Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Na letošnji Animateki dva celovečerna filma dokazujeta, da je izjemno ustvarjalen pristop k obravnavi dokumentarnega gradiva oziroma k biografskim zgodbam lahko tudi animacija
Na letošnji Animateki dva celovečerna filma dokazujeta, da je izjemno ustvarjalen pristop k obravnavi dokumentarnega gradiva oziroma k biografskim zgodbam lahko tudi animacija. V jedru filmov Moja najljubša vojna in Josep sta ključna travmatična zgodovinska trenutka 20. stoletja vzpon fašizma in španska državljanska vojna, ki se je logično nadaljevala v 2. svetovno vojno. In oba filma rasteta iz osebnega izhodišča v sodobnosti.
Pri latvijskem celovečercu Moja najljubša vojna gre za intimen spoprijem njegove avtorice Ilze Burkovske Jacobsen z lastnim otroštvom oziroma z zadnjima dvema desetletjema najbolj zahodne sovjetske republike pred razpadom komunizma. Protagonistka filma, bistra deklica z imenom Ilze, odrašča ob izteku hladne vojne na obrobju vojaškega poligona – v enklavi, kamor je nekoč napredujoča Rdeča armada porinila zadnje ostanke vermahta ob koncu 2. svetovne vojne. Ko radovedno dekle najde na igrišču slabo zakopane kosti nemškega vojaka, se začne spraševati, koliko je pravzaprav resnice v uradni pripovedi o bleščeči junaški zgodovini.
Zanimiv spoj nasprotij tega filmskega organizma je že v odločitvi avtorice, da bo dejanske arhivske posnetke, ki so kakšna četrtina končne minutaže, vpletla v svoj spust v osebno zgodovino. Tu so še številne druge dihotomije, kot je razkol med mestom in podeželjem, med dedkom, očitnim disidentom, in očetom, ki je bil zagnan mlad komunist, med družino in družbo, med zasebnim in javnim, med sistemsko zapovedanim idealizmom in gospodarsko mizerijo vsakdanjosti. Film Moja najljubša vojna je posnet z melanholične perspektive odraščajočega dekleta, ki se spopada s temi nasprotji in išče svoj pravi jaz v družbi, prežeti z orwellovskim dvorekom. To je naša, vzhodnoevropska zgodba, in prav lahko bi bila tudi slovenska …
Še zanimivejše odkritje pa je animirani celovečerec Josep francoskega ustvarjalca Aurela, ki je upodobil biografsko pripoved umetnika Josepa Bartolíja, ki se je leta 1939 boril na strani španskih republikancev in po porazu pribežal čez mejo v Francijo, kjer pa je večina upornikov končala v nemogočih pogojih v improviziranih koncentracijskih taboriščih. Gre za izjemno umazano in v precej neznano epizodo evropske polpretekle zgodovine, ki pa uspe najti košček svetlobe v temi, saj je pripoved prikazana z vidika mladega francoskega paznika, ki je zmožen v Josepu videti človeka. Josep Bartolí je kalvarijo taborišča preživel in pobegnil v Mehiko, kjer je v krogu Fride Kahlo ustvarjal naprej, njegove pretresljive skice iz teh časov pa lahko primerjamo z našim Zoranom Mušičem.
Josep je upravičeno dobil nagrado za najboljši evropski animirani celovečerec. Oba obravnavana filma pa bi lahko bila tudi del šolskih kurikulumov, saj s silovito umetniško izpovednostjo prikazujeta, kako se ne nujno razrešene travme skupne preteklosti vpletajo v naš tukaj in zdaj.
Na letošnji Animateki dva celovečerna filma dokazujeta, da je izjemno ustvarjalen pristop k obravnavi dokumentarnega gradiva oziroma k biografskim zgodbam lahko tudi animacija
Na letošnji Animateki dva celovečerna filma dokazujeta, da je izjemno ustvarjalen pristop k obravnavi dokumentarnega gradiva oziroma k biografskim zgodbam lahko tudi animacija. V jedru filmov Moja najljubša vojna in Josep sta ključna travmatična zgodovinska trenutka 20. stoletja vzpon fašizma in španska državljanska vojna, ki se je logično nadaljevala v 2. svetovno vojno. In oba filma rasteta iz osebnega izhodišča v sodobnosti.
Pri latvijskem celovečercu Moja najljubša vojna gre za intimen spoprijem njegove avtorice Ilze Burkovske Jacobsen z lastnim otroštvom oziroma z zadnjima dvema desetletjema najbolj zahodne sovjetske republike pred razpadom komunizma. Protagonistka filma, bistra deklica z imenom Ilze, odrašča ob izteku hladne vojne na obrobju vojaškega poligona – v enklavi, kamor je nekoč napredujoča Rdeča armada porinila zadnje ostanke vermahta ob koncu 2. svetovne vojne. Ko radovedno dekle najde na igrišču slabo zakopane kosti nemškega vojaka, se začne spraševati, koliko je pravzaprav resnice v uradni pripovedi o bleščeči junaški zgodovini.
Zanimiv spoj nasprotij tega filmskega organizma je že v odločitvi avtorice, da bo dejanske arhivske posnetke, ki so kakšna četrtina končne minutaže, vpletla v svoj spust v osebno zgodovino. Tu so še številne druge dihotomije, kot je razkol med mestom in podeželjem, med dedkom, očitnim disidentom, in očetom, ki je bil zagnan mlad komunist, med družino in družbo, med zasebnim in javnim, med sistemsko zapovedanim idealizmom in gospodarsko mizerijo vsakdanjosti. Film Moja najljubša vojna je posnet z melanholične perspektive odraščajočega dekleta, ki se spopada s temi nasprotji in išče svoj pravi jaz v družbi, prežeti z orwellovskim dvorekom. To je naša, vzhodnoevropska zgodba, in prav lahko bi bila tudi slovenska …
Še zanimivejše odkritje pa je animirani celovečerec Josep francoskega ustvarjalca Aurela, ki je upodobil biografsko pripoved umetnika Josepa Bartolíja, ki se je leta 1939 boril na strani španskih republikancev in po porazu pribežal čez mejo v Francijo, kjer pa je večina upornikov končala v nemogočih pogojih v improviziranih koncentracijskih taboriščih. Gre za izjemno umazano in v precej neznano epizodo evropske polpretekle zgodovine, ki pa uspe najti košček svetlobe v temi, saj je pripoved prikazana z vidika mladega francoskega paznika, ki je zmožen v Josepu videti človeka. Josep Bartolí je kalvarijo taborišča preživel in pobegnil v Mehiko, kjer je v krogu Fride Kahlo ustvarjal naprej, njegove pretresljive skice iz teh časov pa lahko primerjamo z našim Zoranom Mušičem.
Josep je upravičeno dobil nagrado za najboljši evropski animirani celovečerec. Oba obravnavana filma pa bi lahko bila tudi del šolskih kurikulumov, saj s silovito umetniško izpovednostjo prikazujeta, kako se ne nujno razrešene travme skupne preteklosti vpletajo v naš tukaj in zdaj.
Po motivih Petronijevega Satirikona Premiera 27.12.2021 Igralska zasedba Daša Doberšek, Ivan Godnič, Klemen Kovačič, Janja Majzelj, Anja Novak, Ivan Peternelj, Robert Prebil, Matej Recer, Romana Šalehar, Vito Weis Režiserka Bojana Lazić Dramaturgija Slobodan Obradović Scenografija Zorana Petrov Kostumografija Maja Mirković Glasba Vladimir Pejković Koreografija Damjan Kecojević Svetovalka za jezik Mateja Dermelj Po srbskem prevodu Radmile Šalabalić prevedla Sonja Dolžan Oblikovanje svetlobe Bojana Lazić, Zorana Petrov Oblikovanje zvoka Silvo Zupančič Oblikovanje maske Nathalie Horvat Vodja predstave Liam Hlede Predstava Pojedina pri Trimalhionu, ki je premiero doživela na velikem odru Slovenskega mladinskega gledališča, na začetku sledi izvirnemu Petronijevemu besedilu, ki je nastalo v prvem stoletju našega štetja, a se kaj hitro prelomi v postdramsko komedijo. Predstavo je postavila na oder srbska režiserka Bojana Lazić, ogledala si jo je Ana Lorger – njeno besedilo bere Staša Grahek.
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Aleksander Golja in Lidija Hartman.
Cankarjev dom / gostovanje 18. 12. 2021 Režija: Jernej Lorenci Dramaturgija: Matic Starina Scenografija: Branko Hojnik Kostumografija: Belinda Radulović Koreografija: Gregor Luštek Skladatelj: Branko Rožman Asistenti režiserja: Aleksandar Švabić, Rajna Racz in Tim Hrvaćanin Asistentki kostumografinje: Bernarda Popelar Lesjak in Marta Žegura Prevod: Nives Košir Igrajo: Katarina Bistrović Darvaš, Dado Ćosić, Frano Mašković, Mia Melcher, Pjer Meničanin, Rakan Rushaidat, Lucija Šerbedžija, Vedran Živolić Sinoči je v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma s predstavo Eichmann v Jeruzalemu gostovalo Zagrebško gledališče mladih. Izhodišče predstave v režiji Jerneja Lorencija je poročilo Hannah Arendt o sojenju organizatorju holokavsta Adolfu Eichmannu, ki ga uprizoritev širi s številnimi viri pričevanj in igralskimi osebnim zgodbami. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: ZKM
Na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno uprizorili dramo sodobne slovenske avtorice Barbare Zemljič Olje črne kumine. Gre za povsem sveže delo, ki ga je Zemljičeva sama tudi režirala. O usklajevanju vlog avtorice in režiserke Barbara Zemljič med drugim pove, da vedno poskuša zaključiti pisanje, preden gre v fazo režije, ker ji preprosto deluje drug del možganov: ko enkrat razmišlja o slikah, ne more več razmišljati o besedah, pravi. premiera: 16. december 2021 Režiserka Barbara Zemljič Dramaturginja Ira Ratej Scenografka Urša Vidic Kostumografka Tina Bonča Avtor glasbe Miha Petric Lektorica Maja Cerar Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Matija Zajc Nastopajo Jure Henigman, Bernarda Oman, Karin Komljanec, Gaber K. Trseglav, Matej Zemljič k. g. Foto: Peter Giodani
Mike Bartlett: Klinc Prevajalka Tina Mahkota Režiser Peter Petkovšek Dramaturg Urban Zorko Scenografka Sara Slivnik Kostumografka Tina Bonča Avtor glasbe Peter Žargi Lektorica Živa Čebulj Oblikovalec svetlobe Andrej Hajdinjak Igrajo: John Urban Kuntarič M Aljoša Koltak Ž Maša Grošelj O Branko Završan Premiera 3. decembra 2021 NAPOVED: Tretjega decembra je bila v celjskem gledališču premiera drame sodobnega angleškega dramatika Mikea Bartletta z naslovom KLINC v gibkem prevodu Tine Mahkota. Debut na slovenskih odrih pa je doživel tudi mladi gledališki režiser Peter Petkovšek, doslej delujoč le v tujini.Ponovitev si je te dni ogledala Vilma Štritof. Foto: Jaka Babnik
Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta: Eva Longyka Marušič in Matjaž Romih.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta: Eva Longyka Marušič in Matjaž Romih.
Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno in prvič na Slovenskem uprizorili leta 2007 napisano igro nemškega dramatika Falka Richterja Izredne razmere, ki jo v gledališču napovedujejo kot distopijski triler. Delo je prevedla Anja Naglič, režiser je bil Jan Krmelj, ki je pred premiero povedal: "Ko zgodba teče, je na neki način klasična, vendar gre za klasičnost s pastjo, ki te vedno znova preseneti; besedilo je pisano na način klasičnega dialoga, vendar ni nikoli zares jasno, kaj od tega, o čemer govorimo, se je res zgodilo ali pa se res dogaja." Vtise po premieri je strnila Staša Grahek. Im Ausnahmezustand, 2007 Psihološki triler Prva slovenska uprizoritev Premiera: 11. december 2021 Prevajalka Anja Naglič Režiser in scenograf Jan Krmelj Dramaturginja Petra Pogorevc Kostumografka Špela Ema Veble Lektor Martin Vrtačnik Avtor glasbe Luka Ipavec Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Asistent dramaturginje Tilen Oblak (študijsko) Nastopajo Iva Krajnc Bagola, Branko Jordan, Gašper Lovrec k. g. Foto: Peter Giodani
SNG Drama Ljubljana / Mala drama Maja Končar: Zrcalce, zrcalce, požrla te bom, krstna izvedba: 10. 12. 2021 Režiser: Luka Marcen Dramaturginja: Eva Kraševec Igrata: Zvone Hribar in Maja Končar Scenograf Branko Hojnik Kostumografinja Ana Janc Avtor glasbe Martin Vogrin Lektorica Tatjana Stanič Oblikovalka svetlobe Mojca Sarjaš Asistentka scenografa Maruša Mali Gledališka pedagoginja Špela Šinigoj Svetovalka za gib Tinkara Končar Na odru Male drame SNG Drama Ljubljana je bila premiera in krstna uprizoritev igre za otroke z naslovom Zrcalce, zrcalce, požrla te bom. Avtorica besedila je Maja Končar, ki skupaj z Zvonetom Hribarjem tudi nastopa, dramaturginja je bila Eva Kraševec, režiser pa Luka Marcén, ki je poudaril, da je režija igre z otroke enaka tisti za odrasle, da pa se je ob tem mogoče prepustiti drugačnemu tipu domišljije.Na premieri je bila Tadeja Krečič:
Neveljaven email naslov