Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Barbara Korun: Idioritmija

03.01.2022

Avtorica recenzije: Petra Koršič Bereta Maja Moll in Jure Franko.

Koper : KUD AAC Zrakogled in Hyperion, 2021

Po Ostrini miline, 1999, nagrajeni za najboljši prvenec leta, se je Barbara Korun samoizgnala iz varnega sveta. Najprej je skoz ograjo pomolila le glavo, telo je bilo še neosvo(bo)jeno v celoti, nato je čez mrežo, skoz zid, v režo betona spustila pesniški glas, ki je kot voda, ki »zmeraj najde pot«, kakor pravi v šesti zbirki Vmes, 2016. Vmes je Barbara Korun objavila pesniške zbirke Zapiski iz podmizja (2003), Razpoke (2004), Pridem takoj (2011) in Čečíca, motnjena od ljubezni (2014). Če se v Ostrini miline sooča z očetovsko dediščino, med drugim s Tomažem Šalamunom, je vedno izmuzljivi navdih v sedmi zbirki Idioritmija (nominirani za Jenkovo nagrado 2021) v podobi starčka, kakor preberemo v pesmi Moja muza ima skorbut. Gre za eno od mnogih pesmi, ki zlomi naš horizont pričakovanja. Muza krvavi? Ji manjka vitamina C? Skorbút je namreč bolezen, ki jo povzroča pomanjkanje vitamina C in za katero so značilni krvavenje dlesni, slabokrvnost, zmanjšana odpornost proti okužbam. Ne zveni v epidemijski, koronski realnosti, ko se svet in družba preobražata pred našimi očmi, aktualno in živo?

Knjigo uvajata determinirajoča pripisa. Prvi je citat Nama Junea Paika in se glasi: »Vedno sem ta, kdor nisem, in nisem vedno ta, kdor sem.« Drugi citat je iz predavanja Rolanda Barthesa iz leta 1977 z naslovom Kako živeti skupaj. V Idioritmiji, ki je »ustvarjalna oblika sobivanja, kjer vsakdo upošteva in spoštuje tako svoj individualni ritem kot ritem drugega«, Barbara Korun na različne načine razprostira, kako biti s seboj in kako živeti z drugimi. V prvem razdelku z naslovom Idioritmija to stori z zapisom sanj, kjer se zavestna funkcija umakne nezavedni. Kakor sanje prečistijo doživeto, tako nam fantazijske predimenzionirane sanjske podobe razpirajo zapiske kot kratke filme ali videospote, polne asociacij. Spominjajo na velika platna Marka Jakšeta. V drugem razdelku z naslovom Najdenke Barbara Korun zračno razprostira trivrstične pesmi z najdenimi verzi ob samotnem opazovanju narave. Tretji razdelek ima naslov Eholokacija, v četrtem pa je še pesničin avtorski pripis.

V najnovejši zbirki Barbare Korun gre torej za pesniški poskus napotila, kako živeti skupaj drugače, kakor živimo. Osebni ritem se limitira z začetkom ritma drugega in meje nekogaršnjega ritma so meje nekogaršnjega sveta, če prebesedimo Wittgensteinovo tezo. Vendar se Barbara Korun v sedmi knjigi ne ukvarja toliko z mejami med posamezniki, temveč se posveča predvsem odnosu »jaz in svet« ter kalibraciji jaza v odnosu do sveta, da pride do poskusov vzpostavitve ravnotežja in ravnovesja.

Barbara Korun je globoko zarezala v slovensko pesniško polje. Za zbirko Pridem takoj je prejela zlato ptico in Veronikino nagrado, zbirka Vmes je bila nominirana za Veronikino nagrado. Leta 2020 je prejela nagrado mira, ki jo podeljuje ženska sekcija Slovenskega centra PEN. Z delovanjem v živo ter s spremnimi besedili in svojo poezijo že leta nepovrnljivo senzibilizira slovenske bralke za vzpostavitev spolno občutljivega odnosa do sedanjosti in obenem neguje ponovno branje preteklosti ter spodbuja izgrajevanje genealogije ženske pesniške pisave na Slovenskem in po svetu. Najnovejša knjiga Idioritmija je, poleg tega, da je vizualno estetsko oblikovana, delo dua Padalci, Irene Gubanc in Teje Jalovec, vsekakor tudi vsebinsko zanimiva in intrigantna. Razdelki so na videz raznorodni, poglobljeno branje pa nakaže povezave in kompatibilnost. V prvem in tretjem razdelku se na primer večkrat pojavi pes, bodisi kot podoba (pohoditi psa), prispodoba (privezan otrok kot privezan pes) ali kot fraza (strah kot pes). Čeprav ne vidim smisla v razčlenjevanju sanjskih podob in se mi zdi primerno zgolj branje in doživljanje prvega razdelka celostno, z vsemi čutili, je zanimivo, mimogrede, da pes, ki najde mesto tudi v tretjem razdelku, simbolizira zvestobo in budnost, brezpogojno ljubezen in zaščito.

