Film je bolj ponoven zagon serije, v kateri nastopajo razni stranski liki iz stripovskega univerzuma založbe DC, kot nadaljevanje filma Odred odpisanih iz leta 2016

Tajna vladna agencija izbere iz strogo varovanega zapora skupino zlobnežev in prestopnikov z neobičajnimi lastnostmi, da bi se pridružili skrivnostni Posebni enoti X. Tako rekoč nemogoča naloga tega odreda je, da se vtihotapi na samotno otoško državo Corto Maltese, ki ima kronične težave z demokracijo, pa tudi z mračnimi skrivnostmi iz preteklosti. Tam naj bi »nevtralizirali« raziskovalni laboratorij biološkega orožja, da ta ne bi več ogrožal interesov ZDA. Toda kot običajno ni vse tako, kot se zdi – sploh v filmu, ki na neobičajnosti stripovskih antijunakov pravzaprav temelji.

Film Odred odpisanih: nova misija je bolj ponoven zagon serije, v kateri nastopajo razni stranski liki iz stripovskega univerzuma založbe DC, kot nadaljevanje filma Odred odpisanih iz leta 2016. Poživitveno nalogo akcijske domišljijske pustolovščine je režijsko prevzel James Gunn, ki se je nepričakovano izkazal že pri Varuhih galaksije (2014), in očitno je imel tudi tu povsem proste roke. Prevladuje načelo »več je več«, v smislu, da je v že tako ne pretirano subtilnem svetu vse še nekoliko bolj karikirano, od bombastičnih akcijskih prizorov, digitalno animiranih pošasti, do krvavih ekscesov, infantilnega humorja ter ironiziranja, ki prekriva vse skupaj.

Gonilno jedro zgodbe je prevzeto iz dobrih starih akcijskih filmov pretežno B značaja, kot je na primer Skrita invazija, ki jo je leta 1964 posnel Roger Corman v Dubrovniku, in je bila več kot očiten navdih za bolj znano delo Ducat umazancev Roberta Aldricha iz leta 1967, ki je bil očiten navdih za Tarantinove Neslavne barabe (2009) in tako naprej ... Zdaj smo prišli do tega, da produkcijsko-distribucijska logika multipleksov cilja predvsem na otroško oziroma mladinsko publiko, kateri je Odred odpisanih tudi namenjen.

Kaj lahko najde v njej odrasel gledalec? Kakšen posrečen cinefilski citat, kot je glas Silvestra Stalloneja – seveda se pri tem spomnimo na njegovo serijo Plačanci –, ki ga je posodil antropomorfnemu morskemu psu, enemu od članov odreda (ne vprašajte). Pa čudovito Margot Robbie kot psihopatko brez zavor Harley Quinn. Pa fantazije o Ameriki kot tisti velesili, ki še vedno lahko sama rešuje probleme v tujini – čeprav gre za probleme, ki jih je vsaj posredno zakuhala. Tu lahko razmišljamo tudi o nietzschejanski dilemi stvaritve pošasti, ki jo lahko uničiš samo z drugo pošastjo … A to, kot vidimo v realni geopolitiki, dejansko deluje samo v svetu stripovskih super- in antijunakov; problem nastane, če tega dvojega ne znamo ločiti.