Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Ana Lorger
Bereta Višnja Fičor in Jure Franko.
Maribor: Litera, 2021
Bazar prvotno pomeni prostor trgovanja, menjavanja, mešetarjenja, velikokrat ga povežemo z orientalističnim pridihom trgovanja s tkaninami, tobakom ali kavo. Roman Bazar Dimitrija Rupla, ki je to leto izšel pri založbi Litera, nosi pravzaprav ime fiktivne države Bazar. Gre za državo, ki je pred osamosvojitvijo spadala pod federacijo Kodeljevo, asociacija na Jugoslavijo seveda, nato pa se je v devetdesetih letih odcepila in postala samostojna. Na začetku romana prvoosebni pripovedovalec med kupi papirja, ki jih meče v smeti, napove prav ta imenski obrat:
»Pomislim, kaj bi bilo, če bi kdo med papirnatimi odpadki po naključju našel moj sanjski list. … Ljubljana bi se lahko imenovala Savana, Ljubljanica Savica? Namesto Slovenije bi bil Bazar?«
Osebe v romanu imajo veliko vzporednic s slovenskimi osamosvojitelji in kulturnopolitičnimi akterji v duhovnozgodovinskem kontekstu slovenske samostojnosti. Anastas Starski bi bil lahko Dušan Pirjevec, Franco Černi nosi vzporednice z Milanom Kučanom, Artur Kodelj bi lahko bil Tito, prvoosebni pripovedovalec pa Dimitrij Rupel sam. Čeprav je v romanu omenjena tudi Slovenija, v kateri dejansko prebiva politik Dimitrij Rupel, je Bazar pravzaprav odsev Slovenije, njena zgodovinska metafora zapakirana v fiktivna imena krajev in ljudi. Njena ontološka pozicija znotraj fikcije je nenavadna, v postmodernistični maniri se roman referira na arhive, resnične zgodovinske dogodke in dejanska imena, po drugi strani pa dopušča, da fikcija sama piše svojo resničnost, ki izgublja stik s svojim zunanjim referentom.
Avtor Dimitrij Rupel se preigrava z resničnostjo in s spominom ter vprašanjem arhiva in tako piše kroniko, s katero ukinja pravila in briše jasne meje med fiktivnim in resničnim. Slog pisanja je realističen, svet opisuje, kot da je vse to, kar se je zgodilo, res. Roman Bazar ni zgolj metafora za državo, za katero je značilno zgolj ekonomsko mešetarjenje, temveč tudi mešetarjenje z resnico. Na ta način roman izraža tudi duh našega časa, kjer dvomeči posameznik ne more več zajeti resničnosti sveta. V kontekstu slovenskega političnega ozračja pa je to odsev ponovne apropriacije slovenske zgodovine in ustvarjanje novega zgodovinskega spomina.
Roman Bazar je žanrsko težko opredeljiv, saj ni ne zgodovinski roman ne kriminalka. Arhivi in dejstva, na katera se pripovedovalec opira, so namreč fiktivni, kriminalna napetost pa se vzpostavi šele ob koncu romana, ko glavnega junaka Davida Resnika obtožijo umora direktorja Medicinskega inštituta Matije Jame. Bralke in bralci nikoli ne izvemo, kaj se je zares zgodilo, saj je konec romana odprt za našo lastno interpretacijo. Najbolj pravilno bi bilo roman označiti za postmoderni. Ta avtorska odločitev je, kot v spremni besedi ugotavlja tudi Gabriela Babnik Ouattara, simptom preteklega vpliva slovenske neoavantgarde, literarnih študentskih gibanj in francoske literature.
Dimitrij Rupel, osamosvojitelj, politik in diplomat, dandanes tudi pisec kolumn na portalu Nova 24, je v intervjuju z Miklavžem Komeljem dejal, da sta literatura in politika povezani posodi. K temu pristavlja svojo skledo tudi roman Bazar, za katerega se na vsebinski ravni, ki je vsekakor ne moremo spregledati, zdi, kot da služi predvsem hvalospevu demokraciji, ameriškemu izvozu svobode in ekonomskemu neoliberalizmu. Dimitrij Rupel roman Bazar piše s političnim podtekstom, kot človeka s funkcijami ga od vsebine romana, ki ponekod izraža subtilni rasizem, seksizem in kritiko medijskega fenomena lažnih novic, ne moremo ločiti. Čeprav je roman s formalističnega vidika dobro zastavljen, morda na vsebinski ravni prav z manipuliranjem zgodovinskih dejstev mešetari preveč »po bazarsko«.
Avtorica recenzije: Ana Lorger
Bereta Višnja Fičor in Jure Franko.
Maribor: Litera, 2021
Bazar prvotno pomeni prostor trgovanja, menjavanja, mešetarjenja, velikokrat ga povežemo z orientalističnim pridihom trgovanja s tkaninami, tobakom ali kavo. Roman Bazar Dimitrija Rupla, ki je to leto izšel pri založbi Litera, nosi pravzaprav ime fiktivne države Bazar. Gre za državo, ki je pred osamosvojitvijo spadala pod federacijo Kodeljevo, asociacija na Jugoslavijo seveda, nato pa se je v devetdesetih letih odcepila in postala samostojna. Na začetku romana prvoosebni pripovedovalec med kupi papirja, ki jih meče v smeti, napove prav ta imenski obrat:
»Pomislim, kaj bi bilo, če bi kdo med papirnatimi odpadki po naključju našel moj sanjski list. … Ljubljana bi se lahko imenovala Savana, Ljubljanica Savica? Namesto Slovenije bi bil Bazar?«
Osebe v romanu imajo veliko vzporednic s slovenskimi osamosvojitelji in kulturnopolitičnimi akterji v duhovnozgodovinskem kontekstu slovenske samostojnosti. Anastas Starski bi bil lahko Dušan Pirjevec, Franco Černi nosi vzporednice z Milanom Kučanom, Artur Kodelj bi lahko bil Tito, prvoosebni pripovedovalec pa Dimitrij Rupel sam. Čeprav je v romanu omenjena tudi Slovenija, v kateri dejansko prebiva politik Dimitrij Rupel, je Bazar pravzaprav odsev Slovenije, njena zgodovinska metafora zapakirana v fiktivna imena krajev in ljudi. Njena ontološka pozicija znotraj fikcije je nenavadna, v postmodernistični maniri se roman referira na arhive, resnične zgodovinske dogodke in dejanska imena, po drugi strani pa dopušča, da fikcija sama piše svojo resničnost, ki izgublja stik s svojim zunanjim referentom.