Ko beremo pesmi Barbare Korun, se kdaj pa kdaj zlahka zasačimo ob zlomu pričakovanja. Ravno v zlomu pričakovanja je namreč prostor za poezijo. Če se spomnimo, smo pri Taji Kramberger včasih presenečeni prepoznavali pesniški jezik v nizanju dokumentarističnih drobcev. Pesniški jezik je, čeprav vedno znova inventiran, navsezadnje za pesnika zgolj sredstvo. Po italijanskem filozofu Giorgiu Agambenu mora jezik, če naj priča, odstopiti mesto nejeziku, pokazati mora nezmožnost pričanja. Na koncu zbirke Barbare Korun Vmes smo lahko prebrali: »Razpadli so mi vsi sistemi pravičnosti. Razpadel mi je jezik. Sestavljam ga nazaj.« Zajetna Idioritmija za bralca ni lahek zalogaj. Ponekod je vstop vanjo otežen, drugje ni lahko dešifriranje in doživljanje estetskih doživetij ob branju. Zanimivo je, da v zadnjem času, potem ko so pesniki želeli zbirke brez spremnih besedil in pripisov, vznikajo avtorski pripisi o lastni poeziji. V zadnjem času smo jih opazili vsaj pri Neži Zajc, Viti Žerjal Pavlin in zdaj Barbari Korun. Je mar to znak šibke pesniške kritike na Slovenskem? Avtorica pripiše spremno besedilo, da bi bralcu olajšala vstopanje v njeno novo knjigo. Je namera s tem tudi zamejila ustvarjalno branje v začrtane koordinate?

Čeprav je Idioritmija precej zagonetna knjiga, je bralski in kritiški sprejem dober. Morda pa je smisel v avtorskih razlagalnih pripisih. Sanjski razdelek, naslovljen kakor celotna zbirka, je s slikovitimi nadrealističnimi in grotesknimi podobami ponekod kritičen do pesniške scene in naše družbene realnosti, a ne opozarja tako neizprosno na zlo v svetu, kakor smo brali v prejšnji zbirki Vmes. Barbara Korun je v njej opozarjala: »pod povrhnjico normalnega / je nekaj zelo zelo narobe, / pričakovanje, da bo počilo, / planilo, nenadoma, / ko bom najmanj pričakovala«. Najmočnejši pa je prvi razdelek tam, kamor v sanje vstopijo jezikovne, besedne prvine. Fantazijske podobe iz sanj, napisane ponoči med letoma 2008 in 2018, med spanjem oziroma tik po prehodu v budno stanje, so obsežen zalogaj in zato bi bil prvi razdelek lahko kar samostojna knjiga. Drugi razdelek Najdenke so kratke, trivrstične pesmi, v katere je ujet fotografski trenutek iz narave, in se bližajo bodisi haikujevski izkušnji bodisi iskricam oziroma domislicam. Tretji razdelek, naslovljen s strokovnim terminom Eholokacija, ki pomeni določanje prostorskega nahajanja na podlagi zvoka, odmeva, prinaša pesmi, katerih slog je dobro znan podpis Barbare Korun. Pesmi nadaljujejo zgodbo iz zbirke Vmes, ki udejanja verze »poezija ne zadostuje. / A prav ona je vir luči, / ki zmore zlo napraviti vidno« in v kateri izstopata pesmi Medeja in Hannah Arendt, vendar je v tretjem razdelku Idioritmije zgodba zasukana. V kritiki Iz družbene stihije po poti k sebi in naravi sem ugotavljala, da je govorkino stanje emocionalno nabito do »otrple sovražnosti do same sebe in s tem do sveta«, Idioritmija pa je prostor kalibracije, iskanja ravnovesja in ravnotežja.

