Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Film je bolj ponoven zagon serije, v kateri nastopajo razni stranski liki iz stripovskega univerzuma založbe DC, kot nadaljevanje filma Odred odpisanih iz leta 2016
Tajna vladna agencija izbere iz strogo varovanega zapora skupino zlobnežev in prestopnikov z neobičajnimi lastnostmi, da bi se pridružili skrivnostni Posebni enoti X. Tako rekoč nemogoča naloga tega odreda je, da se vtihotapi na samotno otoško državo Corto Maltese, ki ima kronične težave z demokracijo, pa tudi z mračnimi skrivnostmi iz preteklosti. Tam naj bi »nevtralizirali« raziskovalni laboratorij biološkega orožja, da ta ne bi več ogrožal interesov ZDA. Toda kot običajno ni vse tako, kot se zdi – sploh v filmu, ki na neobičajnosti stripovskih antijunakov pravzaprav temelji.
Film Odred odpisanih: nova misija je bolj ponoven zagon serije, v kateri nastopajo razni stranski liki iz stripovskega univerzuma založbe DC, kot nadaljevanje filma Odred odpisanih iz leta 2016. Poživitveno nalogo akcijske domišljijske pustolovščine je režijsko prevzel James Gunn, ki se je nepričakovano izkazal že pri Varuhih galaksije (2014), in očitno je imel tudi tu povsem proste roke. Prevladuje načelo »več je več«, v smislu, da je v že tako ne pretirano subtilnem svetu vse še nekoliko bolj karikirano, od bombastičnih akcijskih prizorov, digitalno animiranih pošasti, do krvavih ekscesov, infantilnega humorja ter ironiziranja, ki prekriva vse skupaj.
Gonilno jedro zgodbe je prevzeto iz dobrih starih akcijskih filmov pretežno B značaja, kot je na primer Skrita invazija, ki jo je leta 1964 posnel Roger Corman v Dubrovniku, in je bila več kot očiten navdih za bolj znano delo Ducat umazancev Roberta Aldricha iz leta 1967, ki je bil očiten navdih za Tarantinove Neslavne barabe (2009) in tako naprej ... Zdaj smo prišli do tega, da produkcijsko-distribucijska logika multipleksov cilja predvsem na otroško oziroma mladinsko publiko, kateri je Odred odpisanih tudi namenjen.
Kaj lahko najde v njej odrasel gledalec? Kakšen posrečen cinefilski citat, kot je glas Silvestra Stalloneja – seveda se pri tem spomnimo na njegovo serijo Plačanci –, ki ga je posodil antropomorfnemu morskemu psu, enemu od članov odreda (ne vprašajte). Pa čudovito Margot Robbie kot psihopatko brez zavor Harley Quinn. Pa fantazije o Ameriki kot tisti velesili, ki še vedno lahko sama rešuje probleme v tujini – čeprav gre za probleme, ki jih je vsaj posredno zakuhala. Tu lahko razmišljamo tudi o nietzschejanski dilemi stvaritve pošasti, ki jo lahko uničiš samo z drugo pošastjo … A to, kot vidimo v realni geopolitiki, dejansko deluje samo v svetu stripovskih super- in antijunakov; problem nastane, če tega dvojega ne znamo ločiti.
Film je bolj ponoven zagon serije, v kateri nastopajo razni stranski liki iz stripovskega univerzuma založbe DC, kot nadaljevanje filma Odred odpisanih iz leta 2016
Tajna vladna agencija izbere iz strogo varovanega zapora skupino zlobnežev in prestopnikov z neobičajnimi lastnostmi, da bi se pridružili skrivnostni Posebni enoti X. Tako rekoč nemogoča naloga tega odreda je, da se vtihotapi na samotno otoško državo Corto Maltese, ki ima kronične težave z demokracijo, pa tudi z mračnimi skrivnostmi iz preteklosti. Tam naj bi »nevtralizirali« raziskovalni laboratorij biološkega orožja, da ta ne bi več ogrožal interesov ZDA. Toda kot običajno ni vse tako, kot se zdi – sploh v filmu, ki na neobičajnosti stripovskih antijunakov pravzaprav temelji.
Film Odred odpisanih: nova misija je bolj ponoven zagon serije, v kateri nastopajo razni stranski liki iz stripovskega univerzuma založbe DC, kot nadaljevanje filma Odred odpisanih iz leta 2016. Poživitveno nalogo akcijske domišljijske pustolovščine je režijsko prevzel James Gunn, ki se je nepričakovano izkazal že pri Varuhih galaksije (2014), in očitno je imel tudi tu povsem proste roke. Prevladuje načelo »več je več«, v smislu, da je v že tako ne pretirano subtilnem svetu vse še nekoliko bolj karikirano, od bombastičnih akcijskih prizorov, digitalno animiranih pošasti, do krvavih ekscesov, infantilnega humorja ter ironiziranja, ki prekriva vse skupaj.
