Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Miša Gams
Bereta Jure Franko in Lidija Hartman.
Ljubljana : UMco, 2021
Janja Vidmar, pisateljica, ki se lahko pohvali z več kot štiridesetimi deli, ki jih uvrščamo v otroško in mladinsko literaturo, ter prejemnica praktično vseh nagrad za mladinsko književnost, je z romanom Niti koraka več dokazala, da ji niti potopisno obarvana literatura za odrasle ni tuja. Po romanu Tretja možnost, ki ga je napisala v soavtorstvu z Borisom Grivićem, in v katerem opisuje kompleksen odnos med 16-letno begunko iz Srebrenice in nemškim odvetnikom, se je z romanom Naš Tone ne tone na satiričen način poglobila v družbene stereotipe o moških v zrelih letih. V romanu Niti koraka več pa je glavna junakinja ženska, ki se po tridesetih letih družbene samoizolacije odloči, da bo en ekstrem zamenjala z drugim – tik pred svojim petdesetim rojstnim dnem odrine na znamenito Jakobovo pot oz. Camino. Alenka Ziherl, kot se protagonistka imenuje, v sebi skriva mračno skrivnost v zvezi s tragično nesrečo, ki jo je v študentskih letih prikrajšala za partnerja. Na romanje se odpravi v upanju, da bo razčistila s svojimi občutki krivde in da bo odpustila materi, ki jo je v mladih letih zapustila. Čeprav si na začetku poti prigovarja, da je glavni razlog za ta izjemno naporni podvig sestrina bolezen, se na potovanju sooči s svojimi potlačenimi travmami, ki zaradi fizične in psihične utrujenosti vse bolj prihajajo do izraza: “Vse to in še več je bil Camino. Od jutra do večera hoja, med katero je na voljo ves čas tega sveta za samomrcvarjenje. Noge meljejo pot, glava življenjski cikel. Camino je premik v človekovo psiho. Ne gre za mističen, nerazložljiv vpliv Jakobove poti na človeka, temveč za prehod uma v stanje, ki mu je v vsakdanjiku zaradi hitrega življenja večinoma nedostopno.”
Roman Niti koraka več je po poglavjih razdeljen na posamezne geografske sklope, ki jih protagonistka po opravljenih 30 in več kilometrih na dan, s težavo prehodi. Na poti ji delajo družbo šarmanten Šved Roger, s katerim kmalu vzpostavita ambivalenten ljubezenski odnos, samosvoja zapeljivka Tanja, Francoz Pierre, ki za seboj vleče voziček s knjigami, in Poljak Vena, ki roma zaradi tesnobe ob sinovi smrti. Vidmarjeva se bolj kot v analizo odnosov med njimi poglablja v psihoanalizo glavne junakinje, ki ob hudem telesnem naporu in dopisovanju s sestro doživi številne notranje uvide. Camino je sprostil njena občutja in podprl zavedanje, da ni mogoče gojiti previsokih pričakovanj do sebe in do drugih: “Življenje je bilo nepopisno več od skupne vsote vsega, s čimer sem ga poskušala zapolniti. Bilo je vse tisto, kar mi je ušlo izpod nadzora. In vse, čemur sem se odrekla. Življenje so bili vsi, ki so odšli brez slovesa, da bi me razsrediščili. Prepustili sebi. Ali drugim.”
Ko se protagonistka vrne domov, nemudoma obišče očeta svojega že zdavnaj umrlega partnerja in mu prizna, da je bila soodgovorna za njegovo smrt. Med branjem romana se ne moremo znebiti občutka, da skupaj z njo stopamo na križev pot iskanja krščanskega sočutja in nenehnega razčiščevanja slabe vesti, ki se šele v zaključku obrne v nasprotni pol – v zavedanje, da je smrt sestavni del življenja in da se morajo občutki krivde umakniti volji do moči, ki jo protagonistka obudi s pomočjo nekdanjega učitelja veslanja in številnih samorefleksij, ki se ji porodijo v naravi. Čeprav se odloči, da se po sestrini smrti ne bo zavlekla v samopomilovanje, temveč bo prehodila še drugi del romarske poti, ji moč daje zavedanje, da je tam zunaj veliko nomadskih sotrpinov, ki gredo skozi iste faze žalovanja in iskanja samega sebe.
Roman Janje Vidmar Niti koraka več je več kot unikaten potopis o pokrajini in posameznih krajih. Je zlasti opis duševne pokrajine človeka, ki gre skozi različna psihična stanja, da bi znova začutil voljo do življenja in ljubezni. Da bi v sebi začutil živost in prebudil človeškost v svoji najbolj primarni obliki. Pri tem pa mora prehoditi vseh devet krogov Dantejevega pekla: se razžreti od občutkov krivde, dvoma in ljubosumja, se raztrgati od nepojmljive jeze in besa ter izjokati bolečino vseh sotrpinov, ki ji prekrižajo pot. Lahko rečemo, da je pisateljici uspelo prepričljivo in nadvse občutljivo prikazati, kako smo zgrajeni iz takšne snovi, kot so narejene naše sanje – Camino pa postane luciden hologram sanjskih projekcij, ki nas ženejo k premagovanju ovir, ki se na začetku zdijo povsem nepremagljive.