Že z izpostavljenimi jezikovnimi prvinami zapiski dobijo estetski pridih in jih lažje doumemo kot pesem, kakor na primer podoba iz sanj na 30. strani, kjer se pesnica poigra z nemško besedo sauer v pomenu trpko, grenko. Ali domiselna trivrstičnica drugega razdelka na 43. strani: »najtežje je ravno prav / prav je ravno najtežje / ravno prav je najtežje«. Pesmi, v katere se vtihotapijo filozofski premisleki, so večinoma boljše, zanimivejše. Tako na primer na 63. strani pesem Jaz in svet ali verzi na 48. strani »zdaj sem (tu) / hipna točka / ravnovesja«. Rdeča nit zbirke je ravno kalibracija. Ravnotežje in ravnovesje po kalibraciji v svetu s svetom.

Naj sklenem: Raziskovanje in tveganje sta v poeziji Barbare Korun pogumni. Najbrž gre za nenehno preverjanje resnice tega trenutka. Na 68. strani tako preberemo: »če obstaja je ne najdem / resnice / izgubljena med pozabo in / izmišljijo«. Ne vem, zakaj sem se med premišljevanjem ob Idioritmiji spomnila na pesničine besede v prvi številki revije Apokalipsa leta 2014. V uvodniku z naslovom O požledu in ljubezni je namreč pojasnila: »Zdajle imam namen izreči resnico tega mojega trenutka bivanja. Tako je zmeraj, kadar se pripravljam k pisanju. Ne vem vnaprej, kaj bi bila, in z izkušnjo vem, da mi gotovo ne bo uspelo. Ampak vseeno – ne morem drugače kot poskusiti, z vsem zavedanjem, nebogljenostjo in dvomi.« In pisanje je primerjala z vnukovo zbranostjo med igro: »Kakšna tiha tiha silna zbranost, ko vodo izliva iz kozarca in gleda, kako teče v curku. Popolnoma je z njo, v njej, jazvoda. […] Vse je v popolnem, nepremičnem ravnovesju, polno radosti, ki nima vzroka, ki ne potrebuje ničesar drugega kot to, da je.« Torej je namen pesmi izreči resnico pesničinega trenutka bivanja in obenem izgubiti fokus nase. To dobro udejanja razdelek Najdenke na 78. strani: »poezija mi bo naravnala kosti / razvezala vozličke v hrbtenici / naoljila sklepe napela mišice / da me bo potem toliko laže / toliko bolj prepričljivo izničila«.


Ocene

1936 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Barbara Korun: Idioritmija

03.01.2022

Avtorica recenzije: Petra Koršič Bereta Maja Moll in Jure Franko.

Koper : KUD AAC Zrakogled in Hyperion, 2021

Po Ostrini miline, 1999, nagrajeni za najboljši prvenec leta, se je Barbara Korun samoizgnala iz varnega sveta. Najprej je skoz ograjo pomolila le glavo, telo je bilo še neosvo(bo)jeno v celoti, nato je čez mrežo, skoz zid, v režo betona spustila pesniški glas, ki je kot voda, ki »zmeraj najde pot«, kakor pravi v šesti zbirki Vmes, 2016. Vmes je Barbara Korun objavila pesniške zbirke Zapiski iz podmizja (2003), Razpoke (2004), Pridem takoj (2011) in Čečíca, motnjena od ljubezni (2014). Če se v Ostrini miline sooča z očetovsko dediščino, med drugim s Tomažem Šalamunom, je vedno izmuzljivi navdih v sedmi zbirki Idioritmija (nominirani za Jenkovo nagrado 2021) v podobi starčka, kakor preberemo v pesmi Moja muza ima skorbut. Gre za eno od mnogih pesmi, ki zlomi naš horizont pričakovanja. Muza krvavi? Ji manjka vitamina C? Skorbút je namreč bolezen, ki jo povzroča pomanjkanje vitamina C in za katero so značilni krvavenje dlesni, slabokrvnost, zmanjšana odpornost proti okužbam. Ne zveni v epidemijski, koronski realnosti, ko se svet in družba preobražata pred našimi očmi, aktualno in živo?

