Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
»Pravega odgovora nam Dragojevićeva bližnja prihodnost ne more in niti noče ponuditi. Kaj so za koga nebesa, mora pač ugotoviti vsak sam.« - Gaja Poeschl
"Pravega odgovora nam Dragojevićeva bližnja prihodnost ne more in niti noče ponuditi. Kaj so za koga nebesa, mora pač ugotoviti vsak sam."
Stojan je dober človek. Tako zares dober kot kruh, bi lahko rekli. Skrben oče, ljubeč mož, zanesljiv sosed … tako zgleden pripadnik družbe, ki še muhi ne bi storil žalega, da gre njegovi ženi že kar malo na živce. Raje bi namreč videla, da bi njihovo begunsko životarjenje vsaj sem ter tja olajšal kakšen priboljšek, pa čeprav sumljivega izvora, ampak Stojan se ne da. On ostaja pravi svetnik. In nekega lepega dne, no, tehnično gledano je bila noč, se njegova svetniškost pokaže tudi navzven – nad glavo, nad njegovo v globokem komunističnem prepričanju vzgojeno glavo, mu zasije veličastna neonska avreola. Katastrofa! Stojan svetlečega obročka seveda raje ne bi imel, prav srdito pa je nad njegovim pojavom ogorčena njegova žena Nada, ki poskusi vse, ampak res prav vse, da bi zadeva izginila. Pri tem pa gre celo tako daleč, da moža začne siliti v greh: zavist, požrešnost, nečistovanje, v vse, kar je na Nadinem spisku, in Stojan se hočeš nočeš mora ukloniti. A zdi se, da je svetniškemu siju prav precej vseeno, nad kakšno glavo lebdi in nikakor noče zbledeti …
Srbski režiser in scenarist Srdjan Dragojević je navdih in idejo za svoj najnovejši celovečerni film našel v zgodbah francoskega mojstra lahkotne ironije in absurdnega preigravanja med resničnostjo in fantastiko Marcela Ayméja ter jih poskusil kot sestavljanko zložiti v povezano celoto. Nastal je triptih, ki se začne s Stojanovo neverjetno svetniško preobrazbo v prvi polovici devetdesetih let, nadaljuje na prelomu tisočletja z na smrtno kazen obsojenim Gojkom, ki misli, da se mu prek mobilnega telefona oglaša sveti Petka, in konča leta 2026 s shizofrenim slikarjem, ki je morda Gojko iz druge zgodbe, morda pa tudi ne, vsekakor pa njegove slike lahko dobesedno potešijo lakoto vsem, ki jih gledajo. Že res, da predvsem v drugem delu nekoliko zmanjka fantastične duhovitosti, ki do obisti prežema prvo zgodbo, a film kljub temu ves čas ohranja izrazito humoren in svojevrsten način pri zastavljanju vprašanj, tako umetniških kot tudi povsem življenjskih. Kako se soočiti z religijo v postkomunističnem svetu? Če obstaja bog ljubezni, ali obstaja tudi bog maščevanja? Sta greh in pokora sploh še zares pomembna? In čemu je dandanes sploh še namenjena umetnost – ali bolje rečeno, kaj lahko z umetnostjo dandanes zaslužimo: slavo, prepoznanje, denar? Pravega odgovora na vse to nam Dragojevićeva bližnja prihodnost ne more in niti noče ponuditi. Kaj so za koga nebesa, mora pač ugotoviti vsak sam.
»Pravega odgovora nam Dragojevićeva bližnja prihodnost ne more in niti noče ponuditi. Kaj so za koga nebesa, mora pač ugotoviti vsak sam.« - Gaja Poeschl
"Pravega odgovora nam Dragojevićeva bližnja prihodnost ne more in niti noče ponuditi. Kaj so za koga nebesa, mora pač ugotoviti vsak sam."
