Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Na letošnji Animateki dva celovečerna filma dokazujeta, da je izjemno ustvarjalen pristop k obravnavi dokumentarnega gradiva oziroma k biografskim zgodbam lahko tudi animacija
Na letošnji Animateki dva celovečerna filma dokazujeta, da je izjemno ustvarjalen pristop k obravnavi dokumentarnega gradiva oziroma k biografskim zgodbam lahko tudi animacija. V jedru filmov Moja najljubša vojna in Josep sta ključna travmatična zgodovinska trenutka 20. stoletja vzpon fašizma in španska državljanska vojna, ki se je logično nadaljevala v 2. svetovno vojno. In oba filma rasteta iz osebnega izhodišča v sodobnosti.
Pri latvijskem celovečercu Moja najljubša vojna gre za intimen spoprijem njegove avtorice Ilze Burkovske Jacobsen z lastnim otroštvom oziroma z zadnjima dvema desetletjema najbolj zahodne sovjetske republike pred razpadom komunizma. Protagonistka filma, bistra deklica z imenom Ilze, odrašča ob izteku hladne vojne na obrobju vojaškega poligona – v enklavi, kamor je nekoč napredujoča Rdeča armada porinila zadnje ostanke vermahta ob koncu 2. svetovne vojne. Ko radovedno dekle najde na igrišču slabo zakopane kosti nemškega vojaka, se začne spraševati, koliko je pravzaprav resnice v uradni pripovedi o bleščeči junaški zgodovini.
Zanimiv spoj nasprotij tega filmskega organizma je že v odločitvi avtorice, da bo dejanske arhivske posnetke, ki so kakšna četrtina končne minutaže, vpletla v svoj spust v osebno zgodovino. Tu so še številne druge dihotomije, kot je razkol med mestom in podeželjem, med dedkom, očitnim disidentom, in očetom, ki je bil zagnan mlad komunist, med družino in družbo, med zasebnim in javnim, med sistemsko zapovedanim idealizmom in gospodarsko mizerijo vsakdanjosti. Film Moja najljubša vojna je posnet z melanholične perspektive odraščajočega dekleta, ki se spopada s temi nasprotji in išče svoj pravi jaz v družbi, prežeti z orwellovskim dvorekom. To je naša, vzhodnoevropska zgodba, in prav lahko bi bila tudi slovenska …
Še zanimivejše odkritje pa je animirani celovečerec Josep francoskega ustvarjalca Aurela, ki je upodobil biografsko pripoved umetnika Josepa Bartolíja, ki se je leta 1939 boril na strani španskih republikancev in po porazu pribežal čez mejo v Francijo, kjer pa je večina upornikov končala v nemogočih pogojih v improviziranih koncentracijskih taboriščih. Gre za izjemno umazano in v precej neznano epizodo evropske polpretekle zgodovine, ki pa uspe najti košček svetlobe v temi, saj je pripoved prikazana z vidika mladega francoskega paznika, ki je zmožen v Josepu videti človeka. Josep Bartolí je kalvarijo taborišča preživel in pobegnil v Mehiko, kjer je v krogu Fride Kahlo ustvarjal naprej, njegove pretresljive skice iz teh časov pa lahko primerjamo z našim Zoranom Mušičem.
Josep je upravičeno dobil nagrado za najboljši evropski animirani celovečerec. Oba obravnavana filma pa bi lahko bila tudi del šolskih kurikulumov, saj s silovito umetniško izpovednostjo prikazujeta, kako se ne nujno razrešene travme skupne preteklosti vpletajo v naš tukaj in zdaj.
Na letošnji Animateki dva celovečerna filma dokazujeta, da je izjemno ustvarjalen pristop k obravnavi dokumentarnega gradiva oziroma k biografskim zgodbam lahko tudi animacija
Na letošnji Animateki dva celovečerna filma dokazujeta, da je izjemno ustvarjalen pristop k obravnavi dokumentarnega gradiva oziroma k biografskim zgodbam lahko tudi animacija. V jedru filmov Moja najljubša vojna in Josep sta ključna travmatična zgodovinska trenutka 20. stoletja vzpon fašizma in španska državljanska vojna, ki se je logično nadaljevala v 2. svetovno vojno. In oba filma rasteta iz osebnega izhodišča v sodobnosti.
