Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Ana Lorger
Bereta Višnja Fičor in Jure Franko.
Maribor: Litera, 2021
Bazar prvotno pomeni prostor trgovanja, menjavanja, mešetarjenja, velikokrat ga povežemo z orientalističnim pridihom trgovanja s tkaninami, tobakom ali kavo. Roman Bazar Dimitrija Rupla, ki je to leto izšel pri založbi Litera, nosi pravzaprav ime fiktivne države Bazar. Gre za državo, ki je pred osamosvojitvijo spadala pod federacijo Kodeljevo, asociacija na Jugoslavijo seveda, nato pa se je v devetdesetih letih odcepila in postala samostojna. Na začetku romana prvoosebni pripovedovalec med kupi papirja, ki jih meče v smeti, napove prav ta imenski obrat:
»Pomislim, kaj bi bilo, če bi kdo med papirnatimi odpadki po naključju našel moj sanjski list. … Ljubljana bi se lahko imenovala Savana, Ljubljanica Savica? Namesto Slovenije bi bil Bazar?«
Osebe v romanu imajo veliko vzporednic s slovenskimi osamosvojitelji in kulturnopolitičnimi akterji v duhovnozgodovinskem kontekstu slovenske samostojnosti. Anastas Starski bi bil lahko Dušan Pirjevec, Franco Černi nosi vzporednice z Milanom Kučanom, Artur Kodelj bi lahko bil Tito, prvoosebni pripovedovalec pa Dimitrij Rupel sam. Čeprav je v romanu omenjena tudi Slovenija, v kateri dejansko prebiva politik Dimitrij Rupel, je Bazar pravzaprav odsev Slovenije, njena zgodovinska metafora zapakirana v fiktivna imena krajev in ljudi. Njena ontološka pozicija znotraj fikcije je nenavadna, v postmodernistični maniri se roman referira na arhive, resnične zgodovinske dogodke in dejanska imena, po drugi strani pa dopušča, da fikcija sama piše svojo resničnost, ki izgublja stik s svojim zunanjim referentom.
Avtor Dimitrij Rupel se preigrava z resničnostjo in s spominom ter vprašanjem arhiva in tako piše kroniko, s katero ukinja pravila in briše jasne meje med fiktivnim in resničnim. Slog pisanja je realističen, svet opisuje, kot da je vse to, kar se je zgodilo, res. Roman Bazar ni zgolj metafora za državo, za katero je značilno zgolj ekonomsko mešetarjenje, temveč tudi mešetarjenje z resnico. Na ta način roman izraža tudi duh našega časa, kjer dvomeči posameznik ne more več zajeti resničnosti sveta. V kontekstu slovenskega političnega ozračja pa je to odsev ponovne apropriacije slovenske zgodovine in ustvarjanje novega zgodovinskega spomina.
Roman Bazar je žanrsko težko opredeljiv, saj ni ne zgodovinski roman ne kriminalka. Arhivi in dejstva, na katera se pripovedovalec opira, so namreč fiktivni, kriminalna napetost pa se vzpostavi šele ob koncu romana, ko glavnega junaka Davida Resnika obtožijo umora direktorja Medicinskega inštituta Matije Jame. Bralke in bralci nikoli ne izvemo, kaj se je zares zgodilo, saj je konec romana odprt za našo lastno interpretacijo. Najbolj pravilno bi bilo roman označiti za postmoderni. Ta avtorska odločitev je, kot v spremni besedi ugotavlja tudi Gabriela Babnik Ouattara, simptom preteklega vpliva slovenske neoavantgarde, literarnih študentskih gibanj in francoske literature.
Dimitrij Rupel, osamosvojitelj, politik in diplomat, dandanes tudi pisec kolumn na portalu Nova 24, je v intervjuju z Miklavžem Komeljem dejal, da sta literatura in politika povezani posodi. K temu pristavlja svojo skledo tudi roman Bazar, za katerega se na vsebinski ravni, ki je vsekakor ne moremo spregledati, zdi, kot da služi predvsem hvalospevu demokraciji, ameriškemu izvozu svobode in ekonomskemu neoliberalizmu. Dimitrij Rupel roman Bazar piše s političnim podtekstom, kot človeka s funkcijami ga od vsebine romana, ki ponekod izraža subtilni rasizem, seksizem in kritiko medijskega fenomena lažnih novic, ne moremo ločiti. Čeprav je roman s formalističnega vidika dobro zastavljen, morda na vsebinski ravni prav z manipuliranjem zgodovinskih dejstev mešetari preveč »po bazarsko«.
Avtorica recenzije: Ana Lorger
Bereta Višnja Fičor in Jure Franko.
Maribor: Litera, 2021
Bazar prvotno pomeni prostor trgovanja, menjavanja, mešetarjenja, velikokrat ga povežemo z orientalističnim pridihom trgovanja s tkaninami, tobakom ali kavo. Roman Bazar Dimitrija Rupla, ki je to leto izšel pri založbi Litera, nosi pravzaprav ime fiktivne države Bazar. Gre za državo, ki je pred osamosvojitvijo spadala pod federacijo Kodeljevo, asociacija na Jugoslavijo seveda, nato pa se je v devetdesetih letih odcepila in postala samostojna. Na začetku romana prvoosebni pripovedovalec med kupi papirja, ki jih meče v smeti, napove prav ta imenski obrat:
»Pomislim, kaj bi bilo, če bi kdo med papirnatimi odpadki po naključju našel moj sanjski list. … Ljubljana bi se lahko imenovala Savana, Ljubljanica Savica? Namesto Slovenije bi bil Bazar?«
Osebe v romanu imajo veliko vzporednic s slovenskimi osamosvojitelji in kulturnopolitičnimi akterji v duhovnozgodovinskem kontekstu slovenske samostojnosti. Anastas Starski bi bil lahko Dušan Pirjevec, Franco Černi nosi vzporednice z Milanom Kučanom, Artur Kodelj bi lahko bil Tito, prvoosebni pripovedovalec pa Dimitrij Rupel sam. Čeprav je v romanu omenjena tudi Slovenija, v kateri dejansko prebiva politik Dimitrij Rupel, je Bazar pravzaprav odsev Slovenije, njena zgodovinska metafora zapakirana v fiktivna imena krajev in ljudi. Njena ontološka pozicija znotraj fikcije je nenavadna, v postmodernistični maniri se roman referira na arhive, resnične zgodovinske dogodke in dejanska imena, po drugi strani pa dopušča, da fikcija sama piše svojo resničnost, ki izgublja stik s svojim zunanjim referentom.