Stojan je dober človek. Tako zares dober kot kruh, bi lahko rekli. Skrben oče, ljubeč mož, zanesljiv sosed … tako zgleden pripadnik družbe, ki še muhi ne bi storil žalega, da gre njegovi ženi že kar malo na živce. Raje bi namreč videla, da bi njihovo begunsko životarjenje vsaj sem ter tja olajšal kakšen priboljšek, pa čeprav sumljivega izvora, ampak Stojan se ne da. On ostaja pravi svetnik. In nekega lepega dne, no, tehnično gledano je bila noč, se njegova svetniškost pokaže tudi navzven – nad glavo, nad njegovo v globokem komunističnem prepričanju vzgojeno glavo, mu zasije veličastna neonska avreola. Katastrofa! Stojan svetlečega obročka seveda raje ne bi imel, prav srdito pa je nad njegovim pojavom ogorčena njegova žena Nada, ki poskusi vse, ampak res prav vse, da bi zadeva izginila. Pri tem pa gre celo tako daleč, da moža začne siliti v greh: zavist, požrešnost, nečistovanje, v vse, kar je na Nadinem spisku, in Stojan se hočeš nočeš mora ukloniti. A zdi se, da je svetniškemu siju prav precej vseeno, nad kakšno glavo lebdi in nikakor noče zbledeti …
Srbski režiser in scenarist Srdjan Dragojević je navdih in idejo za svoj najnovejši celovečerni film našel v zgodbah francoskega mojstra lahkotne ironije in absurdnega preigravanja med resničnostjo in fantastiko Marcela Ayméja ter jih poskusil kot sestavljanko zložiti v povezano celoto. Nastal je triptih, ki se začne s Stojanovo neverjetno svetniško preobrazbo v prvi polovici devetdesetih let, nadaljuje na prelomu tisočletja z na smrtno kazen obsojenim Gojkom, ki misli, da se mu prek mobilnega telefona oglaša sveti Petka, in konča leta 2026 s shizofrenim slikarjem, ki je morda Gojko iz druge zgodbe, morda pa tudi ne, vsekakor pa njegove slike lahko dobesedno potešijo lakoto vsem, ki jih gledajo. Že res, da predvsem v drugem delu nekoliko zmanjka fantastične duhovitosti, ki do obisti prežema prvo zgodbo, a film kljub temu ves čas ohranja izrazito humoren in svojevrsten način pri zastavljanju vprašanj, tako umetniških kot tudi povsem življenjskih. Kako se soočiti z religijo v postkomunističnem svetu? Če obstaja bog ljubezni, ali obstaja tudi bog maščevanja? Sta greh in pokora sploh še zares pomembna? In čemu je dandanes sploh še namenjena umetnost – ali bolje rečeno, kaj lahko z umetnostjo dandanes zaslužimo: slavo, prepoznanje, denar? Pravega odgovora na vse to nam Dragojevićeva bližnja prihodnost ne more in niti noče ponuditi. Kaj so za koga nebesa, mora pač ugotoviti vsak sam.
Avtorica recenzije: Ana Hancock Bralca: Eva Longyka Marušič, Bernard Stramič
Avtorica recenzije: Miša Gams Bralca: Bernard Stramič in Eva Longyka Marušič
Avtorica recenzije: Katja Šifkovič Bralka: Eva Longyka Marušič
Gaspar Noé je eden pomembnejših sodobnih filmskih avtorjev, a njegov opus ni za vsak okus. Režiser namreč v večini filmov aktivno poskuša vzbuditi v gledalcu občutek nelagodja in ga nato stopnjevati prek vsake razumne meje. V njegovih filmih srečamo zanikrne, zle, nizkotne in ozkosrčne like, ki jih po navadi ne doleti katarzična kazen, ob tem pa premišljena raba vizualnih elementov le še potencira gledalčevo občutje ob prikazu te pokvarjenosti. Lux Aterna ni nobena izjema, a je z 51 minutami med bolj dostopnimi avtorjevimi deli. To pa vseeno pomeni, da bo gledalec iz kinodvorane izstopil pretresen in mežikajoč, saj bo po stroboskopskem finalu potreboval nekaj časa, da se privadi na umirjeno osvetlitev preddverja. Film je premišljeno dodelan, pa čeprav je kakšna tretjina dogajanja na videz popolni kaos. Ta izpiljenost je še posebej presenetljiva, saj je bil film posnet v zgolj petih dneh in to kot oglasni spot za modno znamko Yves Saint Laurent, česar ob ogledu pravzaprav ni mogoče zaznati, razen najbrž po oblačilih in modnih dodatkih na igralcih. A vsebina je vsekakor na prvem mestu. Film se začne s citatom Dostojevskega, pozneje dogajanje prekinejo napisi s citati slovitih filmskih režiserjev. Vsi se osredotočajo na to, da izvedba umetniške vizije in njen učinek presegata počutje in celo dobrobit vključenih v umetniško delo. To je tudi fokus same zgodbe, ki se sicer začne na povsem drugem bregu. Najprej spremljamo igralki Béatrice Dalle in Charlotte Gainsbourg v pripravah na snemanje scene sežiganja čarovnic. Ženski sta prijateljici in izmenjujeta izkušnje ter komentirata pogosto nelagodnost, ki sta jo v svojih karierah začutili na snemanjih, predvsem zaradi neželene pozornosti soigralcev in članov ekipe. Béatrice, ki bo tokrat prevzela režijo, sicer zaključi, da je umetniški izdelek pomembnejši od tega, a obljubi Charlotte, da bo poskrbela za varnost in dobro počutje. Kar sledi je popolno nasprotje tega, s postopnim stopnjevanjem neljubih dogodkov, ki vodijo produkcijo v vse večji kaos, Gainsbourg pa se ob tem spopada še z zasebno krizo, ki je ne zmore rešiti na daljavo. Pri tem je dogajanje posneto z dvema kamerama, predstavljeno na deljenem zaslonu, kar v prvih kadrih poudarja skupnost obeh žensk, nato pa dodatno spodbuja kakofonijo podob in zvokov, dokler na koncu ne dobimo stroboskopije in kričanja ter pristno panično kričečega izraza pogube na čarovnicah. Režiser s tem doseže svoj cilj travmatiziranja gledalca in hkrati nepričakovano poda komentar zgodovinske nepripravljenosti francoske kinematografije, da bi sledila smernicam gibanja Jaz tudi.