Pri latvijskem celovečercu Moja najljubša vojna gre za intimen spoprijem njegove avtorice Ilze Burkovske Jacobsen z lastnim otroštvom oziroma z zadnjima dvema desetletjema najbolj zahodne sovjetske republike pred razpadom komunizma. Protagonistka filma, bistra deklica z imenom Ilze, odrašča ob izteku hladne vojne na obrobju vojaškega poligona – v enklavi, kamor je nekoč napredujoča Rdeča armada porinila zadnje ostanke vermahta ob koncu 2. svetovne vojne. Ko radovedno dekle najde na igrišču slabo zakopane kosti nemškega vojaka, se začne spraševati, koliko je pravzaprav resnice v uradni pripovedi o bleščeči junaški zgodovini.
Zanimiv spoj nasprotij tega filmskega organizma je že v odločitvi avtorice, da bo dejanske arhivske posnetke, ki so kakšna četrtina končne minutaže, vpletla v svoj spust v osebno zgodovino. Tu so še številne druge dihotomije, kot je razkol med mestom in podeželjem, med dedkom, očitnim disidentom, in očetom, ki je bil zagnan mlad komunist, med družino in družbo, med zasebnim in javnim, med sistemsko zapovedanim idealizmom in gospodarsko mizerijo vsakdanjosti. Film Moja najljubša vojna je posnet z melanholične perspektive odraščajočega dekleta, ki se spopada s temi nasprotji in išče svoj pravi jaz v družbi, prežeti z orwellovskim dvorekom. To je naša, vzhodnoevropska zgodba, in prav lahko bi bila tudi slovenska …
Še zanimivejše odkritje pa je animirani celovečerec Josep francoskega ustvarjalca Aurela, ki je upodobil biografsko pripoved umetnika Josepa Bartolíja, ki se je leta 1939 boril na strani španskih republikancev in po porazu pribežal čez mejo v Francijo, kjer pa je večina upornikov končala v nemogočih pogojih v improviziranih koncentracijskih taboriščih. Gre za izjemno umazano in v precej neznano epizodo evropske polpretekle zgodovine, ki pa uspe najti košček svetlobe v temi, saj je pripoved prikazana z vidika mladega francoskega paznika, ki je zmožen v Josepu videti človeka. Josep Bartolí je kalvarijo taborišča preživel in pobegnil v Mehiko, kjer je v krogu Fride Kahlo ustvarjal naprej, njegove pretresljive skice iz teh časov pa lahko primerjamo z našim Zoranom Mušičem.
Josep je upravičeno dobil nagrado za najboljši evropski animirani celovečerec. Oba obravnavana filma pa bi lahko bila tudi del šolskih kurikulumov, saj s silovito umetniško izpovednostjo prikazujeta, kako se ne nujno razrešene travme skupne preteklosti vpletajo v naš tukaj in zdaj.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta: Maja Moll in Jure Franko.
Avtor recenzije: Marjan Kovačević Beltram Bere Igor Velše
Civilizacija ekonomskega determinizma, denarne transakcije v jedru odnosov med ljudmi, odrekanje človeškosti v procesih dehumanizacije, figura odvečnega človeka ...
