Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Tonnac, Carriere, Eco: Nikar ne upajte, da se boste znebili knjig

27.09.2021

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Aleksander Golja.

Prevedel Jaroslav Skrušny; Ljubljana : Cankarjeva založba, 2021

Knjiga Nikar ne upajte, da se boste znebili knjig nima le dveh nad naslovom navedenih avtorjev, temveč tri. Prva dva sta italijanski pisatelj, filozof, semiolog in profesor, leta 2016 umrli Umberto Eco, in letos umrli francoski zgodovinar, pisatelj, scenarist in dramatik Jean-Claude Carrière. Tretji je prav tako Francoz, esejist, založnik in časnikar Jean-Philippe de Tonnac, ki ni napisal le uvodne besede, temveč je bil vseskozi tudi spraševalec in povezovalec pogovorov prvih dveh. Prišteti jim smemo še prevajalca Jaroslava Skrušnyja.

Ko Eco, najznamenitejši med njimi, na primer odpre temo, ali je res naloga spomina, da ohrani čisto vse, meni, da je naloga kolektivnega spomina, ki mu pravimo kultura, »da prepušča pozabi informacije, ki jih ne potrebujemo«. In da nam je izum tiskarstva »ponudil možnost, da kulturo, s katero se nočemo obremenjevati, odložimo v shrambo … Določen del spomina lahko mirno zaupamo knjigam, strojem, še naprej pa moramo znati iz teh orodij izvleči najboljše. Se pravi, vzdrževati lasten spomin.«

Carrière, v prvi vrsti človek gledališča in filma, ki v debati pogosto sega na ti področji, glede spomina oziroma pozabe ugotavlja, da »nihče ne more oporekati dejstvu, da se moramo, če hočemo uporabljati vsa nova sofisticirana orodja, močno nagnjena k temu, da vse hitreje zastarevajo, nenehno učiti novih rab in jezikov in si jih zapomniti. Naš spomin je obremenjen, mogoče bolj kot kdaj koli prej,« dodaja. Ob nastajanju francoskega izvirnika pred dvanajstimi leti, spomnimo, je bil USB ključ sveža uspešnica med pomnilniškimi mediji!

V nadaljevanju de Tonnac spomni sogovornika, da nista le velika pisca, temveč tudi bibliofila, ki ju vodi posebna logika. Carrière priznava, da ima rad knjige, ki so pred njim že pripadale komu drugemu. Posebno ceni lepe izdaje hudo podcenjene groteskne in burkaške francoske književnosti 17. stoletja. Ena od njih, vezana v fino usnje, mu je razkrila, da je pred 200 leti »živel nekdo, ki je imel enak okus kot jaz, enako veselje z literaturo, ki v tistem času ni zanimala prav nikogar«. Drugi primer med sicer zelo raznolikimi knjigami, ki si v njegovi knjižnici »nasprotujejo, se celo tepejo med seboj,« je pesniška knjiga z avtorjevim posvetilom prijatelju pesniku. »Oba sta naredila samomor. Ta knjiga,« pravi, »vzpostavlja zame skrivno, duhovno in hkrati krvavo vez med dvema človekoma, ki ju na skrivnosten način zbližuje enaka smrt.« In pripominja, da ga zanimajo tudi imetniki knjig, čemur pravimo 'rodovnik'. »Če imate v lasti knjigo, ki izvira iz Mazarinove osebne knjižnice, držite v rokah košček samega kralja.«

Eco, lastnik kakih tridesetih inkunabul, kot pove pozneje, dodaja, da ima posebno rad izdaje s sledmi, »ki jih je v njih pustila neznana roka, ki je besedilo včasih podčrtala z različnimi barvami, drugič na robovih zapisala opombo. … Kar naprej si dopovedujem, da se tega ne sme početi z dragocenimi knjigami, kot je neka stara izdaja Paracelsusa, hkrati pa: samo pomislimo, kakšen bi bil videti izvod kakšne stare knjige z opombami Jamesa Yoycea … Tu je mojih zadržkov konec!«

Sogovornik se odzove s poklonom: »Skozi zgodovino knjige, kot ste lepo pokazali v Imenu rože, lahko rekonstruiramo celotno zgodovino civilizacije. V religijah, ki temeljijo na Knjigi, … je bila knjiga končni cilj in izhodišče, bila je prizorišče sveta, celo konec sveta.«

