Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Ana Lorger
Bereta Višnja Fičor in Jure Franko.
Maribor: Litera, 2021
Bazar prvotno pomeni prostor trgovanja, menjavanja, mešetarjenja, velikokrat ga povežemo z orientalističnim pridihom trgovanja s tkaninami, tobakom ali kavo. Roman Bazar Dimitrija Rupla, ki je to leto izšel pri založbi Litera, nosi pravzaprav ime fiktivne države Bazar. Gre za državo, ki je pred osamosvojitvijo spadala pod federacijo Kodeljevo, asociacija na Jugoslavijo seveda, nato pa se je v devetdesetih letih odcepila in postala samostojna. Na začetku romana prvoosebni pripovedovalec med kupi papirja, ki jih meče v smeti, napove prav ta imenski obrat:
»Pomislim, kaj bi bilo, če bi kdo med papirnatimi odpadki po naključju našel moj sanjski list. … Ljubljana bi se lahko imenovala Savana, Ljubljanica Savica? Namesto Slovenije bi bil Bazar?«
Osebe v romanu imajo veliko vzporednic s slovenskimi osamosvojitelji in kulturnopolitičnimi akterji v duhovnozgodovinskem kontekstu slovenske samostojnosti. Anastas Starski bi bil lahko Dušan Pirjevec, Franco Černi nosi vzporednice z Milanom Kučanom, Artur Kodelj bi lahko bil Tito, prvoosebni pripovedovalec pa Dimitrij Rupel sam. Čeprav je v romanu omenjena tudi Slovenija, v kateri dejansko prebiva politik Dimitrij Rupel, je Bazar pravzaprav odsev Slovenije, njena zgodovinska metafora zapakirana v fiktivna imena krajev in ljudi. Njena ontološka pozicija znotraj fikcije je nenavadna, v postmodernistični maniri se roman referira na arhive, resnične zgodovinske dogodke in dejanska imena, po drugi strani pa dopušča, da fikcija sama piše svojo resničnost, ki izgublja stik s svojim zunanjim referentom.
Avtor Dimitrij Rupel se preigrava z resničnostjo in s spominom ter vprašanjem arhiva in tako piše kroniko, s katero ukinja pravila in briše jasne meje med fiktivnim in resničnim. Slog pisanja je realističen, svet opisuje, kot da je vse to, kar se je zgodilo, res. Roman Bazar ni zgolj metafora za državo, za katero je značilno zgolj ekonomsko mešetarjenje, temveč tudi mešetarjenje z resnico. Na ta način roman izraža tudi duh našega časa, kjer dvomeči posameznik ne more več zajeti resničnosti sveta. V kontekstu slovenskega političnega ozračja pa je to odsev ponovne apropriacije slovenske zgodovine in ustvarjanje novega zgodovinskega spomina.
Roman Bazar je žanrsko težko opredeljiv, saj ni ne zgodovinski roman ne kriminalka. Arhivi in dejstva, na katera se pripovedovalec opira, so namreč fiktivni, kriminalna napetost pa se vzpostavi šele ob koncu romana, ko glavnega junaka Davida Resnika obtožijo umora direktorja Medicinskega inštituta Matije Jame. Bralke in bralci nikoli ne izvemo, kaj se je zares zgodilo, saj je konec romana odprt za našo lastno interpretacijo. Najbolj pravilno bi bilo roman označiti za postmoderni. Ta avtorska odločitev je, kot v spremni besedi ugotavlja tudi Gabriela Babnik Ouattara, simptom preteklega vpliva slovenske neoavantgarde, literarnih študentskih gibanj in francoske literature.