Izvrstna Nina Noč kot Julija v novi preobleki baletne klasike Romeo in Julija
NAPOVED: Na velikem odru ljubljanske Drame je bila sinoči premiera in krstna izvedba novega slovenskega besedila z naslovom Vse OK. Napisala ga je Simona Hamer, dramaturginja in dramatičarka, ki je bila za to dramo leta 2020 nominirana za Grumovo nagrado. Vse OK je režiral in koreografiral Matjaž Farič, dramaturginja je bila Staša Prah, scenograf Marko Japelj in kostumograf Alan Hranitelj, nastopa deset igralcev ljubljanske Drame. Na premieri je bila Tadeja Krečič: Simona Hamer: Vse OK Premiera krstna izvedba: 16. 2. 2022 REŽISER Matjaž Farič DRAMATURGINJA Staša Prah SCENOGRAF Marko Japelj KOSTUMOGRAF Alan Hranitelj SKLADATELJ Damir Urban KOREOGRAF Matjaž Farič OBLIKOVALEC SVETLOBE Borut Bučinel LEKTOR Arko ASISTENTKA KOSTUMOGRAFA Ana Janc ASISTENTKA REŽISERJA (ŠTUDIJSKO) Lara Ekar Grlj Igralska zasedba Klemen Janežič Gregor Benjamin Krnetić Aljaž Tina Resman Rebeka Nejc Cijan Garlatti Leon Barbara Cerar Tanja Tina Vrbnjak Mihaela Saša Mihelčič Maja Saša Tabaković Časomerec Maša Derganc Lili Valter Dragan Franci
Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta: Eva Longyka Marušič in Igor Velše
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta: Eva Longyka Marušič in Igor Velše
Avtorica recenzije: Veronika Šoster Bereta: Eva Longyka Marušič in Igor Velše
Prešernovo gledališče Kranj Avtorski projekt: Zadnji naj ugasne luč, premiera 10. 2. 2022 Režiser: Dorian Šilec Petek Likovna podoba: FrešTreš Scenografinja: Nika Curk Skladatelj: Laren Polič Zdravič Kostumografinja: Tina Bonča Igrajo: Vesna Jevnikar Doroteja Nadrah Vesna Pernarčič Miha Rodman Vesna Slapar Aljoša Ternovšek Umetniška sodelavka: Maja Cerar Dramaturška svetovalka: Staša Prah Oblikovalec svetlobe: Andrej Hajdinjak Oblikovalec maske: Matej Pajntar Napoved: Kot tretjo premiero sezone so v Prešernovem gledališču Kranj sinoči uprizorili avtorski projekt Zadnji naj ugasne luč, ki ga je režiral Dorian Šilec Petek, nastal pa je v skupni produkciji s Kinom Šiška. Umetniška sodelavka je bila Maja Cerar, dramaturška svetovalka Staša Prah. Na premieri je bila Tadeja Krečič
Katarina Morano: Usedline 2021 Drama Krstna uprizoritev Premiera: 9. februar 2022 Režiser Žiga Divjak Dramaturginja Katarina Morano Scenograf Igor Vasiljev Kostumografka Tina Pavlović Avtor glasbe Blaž Gracar Lektorica Barbara Rogelj Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Gašper Zidanič Nastopajo Mirjam Korbar, Jana Zupančič, Iztok Drabik Jug, Mojca Funkl, Matej Puc, Lotos Vincenc Šparovec, Lara Wolf S krstno izvedbo igre Usedline se je v Mestnem gledališču ljubljanskem začel Mednarodni / regionalni festival RUTA grupa Triglav. Dramatičarka Katarina Morano in režiser Žiga Divjak sta uveljavljen gledališki tandem; o ustvarjanju nove predstave režiser Žiga Divjak med drugim pove, da so skušali iskati "kaj je tisto, kar je izrečeno, in kaj je tisto, kar je neizrečeno, pa vendar na neki način povedano, kaj pa dejansko še ne more biti ubesedeno, ampak je tam nekje prisotno, in ravno ko bi moralo biti izgovorjeno, je neizgovorjeno". Na fotografiji: Iztok Drabik Jug, Lara Wolf, Matej Puc, Jana Zupančič, Mojca Funkl, Lotos Vincenc Šparovec. Foto: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/usedline/#gallery-1154-1
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Avtorica recenzije: Staša Grahek Bereta Lidija Hartman in Bernard Stramič.
Avtor recenzije: Matej Bogataj Bereta Bernard Stramič in Lidija Hartman.
Neveljaven email naslov