Eco odgovarja: »Kolikor vem, še niso iznašli učinkovitejšega sredstva za širjenje informacij. Še celo računalnik je treba priključiti na elektriko. Knjiga nima teh težav. Je kot kolo. Ko ga enkrat izumite, ne morete storiti ničesar več.«

Na de Tonacovo vprašanje, kaj bi si Eco in Carrière kot bibliofila in zaljubljenca v knjige še želela, je prvi odgovoril, da bi našel še kakšen izvod Gutenbergove Biblije in da bi našli izgubljene tragedije, o katerih v Poetiki govori Aristotel. Drugi bi bil najsrečnejši, če bi odkrili kakšen izgubljen majevski kodeks, potem ko so požig po ukazu peščice krščanskih talibanov preživeli le trije majevski in štirje azteški spisi – pa še od teh sta se dva ohranila le po naključju. Oba med drugim opozarjata še na 'razteleševalce', na ljudi, ki razrežejo knjige, da bi jih dražje prodali kot grafične liste. »To so zapriseženi sovražniki knjigoljubja,« se strinjata, Eco pa knjigoljubje ozači za samotarsko pregreho.

Beseda teče še o cenzuri, zlasti o sistematičnem zažiganju knjig, ter o knjigah, obsojenih na molk. Izgovor za zažiganje knjig je za Eca prerajanje, očiščevanje z določenimi spisi okužene kulture. Tudi heretike so »raje zažigali, kot jim sekali glave, kar bi bilo preprosteje in manj zamudno,« dodaja in opozarja na prepričanje nacističnega ideologa Goebbelsa, da bo radio postal nosilec vsakršne komunikacije. »Premagati knjižno komunikacijo z medijsko komunikacijo!« »Naravnost preroško.« vzklikne.

Oba vernika knjige nato spomnita na nepretrgano, od antike do naših dni segajočo verigo uničevanja knjižnic, od aleksandrijske do knjižnice v Bagdadu leta 2003. Tudi na Kitajskem so v Maovem času, ki ga je zaznamovalo vihtenje njegove rdeče knjižice, prapora, ki ga ni bilo treba brati, zaprli številne znanstvene inštitute in uničili njihove knjižnice. Carrière navaja primer vodje ene od njih, ki so ga poslali v neko vas, da je delal kot kmet.

Proti koncu, ko se sogovorniki že prebijejo skozi zgodovino knjige, književnosti in branja, de Tonnac navrže še vprašanje: Kaj pa neprebrane knjige? Carrière odvrne: »Knjižnica, to niso nujno knjige, ki smo jih že ali jih šele bomo prebrali. So knjige, ki bi jih lahko prebrali.« Eco dodaja, da je knjižnica zajamčeno znanje, spraševalec pa duhovito sklene: »Kot nekakšna vinska klet. Ni treba ravno vsega popiti.«


Ocene

2005 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Tonnac, Carriere, Eco: Nikar ne upajte, da se boste znebili knjig

27.09.2021

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Aleksander Golja.

Prevedel Jaroslav Skrušny; Ljubljana : Cankarjeva založba, 2021

Knjiga Nikar ne upajte, da se boste znebili knjig nima le dveh nad naslovom navedenih avtorjev, temveč tri. Prva dva sta italijanski pisatelj, filozof, semiolog in profesor, leta 2016 umrli Umberto Eco, in letos umrli francoski zgodovinar, pisatelj, scenarist in dramatik Jean-Claude Carrière. Tretji je prav tako Francoz, esejist, založnik in časnikar Jean-Philippe de Tonnac, ki ni napisal le uvodne besede, temveč je bil vseskozi tudi spraševalec in povezovalec pogovorov prvih dveh. Prišteti jim smemo še prevajalca Jaroslava Skrušnyja.

Ko Eco, najznamenitejši med njimi, na primer odpre temo, ali je res naloga spomina, da ohrani čisto vse, meni, da je naloga kolektivnega spomina, ki mu pravimo kultura, »da prepušča pozabi informacije, ki jih ne potrebujemo«. In da nam je izum tiskarstva »ponudil možnost, da kulturo, s katero se nočemo obremenjevati, odložimo v shrambo … Določen del spomina lahko mirno zaupamo knjigam, strojem, še naprej pa moramo znati iz teh orodij izvleči najboljše. Se pravi, vzdrževati lasten spomin.«

Carrière, v prvi vrsti človek gledališča in filma, ki v debati pogosto sega na ti področji, glede spomina oziroma pozabe ugotavlja, da »nihče ne more oporekati dejstvu, da se moramo, če hočemo uporabljati vsa nova sofisticirana orodja, močno nagnjena k temu, da vse hitreje zastarevajo, nenehno učiti novih rab in jezikov in si jih zapomniti. Naš spomin je obremenjen, mogoče bolj kot kdaj koli prej,« dodaja. Ob nastajanju francoskega izvirnika pred dvanajstimi leti, spomnimo, je bil USB ključ sveža uspešnica med pomnilniškimi mediji!

