Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Na letošnji Animateki dva celovečerna filma dokazujeta, da je izjemno ustvarjalen pristop k obravnavi dokumentarnega gradiva oziroma k biografskim zgodbam lahko tudi animacija
Na letošnji Animateki dva celovečerna filma dokazujeta, da je izjemno ustvarjalen pristop k obravnavi dokumentarnega gradiva oziroma k biografskim zgodbam lahko tudi animacija. V jedru filmov Moja najljubša vojna in Josep sta ključna travmatična zgodovinska trenutka 20. stoletja vzpon fašizma in španska državljanska vojna, ki se je logično nadaljevala v 2. svetovno vojno. In oba filma rasteta iz osebnega izhodišča v sodobnosti.
Pri latvijskem celovečercu Moja najljubša vojna gre za intimen spoprijem njegove avtorice Ilze Burkovske Jacobsen z lastnim otroštvom oziroma z zadnjima dvema desetletjema najbolj zahodne sovjetske republike pred razpadom komunizma. Protagonistka filma, bistra deklica z imenom Ilze, odrašča ob izteku hladne vojne na obrobju vojaškega poligona – v enklavi, kamor je nekoč napredujoča Rdeča armada porinila zadnje ostanke vermahta ob koncu 2. svetovne vojne. Ko radovedno dekle najde na igrišču slabo zakopane kosti nemškega vojaka, se začne spraševati, koliko je pravzaprav resnice v uradni pripovedi o bleščeči junaški zgodovini.
Zanimiv spoj nasprotij tega filmskega organizma je že v odločitvi avtorice, da bo dejanske arhivske posnetke, ki so kakšna četrtina končne minutaže, vpletla v svoj spust v osebno zgodovino. Tu so še številne druge dihotomije, kot je razkol med mestom in podeželjem, med dedkom, očitnim disidentom, in očetom, ki je bil zagnan mlad komunist, med družino in družbo, med zasebnim in javnim, med sistemsko zapovedanim idealizmom in gospodarsko mizerijo vsakdanjosti. Film Moja najljubša vojna je posnet z melanholične perspektive odraščajočega dekleta, ki se spopada s temi nasprotji in išče svoj pravi jaz v družbi, prežeti z orwellovskim dvorekom. To je naša, vzhodnoevropska zgodba, in prav lahko bi bila tudi slovenska …
Še zanimivejše odkritje pa je animirani celovečerec Josep francoskega ustvarjalca Aurela, ki je upodobil biografsko pripoved umetnika Josepa Bartolíja, ki se je leta 1939 boril na strani španskih republikancev in po porazu pribežal čez mejo v Francijo, kjer pa je večina upornikov končala v nemogočih pogojih v improviziranih koncentracijskih taboriščih. Gre za izjemno umazano in v precej neznano epizodo evropske polpretekle zgodovine, ki pa uspe najti košček svetlobe v temi, saj je pripoved prikazana z vidika mladega francoskega paznika, ki je zmožen v Josepu videti človeka. Josep Bartolí je kalvarijo taborišča preživel in pobegnil v Mehiko, kjer je v krogu Fride Kahlo ustvarjal naprej, njegove pretresljive skice iz teh časov pa lahko primerjamo z našim Zoranom Mušičem.
Josep je upravičeno dobil nagrado za najboljši evropski animirani celovečerec. Oba obravnavana filma pa bi lahko bila tudi del šolskih kurikulumov, saj s silovito umetniško izpovednostjo prikazujeta, kako se ne nujno razrešene travme skupne preteklosti vpletajo v naš tukaj in zdaj.
Na letošnji Animateki dva celovečerna filma dokazujeta, da je izjemno ustvarjalen pristop k obravnavi dokumentarnega gradiva oziroma k biografskim zgodbam lahko tudi animacija
Na letošnji Animateki dva celovečerna filma dokazujeta, da je izjemno ustvarjalen pristop k obravnavi dokumentarnega gradiva oziroma k biografskim zgodbam lahko tudi animacija. V jedru filmov Moja najljubša vojna in Josep sta ključna travmatična zgodovinska trenutka 20. stoletja vzpon fašizma in španska državljanska vojna, ki se je logično nadaljevala v 2. svetovno vojno. In oba filma rasteta iz osebnega izhodišča v sodobnosti.
Pri latvijskem celovečercu Moja najljubša vojna gre za intimen spoprijem njegove avtorice Ilze Burkovske Jacobsen z lastnim otroštvom oziroma z zadnjima dvema desetletjema najbolj zahodne sovjetske republike pred razpadom komunizma. Protagonistka filma, bistra deklica z imenom Ilze, odrašča ob izteku hladne vojne na obrobju vojaškega poligona – v enklavi, kamor je nekoč napredujoča Rdeča armada porinila zadnje ostanke vermahta ob koncu 2. svetovne vojne. Ko radovedno dekle najde na igrišču slabo zakopane kosti nemškega vojaka, se začne spraševati, koliko je pravzaprav resnice v uradni pripovedi o bleščeči junaški zgodovini.