Dimitrij Rupel, osamosvojitelj, politik in diplomat, dandanes tudi pisec kolumn na portalu Nova 24, je v intervjuju z Miklavžem Komeljem dejal, da sta literatura in politika povezani posodi. K temu pristavlja svojo skledo tudi roman Bazar, za katerega se na vsebinski ravni, ki je vsekakor ne moremo spregledati, zdi, kot da služi predvsem hvalospevu demokraciji, ameriškemu izvozu svobode in ekonomskemu neoliberalizmu. Dimitrij Rupel roman Bazar piše s političnim podtekstom, kot človeka s funkcijami ga od vsebine romana, ki ponekod izraža subtilni rasizem, seksizem in kritiko medijskega fenomena lažnih novic, ne moremo ločiti. Čeprav je roman s formalističnega vidika dobro zastavljen, morda na vsebinski ravni prav z manipuliranjem zgodovinskih dejstev mešetari preveč »po bazarsko«.
Avtorica recenzije: Ana Lorger
Bereta Višnja Fičor in Jure Franko.
Maribor: Litera, 2021
Bazar prvotno pomeni prostor trgovanja, menjavanja, mešetarjenja, velikokrat ga povežemo z orientalističnim pridihom trgovanja s tkaninami, tobakom ali kavo. Roman Bazar Dimitrija Rupla, ki je to leto izšel pri založbi Litera, nosi pravzaprav ime fiktivne države Bazar. Gre za državo, ki je pred osamosvojitvijo spadala pod federacijo Kodeljevo, asociacija na Jugoslavijo seveda, nato pa se je v devetdesetih letih odcepila in postala samostojna. Na začetku romana prvoosebni pripovedovalec med kupi papirja, ki jih meče v smeti, napove prav ta imenski obrat:
»Pomislim, kaj bi bilo, če bi kdo med papirnatimi odpadki po naključju našel moj sanjski list. … Ljubljana bi se lahko imenovala Savana, Ljubljanica Savica? Namesto Slovenije bi bil Bazar?«
Osebe v romanu imajo veliko vzporednic s slovenskimi osamosvojitelji in kulturnopolitičnimi akterji v duhovnozgodovinskem kontekstu slovenske samostojnosti. Anastas Starski bi bil lahko Dušan Pirjevec, Franco Černi nosi vzporednice z Milanom Kučanom, Artur Kodelj bi lahko bil Tito, prvoosebni pripovedovalec pa Dimitrij Rupel sam. Čeprav je v romanu omenjena tudi Slovenija, v kateri dejansko prebiva politik Dimitrij Rupel, je Bazar pravzaprav odsev Slovenije, njena zgodovinska metafora zapakirana v fiktivna imena krajev in ljudi. Njena ontološka pozicija znotraj fikcije je nenavadna, v postmodernistični maniri se roman referira na arhive, resnične zgodovinske dogodke in dejanska imena, po drugi strani pa dopušča, da fikcija sama piše svojo resničnost, ki izgublja stik s svojim zunanjim referentom.
Avtor Dimitrij Rupel se preigrava z resničnostjo in s spominom ter vprašanjem arhiva in tako piše kroniko, s katero ukinja pravila in briše jasne meje med fiktivnim in resničnim. Slog pisanja je realističen, svet opisuje, kot da je vse to, kar se je zgodilo, res. Roman Bazar ni zgolj metafora za državo, za katero je značilno zgolj ekonomsko mešetarjenje, temveč tudi mešetarjenje z resnico. Na ta način roman izraža tudi duh našega časa, kjer dvomeči posameznik ne more več zajeti resničnosti sveta. V kontekstu slovenskega političnega ozračja pa je to odsev ponovne apropriacije slovenske zgodovine in ustvarjanje novega zgodovinskega spomina.
Roman Bazar je žanrsko težko opredeljiv, saj ni ne zgodovinski roman ne kriminalka. Arhivi in dejstva, na katera se pripovedovalec opira, so namreč fiktivni, kriminalna napetost pa se vzpostavi šele ob koncu romana, ko glavnega junaka Davida Resnika obtožijo umora direktorja Medicinskega inštituta Matije Jame. Bralke in bralci nikoli ne izvemo, kaj se je zares zgodilo, saj je konec romana odprt za našo lastno interpretacijo. Najbolj pravilno bi bilo roman označiti za postmoderni. Ta avtorska odločitev je, kot v spremni besedi ugotavlja tudi Gabriela Babnik Ouattara, simptom preteklega vpliva slovenske neoavantgarde, literarnih študentskih gibanj in francoske literature.
