Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta Jure Franko in Lidija Hartman.

Ljubljana : UMco, 2021

Janja Vidmar, pisateljica, ki se lahko pohvali z več kot štiridesetimi deli, ki jih uvrščamo v otroško in mladinsko literaturo, ter prejemnica praktično vseh nagrad za mladinsko književnost, je z romanom Niti koraka več dokazala, da ji niti potopisno obarvana literatura za odrasle ni tuja. Po romanu Tretja možnost, ki ga je napisala v soavtorstvu z Borisom Grivićem, in v katerem opisuje kompleksen odnos med 16-letno begunko iz Srebrenice in nemškim odvetnikom, se je z romanom Naš Tone ne tone na satiričen način poglobila v družbene stereotipe o moških v zrelih letih. V romanu Niti koraka več pa je glavna junakinja ženska, ki se po tridesetih letih družbene samoizolacije odloči, da bo en ekstrem zamenjala z drugim – tik pred svojim petdesetim rojstnim dnem odrine na znamenito Jakobovo pot oz. Camino. Alenka Ziherl, kot se protagonistka imenuje, v sebi skriva mračno skrivnost v zvezi s tragično nesrečo, ki jo je v študentskih letih prikrajšala za partnerja. Na romanje se odpravi v upanju, da bo razčistila s svojimi občutki krivde in da bo odpustila materi, ki jo je v mladih letih zapustila. Čeprav si na začetku poti prigovarja, da je glavni razlog za ta izjemno naporni podvig sestrina bolezen, se na potovanju sooči s svojimi potlačenimi travmami, ki zaradi fizične in psihične utrujenosti vse bolj prihajajo do izraza: “Vse to in še več je bil Camino. Od jutra do večera hoja, med katero je na voljo ves čas tega sveta za samomrcvarjenje. Noge meljejo pot, glava življenjski cikel. Camino je premik v človekovo psiho. Ne gre za mističen, nerazložljiv vpliv Jakobove poti na človeka, temveč za prehod uma v stanje, ki mu je v vsakdanjiku zaradi hitrega življenja večinoma nedostopno.”

Roman Niti koraka več je po poglavjih razdeljen na posamezne geografske sklope, ki jih protagonistka po opravljenih 30 in več kilometrih na dan, s težavo prehodi. Na poti ji delajo družbo šarmanten Šved Roger, s katerim kmalu vzpostavita ambivalenten ljubezenski odnos, samosvoja zapeljivka Tanja, Francoz Pierre, ki za seboj vleče voziček s knjigami, in Poljak Vena, ki roma zaradi tesnobe ob sinovi smrti. Vidmarjeva se bolj kot v analizo odnosov med njimi poglablja v psihoanalizo glavne junakinje, ki ob hudem telesnem naporu in dopisovanju s sestro doživi številne notranje uvide. Camino je sprostil njena občutja in podprl zavedanje, da ni mogoče gojiti previsokih pričakovanj do sebe in do drugih: “Življenje je bilo nepopisno več od skupne vsote vsega, s čimer sem ga poskušala zapolniti. Bilo je vse tisto, kar mi je ušlo izpod nadzora. In vse, čemur sem se odrekla. Življenje so bili vsi, ki so odšli brez slovesa, da bi me razsrediščili. Prepustili sebi. Ali drugim.”

Ko se protagonistka vrne domov, nemudoma obišče očeta svojega že zdavnaj umrlega partnerja in mu prizna, da je bila soodgovorna za njegovo smrt. Med branjem romana se ne moremo znebiti občutka, da skupaj z njo stopamo na križev pot iskanja krščanskega sočutja in nenehnega razčiščevanja slabe vesti, ki se šele v zaključku obrne v nasprotni pol – v zavedanje, da je smrt sestavni del življenja in da se morajo občutki krivde umakniti volji do moči, ki jo protagonistka obudi s pomočjo nekdanjega učitelja veslanja in številnih samorefleksij, ki se ji porodijo v naravi. Čeprav se odloči, da se po sestrini smrti ne bo zavlekla v samopomilovanje, temveč bo prehodila še drugi del romarske poti, ji moč daje zavedanje, da je tam zunaj veliko nomadskih sotrpinov, ki gredo skozi iste faze žalovanja in iskanja samega sebe.

Roman Janje Vidmar Niti koraka več je več kot unikaten potopis o pokrajini in posameznih krajih. Je zlasti opis duševne pokrajine človeka, ki gre skozi različna psihična stanja, da bi znova začutil voljo do življenja in ljubezni. Da bi v sebi začutil živost in prebudil človeškost v svoji najbolj primarni obliki. Pri tem pa mora prehoditi vseh devet krogov Dantejevega pekla: se razžreti od občutkov krivde, dvoma in ljubosumja, se raztrgati od nepojmljive jeze in besa ter izjokati bolečino vseh sotrpinov, ki ji prekrižajo pot. Lahko rečemo, da je pisateljici uspelo prepričljivo in nadvse občutljivo prikazati, kako smo zgrajeni iz takšne snovi, kot so narejene naše sanje – Camino pa postane luciden hologram sanjskih projekcij, ki nas ženejo k premagovanju ovir, ki se na začetku zdijo povsem nepremagljive.