Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
»Pravega odgovora nam Dragojevićeva bližnja prihodnost ne more in niti noče ponuditi. Kaj so za koga nebesa, mora pač ugotoviti vsak sam.« - Gaja Poeschl
"Pravega odgovora nam Dragojevićeva bližnja prihodnost ne more in niti noče ponuditi. Kaj so za koga nebesa, mora pač ugotoviti vsak sam."
Stojan je dober človek. Tako zares dober kot kruh, bi lahko rekli. Skrben oče, ljubeč mož, zanesljiv sosed … tako zgleden pripadnik družbe, ki še muhi ne bi storil žalega, da gre njegovi ženi že kar malo na živce. Raje bi namreč videla, da bi njihovo begunsko životarjenje vsaj sem ter tja olajšal kakšen priboljšek, pa čeprav sumljivega izvora, ampak Stojan se ne da. On ostaja pravi svetnik. In nekega lepega dne, no, tehnično gledano je bila noč, se njegova svetniškost pokaže tudi navzven – nad glavo, nad njegovo v globokem komunističnem prepričanju vzgojeno glavo, mu zasije veličastna neonska avreola. Katastrofa! Stojan svetlečega obročka seveda raje ne bi imel, prav srdito pa je nad njegovim pojavom ogorčena njegova žena Nada, ki poskusi vse, ampak res prav vse, da bi zadeva izginila. Pri tem pa gre celo tako daleč, da moža začne siliti v greh: zavist, požrešnost, nečistovanje, v vse, kar je na Nadinem spisku, in Stojan se hočeš nočeš mora ukloniti. A zdi se, da je svetniškemu siju prav precej vseeno, nad kakšno glavo lebdi in nikakor noče zbledeti …
Srbski režiser in scenarist Srdjan Dragojević je navdih in idejo za svoj najnovejši celovečerni film našel v zgodbah francoskega mojstra lahkotne ironije in absurdnega preigravanja med resničnostjo in fantastiko Marcela Ayméja ter jih poskusil kot sestavljanko zložiti v povezano celoto. Nastal je triptih, ki se začne s Stojanovo neverjetno svetniško preobrazbo v prvi polovici devetdesetih let, nadaljuje na prelomu tisočletja z na smrtno kazen obsojenim Gojkom, ki misli, da se mu prek mobilnega telefona oglaša sveti Petka, in konča leta 2026 s shizofrenim slikarjem, ki je morda Gojko iz druge zgodbe, morda pa tudi ne, vsekakor pa njegove slike lahko dobesedno potešijo lakoto vsem, ki jih gledajo. Že res, da predvsem v drugem delu nekoliko zmanjka fantastične duhovitosti, ki do obisti prežema prvo zgodbo, a film kljub temu ves čas ohranja izrazito humoren in svojevrsten način pri zastavljanju vprašanj, tako umetniških kot tudi povsem življenjskih. Kako se soočiti z religijo v postkomunističnem svetu? Če obstaja bog ljubezni, ali obstaja tudi bog maščevanja? Sta greh in pokora sploh še zares pomembna? In čemu je dandanes sploh še namenjena umetnost – ali bolje rečeno, kaj lahko z umetnostjo dandanes zaslužimo: slavo, prepoznanje, denar? Pravega odgovora na vse to nam Dragojevićeva bližnja prihodnost ne more in niti noče ponuditi. Kaj so za koga nebesa, mora pač ugotoviti vsak sam.
»Pravega odgovora nam Dragojevićeva bližnja prihodnost ne more in niti noče ponuditi. Kaj so za koga nebesa, mora pač ugotoviti vsak sam.« - Gaja Poeschl
"Pravega odgovora nam Dragojevićeva bližnja prihodnost ne more in niti noče ponuditi. Kaj so za koga nebesa, mora pač ugotoviti vsak sam."
Stojan je dober človek. Tako zares dober kot kruh, bi lahko rekli. Skrben oče, ljubeč mož, zanesljiv sosed … tako zgleden pripadnik družbe, ki še muhi ne bi storil žalega, da gre njegovi ženi že kar malo na živce. Raje bi namreč videla, da bi njihovo begunsko životarjenje vsaj sem ter tja olajšal kakšen priboljšek, pa čeprav sumljivega izvora, ampak Stojan se ne da. On ostaja pravi svetnik. In nekega lepega dne, no, tehnično gledano je bila noč, se njegova svetniškost pokaže tudi navzven – nad glavo, nad njegovo v globokem komunističnem prepričanju vzgojeno glavo, mu zasije veličastna neonska avreola. Katastrofa! Stojan svetlečega obročka seveda raje ne bi imel, prav srdito pa je nad njegovim pojavom ogorčena njegova žena Nada, ki poskusi vse, ampak res prav vse, da bi zadeva izginila. Pri tem pa gre celo tako daleč, da moža začne siliti v greh: zavist, požrešnost, nečistovanje, v vse, kar je na Nadinem spisku, in Stojan se hočeš nočeš mora ukloniti. A zdi se, da je svetniškemu siju prav precej vseeno, nad kakšno glavo lebdi in nikakor noče zbledeti …
Srbski režiser in scenarist Srdjan Dragojević je navdih in idejo za svoj najnovejši celovečerni film našel v zgodbah francoskega mojstra lahkotne ironije in absurdnega preigravanja med resničnostjo in fantastiko Marcela Ayméja ter jih poskusil kot sestavljanko zložiti v povezano celoto. Nastal je triptih, ki se začne s Stojanovo neverjetno svetniško preobrazbo v prvi polovici devetdesetih let, nadaljuje na prelomu tisočletja z na smrtno kazen obsojenim Gojkom, ki misli, da se mu prek mobilnega telefona oglaša sveti Petka, in konča leta 2026 s shizofrenim slikarjem, ki je morda Gojko iz druge zgodbe, morda pa tudi ne, vsekakor pa njegove slike lahko dobesedno potešijo lakoto vsem, ki jih gledajo. Že res, da predvsem v drugem delu nekoliko zmanjka fantastične duhovitosti, ki do obisti prežema prvo zgodbo, a film kljub temu ves čas ohranja izrazito humoren in svojevrsten način pri zastavljanju vprašanj, tako umetniških kot tudi povsem življenjskih. Kako se soočiti z religijo v postkomunističnem svetu? Če obstaja bog ljubezni, ali obstaja tudi bog maščevanja? Sta greh in pokora sploh še zares pomembna? In čemu je dandanes sploh še namenjena umetnost – ali bolje rečeno, kaj lahko z umetnostjo dandanes zaslužimo: slavo, prepoznanje, denar? Pravega odgovora na vse to nam Dragojevićeva bližnja prihodnost ne more in niti noče ponuditi. Kaj so za koga nebesa, mora pač ugotoviti vsak sam.