Knjigo uvajata determinirajoča pripisa. Prvi je citat Nama Junea Paika in se glasi: »Vedno sem ta, kdor nisem, in nisem vedno ta, kdor sem.« Drugi citat je iz predavanja Rolanda Barthesa iz leta 1977 z naslovom Kako živeti skupaj. V Idioritmiji, ki je »ustvarjalna oblika sobivanja, kjer vsakdo upošteva in spoštuje tako svoj individualni ritem kot ritem drugega«, Barbara Korun na različne načine razprostira, kako biti s seboj in kako živeti z drugimi. V prvem razdelku z naslovom Idioritmija to stori z zapisom sanj, kjer se zavestna funkcija umakne nezavedni. Kakor sanje prečistijo doživeto, tako nam fantazijske predimenzionirane sanjske podobe razpirajo zapiske kot kratke filme ali videospote, polne asociacij. Spominjajo na velika platna Marka Jakšeta. V drugem razdelku z naslovom Najdenke Barbara Korun zračno razprostira trivrstične pesmi z najdenimi verzi ob samotnem opazovanju narave. Tretji razdelek ima naslov Eholokacija, v četrtem pa je še pesničin avtorski pripis.

V najnovejši zbirki Barbare Korun gre torej za pesniški poskus napotila, kako živeti skupaj drugače, kakor živimo. Osebni ritem se limitira z začetkom ritma drugega in meje nekogaršnjega ritma so meje nekogaršnjega sveta, če prebesedimo Wittgensteinovo tezo. Vendar se Barbara Korun v sedmi knjigi ne ukvarja toliko z mejami med posamezniki, temveč se posveča predvsem odnosu »jaz in svet« ter kalibraciji jaza v odnosu do sveta, da pride do poskusov vzpostavitve ravnotežja in ravnovesja.

Barbara Korun je globoko zarezala v slovensko pesniško polje. Za zbirko Pridem takoj je prejela zlato ptico in Veronikino nagrado, zbirka Vmes je bila nominirana za Veronikino nagrado. Leta 2020 je prejela nagrado mira, ki jo podeljuje ženska sekcija Slovenskega centra PEN. Z delovanjem v živo ter s spremnimi besedili in svojo poezijo že leta nepovrnljivo senzibilizira slovenske bralke za vzpostavitev spolno občutljivega odnosa do sedanjosti in obenem neguje ponovno branje preteklosti ter spodbuja izgrajevanje genealogije ženske pesniške pisave na Slovenskem in po svetu. Najnovejša knjiga Idioritmija je, poleg tega, da je vizualno estetsko oblikovana, delo dua Padalci, Irene Gubanc in Teje Jalovec, vsekakor tudi vsebinsko zanimiva in intrigantna. Razdelki so na videz raznorodni, poglobljeno branje pa nakaže povezave in kompatibilnost. V prvem in tretjem razdelku se na primer večkrat pojavi pes, bodisi kot podoba (pohoditi psa), prispodoba (privezan otrok kot privezan pes) ali kot fraza (strah kot pes). Čeprav ne vidim smisla v razčlenjevanju sanjskih podob in se mi zdi primerno zgolj branje in doživljanje prvega razdelka celostno, z vsemi čutili, je zanimivo, mimogrede, da pes, ki najde mesto tudi v tretjem razdelku, simbolizira zvestobo in budnost, brezpogojno ljubezen in zaščito.