Avtor Dimitrij Rupel se preigrava z resničnostjo in s spominom ter vprašanjem arhiva in tako piše kroniko, s katero ukinja pravila in briše jasne meje med fiktivnim in resničnim. Slog pisanja je realističen, svet opisuje, kot da je vse to, kar se je zgodilo, res. Roman Bazar ni zgolj metafora za državo, za katero je značilno zgolj ekonomsko mešetarjenje, temveč tudi mešetarjenje z resnico. Na ta način roman izraža tudi duh našega časa, kjer dvomeči posameznik ne more več zajeti resničnosti sveta. V kontekstu slovenskega političnega ozračja pa je to odsev ponovne apropriacije slovenske zgodovine in ustvarjanje novega zgodovinskega spomina.
Roman Bazar je žanrsko težko opredeljiv, saj ni ne zgodovinski roman ne kriminalka. Arhivi in dejstva, na katera se pripovedovalec opira, so namreč fiktivni, kriminalna napetost pa se vzpostavi šele ob koncu romana, ko glavnega junaka Davida Resnika obtožijo umora direktorja Medicinskega inštituta Matije Jame. Bralke in bralci nikoli ne izvemo, kaj se je zares zgodilo, saj je konec romana odprt za našo lastno interpretacijo. Najbolj pravilno bi bilo roman označiti za postmoderni. Ta avtorska odločitev je, kot v spremni besedi ugotavlja tudi Gabriela Babnik Ouattara, simptom preteklega vpliva slovenske neoavantgarde, literarnih študentskih gibanj in francoske literature.
Dimitrij Rupel, osamosvojitelj, politik in diplomat, dandanes tudi pisec kolumn na portalu Nova 24, je v intervjuju z Miklavžem Komeljem dejal, da sta literatura in politika povezani posodi. K temu pristavlja svojo skledo tudi roman Bazar, za katerega se na vsebinski ravni, ki je vsekakor ne moremo spregledati, zdi, kot da služi predvsem hvalospevu demokraciji, ameriškemu izvozu svobode in ekonomskemu neoliberalizmu. Dimitrij Rupel roman Bazar piše s političnim podtekstom, kot človeka s funkcijami ga od vsebine romana, ki ponekod izraža subtilni rasizem, seksizem in kritiko medijskega fenomena lažnih novic, ne moremo ločiti. Čeprav je roman s formalističnega vidika dobro zastavljen, morda na vsebinski ravni prav z manipuliranjem zgodovinskih dejstev mešetari preveč »po bazarsko«.
Avtor recenzije: Lev Detela Bere Renato Horvat.
Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta Lidija Hartman in Renato Horvat.
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Lidija Hartman in Renato Horvat.
V nedeljo dopoldne je v dvorani Marjana Kozine v Slovenski filharmoniji v Ljubljani potekal drugi koncert iz letošnjega abonmajskega cikla Mozartine. Koncertni dogodek je bil v celoti namenjen glasbi Georga Friedricha Händla, ki sta jo poustvarila Simfonični orkester RTV Slovenija pod umetniškim vodstvom violončelista Gregorja Feleta in solist tenorist Aco Biščević. Poročilo o dogodku je pripravil Andrej Bedjanič.
Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta: Lidija Hartman in Jure Franko.
Mala drama SNG Drama Ljubljana Jan Krmelj: Življenje drugih (premiera 31. 1. 2020) po motivih filma Floriana Henckla von Donnersmarcka Režiser: Jan Krmelj Dramaturginja: Diana Koloini Skladatelj : Silence (Boris Benko, Primož Hladnik) Scenograf : Jan Krmelj Kostumografinja : Špela Ema Veble Oblikovalca luči : Jan Krmelj, Vlado Glavan Lektorica: Kristina Anželj Asistentka režiserja : Nika Prusnik Kardum Asistentka scenografa : Mila Peršin Igrajo: Janez Škof Gerd H. Wiesler Uroš Fürst Georg Dreyman Saša Mihelčič Christa-Maria Sieland Življenje drugih. Tak je naslov dramske priredbe Jana Krmelja po motivih filma z istim naslovom Floriana Henckela von Donnersmacka iz leta 2006, dobitnika oskarja za tujejezični film. Sinoči smo odrsko različico gledali na odru Male drame v Ljubljani. Dramaturginja predstave je bila Diana Koloini, režiser in scenograf pa Jan Krmelj.Predstavo si je ogledala Tadeja Krečič. Foto: Peter Uhan
Neprilagojen, uporniški in z vedno kritičnim pogledom je Bellocchio ostal tudi v zrelem obdobju svojega ustvarjanja.
Vsi proti vsem je precej lahkotno, skorajda komično podan politični kriminalni triler, v katerem so dobesedno – vsi proti vsem.
Avtor recenzije: Peter Semolič Bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko.
Neveljaven email naslov