Avtorica recenzije: Ana Hancock Bere Ana Bohte.

Dob : Miš, 2021

Nataša Konc Lorenzutti je gledališka igralka in avtorica literarnih del za mladino in za odrasle, znana pa je predvsem kot mladinska pisateljica. Ob branju romana Beseda, ki je nimam kmalu spoznamo, da sodi v mladinsko literaturo. Jezik je preprost tako s sintaktičnega kot s semantičnega vidika. Mentalni svet romana je nezmotljivo svet popreproščene predstave najstniškega sveta. Avtorica je tudi pedagoginja, kar je opazno z vidika poudarjene vzgojne funkcije literature, a glede na tematiko romana ji vzgojne tendence le težko očitamo. Zaradi nedvomne resnosti in nerazrešljive aktualnosti je literaturi, ki se ukvarja z drugo svetovno vojno, skorajda politično nekorektno oporekati domovinsko pravico biti poudarjeno vzgojna. K temu vse bolj prispevata tudi nenadejana slišnost, ki so jo zanikovalci holokavsta pridobili z družbenimi omrežji, in odhajanje še zadnjih prič druge svetovne vojne. Avtorica se te aktualne nuje po ohranjanju zgodovinskega spomina in prenašanju na mlajše generacije, ki so od druge svetovne vojne vse bolj oddaljene, brez dvoma zaveda. To, v kombinaciji z oznako mladinske literature, pričujoče delo tudi edino lahko brani pred očitki poenostavljenosti.

Zgodbo o enem izmed ukradenih otrok v nacistični Nemčiji spremljamo skozi oči srednješolke Sonje, ki jo po babičini smrti začne obsedati usoda babičine sestre, za katero se je kmalu po rojstvu izgubila vsaka sled. Sonjo, ki je tretjeosebna personalna pripovedovalka, ne zanima skorajda nič drugega kot iskanje resnice o babičini izgubljeni sestri. Smrt babice se je komajda dotakne, zato le stežka verjamemo, da ima davno izgubljena sorodnica, ki je nikoli ni videla, tolikšen vpliv na njeno počutje. Ideja, da smo zaradi nepoznavanja svojih genetskih korenin tesnobni in izgubljeni, ki se poudarjeno pojavlja skozi ves roman, je nedvomno zastarela. Prej bi jo pripisali miselnosti miljeja, v katerem so se dogajale ugrabitve otrok, ki so se jim zdeli rasno ustrezni za vključitev v njihovo družbo. Ta ideja je jasno vidna tudi v stavku:

»Adijo, šola, adijo, fikcija o Jakobu in Alex, pred njo je bila resnična drama. V genih jo je imela.«

Avtorici bi lahko očitali tudi reakcionarno prepričanje, da hrepenenje ni obče človeško občutenje, temveč manko, ki ga občutijo le otroci brez staršev, kar se brez težav razširi še na otroke z enim staršem ali ljudi brez otrok: »Vzeto mi je bilo, kar mi je po vseh zakonih narave pripadalo, saj me brez tega ne bi bilo,« piše.

Romanu Beseda, ki je nimam bi kljub splošni poenostavljenosti lahko očitali pretirano množico stranskih likov, ki po nepotrebnem zapletajo pripoved, ob tem pa ne dodajo kakšne nove kvalitete. Še več, zdi se, da so tam le kot oporne točke, ki služijo zgodbi glavnega lika, sami po sebi pa nimajo nikakršne vsebine in so kot slepi meandri, saj zgodba pozneje povsem pozabi nanje. Ob branju se vedno bolj potrjuje občutek, da je osrednji lik Besede, ki je nimam, pravzaprav ideja sama. Pri tem pa se nam poraja vprašanje, ali ne bi bilo za literaturo, ki ima predvsem vzgojno vrednost, bolje, da bi bila kaj drugega. Romanu nikakor ne moremo očitati, da je literaturo izbral za obliko prenosa sporočila na mlajšo generacijo, podvomimo pa lahko o kvalitetah, ki so sicer značilne za umetnost.