Dobrih enajst let je, kar je Thor prvikrat treščil iz marvelovega vesolja na svetovna filmska platna in takoj postal eden od treh najbolj priljubljenih superjunakov iz skupine Maščevalcev, tesno ob Iron Manu in Stotniku Amerika, seveda. Živahen, gobčen, duhovit, premeten, močan, tudi prevzeten, a hkrati pravičen in v vseh pogledih preprosto božanski nordijski bog, je v režiji Kennetha Branagha in fizični podobi Chrisa Hemswortha osvojil vse, kar se je osvojiti dalo, in svojega položaja v številnih filmih, ki so sledili prvencu, kljub različnim režijskim taktirkam nikoli ni izgubil. Thor je tako že več kot desetletje na samem vrhu superjunaške priljubljenosti in bo tam najbrž ostal še nekaj časa – čeprav je najnovejši spektakel, ki je prav te dni prišel v naše kinematografe, kljub preverjeni ustvarjalni ekipi precejšnje razočaranje. Če so kritiki in gledalci pri prejšnjem celovečernem filmu, posvečenem bogu groma Thor: Ragnarok iz leta 2017 hvalili izjemen humor, živopisnost in predvsem občutek spontanosti, ki jih je v akcijski film vnesel novozelandski režiser, igralec in komik Taika Waititi, je prav to tisto, česar tokratno nadaljevanje ne premore. Namesto duhovite in nenarejene spontanosti, je zgodba filma Thor: Ljubezen in grom ves čas nekako v krču, dogajanje ne steče, dovtipi pa le redko izvabijo nekaj pridušenega smeha gledalcev v dvorani. Tudi tako imenovane kemije, energije, ki je pred dobrim desetletjem kar bliskala med Hemsworthom in Natalie Portman, je ostalo le še za par šibkih strel in le res dobra upodobitev Christiana Balea, kot tokratnega negativca Gorra, klavca bogov, ponuja nekaj gledalskih užitkov. Še številni stranski liki, ki jim je režiser – s svojim vred – očitno naklonil veliko, pravzaprav kar preveč pozornosti, zbujajo občutek prisilnega duhovičenja in nepotrebne izumetničenosti. O navihani živahnosti, s katero so v Ragnaroku razbijali tako akcijske kot čustvene prizore ter tako preprečili zdrs v dolgočasje ali patetičnost, tokrat ni ne duha ne sluha in film, ki sicer traja le slabi dve uri, se žal zdi veliko daljši. Thor je s filmom Ljubezen in grom postal prvi Maščevalec, ki ima štiri samostojne celovečerne filme, a zdi se, da bi bilo boljše, če v bodoče ostane tesneje v družbi s svojimi superujnaškimi prijatelji, saj njegov grom v solističnih akcijah očitno izgublja svojo moč.