Zanimiv spoj nasprotij tega filmskega organizma je že v odločitvi avtorice, da bo dejanske arhivske posnetke, ki so kakšna četrtina končne minutaže, vpletla v svoj spust v osebno zgodovino. Tu so še številne druge dihotomije, kot je razkol med mestom in podeželjem, med dedkom, očitnim disidentom, in očetom, ki je bil zagnan mlad komunist, med družino in družbo, med zasebnim in javnim, med sistemsko zapovedanim idealizmom in gospodarsko mizerijo vsakdanjosti. Film Moja najljubša vojna je posnet z melanholične perspektive odraščajočega dekleta, ki se spopada s temi nasprotji in išče svoj pravi jaz v družbi, prežeti z orwellovskim dvorekom. To je naša, vzhodnoevropska zgodba, in prav lahko bi bila tudi slovenska …
Še zanimivejše odkritje pa je animirani celovečerec Josep francoskega ustvarjalca Aurela, ki je upodobil biografsko pripoved umetnika Josepa Bartolíja, ki se je leta 1939 boril na strani španskih republikancev in po porazu pribežal čez mejo v Francijo, kjer pa je večina upornikov končala v nemogočih pogojih v improviziranih koncentracijskih taboriščih. Gre za izjemno umazano in v precej neznano epizodo evropske polpretekle zgodovine, ki pa uspe najti košček svetlobe v temi, saj je pripoved prikazana z vidika mladega francoskega paznika, ki je zmožen v Josepu videti človeka. Josep Bartolí je kalvarijo taborišča preživel in pobegnil v Mehiko, kjer je v krogu Fride Kahlo ustvarjal naprej, njegove pretresljive skice iz teh časov pa lahko primerjamo z našim Zoranom Mušičem.
Josep je upravičeno dobil nagrado za najboljši evropski animirani celovečerec. Oba obravnavana filma pa bi lahko bila tudi del šolskih kurikulumov, saj s silovito umetniško izpovednostjo prikazujeta, kako se ne nujno razrešene travme skupne preteklosti vpletajo v naš tukaj in zdaj.
Avtor recenzije: Marko Elsner Grošelj Bralca: Barbara Zupan in Jure Franko
Koncept in elementi izvedbe zapleta se močno opirajo na kultno uspešnico Matrica, vendar Vse povsod naenkrat zapelje zgodbo v bistveno bolj bizarne smeri
Predstava, ki izvablja čustva, nagovarja čutnost in blago zvoči v prostoru.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bralca: Eva Longyka Marušič in Matjaž Romih
Avtorica recenzije: Ana Geršak Bralca: Jasna Rodošek in Aleksander Golja
SNG Drama Ljubljana in Festival Ljubljana / premiera: 29. maj 2022 Režija: Livija Pandur Prevajalec in avtor priredbe: Tibor Hrs Pandur Dramaturg: Tibor Hrs Pandur Scenograf: Sven Jonke Kostumograf: Leo Kulaš Svetovalka za gib: Sanja Nešković Peršin Glasba: Silence Oblikovanje svetlobe: Vesna Kolarec Glasbena vodja: Špela Ploj Peršuh Lektorica: Tatjana Stanič Asistentka dramaturga (študijsko): Brina Jenček Asistent kostumografa: Matic Veler Igrajo: Polona Juh, Sabina Kogovšek, Saša Pavlin Stošić, Gaja Filač, Ivana Percan Kodarin, Zala Hodnik, Urška Kastelic, Ana Plahutnik, Maria Shilkina Sinoči so na Peklenskem dvorišču ljubljanskih Križank premierno izvedli predstavo Penelopiada, uprizoritev drame ene najbolj uveljavljenih sodobnih pisateljic Margaret Atwood. Dramatizacija temelji na njenem istoimenskem romanu, kjer so v ospredje postavljeni lik Penelope in njenih dvanajst dekel, ki so v Homerjevem epu le bežno omenjene, v uprizoritvi Livije Pandur pa dobijo svoj polni subjektivni glas. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: Aljoša Rebolj
Sinoči so na Peklenskem dvorišču ljubljanskih Križank premierno izvedli predstavo Penelopiada, uprizoritev drame ene najbolj uveljavljenih sodobnih pisateljic Margaret Atwood. Dramatizacija temelji na njenem istoimenskem romanu, kjer so v ospredje postavljeni lik Penelope in njenih dvanajst dekel, ki so v Homerjevem epu le bežno omenjene, v uprizoritvi Livije Pandur pa dobijo svoj polni subjektivni glas.
Arthur Schnitzler: Samotna pot Der einsame Wag, 1904 Prva slovenska uprizoritev Ustvarjalci Prevajalka Amalija Maček Režiser in scenograf Dorian Šilec Petek Dramaturginja Eva Mahkovec Kostumografka Tina Bonča Avtor glasbe Laren Polič Zdravič Lektorica Maja Cerar Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Oblikovalec zvoka Matija Zajc Nastopajo Jaka Lah, Tjaša Železnik, Matej Puc, Uroš Smolej, Nina Rakovec, Klara Kuk k. g., Domen Novak k. g. S prvo slovensko uprizoritvijo drame Samotna pot avstrijskega avtorja Arthurja Schnitzlerja so na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega sklenili sezono. Besedilo iz leta 1904 je prevedla Amalija Maček. Režiral je Dorian Šilec Petek. Nekaj vtisov je strnila Staša Grahek. Foto: Peter Giodani
Na velikem odru SNG Drame Ljubljana je bila premierno izvedena predstava Kabaret Kaspar hrvaške dramatičarke Tene Štivičić. Navdihnila jo je znana zgodba dečka Kasparja Hauserja, ki so ga v začetku 19. stoletja v Nemčiji našli v popolni izolaciji. Dramaturginja in prevajalka je Darja Dominkuš, pod režijo pa se podpisuje Marjan Nečak, ki Kasparja vidi predvsem kot metaforo današnje družbe.
Neveljaven email naslov