejo, ni bilo zaznati. Čutnost in erotičnost, s katero je Fosse prežel svojo koreografijo in ki je tako značilna za kabarejsko okolje se je popolnoma izgubila. Kljub solidni vokalni izvedbi in igralski prepričljivosti nekaterih posameznikov, pa tokratna produkcija muzikala Chicago ne dosega statusa pevsko-plesnega spektakla.
Sprememba lokacije iz Kongresnega trga v Gallusovo dvorano se je izkazala za odlično potezo, saj ni le organizatorju odpravila skrbi z vremenom, temveč tudi publiki v akustični dvorani zagotovila bolj primerno zvočno podobo. Operna zakonca sta namreč domačemu občinstvu z izborom prepoznavnih arij in duetov pripravila pravo predstavo. Čeprav se je mestoma izgubila v orkestrskem zvoku, je Ana Netrebko vsekakor navdušila s svojo odrsko prezenco in doživeto izvedbo. Njen nastop je bil, za razliko od nastopa Jusifa Ejvazova, bolj sproščen in v njem ni manjkalo zanjo značilnega lahkotnega poplesovanja po odru in koketiranja s publiko, ki jo je uspešno šarmiral tudi njen mož. Vsa pričakovanja pa je upravičil odlično pripravljen simfonični orkester RTV Slovenija, ki ga je vodil razpoloženi Michelangelo Mazza in uspešno usklajeval razigrano, mestoma nepredvidljivo izvedbo opernega para. Publika si je s stoječimi ovacijami prislužila dva dodatka, s katerima je operni par še prilil olja na ogenj svoji priljubljenosti.
Film sprva prevzame igrivo, humorno noto, v nadaljevanju pa spoznavamo zelo življenjske portrete oskrbovancev doma za starejše.
Film morda ni ravno kakšen animacijski filmski presežek, a sporočila, kot so prijateljstvo, pogum in predvsem sprejemanje drugačnega, je dobro poudarjati znova in znova.
Avtorica recenzije: Veronika Šoster Bereta Barbara Zupan in Jure Franko.
Avtor recenzije: Marko Elsner Grošelj Bereta Jure Franko in Barbara Zupan.
Avtorica recenzije: Petra Tanko Bereta Barbara Zupan in Jure Franko.
Neveljaven email naslov