V nadaljevanju de Tonnac spomni sogovornika, da nista le velika pisca, temveč tudi bibliofila, ki ju vodi posebna logika. Carrière priznava, da ima rad knjige, ki so pred njim že pripadale komu drugemu. Posebno ceni lepe izdaje hudo podcenjene groteskne in burkaške francoske književnosti 17. stoletja. Ena od njih, vezana v fino usnje, mu je razkrila, da je pred 200 leti »živel nekdo, ki je imel enak okus kot jaz, enako veselje z literaturo, ki v tistem času ni zanimala prav nikogar«. Drugi primer med sicer zelo raznolikimi knjigami, ki si v njegovi knjižnici »nasprotujejo, se celo tepejo med seboj,« je pesniška knjiga z avtorjevim posvetilom prijatelju pesniku. »Oba sta naredila samomor. Ta knjiga,« pravi, »vzpostavlja zame skrivno, duhovno in hkrati krvavo vez med dvema človekoma, ki ju na skrivnosten način zbližuje enaka smrt.« In pripominja, da ga zanimajo tudi imetniki knjig, čemur pravimo 'rodovnik'. »Če imate v lasti knjigo, ki izvira iz Mazarinove osebne knjižnice, držite v rokah košček samega kralja.«

Eco, lastnik kakih tridesetih inkunabul, kot pove pozneje, dodaja, da ima posebno rad izdaje s sledmi, »ki jih je v njih pustila neznana roka, ki je besedilo včasih podčrtala z različnimi barvami, drugič na robovih zapisala opombo. … Kar naprej si dopovedujem, da se tega ne sme početi z dragocenimi knjigami, kot je neka stara izdaja Paracelsusa, hkrati pa: samo pomislimo, kakšen bi bil videti izvod kakšne stare knjige z opombami Jamesa Yoycea … Tu je mojih zadržkov konec!«

Sogovornik se odzove s poklonom: »Skozi zgodovino knjige, kot ste lepo pokazali v Imenu rože, lahko rekonstruiramo celotno zgodovino civilizacije. V religijah, ki temeljijo na Knjigi, … je bila knjiga končni cilj in izhodišče, bila je prizorišče sveta, celo konec sveta.«

Eco odgovarja: »Kolikor vem, še niso iznašli učinkovitejšega sredstva za širjenje informacij. Še celo računalnik je treba priključiti na elektriko. Knjiga nima teh težav. Je kot kolo. Ko ga enkrat izumite, ne morete storiti ničesar več.«

Na de Tonacovo vprašanje, kaj bi si Eco in Carrière kot bibliofila in zaljubljenca v knjige še želela, je prvi odgovoril, da bi našel še kakšen izvod Gutenbergove Biblije in da bi našli izgubljene tragedije, o katerih v Poetiki govori Aristotel. Drugi bi bil najsrečnejši, če bi odkrili kakšen izgubljen majevski kodeks, potem ko so požig po ukazu peščice krščanskih talibanov preživeli le trije majevski in štirje azteški spisi – pa še od teh sta se dva ohranila le po naključju. Oba med drugim opozarjata še na 'razteleševalce', na ljudi, ki razrežejo knjige, da bi jih dražje prodali kot grafične liste. »To so zapriseženi sovražniki knjigoljubja,« se strinjata, Eco pa knjigoljubje ozači za samotarsko pregreho.

Beseda teče še o cenzuri, zlasti o sistematičnem zažiganju knjig, ter o knjigah, obsojenih na molk. Izgovor za zažiganje knjig je za Eca prerajanje, očiščevanje z določenimi spisi okužene kulture. Tudi heretike so »raje zažigali, kot jim sekali glave, kar bi bilo preprosteje in manj zamudno,« dodaja in opozarja na prepričanje nacističnega ideologa Goebbelsa, da bo radio postal nosilec vsakršne komunikacije. »Premagati knjižno komunikacijo z medijsko komunikacijo!« »Naravnost preroško.« vzklikne.