Ko beremo pesmi Barbare Korun, se kdaj pa kdaj zlahka zasačimo ob zlomu pričakovanja. Ravno v zlomu pričakovanja je namreč prostor za poezijo. Če se spomnimo, smo pri Taji Kramberger včasih presenečeni prepoznavali pesniški jezik v nizanju dokumentarističnih drobcev. Pesniški jezik je, čeprav vedno znova inventiran, navsezadnje za pesnika zgolj sredstvo. Po italijanskem filozofu Giorgiu Agambenu mora jezik, če naj priča, odstopiti mesto nejeziku, pokazati mora nezmožnost pričanja. Na koncu zbirke Barbare Korun Vmes smo lahko prebrali: »Razpadli so mi vsi sistemi pravičnosti. Razpadel mi je jezik. Sestavljam ga nazaj.« Zajetna Idioritmija za bralca ni lahek zalogaj. Ponekod je vstop vanjo otežen, drugje ni lahko dešifriranje in doživljanje estetskih doživetij ob branju. Zanimivo je, da v zadnjem času, potem ko so pesniki želeli zbirke brez spremnih besedil in pripisov, vznikajo avtorski pripisi o lastni poeziji. V zadnjem času smo jih opazili vsaj pri Neži Zajc, Viti Žerjal Pavlin in zdaj Barbari Korun. Je mar to znak šibke pesniške kritike na Slovenskem? Avtorica pripiše spremno besedilo, da bi bralcu olajšala vstopanje v njeno novo knjigo. Je namera s tem tudi zamejila ustvarjalno branje v začrtane koordinate?

Čeprav je Idioritmija precej zagonetna knjiga, je bralski in kritiški sprejem dober. Morda pa je smisel v avtorskih razlagalnih pripisih. Sanjski razdelek, naslovljen kakor celotna zbirka, je s slikovitimi nadrealističnimi in grotesknimi podobami ponekod kritičen do pesniške scene in naše družbene realnosti, a ne opozarja tako neizprosno na zlo v svetu, kakor smo brali v prejšnji zbirki Vmes. Barbara Korun je v njej opozarjala: »pod povrhnjico normalnega / je nekaj zelo zelo narobe, / pričakovanje, da bo počilo, / planilo, nenadoma, / ko bom najmanj pričakovala«. Najmočnejši pa je prvi razdelek tam, kamor v sanje vstopijo jezikovne, besedne prvine. Fantazijske podobe iz sanj, napisane ponoči med letoma 2008 in 2018, med spanjem oziroma tik po prehodu v budno stanje, so obsežen zalogaj in zato bi bil prvi razdelek lahko kar samostojna knjiga. Drugi razdelek Najdenke so kratke, trivrstične pesmi, v katere je ujet fotografski trenutek iz narave, in se bližajo bodisi haikujevski izkušnji bodisi iskricam oziroma domislicam. Tretji razdelek, naslovljen s strokovnim terminom Eholokacija, ki pomeni določanje prostorskega nahajanja na podlagi zvoka, odmeva, prinaša pesmi, katerih slog je dobro znan podpis Barbare Korun. Pesmi nadaljujejo zgodbo iz zbirke Vmes, ki udejanja verze »poezija ne zadostuje. / A prav ona je vir luči, / ki zmore zlo napraviti vidno« in v kateri izstopata pesmi Medeja in Hannah Arendt, vendar je v tretjem razdelku Idioritmije zgodba zasukana. V kritiki Iz družbene stihije po poti k sebi in naravi sem ugotavljala, da je govorkino stanje emocionalno nabito do »otrple sovražnosti do same sebe in s tem do sveta«, Idioritmija pa je prostor kalibracije, iskanja ravnovesja in ravnotežja.

Že z izpostavljenimi jezikovnimi prvinami zapiski dobijo estetski pridih in jih lažje doumemo kot pesem, kakor na primer podoba iz sanj na 30. strani, kjer se pesnica poigra z nemško besedo sauer v pomenu trpko, grenko. Ali domiselna trivrstičnica drugega razdelka na 43. strani: »najtežje je ravno prav / prav je ravno najtežje / ravno prav je najtežje«. Pesmi, v katere se vtihotapijo filozofski premisleki, so večinoma boljše, zanimivejše. Tako na primer na 63. strani pesem Jaz in svet ali verzi na 48. strani »zdaj sem (tu) / hipna točka / ravnovesja«. Rdeča nit zbirke je ravno kalibracija. Ravnotežje in ravnovesje po kalibraciji v svetu s svetom.