Dimitrij Rupel, osamosvojitelj, politik in diplomat, dandanes tudi pisec kolumn na portalu Nova 24, je v intervjuju z Miklavžem Komeljem dejal, da sta literatura in politika povezani posodi. K temu pristavlja svojo skledo tudi roman Bazar, za katerega se na vsebinski ravni, ki je vsekakor ne moremo spregledati, zdi, kot da služi predvsem hvalospevu demokraciji, ameriškemu izvozu svobode in ekonomskemu neoliberalizmu. Dimitrij Rupel roman Bazar piše s političnim podtekstom, kot človeka s funkcijami ga od vsebine romana, ki ponekod izraža subtilni rasizem, seksizem in kritiko medijskega fenomena lažnih novic, ne moremo ločiti. Čeprav je roman s formalističnega vidika dobro zastavljen, morda na vsebinski ravni prav z manipuliranjem zgodovinskih dejstev mešetari preveč »po bazarsko«.
Avtorica recenzije: Petra Koršič Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja.
Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Jure Franko.
Letošnja kinematografska sezona je bila iz znanih razlogov nekoliko krajša, a ljubitelji kina imajo vendarle priložnost, da nadoknadijo, kar so morebiti zamudili. Na Ljubljanskem gradu so v četrtek odprli tradicionalni letni kino Film pod zvezdami. Javna zavoda Ljubljanski grad in Kinodvor sta pripravila izbor najodmevnejših filmov sezone, tri predpremiere in posebni projekciji. S snovalci programa se je pogovarjal Urban Tarman.
Še do sobote lahko obiščete 16. festival fantastičnega filma in vina. Festival je sicer letos potekal najprej v Ormožu, zadnje dni pa kraljuje v Ljutomeru. Program petih tekmovalnih filmov letošnje izdaje festivala si je ogledal Gorazd Trušnovec.
V kine je prišel film, v katerem med drugimi nastopa francoski zvezdnik Gerard Depardieu. V središču filma Mali princ Fahim, posnetega po knjigi, ki je izšla pred šestimi leti, je deček, ki se je rodil leta 2000 v Bangladešu in se pri osmih letih z družino preselil v Francijo, kjer je že kmalu postal mojster šaha oziroma svetovni mladinski prvak v šahu. Film, ki prek lahkotnejšega žanra biografske komične drame načenja temo begunstva, si je ogledala Gaja Pöschl.
Eden izmed nagrajencev na lanskem Berlinalu je bil film Šivi, pri katerem so sodelovale Srbija, Slovenija, Hrvaška ter Bosna in Hercegovina. Film, ki je nato obšel ves svet in prejel še kar nekaj drugih nagrad, denimo v Pekingu, Las Palmas in Sofiji, je režiral srbski režiser Miroslav Terzić, scenarij zanj pa je po resničnih dogodkih v minulih desetletjih v Srbiji napisala Elma Tataragić. Igralka Snežana Bogdanović v filmu igra Ano, žensko, ki verjame, da je njen sin, ki so ga ob rojstvu proglasili za mrtvega, še vedno živ – in da ga je nekdo ugrabil, saj ni nikdar videla trupla, niti ji niso povedali, kje naj bi bil pokopan. Ker je od tedaj minilo že 18 let, ji ne verjame več nihče; Šivi z negotovostjo o tem, ali gre pri zgodbi za laži ali za domišljanje, spretno splete napeto psihološko dramo z elementi trilerja. Z režiserjem se je pogovarjala Tina Poglajen.
Avtorica recenzije: Cvetka Bevc Bereta Lucija Grm in Jure Franko.
Neveljaven email naslov