Avtor recenzije: Marko Elsner Grošelj Bralca: Barbara Zupan in Jure Franko
Koncept in elementi izvedbe zapleta se močno opirajo na kultno uspešnico Matrica, vendar Vse povsod naenkrat zapelje zgodbo v bistveno bolj bizarne smeri
Predstava, ki izvablja čustva, nagovarja čutnost in blago zvoči v prostoru.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bralca: Eva Longyka Marušič in Matjaž Romih
Avtorica recenzije: Ana Geršak Bralca: Jasna Rodošek in Aleksander Golja
SNG Drama Ljubljana in Festival Ljubljana / premiera: 29. maj 2022 Režija: Livija Pandur Prevajalec in avtor priredbe: Tibor Hrs Pandur Dramaturg: Tibor Hrs Pandur Scenograf: Sven Jonke Kostumograf: Leo Kulaš Svetovalka za gib: Sanja Nešković Peršin Glasba: Silence Oblikovanje svetlobe: Vesna Kolarec Glasbena vodja: Špela Ploj Peršuh Lektorica: Tatjana Stanič Asistentka dramaturga (študijsko): Brina Jenček Asistent kostumografa: Matic Veler Igrajo: Polona Juh, Sabina Kogovšek, Saša Pavlin Stošić, Gaja Filač, Ivana Percan Kodarin, Zala Hodnik, Urška Kastelic, Ana Plahutnik, Maria Shilkina Sinoči so na Peklenskem dvorišču ljubljanskih Križank premierno izvedli predstavo Penelopiada, uprizoritev drame ene najbolj uveljavljenih sodobnih pisateljic Margaret Atwood. Dramatizacija temelji na njenem istoimenskem romanu, kjer so v ospredje postavljeni lik Penelope in njenih dvanajst dekel, ki so v Homerjevem epu le bežno omenjene, v uprizoritvi Livije Pandur pa dobijo svoj polni subjektivni glas. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: Aljoša Rebolj
Sinoči so na Peklenskem dvorišču ljubljanskih Križank premierno izvedli predstavo Penelopiada, uprizoritev drame ene najbolj uveljavljenih sodobnih pisateljic Margaret Atwood. Dramatizacija temelji na njenem istoimenskem romanu, kjer so v ospredje postavljeni lik Penelope in njenih dvanajst dekel, ki so v Homerjevem epu le bežno omenjene, v uprizoritvi Livije Pandur pa dobijo svoj polni subjektivni glas.
Arthur Schnitzler: Samotna pot Der einsame Wag, 1904 Prva slovenska uprizoritev Ustvarjalci Prevajalka Amalija Maček Režiser in scenograf Dorian Šilec Petek Dramaturginja Eva Mahkovec Kostumografka Tina Bonča Avtor glasbe Laren Polič Zdravič Lektorica Maja Cerar Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Oblikovalec zvoka Matija Zajc Nastopajo Jaka Lah, Tjaša Železnik, Matej Puc, Uroš Smolej, Nina Rakovec, Klara Kuk k. g., Domen Novak k. g. S prvo slovensko uprizoritvijo drame Samotna pot avstrijskega avtorja Arthurja Schnitzlerja so na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega sklenili sezono. Besedilo iz leta 1904 je prevedla Amalija Maček. Režiral je Dorian Šilec Petek. Nekaj vtisov je strnila Staša Grahek. Foto: Peter Giodani
Na velikem odru SNG Drame Ljubljana je bila premierno izvedena predstava Kabaret Kaspar hrvaške dramatičarke Tene Štivičić. Navdihnila jo je znana zgodba dečka Kasparja Hauserja, ki so ga v začetku 19. stoletja v Nemčiji našli v popolni izolaciji. Dramaturginja in prevajalka je Darja Dominkuš, pod režijo pa se podpisuje Marjan Nečak, ki Kasparja vidi predvsem kot metaforo današnje družbe.
Neveljaven email naslov