Gonilno jedro zgodbe je prevzeto iz dobrih starih akcijskih filmov pretežno B značaja, kot je na primer Skrita invazija, ki jo je leta 1964 posnel Roger Corman v Dubrovniku, in je bila več kot očiten navdih za bolj znano delo Ducat umazancev Roberta Aldricha iz leta 1967, ki je bil očiten navdih za Tarantinove Neslavne barabe (2009) in tako naprej ... Zdaj smo prišli do tega, da produkcijsko-distribucijska logika multipleksov cilja predvsem na otroško oziroma mladinsko publiko, kateri je Odred odpisanih tudi namenjen.
Kaj lahko najde v njej odrasel gledalec? Kakšen posrečen cinefilski citat, kot je glas Silvestra Stalloneja – seveda se pri tem spomnimo na njegovo serijo Plačanci –, ki ga je posodil antropomorfnemu morskemu psu, enemu od članov odreda (ne vprašajte). Pa čudovito Margot Robbie kot psihopatko brez zavor Harley Quinn. Pa fantazije o Ameriki kot tisti velesili, ki še vedno lahko sama rešuje probleme v tujini – čeprav gre za probleme, ki jih je vsaj posredno zakuhala. Tu lahko razmišljamo tudi o nietzschejanski dilemi stvaritve pošasti, ki jo lahko uničiš samo z drugo pošastjo … A to, kot vidimo v realni geopolitiki, dejansko deluje samo v svetu stripovskih super- in antijunakov; problem nastane, če tega dvojega ne znamo ločiti.
Avtor recenzije: Marko Elsner Grošelj Bralca: Barbara Zupan in Jure Franko
Koncept in elementi izvedbe zapleta se močno opirajo na kultno uspešnico Matrica, vendar Vse povsod naenkrat zapelje zgodbo v bistveno bolj bizarne smeri
Predstava, ki izvablja čustva, nagovarja čutnost in blago zvoči v prostoru.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bralca: Eva Longyka Marušič in Matjaž Romih
Avtorica recenzije: Ana Geršak Bralca: Jasna Rodošek in Aleksander Golja
SNG Drama Ljubljana in Festival Ljubljana / premiera: 29. maj 2022 Režija: Livija Pandur Prevajalec in avtor priredbe: Tibor Hrs Pandur Dramaturg: Tibor Hrs Pandur Scenograf: Sven Jonke Kostumograf: Leo Kulaš Svetovalka za gib: Sanja Nešković Peršin Glasba: Silence Oblikovanje svetlobe: Vesna Kolarec Glasbena vodja: Špela Ploj Peršuh Lektorica: Tatjana Stanič Asistentka dramaturga (študijsko): Brina Jenček Asistent kostumografa: Matic Veler Igrajo: Polona Juh, Sabina Kogovšek, Saša Pavlin Stošić, Gaja Filač, Ivana Percan Kodarin, Zala Hodnik, Urška Kastelic, Ana Plahutnik, Maria Shilkina Sinoči so na Peklenskem dvorišču ljubljanskih Križank premierno izvedli predstavo Penelopiada, uprizoritev drame ene najbolj uveljavljenih sodobnih pisateljic Margaret Atwood. Dramatizacija temelji na njenem istoimenskem romanu, kjer so v ospredje postavljeni lik Penelope in njenih dvanajst dekel, ki so v Homerjevem epu le bežno omenjene, v uprizoritvi Livije Pandur pa dobijo svoj polni subjektivni glas. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: Aljoša Rebolj
Sinoči so na Peklenskem dvorišču ljubljanskih Križank premierno izvedli predstavo Penelopiada, uprizoritev drame ene najbolj uveljavljenih sodobnih pisateljic Margaret Atwood. Dramatizacija temelji na njenem istoimenskem romanu, kjer so v ospredje postavljeni lik Penelope in njenih dvanajst dekel, ki so v Homerjevem epu le bežno omenjene, v uprizoritvi Livije Pandur pa dobijo svoj polni subjektivni glas.
Arthur Schnitzler: Samotna pot Der einsame Wag, 1904 Prva slovenska uprizoritev Ustvarjalci Prevajalka Amalija Maček Režiser in scenograf Dorian Šilec Petek Dramaturginja Eva Mahkovec Kostumografka Tina Bonča Avtor glasbe Laren Polič Zdravič Lektorica Maja Cerar Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Oblikovalec zvoka Matija Zajc Nastopajo Jaka Lah, Tjaša Železnik, Matej Puc, Uroš Smolej, Nina Rakovec, Klara Kuk k. g., Domen Novak k. g. S prvo slovensko uprizoritvijo drame Samotna pot avstrijskega avtorja Arthurja Schnitzlerja so na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega sklenili sezono. Besedilo iz leta 1904 je prevedla Amalija Maček. Režiral je Dorian Šilec Petek. Nekaj vtisov je strnila Staša Grahek. Foto: Peter Giodani
Na velikem odru SNG Drame Ljubljana je bila premierno izvedena predstava Kabaret Kaspar hrvaške dramatičarke Tene Štivičić. Navdihnila jo je znana zgodba dečka Kasparja Hauserja, ki so ga v začetku 19. stoletja v Nemčiji našli v popolni izolaciji. Dramaturginja in prevajalka je Darja Dominkuš, pod režijo pa se podpisuje Marjan Nečak, ki Kasparja vidi predvsem kot metaforo današnje družbe.
Neveljaven email naslov