Avtor Dimitrij Rupel se preigrava z resničnostjo in s spominom ter vprašanjem arhiva in tako piše kroniko, s katero ukinja pravila in briše jasne meje med fiktivnim in resničnim. Slog pisanja je realističen, svet opisuje, kot da je vse to, kar se je zgodilo, res. Roman Bazar ni zgolj metafora za državo, za katero je značilno zgolj ekonomsko mešetarjenje, temveč tudi mešetarjenje z resnico. Na ta način roman izraža tudi duh našega časa, kjer dvomeči posameznik ne more več zajeti resničnosti sveta. V kontekstu slovenskega političnega ozračja pa je to odsev ponovne apropriacije slovenske zgodovine in ustvarjanje novega zgodovinskega spomina.
Roman Bazar je žanrsko težko opredeljiv, saj ni ne zgodovinski roman ne kriminalka. Arhivi in dejstva, na katera se pripovedovalec opira, so namreč fiktivni, kriminalna napetost pa se vzpostavi šele ob koncu romana, ko glavnega junaka Davida Resnika obtožijo umora direktorja Medicinskega inštituta Matije Jame. Bralke in bralci nikoli ne izvemo, kaj se je zares zgodilo, saj je konec romana odprt za našo lastno interpretacijo. Najbolj pravilno bi bilo roman označiti za postmoderni. Ta avtorska odločitev je, kot v spremni besedi ugotavlja tudi Gabriela Babnik Ouattara, simptom preteklega vpliva slovenske neoavantgarde, literarnih študentskih gibanj in francoske literature.
Dimitrij Rupel, osamosvojitelj, politik in diplomat, dandanes tudi pisec kolumn na portalu Nova 24, je v intervjuju z Miklavžem Komeljem dejal, da sta literatura in politika povezani posodi. K temu pristavlja svojo skledo tudi roman Bazar, za katerega se na vsebinski ravni, ki je vsekakor ne moremo spregledati, zdi, kot da služi predvsem hvalospevu demokraciji, ameriškemu izvozu svobode in ekonomskemu neoliberalizmu. Dimitrij Rupel roman Bazar piše s političnim podtekstom, kot človeka s funkcijami ga od vsebine romana, ki ponekod izraža subtilni rasizem, seksizem in kritiko medijskega fenomena lažnih novic, ne moremo ločiti. Čeprav je roman s formalističnega vidika dobro zastavljen, morda na vsebinski ravni prav z manipuliranjem zgodovinskih dejstev mešetari preveč »po bazarsko«.
V spodnji dvorani Slovenskega mladinskega gledališča je bila premierno prikazana predstava Kliči M za Macbetha po Macbethu Williama Shakespeara v prevodu Srečka Fišerja. Več o uprizoritvi te znane zgodbe o obsedenosti z močjo – Saška Rakef. Zamisel: Klara Kastelec, Matjaž Pograjc Režija: Matjaž Pograjc Asistenca režije: Klemen Markovčič Scenografija: Matjaž Pograjc Asistenca scenografije in rekviziti: Sandi Mikluž, Ana Pavšek Dramaturgija: Aljoša Lovrić Krapež Glasba: Tibor Mihelič Syed Glasbeni aranžmaji: Diego Barrios Ross, Jurij Drevenšek, Tibor Mihelič Syed, Matej Recer, Matija Vastl Korepeticija: Diego Barrios Ross Lektorica: Mateja Dermelj Asistentka lektorice: Kristina Mihelj Lektorica za portugalščino: Klara Kastelec Gib: Ivan Peternelj Oblikovanje svetlobe: Matjaž Pograjc, Matjaž Brišar Oblikovanje zvoka: Marijan Sajovic Oblikovanje maske: Nathalie Horvat Vodja predstave: Gašper Tesner/Urša Červ Kostumografija: Ines Torcato v sodelovanju z Matjažem Pograjcem na podlagi njene jesensko-zimske kolekcije 2019/2020 Zasedba: Macbeth: Jurij Drevenšek Lady Macbeth: Klara Kastelec Duncan, Vojak 1: Blaž Šef Malcolm, Častnik: Matija Vastl Banquo, Vojak 2: Željko Hrs Macduff, Donalbain: Matej Recer Prva vešča: Ivan Peternelj Druga vešča: Janja Majzelj Tretja vešča: Daša Doberšek Macbend: Tibor Mihelič Syed (baskitara, ukulela, drumlja, generator ritma, tolkala, digitalna zvočila), Matej Recer (pianino, klaviature, harmonika), Jurij Drevenšek (električna kitara), Matija Vastl (trobenta, zvočila) Natakarja: Dare Kragelj, Gašper Tesner/Urša Červ Avtor fotografije: Ksenija Mikor
Avtorica recenzije: Gabriela Babnik Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja.
Avtorica recenzije: Diana Pungeršič Bereta Jasna Rodošek in Jure Franko.
Neveljaven email naslov