Oba vernika knjige nato spomnita na nepretrgano, od antike do naših dni segajočo verigo uničevanja knjižnic, od aleksandrijske do knjižnice v Bagdadu leta 2003. Tudi na Kitajskem so v Maovem času, ki ga je zaznamovalo vihtenje njegove rdeče knjižice, prapora, ki ga ni bilo treba brati, zaprli številne znanstvene inštitute in uničili njihove knjižnice. Carrière navaja primer vodje ene od njih, ki so ga poslali v neko vas, da je delal kot kmet.

Proti koncu, ko se sogovorniki že prebijejo skozi zgodovino knjige, književnosti in branja, de Tonnac navrže še vprašanje: Kaj pa neprebrane knjige? Carrière odvrne: »Knjižnica, to niso nujno knjige, ki smo jih že ali jih šele bomo prebrali. So knjige, ki bi jih lahko prebrali.« Eco dodaja, da je knjižnica zajamčeno znanje, spraševalec pa duhovito sklene: »Kot nekakšna vinska klet. Ni treba ravno vsega popiti.«


20.05.2022

Cannes 2022

Canski filmski festival je spet v polnem zamahu in v starem terminu. Brez mask, PCT pogojev, razkuževanja in z dolgimi vrstami obiskovalcev, ki se jim je pridružila naša poročevalka Ingrid Kovač Brus.


21.05.2022

Alexandra Wood: Dolg

SLG Celje / premiera: 19. maj 2022 Režija: Juš Zidar Prevajalka: Tina Mahkota Dramaturginja: Tatjana Doma Scenografka: Sara Slivnik Kostumografka: Tina Bonča Lektorica: Živa Čebulj Igrata: Maša Grošelj, Lučka Počkaj Sinoči so v Slovenskem ljudskem gledališču Celje kot zadnjo v sezoni premiero izvedli predstavo Dolg. Drama britanske dramatičarke Alexandre Wood se osredotoča na družinske odnose v kontekstu finančne in socialne krize, uprizoritev v režiji Juša Zidarja pa pozornost usmeri v razpiranje praznin, v prvi vrsti odrske. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: SLG Celje/Uroš Hočevar