Kaj nam izjava, da je Elvis Presley osrednja popkulturna ikona 20. stoletja, danes sploh pove? Oziroma, nam lahko pove kaj novega? Avstralski režiser Baz Luhrmann, ki je s svojim razkošno dinamičnim vizualnim pristopom prinesel novo življenje v zaprašen žanr mjuzikla, se je s skoraj triurnim biografskim filmom, naslovljenim preprosto Elvis, lotil zahtevne naloge. Elvis Aaron Presley namreč ni bil samo preprost fant z revnega juga ZDA, ki mu je uspelo v glasbenem svetu, postal je tudi največji zvezdnik v smislu svoje lastne, tržno zelo natančno in zelo uspešno dirigirane blagovne znamke ter »influencer« par excellence, za kar je skrbel njegov vampirski impresarij oziroma zlovešč menedžer »Polkovnik« Tom Parker, jungovska Elvisova senca. Biografski film uokvirja Parkerjeva retrospektivna pripoved, in njun zapleten, vseživljenjski odnos je tudi jedro filma, ki je sestavljen iz različnih dvojnosti oziroma sopostavitev nasprotij. Po eni strani ohranja precej spoštljiv odnos do Elvisa in njegovih bližnjih, po drugi nas skozi žanr glasbenega filma in prijetnih rokenrol nastopov sooča s številnimi patologijami, od skrajnega nelagodja, ki ga zbuja že sam lik Toma Parkerja v sijajnem utelešenju Toma Hanksa, do vrste nerazrešenih odnosov znotraj Elvisove osnovne družine. Verjetno najboljši pa je film v tem, da zariše skozi oseben prikaz vzponov in padcev širšo sliko kulturnega in družbenega miljeja Amerike v drugi polovici 20. stoletja ter njenih številnih nevralgičnih točk, od problema rasne segregacije do prikaza kapitala kot neusmiljenega gonila glasbenega razvoja ter industrije zabavljaštva. Režiser Baz Luhrmann vzame zelo resno imperativ, da je treba pripovedovati vizualno in si da duška z uporabo vseh mogočih slikovnih in montažnih trikov, tako da se gledalčeva retina ne spočije niti v pripovedno upočasnjenih pasusih filma. Vse skupaj je pravzaprav nabuhel eksces, kakršno je bilo tudi Elvisovo pozno obdobje nastopanja v Las Vegasu, pri čemer za ustrezno igralsko prezenco vendarle poskrbi Austin Butler v naslovni vlogi. Film ni pretirano subtilen v podajanju informacij ali pravzaprav v čemerkoli, je pa zanimiv kot prikaz zgodovine rokenrola in njegovih dvojnih korenin v cerkvenem gospelu revnih temnopoltih z ameriškega juga ter v bolj posvetnih melodijah ritma & bluesa, kar je preko country glasbe sčasoma prišlo v glavni popkulturni tok, ki je spodbudil tudi socialno revolucijo. V te prizore je Luhrmann spretno uvedel potujitveni učinek, saj na ulice glasbenega vrveža Memphisa v zgodnjih 50. letih vdira sodoben, družbenokritičen hiphop. Skratka, izredno ambiciozen film, ki pa mu ob vsej bombastičnosti uspe najti neko notranje ravnovesje. Morda tudi na račun tega, da je v celoti zaznati grško tragedijo: značaji vseh vpletenih jih vodijo v propad, in protagonist, ki je milijonom prinašal občutek ali pa vsaj iluzijo sreče, sam te nikakor ni našel …
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bralca: Eva Longyka Marušič in Bernard Stramič
Avtorica recenzije: Miša Gams Bralca: Eva Longyka Marušič in Bernard Stramič
Bralca: Lidija Hartman in Ambrož Kvartič »Pomenek s tišino omogočajo nevidnosti,« preberemo v knjigi Nevidnosti, Milana Dekleve. »Pogovor z nevidnostmi poteka s pomočjo tolmačev. /…/ Lahko se pretrga /pogovor/, obvisi na strelovodu molka, / a takrat priprhutajo nevidni tolmači brez jezikov, / ki znajo povedati veliko, / čeprav jih sprva ne razumemo,« preberemo na 27. strani. Knjiga bralca povabi že z naslovom, s tem, da nevidnostim, ki jih pesnik postavi v naslov, pritrdi in jim priznava obstoj. Kar ni vidno, je običajno najmočnejše gonilo vitalnosti, živega, življenja. V vsaki od 51 pesmi se pesnik Dekleva prek lirskega subjekta dotakne nevidnosti in jim da enega od mnogih, enainpetdesetih obrazov in podob. Kljub temu pa bralcu pušča občutek svobode, neujetosti, neutesnjenosti, nekalupljenosti, da bi morali to nevidnost, te nevidnosti imenovati, jim dati ime, telo, definicijo ...
Neveljaven email naslov