Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Film je bolj ponoven zagon serije, v kateri nastopajo razni stranski liki iz stripovskega univerzuma založbe DC, kot nadaljevanje filma Odred odpisanih iz leta 2016
Tajna vladna agencija izbere iz strogo varovanega zapora skupino zlobnežev in prestopnikov z neobičajnimi lastnostmi, da bi se pridružili skrivnostni Posebni enoti X. Tako rekoč nemogoča naloga tega odreda je, da se vtihotapi na samotno otoško državo Corto Maltese, ki ima kronične težave z demokracijo, pa tudi z mračnimi skrivnostmi iz preteklosti. Tam naj bi »nevtralizirali« raziskovalni laboratorij biološkega orožja, da ta ne bi več ogrožal interesov ZDA. Toda kot običajno ni vse tako, kot se zdi – sploh v filmu, ki na neobičajnosti stripovskih antijunakov pravzaprav temelji.
Film Odred odpisanih: nova misija je bolj ponoven zagon serije, v kateri nastopajo razni stranski liki iz stripovskega univerzuma založbe DC, kot nadaljevanje filma Odred odpisanih iz leta 2016. Poživitveno nalogo akcijske domišljijske pustolovščine je režijsko prevzel James Gunn, ki se je nepričakovano izkazal že pri Varuhih galaksije (2014), in očitno je imel tudi tu povsem proste roke. Prevladuje načelo »več je več«, v smislu, da je v že tako ne pretirano subtilnem svetu vse še nekoliko bolj karikirano, od bombastičnih akcijskih prizorov, digitalno animiranih pošasti, do krvavih ekscesov, infantilnega humorja ter ironiziranja, ki prekriva vse skupaj.
Gonilno jedro zgodbe je prevzeto iz dobrih starih akcijskih filmov pretežno B značaja, kot je na primer Skrita invazija, ki jo je leta 1964 posnel Roger Corman v Dubrovniku, in je bila več kot očiten navdih za bolj znano delo Ducat umazancev Roberta Aldricha iz leta 1967, ki je bil očiten navdih za Tarantinove Neslavne barabe (2009) in tako naprej ... Zdaj smo prišli do tega, da produkcijsko-distribucijska logika multipleksov cilja predvsem na otroško oziroma mladinsko publiko, kateri je Odred odpisanih tudi namenjen.
Kaj lahko najde v njej odrasel gledalec? Kakšen posrečen cinefilski citat, kot je glas Silvestra Stalloneja – seveda se pri tem spomnimo na njegovo serijo Plačanci –, ki ga je posodil antropomorfnemu morskemu psu, enemu od članov odreda (ne vprašajte). Pa čudovito Margot Robbie kot psihopatko brez zavor Harley Quinn. Pa fantazije o Ameriki kot tisti velesili, ki še vedno lahko sama rešuje probleme v tujini – čeprav gre za probleme, ki jih je vsaj posredno zakuhala. Tu lahko razmišljamo tudi o nietzschejanski dilemi stvaritve pošasti, ki jo lahko uničiš samo z drugo pošastjo … A to, kot vidimo v realni geopolitiki, dejansko deluje samo v svetu stripovskih super- in antijunakov; problem nastane, če tega dvojega ne znamo ločiti.
Film je bolj ponoven zagon serije, v kateri nastopajo razni stranski liki iz stripovskega univerzuma založbe DC, kot nadaljevanje filma Odred odpisanih iz leta 2016
Tajna vladna agencija izbere iz strogo varovanega zapora skupino zlobnežev in prestopnikov z neobičajnimi lastnostmi, da bi se pridružili skrivnostni Posebni enoti X. Tako rekoč nemogoča naloga tega odreda je, da se vtihotapi na samotno otoško državo Corto Maltese, ki ima kronične težave z demokracijo, pa tudi z mračnimi skrivnostmi iz preteklosti. Tam naj bi »nevtralizirali« raziskovalni laboratorij biološkega orožja, da ta ne bi več ogrožal interesov ZDA. Toda kot običajno ni vse tako, kot se zdi – sploh v filmu, ki na neobičajnosti stripovskih antijunakov pravzaprav temelji.