16.05.2022

Dijana Matković: Zakaj ne pišem

Avtorica recenzije: Anja Radaljac Bralka: Višnja Fičor


16.05.2022

Marina Bahovec - Življenje je mačka, ki stoji na glavi

Avtor recenzije: Andrej Lutman Bralec: Jure Franko


16.05.2022

Simon Rutar in Beneška Slovenija

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bralec: Aleksander Golja


16.05.2022

Tomaž Šalamun: Povsod je bil sneg

Avtorica recenzije: Veronika Šoster Bralca: Višnja Fičor in Jure Franko


16.05.2022

Tomo Postenšek: Površinska napetost

Avtorica recenzije: Miša Gams Bralca: Jure Franko in Eva Longyka Marušič


16.05.2022

Walace Stevens: Običajen večer v Nev Havnu

Avtorica recenzije: Silvija Žnidar Bralca: Eva Longyka Marušič in Jure Franko


16.05.2022

Nona Fernández: Neznana dimenzija

Avtor recenzije: Aljaž Krivec Bralec: Jure Franko


16.05.2022

Dragan Petrovec: Stopinje upora

Avtorica recenzije: Nives Kovač Bralca: Eva Longyka Marušič in Jure Franko


13.05.2022

Dej no

avtor: Muanis Sinanović


13.05.2022

Neznosno breme ogromnega talenta

avtor: Igor Harb


13.05.2022

Junakinje na odru MGL

Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so uprizorili zadnjo premiero sezone – Junakinje v režiji Aleksandra Popovskega. Nastanek besedila je povezan s pandemijo – v londonskem gledališču Jermyn Street so leta 2020 povabili 15 britanskih avtoric, naj za spletne nastope petnajstih igralk napišejo monološka besedila po motivih Ovidovih Heroid. V Mestnem gledališču so jih izbrali 9, prevedla jih je Alenka Klabus Vesel. Dodatno besedilo moškega lika je napisal Nejc Gazvoda. Lettie Precious, Sabrina Mahfouz, Hannah Khalil, Stella Duffy, Isley Lynn, Chinonyerem Odimba, Timberlake Wertenbaker, Samantha Ellis, Juliet Gilkes Romero, Nejc Gazvoda 15 Heroines, 2021 Prva slovenska uprizoritev Premiera: 12. maj 2022 Prevajalka Alenka Klabus Vesel Režiser in scenograf Aleksandar Popovski Dramaturginja Eva Mahkovic Kostumografka Mia Popovska Avtor glasbe Kiril Džajkovski Lektorica Barbara Rogelj Svetovalka za gib Anja Möderndorfer Asistent scenografa Janez Koleša Asistentka dramaturginje in režiserja Urša Majcen Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Nastopajo Viktorija Bencik Emeršič, Ajda Smrekar, Judita Zidar, Tanja Ribič, Tina Potočnik Vrhovnik, Julita Kropec k.g., Mirjam Korbar, Tjaša Železnik, Veronika Železnik k.g., Jernej Gašperin Foto: Veronika Železnik, Tjaša Železnik, Mirjam Korbar, Julita Kropec, Tina Potočnik Vrhovnik, Tanja Ribič, Judita Zidar, Ajda Smrekar, Viktorija Bencik Emeršič Avtor fotografije je Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/junakinje/#gallery-1321-1


12.05.2022

Veliki diktator

Kultni film Veliki diktator, ki ga je Charlie Chaplin v Ameriki posnel tik pred izbruhom druge svetovne vojne, zrcalo nastavlja nemškemu führerju in njegovemu odnosu do Judov. Charlie Chaplin odsev v zrcalu lomi z zanj značilnim humorjem, ki razgalja vso absurdnost vojne, vojske, njenega vodstva, nacionalizma in volje do moči. Uprizoritev Velikega diktatorja je zdaj na oder ljubljanske Drame z igralci postavil režiser Diego de Brea, v glavni vlogi pa nastopa Jurij Zrnec, inventiven v domislicah in izpopolnjen v njihovih izpeljavah. Premiero si je ogledala Petra Tanko.


12.05.2022

Veliki diktator

Kultni film Veliki diktator, ki ga je Charlie Chaplin v Ameriki posnel tik pred izbruhom druge svetovne vojne, zrcalo nastavlja nemškemu führerju in njegovemu odnosu do Judov. Charlie Chaplin odsev v zrcalu lomi z zanj značilnim humorjem, ki razgalja vso absurdnost vojne, vojske, njenega vodstva, nacionalizma in volje do moči. Uprizoritev Velikega diktatorja je zdaj na oder ljubljanske Drame z igralci postavil režiser Diego de Brea, v glavni vlogi pa nastopa Jurij Zrnec, inventiven v domislicah in izpopolnjen v njihovih izpeljavah. Premiero si je ogledala Petra Tanko. foto: Peter Uhan


10.05.2022

Ena sekunda - Eden letošnjih močnejših filmov v slovenskih kinematografih

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


10.05.2022

Doktor Strange in multivesolje norosti

Tokrat v režiji Sama Raimija, mojstra grozljivk


10.05.2022

Inventura - S humorjem podšita žanrska zmes

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


09.05.2022

Mandićcirkus razgalja dejstvo igralčevega telesa kot konstante, ki je ni moč reinterpretirati

Na velikem odru Slovenskega narodnega gledališča Drama Ljubljana, smo sinoči doživeli premierno uprizoritev predstave Mandićcirkus, novega dela igralsko režiserskega tandema, ki ga sestavljata igralec, prvak ljubljanske Drame Marko Mandić in režiser Bojan Jablanovec. 91 gledaliških vlog, ki jih je Marko Mandić ustvaril med letoma 1996 in 2021, se je, pregnetenih z osebno zgodovino, izjemno veščino in inovativnost igralca ter v sodelovanju z režiserjem, združilo v silovit postdramski, fizični, performativni odrski izdelek umetniškega velikana.


07.05.2022

Mandićcirkus

Na velikem odru Slovenskega narodnega gledališča Drama Ljubljana smo doživeli premierno uprizoritev predstave Mandićcirkus, novega dela igralsko-režiserskega tandema, ki ga sestavljata igralec, prvak ljubljanske Drame Marko Mandić in režiser Bojan Jablanovec. 91 gledaliških vlog, ki jih je Marko Mandić ustvaril med letoma 1996 in 2021, se je, pregnetenih z osebno zgodovino, izjemno veščino in inovativnost igralca ter v sodelovanju z režiserjem, združilo v silovit postdramski, fizični, performativni odrski izdelek umetniškega velikana. Predstavo si je ogledala Petra Tanko. foto: Peter Uhan, www.drama.si


Stran 39 od 101
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov