Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
»Skladatelj je temo filma izrazil s tangom in z njo uspešno zaobjel vso njeno kompleksnost – strast, poželenje, ljubezen, hrepenenje in brezup.« - Katja Ogrin
"Skladatelj je temo filma izrazil s tangom in z njo uspešno zaobjel vso njeno kompleksnost – strast, poželenje, ljubezen, hrepenenje in brezup."
V sredo se je v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma odvila projekcija nemega filma Erotikon ob spremljavi komorne zasedbe Orchestra of the Imaginary pod vodstvom dirigenta, pianista in avtorja glasbe Andreja Goričarja. Glasbeno-filmski projekt, ki je nastal na pobudo Slovenske kinoteke je bil hitro razprodan, ljubiteljem tega žanra pa je spremljanje omogočil Program ARS z neposrednim radijskim in video prenosom dogodka. Več v prispevku Katje Ogrin, prebral ga je Renato Horvat.
Novo partituro za klasiko nemega filma s slovensko filmsko zvezdo Ito Rina v glavni vlogi je pri skladatelju Andreju Goričarju naročila Slovenska Kinoteka, kjer je Goričar že vrsto let hišni pianist. Film češkega režiserja Gustava Machatýja je v tej vlogi že nekajkrat spremljal pri klavirju, ena od improvizacij pa je služila tudi kot izhodišče za novo partituro, ki so jo navdahnile filmska fotografija, montaža, kadriranje in nenazadnje lepota in čutnost glavne igralke. Glasba je svojo svetovno premiero doživela oktobra letos na jubilejnih 40. dnevih nemega filma v italijanskem Pordenonu, kjer je doživela stoječe ovacije, nedvomno navdušila pa je tudi domače občinstvo v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma ob slovenski premieri.
Skladatelj je osrednjo tematiko filma izrazil s tangom, ki je v svojih variacijah uspešno zaobjel vso njeno kompleksnost – strast, poželenje, ljubezen, hrepenenje in brezup, izvrstno pa je poudaril tudi elemente napetosti, pričakovanja in tveganja. Neoromantični elementi so zaobjeli mehkobo glasbenega občutja, jazzovski vložki pa dodali ščepec igrivosti, hudomušnosti in komike.
Komorna zasedba glasbenikov, ki so se ob tej priložnosti združili pod imenom Orchestra of the Imaginary je bila izbrana premišljeno. Klarinet, saksofon, dve violini, viola, violončelo in klavir se zlijejo v ravno prav melanholično, tenkočutno, strastno a mehkobno glasbeno govorico, s katero je sladatelj filmski klasiki dodal novo, privlačnejšo podobo. Goričarjeva partitura je že tretja, ki je nastala za film Erotikon a se na predhodni različici, deli Erna Košt'ala in Jana Klusáka, skladatelj zavestno ni želel opreti, navdih pa je raje iskal v zgodbi sami in predvsem tišini, ki tako močno zaznamuje sam film. Glasba je tekoča in gledalca spretno vodi skozi filmske prizore ter mu zelo jasno, a nevsiljivo ponuja spremljavo pri doživljanju zgodbe same, brezčasno lepoto Ite Rina pa glasbeno uokvirja in povzdiguje. Ljubitelju Erotikona partitura Andreja Goričarja ponuja novo, romantično doživetje filma, ki je sicer označen kot pionirsko delo filmske erotike. Vseh, ki film gledajo prvič pa ne obremenjuje s svojo pretencionostjo, marveč nevsiljivo podpira čutno doživetje te avantgardne vizualne pripovedi.
»Skladatelj je temo filma izrazil s tangom in z njo uspešno zaobjel vso njeno kompleksnost – strast, poželenje, ljubezen, hrepenenje in brezup.« - Katja Ogrin
"Skladatelj je temo filma izrazil s tangom in z njo uspešno zaobjel vso njeno kompleksnost – strast, poželenje, ljubezen, hrepenenje in brezup."
V sredo se je v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma odvila projekcija nemega filma Erotikon ob spremljavi komorne zasedbe Orchestra of the Imaginary pod vodstvom dirigenta, pianista in avtorja glasbe Andreja Goričarja. Glasbeno-filmski projekt, ki je nastal na pobudo Slovenske kinoteke je bil hitro razprodan, ljubiteljem tega žanra pa je spremljanje omogočil Program ARS z neposrednim radijskim in video prenosom dogodka. Več v prispevku Katje Ogrin, prebral ga je Renato Horvat.
Novo partituro za klasiko nemega filma s slovensko filmsko zvezdo Ito Rina v glavni vlogi je pri skladatelju Andreju Goričarju naročila Slovenska Kinoteka, kjer je Goričar že vrsto let hišni pianist. Film češkega režiserja Gustava Machatýja je v tej vlogi že nekajkrat spremljal pri klavirju, ena od improvizacij pa je služila tudi kot izhodišče za novo partituro, ki so jo navdahnile filmska fotografija, montaža, kadriranje in nenazadnje lepota in čutnost glavne igralke. Glasba je svojo svetovno premiero doživela oktobra letos na jubilejnih 40. dnevih nemega filma v italijanskem Pordenonu, kjer je doživela stoječe ovacije, nedvomno navdušila pa je tudi domače občinstvo v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma ob slovenski premieri.
Skladatelj je osrednjo tematiko filma izrazil s tangom, ki je v svojih variacijah uspešno zaobjel vso njeno kompleksnost – strast, poželenje, ljubezen, hrepenenje in brezup, izvrstno pa je poudaril tudi elemente napetosti, pričakovanja in tveganja. Neoromantični elementi so zaobjeli mehkobo glasbenega občutja, jazzovski vložki pa dodali ščepec igrivosti, hudomušnosti in komike.
Komorna zasedba glasbenikov, ki so se ob tej priložnosti združili pod imenom Orchestra of the Imaginary je bila izbrana premišljeno. Klarinet, saksofon, dve violini, viola, violončelo in klavir se zlijejo v ravno prav melanholično, tenkočutno, strastno a mehkobno glasbeno govorico, s katero je sladatelj filmski klasiki dodal novo, privlačnejšo podobo. Goričarjeva partitura je že tretja, ki je nastala za film Erotikon a se na predhodni različici, deli Erna Košt'ala in Jana Klusáka, skladatelj zavestno ni želel opreti, navdih pa je raje iskal v zgodbi sami in predvsem tišini, ki tako močno zaznamuje sam film. Glasba je tekoča in gledalca spretno vodi skozi filmske prizore ter mu zelo jasno, a nevsiljivo ponuja spremljavo pri doživljanju zgodbe same, brezčasno lepoto Ite Rina pa glasbeno uokvirja in povzdiguje. Ljubitelju Erotikona partitura Andreja Goričarja ponuja novo, romantično doživetje filma, ki je sicer označen kot pionirsko delo filmske erotike. Vseh, ki film gledajo prvič pa ne obremenjuje s svojo pretencionostjo, marveč nevsiljivo podpira čutno doživetje te avantgardne vizualne pripovedi.
