»Pravega odgovora nam Dragojevićeva bližnja prihodnost ne more in niti noče ponuditi. Kaj so za koga nebesa, mora pač ugotoviti vsak sam.« - Gaja Poeschl

"Pravega odgovora nam Dragojevićeva bližnja prihodnost ne more in niti noče ponuditi. Kaj so za koga nebesa, mora pač ugotoviti vsak sam."

Stojan je dober človek. Tako zares dober kot kruh, bi lahko rekli. Skrben oče, ljubeč mož, zanesljiv sosed … tako zgleden pripadnik družbe, ki še muhi ne bi storil žalega, da gre njegovi ženi že kar malo na živce. Raje bi namreč videla, da bi njihovo begunsko životarjenje vsaj sem ter tja olajšal kakšen priboljšek, pa čeprav sumljivega izvora, ampak Stojan se ne da. On ostaja pravi svetnik. In nekega lepega dne, no, tehnično gledano je bila noč, se njegova svetniškost pokaže tudi navzven – nad glavo, nad njegovo v globokem komunističnem prepričanju vzgojeno glavo, mu zasije veličastna neonska avreola. Katastrofa! Stojan svetlečega obročka seveda raje ne bi imel, prav srdito pa je nad njegovim pojavom ogorčena njegova žena Nada, ki poskusi vse, ampak res prav vse, da bi zadeva izginila. Pri tem pa gre celo tako daleč, da moža začne siliti v greh: zavist, požrešnost, nečistovanje, v vse, kar je na Nadinem spisku, in Stojan se hočeš nočeš mora ukloniti. A zdi se, da je svetniškemu siju prav precej vseeno, nad kakšno glavo lebdi in nikakor noče zbledeti …

Srbski režiser in scenarist Srdjan Dragojević je navdih in idejo za svoj najnovejši celovečerni film našel v zgodbah francoskega mojstra lahkotne ironije in absurdnega preigravanja med resničnostjo in fantastiko Marcela Ayméja ter jih poskusil kot sestavljanko zložiti v povezano celoto. Nastal je triptih, ki se začne s Stojanovo neverjetno svetniško preobrazbo v prvi polovici devetdesetih let, nadaljuje na prelomu tisočletja z na smrtno kazen obsojenim Gojkom, ki misli, da se mu prek mobilnega telefona oglaša sveti Petka, in konča leta 2026 s shizofrenim slikarjem, ki je morda Gojko iz druge zgodbe, morda pa tudi ne, vsekakor pa njegove slike lahko dobesedno potešijo lakoto vsem, ki jih gledajo. Že res, da predvsem v drugem delu nekoliko zmanjka fantastične duhovitosti, ki do obisti prežema prvo zgodbo, a film kljub temu ves čas ohranja izrazito humoren in svojevrsten način pri zastavljanju vprašanj, tako umetniških kot tudi povsem življenjskih. Kako se soočiti z religijo v postkomunističnem svetu? Če obstaja bog ljubezni, ali obstaja tudi bog maščevanja? Sta greh in pokora sploh še zares pomembna? In čemu je dandanes sploh še namenjena umetnost – ali bolje rečeno, kaj lahko z umetnostjo dandanes zaslužimo: slavo, prepoznanje, denar? Pravega odgovora na vse to nam Dragojevićeva bližnja prihodnost ne more in niti noče ponuditi. Kaj so za koga nebesa, mora pač ugotoviti vsak sam.