Avtorica recenzije: Miša Gams
Bereta Jure Franko in Lidija Hartman.
Ljubljana : UMco, 2021
Janja Vidmar, pisateljica, ki se lahko pohvali z več kot štiridesetimi deli, ki jih uvrščamo v otroško in mladinsko literaturo, ter prejemnica praktično vseh nagrad za mladinsko književnost, je z romanom Niti koraka več dokazala, da ji niti potopisno obarvana literatura za odrasle ni tuja. Po romanu Tretja možnost, ki ga je napisala v soavtorstvu z Borisom Grivićem, in v katerem opisuje kompleksen odnos med 16-letno begunko iz Srebrenice in nemškim odvetnikom, se je z romanom Naš Tone ne tone na satiričen način poglobila v družbene stereotipe o moških v zrelih letih. V romanu Niti koraka več pa je glavna junakinja ženska, ki se po tridesetih letih družbene samoizolacije odloči, da bo en ekstrem zamenjala z drugim – tik pred svojim petdesetim rojstnim dnem odrine na znamenito Jakobovo pot oz. Camino. Alenka Ziherl, kot se protagonistka imenuje, v sebi skriva mračno skrivnost v zvezi s tragično nesrečo, ki jo je v študentskih letih prikrajšala za partnerja. Na romanje se odpravi v upanju, da bo razčistila s svojimi občutki krivde in da bo odpustila materi, ki jo je v mladih letih zapustila. Čeprav si na začetku poti prigovarja, da je glavni razlog za ta izjemno naporni podvig sestrina bolezen, se na potovanju sooči s svojimi potlačenimi travmami, ki zaradi fizične in psihične utrujenosti vse bolj prihajajo do izraza: “Vse to in še več je bil Camino. Od jutra do večera hoja, med katero je na voljo ves čas tega sveta za samomrcvarjenje. Noge meljejo pot, glava življenjski cikel. Camino je premik v človekovo psiho. Ne gre za mističen, nerazložljiv vpliv Jakobove poti na človeka, temveč za prehod uma v stanje, ki mu je v vsakdanjiku zaradi hitrega življenja večinoma nedostopno.”
Roman Niti koraka več je po poglavjih razdeljen na posamezne geografske sklope, ki jih protagonistka po opravljenih 30 in več kilometrih na dan, s težavo prehodi. Na poti ji delajo družbo šarmanten Šved Roger, s katerim kmalu vzpostavita ambivalenten ljubezenski odnos, samosvoja zapeljivka Tanja, Francoz Pierre, ki za seboj vleče voziček s knjigami, in Poljak Vena, ki roma zaradi tesnobe ob sinovi smrti. Vidmarjeva se bolj kot v analizo odnosov med njimi poglablja v psihoanalizo glavne junakinje, ki ob hudem telesnem naporu in dopisovanju s sestro doživi številne notranje uvide. Camino je sprostil njena občutja in podprl zavedanje, da ni mogoče gojiti previsokih pričakovanj do sebe in do drugih: “Življenje je bilo nepopisno več od skupne vsote vsega, s čimer sem ga poskušala zapolniti. Bilo je vse tisto, kar mi je ušlo izpod nadzora. In vse, čemur sem se odrekla. Življenje so bili vsi, ki so odšli brez slovesa, da bi me razsrediščili. Prepustili sebi. Ali drugim.”
Ko se protagonistka vrne domov, nemudoma obišče očeta svojega že zdavnaj umrlega partnerja in mu prizna, da je bila soodgovorna za njegovo smrt. Med branjem romana se ne moremo znebiti občutka, da skupaj z njo stopamo na križev pot iskanja krščanskega sočutja in nenehnega razčiščevanja slabe vesti, ki se šele v zaključku obrne v nasprotni pol – v zavedanje, da je smrt sestavni del življenja in da se morajo občutki krivde umakniti volji do moči, ki jo protagonistka obudi s pomočjo nekdanjega učitelja veslanja in številnih samorefleksij, ki se ji porodijo v naravi. Čeprav se odloči, da se po sestrini smrti ne bo zavlekla v samopomilovanje, temveč bo prehodila še drugi del romarske poti, ji moč daje zavedanje, da je tam zunaj veliko nomadskih sotrpinov, ki gredo skozi iste faze žalovanja in iskanja samega sebe.
Roman Janje Vidmar Niti koraka več je več kot unikaten potopis o pokrajini in posameznih krajih. Je zlasti opis duševne pokrajine človeka, ki gre skozi različna psihična stanja, da bi znova začutil voljo do življenja in ljubezni. Da bi v sebi začutil živost in prebudil človeškost v svoji najbolj primarni obliki. Pri tem pa mora prehoditi vseh devet krogov Dantejevega pekla: se razžreti od občutkov krivde, dvoma in ljubosumja, se raztrgati od nepojmljive jeze in besa ter izjokati bolečino vseh sotrpinov, ki ji prekrižajo pot. Lahko rečemo, da je pisateljici uspelo prepričljivo in nadvse občutljivo prikazati, kako smo zgrajeni iz takšne snovi, kot so narejene naše sanje – Camino pa postane luciden hologram sanjskih projekcij, ki nas ženejo k premagovanju ovir, ki se na začetku zdijo povsem nepremagljive.
Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta Lidija Hartman in Ivan Lotrič.
Avtorica recenzije: Marija Švajcner Bereta Lidija Hartman in Ivan Lotrič.
MESTNO GLEDALIŠČE LJUBLJANSKO Polly Stenham: Ta obraz That Face, 2007 drama Prva slovenska uprizoritev Premiera: 15. oktober 2020 prevajalka Eva Mahkovic režiserka Tijana Zinajić dramaturginja Eva Mahkovic scenografka Urša Vidic kostumograf Matic Hrovat avtor izbora glasbe Gregor Andolšek lektor Martin Vrtačnik oblikovalec zvoka Sašo Dragaš oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik igrajo Tjaša Železnik, Ana Pavlin, Matej Zemljič k. g., Gregor Gruden, Lara Wolf, Lucija Harum k. g. Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so sinoči premierno uprizorili dramo angleške avtorice Polly Stenham z naslovom Ta obraz; z besedilom, ki ga je komaj devetnajstletna napisala leta 2007, je takoj zbudila pozornost. Igro o enkratno nesrečni družini je prevedla Eva Mahkovic, režirala je Tijana Zinajić, ki je prvi izvedbi na pot povedala, da nekateri starši pač nikoli dovolj ne odrastejo, ne postanejo dovolj zreli, da bi bili starši; živijo naprej s svojo bolečino, s svojimi frustracijami, psihično boleznijo … in poškodujejo svoje otroke. Predpremiero si je ogledala Staša Grahek. Na fotografiji: Ana Pavlin, Tjaša Železnik, Matej Zemljič in Gregor Gruden Fotograf: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/program/predstave/ta-obraz/
Avtorica recenzije: Nada Breznik Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.
Mini teater, Festival Ljubljana, Mestno gledališče Ptuj / premiera 11.10.2020 Prevajalec v slovenščino: Ignac Fock Režiser: Ivica Buljan Dramaturginja: Diana Koloini Scenograf: Aleksandar Denić Kostumograf: Alan Hranitelj Skladatelj: Mitja Vrhovnik Smrekar Oblikovanje luči in video: Sonda 13 in Toni Soprano Meneglejte Lektor: Jože Faganel Asistentka dramaturgije: Manca Majeršič Sevšek Asistentka kostumografije: Slavica Janošević Šepetalka: Nika Korenjak Oblikovalec zvoka: Igor Mitrov Vodja luči: Matej Primec Garderoberka: Elleke van Elde Fotografinja: Barbara Čeferin Oblikovanje in fotografija programa in plakata: Toni Soprano Meneglejte Igrajo: Milena Zupančič, Ivo Ban, Nataša Barbara Gračner, Robert Waltl, Saša Pavlin Stošić, Aleksandra Balmazović, Jose, Gal Oblak, Lina Akif V Križevniški cerkvi so sinoči premierno uprizorili veliko koprodukcijo Mini teatra, Festivala Ljubljana in Mestnega gledališča Ptuj. Specifični ambient je postal prizorišče predstave Vsi ptice, ki jo je po besedilu enega najprodornejših sodobnih gledaliških ustvarjalcev, Wajdija Mouawada, režiral Ivica Buljan. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: Barbara Čeferin
Lepa kot slika ima naslov najnovejše odrsko delo dramatičarke, pisateljice in performerke Simone Semenič. Premierno je bilo izvedeno v sklopu 26. festivala Mesto žensk. V Stari mestni elektrarni si ga je ogledala Petra Tanko. na fotografiji: Arjan Pregl: Gobelin, 2020, rekvizit za performans Simone Semenič Lepa kot slika. Produkcija Mesto žensk
Napoved: Na velikem odru Drame Slovenskega narodnega gledališča v Ljubljani je bila sinoči druga premiera v novi sezoni. Devet igralk je nastopilo v krstni uprizoritvi odrske priredbe zgodb makedonske pisateljice Rúmene Bužárovske Moj mož. Avtorici priredbe sta prevajalka Ana Duša in režiserka Ivana Djilas, na premieri je bila Tadeja Krečič: Drama SNG Drama Ljubljana, veliki oder 8. 10. 2020 Rumena Božarovska: Moj mož Prevod: Ana Duša Režija: Ivana Djilas Koreografinja in asistentka režije: Maša Kagao Knez Dramaturginja: Ana Duša Lektorica: Klasja Kovačič Scenografinja: Sara Slivnik Kostumografinja: Jelena Prokovič Avtor glasbe: Boštjan Gombač Oblikovalka svetlobe: Mojca Sarjaš Asistentka režiserke: Nika Korenjak Asistentka kostumografije: Katarina Štravs Igrajo: Iva Babić, Silva Čušin, Maša Derganc, Petra Govc, Sabina Kogovšek, Saša Mihelčič, Maruša Majer, Saša Pavček in Barbara Žefran Foto: PEter Uhan
Neveljaven email naslov