Bonda na počitnicah z Madeleine Swann zasačijo plačanci tajne organizacije Spectre, čeprav je kolovodjo Blofelda že pred leti spravil za zapahe.

Bonda na počitnicah z Madeleine Swann zasačijo plačanci tajne organizacije Spectre, čeprav je kolovodjo Blofelda že pred leti spravil za zapahe. Ker sumi, da je njegova draga zvestejša pokojnemu očetu kot njemu, se razočaran umakne v samotarsko življenje na Jamajki. A megalomanski bioteroristični načrt, s katerim ga seznani stari prijatelj Felix Leiter, ga prepriča, da se ponovno aktivira, čeprav je bila značka agenta 007 pri MI6 že predana njegovi – naslednici.

Petindvajseti Bond z naslovom Ni čas za smrt je pripovedno nadaljevanje filma Spectre (2015), s katerim ga je priporočljivo gledati v paru, hkrati pa lepo končuje dramski lok niza filmov z Danielom Craigom, ki je v portret agenta vnesel več dvoma vase, travm in čustvenih pretresov kot predhodniki. S povezovanjem niti usode Ni čas za smrt predstavlja elegično slovo. Uvodna glasbena spremljava in vožnja po priobalni cesti sta neposredno preneseni iz piscu te recenzije najljubšega Bonda V službi njenega veličanstva (1969), in če kdo ta citat zamudi, se ponovi z melanholičnim Armstrongom v zaključni špici. Avtorji torej ne skrivajo navezav na edini Bondov film, v katerem se je večni samec iskreno zaljubil in poročil.

Kljub nedvoumnemu sporočilu, da Bond tokrat misli resno, kar je bilo nekakšno skrito vodilo zadnjih petih delov, gre seveda še vedno za spektakularen film-dogodek z izvrstno režiranimi posameznimi akcijskimi prizori, ki jih je prvič vodil Američan Cary Joji Fukunaga. Precej likov se ponovi, prestol osrednjega antagonista pa zasede Rami Malek kot zlikovec, ki je povsem nor, ni pa neumen in deluje na lokaciji, skoraj identični tisti iz filma Samo dvakrat se živi (1967). Da ne bi pretiraval s hvalospevi, se mi zdi vendarle škoda, da ni tudi tega dela režiral Sam Mendes, ki je znal iz Craigovega Bonda potegniti tisto res najboljše, in je posamezne prizore tudi veliko bolj uravnoteženo povezoval.

Če se ozremo na skoraj 60 let, odkar se je na velikih platnih pojavil agent 007, lahko ugotovimo, da je ta v vseh utelesitvah odseval lastnosti svojega časa. Pet filmov z Danielom Craigom se zdi kot samostojna televizijska serija z zelo dolgimi časovnimi razmiki med epizodami, vendar tega ne mislimo slabšalno. In to bi lahko bil odsev naše dobe vzpona kakovostne televizije. Craig je s svojim nastopom v celoti izbrisal vse začetne zadržke do svetlolasega in modrookega Bonda in redefiniral lik agenta 007: pri njem ni več nezavezujoče lahkotnosti, seksualne igrivosti, manj je zanašanja na vrtoglave kaskaderske podvige in bistroumne tehnične pripomočke, bolj neposredno je soočen z nepredvidljivimi sovražniki in nepričakovanimi izdajami, tudi telesnim in čustvenim trpinčenjem. Hkrati je licenco za ubijanje uporabljal precej svobodno in pretežno mimo volje nadrejenih. V primerjavi s prejšnjimi, bolj uživaškimi utelesitvami je bil Craig pravzaprav angel smrti, bledolični ubijalec oziroma asketski samuraj, resnejši in kompleksnejši; pri njem je reševanje sveta neločljivo povezano s poravnavanjem osebnih zamer. In tu komaj še utegne zvrniti vase svoj vodka-martini.

O njem že zdaj govorimo v preteklosti, z otožnostjo in nostalgijo, in konec filma Ni čas za smrt se zdi precej dokončen in poetično pravičen. Tudi smiseln: svet, v katerem imajo spolne in rasne manjšine po nujni politični korektnosti vsaka svojega predstavnika v sestavi zgodbe, ne more biti več svet za starega Bonda. A kot je ta enkrat v preteklosti že dokazal: Nikoli ne reci nikoli več.