Osrednja junakinja Dumontove zadnje filmske stvaritve je televizijska voditeljica in poročevalka France, superzvezdniška ikona francoske medijske krajine. France je tista, ki jo predsednik Macron v enem od prvih, pa tudi najbolj domiselnih prizorov filma, na novinarski konferenci pokliče prvo, pa čeprav to pomeni, da ga bo s svojim vprašanjem malodane strla. Poleg vodenja svoje lastne informativne oddaje, v kateri je bolj kot aktualno dogajanje pomembna ona sama, se pogosto odpravi tudi na krizna žarišča, koder je prav njena pojavnost vedno znova tista, ki je v ospredju. Ko z do potankosti urejeno pričesko in živo rdečo šminko fatalke resnične ljudi okoli sebe inscenira kot predmete – pa naj si gre za tuareške borce proti islamističnim milicam ali pa begunce v gumijastih čolnih sredi sredozemskega morja – deluje kot nekakšna poosebitev lažne neokolonialne zavesti, ki domnevno skrb izraža izključno zaradi potrjevanja svoje večvrednosti. Tovrsten, do skrajnosti napihnjen prikaz medijev, ki jih zanima le gledanost in vsakodnevno ustvarjanje senzacij, predstavlja še najbolj duhovit in jasen del filma, vendar pa se pripoved kmalu preusmeri v nizanje osebnih kriz, od povzročitve nesreče, psihičnega zloma, škandala v tabloidih pa vse do družinske tragedije, ki France kot lik v filmu sem in tja slikajo satirično, spet drugič melodramatično. Prav zaradi slednjega težko razberemo, kdaj nenehna približevanja junakinjinega trpečega obraza z občasno solzico pomenijo kaj več in kdaj režiser zgolj smeši v filmih pogosto izrabljen prijem bližnjega plana. Če se v prvem delu filma še zdi, da se je Dumont namenil s cinizmom zarezati v bistvo problematike medijev, se pozneje zanaša le še na medlo tragikomičnost, ki zaradi režiserjeve prevelike distance do prikazanega deluje vedno bolj izpraznjeno. Ko producentka Lou, ki je s svojimi klišejskimi motivacijskimi izrekanji sicer ena od bolj humornih pojav filma, France po enem od škandalov reče, da bo tisto, kar se ji zdi najslabši trenutek v karieri, kmalu postal njen najboljši trenutek, filmska pripoved zastavi zanimivo premiso, vendar film vse do konca ne naredi koraka naprej od zataknjenosti lika France v nenehne zaplete, na katere se izmenično odziva kot eden od stereotipov, pa naj si bo to egoistična zvezdnica, ubogo bogato dekle ali čustveno strta javna oseba. Gledalci smo tako prepuščeni odločitvi ali nas je film želel zgolj zabavati ali pa je Dumont imel v mislih kaj več, a nam je zato ponudil premalo oprijemljivih indicev.
Romantične komedije so bile včasih najbolj priljubljeni žanr, sploh v Sloveniji, vendar je v zadnjem desetletju prav ta filmska stalnica največ izgubila. Pa ne samo na področju kakovosti, temveč predvsem pri količini, saj ameriški filmski studii tovrstnih filmov praktično ne snemajo več, če pa jih že posnamejo, so redko deležni podobne pozornosti kot filmi o superjunakih. A zdaj smo dobili Izgubljeno mesto, izjemo, ki potrjuje pravilo. Filmska uspešnica je hit tudi pri filmskih kritikih, ki izpostavljajo vzporednice novega filma s klasiko iz osemdesetih Lov za zelenim diamantom, v katerem sta navduševala Katherine Turner in Michael Douglas. Tudi v sedanjem filmu je glavna junakinja pisateljica romantičnih pustolovščin, ki se znajde v pasti zlobneža v džungli, vendar pa je ne rešuje izkušeni pustolovec, temveč nekoliko nerodni maneken, ki je zaslovel s poziranjem za naslovnice njenih knjig. Kot se za žanr spodobi, je zaplet tako baročno kompleksen, kot je razplet predvidljiv, a glavni čar teh filmov je seveda v komediji in romanci, kjer pa Izgubljeno mesto pokaže dobro mero inovativnosti. K temu veliko prispevata Sandra Bullock in Chaning Tatum [čening tejtm] v glavnih vlogah, saj imata dober občutek za komedijo in izžarevata dovolj medsebojne