Film Odred odpisanih: nova misija je bolj ponoven zagon serije, v kateri nastopajo razni stranski liki iz stripovskega univerzuma založbe DC, kot nadaljevanje filma Odred odpisanih iz leta 2016. Poživitveno nalogo akcijske domišljijske pustolovščine je režijsko prevzel James Gunn, ki se je nepričakovano izkazal že pri Varuhih galaksije (2014), in očitno je imel tudi tu povsem proste roke. Prevladuje načelo »več je več«, v smislu, da je v že tako ne pretirano subtilnem svetu vse še nekoliko bolj karikirano, od bombastičnih akcijskih prizorov, digitalno animiranih pošasti, do krvavih ekscesov, infantilnega humorja ter ironiziranja, ki prekriva vse skupaj.
Gonilno jedro zgodbe je prevzeto iz dobrih starih akcijskih filmov pretežno B značaja, kot je na primer Skrita invazija, ki jo je leta 1964 posnel Roger Corman v Dubrovniku, in je bila več kot očiten navdih za bolj znano delo Ducat umazancev Roberta Aldricha iz leta 1967, ki je bil očiten navdih za Tarantinove Neslavne barabe (2009) in tako naprej ... Zdaj smo prišli do tega, da produkcijsko-distribucijska logika multipleksov cilja predvsem na otroško oziroma mladinsko publiko, kateri je Odred odpisanih tudi namenjen.
Kaj lahko najde v njej odrasel gledalec? Kakšen posrečen cinefilski citat, kot je glas Silvestra Stalloneja – seveda se pri tem spomnimo na njegovo serijo Plačanci –, ki ga je posodil antropomorfnemu morskemu psu, enemu od članov odreda (ne vprašajte). Pa čudovito Margot Robbie kot psihopatko brez zavor Harley Quinn. Pa fantazije o Ameriki kot tisti velesili, ki še vedno lahko sama rešuje probleme v tujini – čeprav gre za probleme, ki jih je vsaj posredno zakuhala. Tu lahko razmišljamo tudi o nietzschejanski dilemi stvaritve pošasti, ki jo lahko uničiš samo z drugo pošastjo … A to, kot vidimo v realni geopolitiki, dejansko deluje samo v svetu stripovskih super- in antijunakov; problem nastane, če tega dvojega ne znamo ločiti.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bralca: Eva Longyka Marušič in Bernard Stramič
Avtorica recenzije: Miša Gams Bralca: Eva Longyka Marušič in Bernard Stramič
Bralca: Lidija Hartman in Ambrož Kvartič »Pomenek s tišino omogočajo nevidnosti,« preberemo v knjigi Nevidnosti, Milana Dekleve. »Pogovor z nevidnostmi poteka s pomočjo tolmačev. /…/ Lahko se pretrga /pogovor/, obvisi na strelovodu molka, / a takrat priprhutajo nevidni tolmači brez jezikov, / ki znajo povedati veliko, / čeprav jih sprva ne razumemo,« preberemo na 27. strani. Knjiga bralca povabi že z naslovom, s tem, da nevidnostim, ki jih pesnik postavi v naslov, pritrdi in jim priznava obstoj. Kar ni vidno, je običajno najmočnejše gonilo vitalnosti, živega, življenja. V vsaki od 51 pesmi se pesnik Dekleva prek lirskega subjekta dotakne nevidnosti in jim da enega od mnogih, enainpetdesetih obrazov in podob. Kljub temu pa bralcu pušča občutek svobode, neujetosti, neutesnjenosti, nekalupljenosti, da bi morali to nevidnost, te nevidnosti imenovati, jim dati ime, telo, definicijo ...
Snežni leopard se tako zelo približa filmski popolnosti, da pokaže, da popolnega filma ni
Avtor recenzije: Marko Elsner Grošelj Bralca: Barbara Zupan in Jure Franko
Koncept in elementi izvedbe zapleta se močno opirajo na kultno uspešnico Matrica, vendar Vse povsod naenkrat zapelje zgodbo v bistveno bolj bizarne smeri
Predstava, ki izvablja čustva, nagovarja čutnost in blago zvoči v prostoru.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bralca: Eva Longyka Marušič in Matjaž Romih
Avtorica recenzije: Ana Geršak Bralca: Jasna Rodošek in Aleksander Golja
Neveljaven email naslov