privlačnosti, da je prepričljiva tudi njuna romanca. Žal se film prepogosto zagozdi v predvidljivih klišejih, kjer izgubi tempo, kar nekje na polovici filma načne gledalčevo zatopljenost v neverjetni dogodek. Posledično so prenekatere scene videti kot napol izpiljeni gagi ali štosi, ki jih scenaristom in režiserjema ni uspelo docela integrirati v zgodbo, s tem pa je omejen oziroma uničen tudi njihov komični učinek. To še posebej velja za celotni zgodbeni lok pisateljičine agentke, ki se prav tako odpravi na reševalno akcijo, povsem nedodelan pa je tudi antagonist, ki ga igra Daniel Radcliffe. Grandiozne načrte in zakompleksanost le mimobežno razkrije v dialogih, v zgodbi ali z igro pa ne uspe prikazati napovedane megalomanskosti. Ta vtis je še toliko bolj očiten ob boku nedavne uspešnice Uncharted, kjer zlikovca podobnega kalibra bistveno bolje odigra Antonio Banderas. A kot omenjeno, film držita pokonci romantična zvezdnika. Bullock je odlična v vlogi pisateljice, ki je prepričana, da ima zmeraj prav, Tatum pa prav tako v vlogi negovanega mišičnjaka brez uporabnih spretnosti za preživetje v džungli, a z neustavljivo kavalirsko predanostjo ženski, ki ga je naredila slavnega. Dobro se obnese tudi Brad Pitt v vlogi specialca, ki pomaga Tatumovemu liku, vendar je to žal tudi edina stranska zgodba, ki navduši. Barvit film je poln živahne džungle, kjer sicer mrgoli nevarnosti, kot so pijavke in vulkani, a je ta zmeraj prikazana v vizualno navdušujočih podobah. Končni rezultat je lahkoten film, ki bo ostal v spominu zaradi ene ali dveh scen, a morda bosta navdušenje gledalcev in število prodanih kart poskrbela za vrnitev žanra.
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja.
Na odru Lutkovnega gledališča Maribor so premierno uprizorili predstavo Srce v temi nastalo po motivih življenja aktivistke in znanstvenice dr. Mary Temple Grandin. Že v otroštvu so ji diagnosticirali avtizem, a se je ob podpori in lastni vztrajnosti izobrazila in postala raziskovalka ter izumiteljica na področju vedenja o obnašanju živali, obenem pa ambasadorka ozaveščanja o avtizmu. Predstavo je režirala in scenografsko zasnovala Tanja Lužar, avtorica videoprojekcij je Lena Kocutar. V kostumih Mojce Bernjak sta nastopila Barbara Jamšek in Minca Lorenci. Režiserka in scenografka Tanja Lužar Avtorica videoprojekcij Lena Kocutar Avtor glasbe Marjan Nečak Lektorica Metka Damjan Kostumografka in izdelovalka kostumov Mojca Bernjak Igrata Barbara Jamšek in Minca Lorenci k. g. Mojster videa Grega Tanacek Oblikovalec lutk Aleksander Andželović Snemalec zvočnih posnetkov Marko Jakopanec
V Anton Podbevšek teatru v Novem Mestu so v koprodukciji s Plesnim teatrom Ljubljana premierno uprizorili plesnogledališki avtorski projekt Sanje Nešković Peršin Skrito. Predstavo izhajajoč iz baletnega giba, ki išče občeloveško so poleg Nešković Peršin, ki je prispevala koncept, režijo in koreografijo soustvarili Polett Kasza, Mateja Železnik in Luka Bokšan, s posebnim gostom Manuelom Rodríguezom. Avtorska glasba je delo Saša Kalana in Davorja Hercega, predstava pa se je odvila na scenskem ozadju Eme Kobal in Mile Peršin. Koncept, režija in koreografija: Sanja Nešković Peršin Nastopajoči in soustvarjalci predstave: Polett Kasza, Mateja Železnik, Luka Bokšan Gost: Manuel Rodríguez Glasbenik: Davor Herceg Avtorska glasba: Sašo Kalan, Davor Herceg Kostumografija: Uroš Belantič Scenografija: Ema Kobal, Mila Peršin Fotografija: Barbara Čeferin Koprodukcija:ANTON PODBEVŠEK TEATER & PLESNI TEATER LJUBLJANA V sodelovanju: Društvo NOT in Muzej in galerije mesta Ljubljane
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta Eva Longyka Marušič in Aleksander Golja.
Avtor recenzije: Iztok Ilich Bereta Jure Franko in Maja Moll.
Neveljaven email naslov