Naj sklenem: Raziskovanje in tveganje sta v poeziji Barbare Korun pogumni. Najbrž gre za nenehno preverjanje resnice tega trenutka. Na 68. strani tako preberemo: »če obstaja je ne najdem / resnice / izgubljena med pozabo in / izmišljijo«. Ne vem, zakaj sem se med premišljevanjem ob Idioritmiji spomnila na pesničine besede v prvi številki revije Apokalipsa leta 2014. V uvodniku z naslovom O požledu in ljubezni je namreč pojasnila: »Zdajle imam namen izreči resnico tega mojega trenutka bivanja. Tako je zmeraj, kadar se pripravljam k pisanju. Ne vem vnaprej, kaj bi bila, in z izkušnjo vem, da mi gotovo ne bo uspelo. Ampak vseeno – ne morem drugače kot poskusiti, z vsem zavedanjem, nebogljenostjo in dvomi.« In pisanje je primerjala z vnukovo zbranostjo med igro: »Kakšna tiha tiha silna zbranost, ko vodo izliva iz kozarca in gleda, kako teče v curku. Popolnoma je z njo, v njej, jazvoda. […] Vse je v popolnem, nepremičnem ravnovesju, polno radosti, ki nima vzroka, ki ne potrebuje ničesar drugega kot to, da je.« Torej je namen pesmi izreči resnico pesničinega trenutka bivanja in obenem izgubiti fokus nase. To dobro udejanja razdelek Najdenke na 78. strani: »poezija mi bo naravnala kosti / razvezala vozličke v hrbtenici / naoljila sklepe napela mišice / da me bo potem toliko laže / toliko bolj prepričljivo izničila«.


29.07.2022

Dobri šef

Španski režiser Fernando León de Aranoa je v filmu Dobri šef, nekoliko presenetljivem dobitniku kar šestih španskih nacionalnih filmskih nagrad goya, znova združil moči z odličnim Javierjem Bardemom in svojo zgodbo osrediščil okrog lika gospoda Blanca, ki že dolga leta kraljuje na čelu uspešne tovarne tehtnic. Zdaj se mu nasmiha nova nagrada za poslovno uspešnost. Priprave na prihod komisije potekajo gladko, potem pa se pojavi napaka v sistemu: kot vulgaren grafit na sveže prepleskano steno se pred tovarno nariše pravkar odpuščeni delavec. Vkoplje se pred vhod in Blanca s svojo vztrajnostjo tako vrže s tira, da skozi njegovo prefinjeno fasado naposled udarijo prave barve. Gospod Blanco je tiste vrste človek, iz katerega kar buhtita šarm in karizma. Njegovi zaposleni mu zobajo z dlani, medtem ko se lahkotno suče po svoji proizvodni hali ter spretno in domačno kramlja z delavci, ne glede na njihov položaj na hierarhični vertikali. Na prvi pogled je videti, kot da je tovarna tehtnic Blanco redek zgled vsesplošnega dobrega počutja zaposlenih ter že kar malo sladkobnega sožitja med vodstvenim kadrom in delavci, a kaj hitro se izkaže, da Blancov empatičen pristop ni nič drugega kot nonšalantna manipulacija. Zdi se, da ima dobri šef popoln nadzor ne le nad delovnim procesom, ampak tudi nad zasebnimi življenji svojih delavcev. Ponuja se jim kot orakelj življenjske modrosti, ad hoc terapevt in deus ex machina, ki jih potegne iz prav vsake zagate. Svojim podrejenim prodaja privid velike, povezane družine, kjer vsi skrbijo za dobrobit drug drugega, v resnici pa je ves njegov napor usmerjen le v uspeh in ugled podjetja. Film sam po sebi ni kakšna nepozabna mojstrovina, je pa duhovita in pod plastjo lahkotnega humorja precej mračna slika krize odnosov v poznem kapitalizmu, kjer se izkoriščanje ne dogaja več vsem na očeh, ampak je skrito, zavito v celofan in prodano kot zgled dobrega poslovanja. Vse je zlagano, vse je videz, predstava, za sijočo kuliso pa kup gnoja, na katerem se petelini veliki vodja Blanco. Kar vam bo iz tega filma gotovo najbolj ostalo v spominu, je brezmadežna igra Javierja Bardema v zanj netipični vlogi uglajenega in prebrisanega poslovneža. Njegova precizna in večplastna interpretacija da filmu krila in poskrbi, da se gledalec niti za trenutek ne dolgočasi, pa čeprav se zgodba odvija v precej predvidljivem scenosledu. Bardemov lik ves čas niha med brezbrižnim psihopatom in sočutno dobričino. Uspe mu biti glavni filmski zlobec, a tak, ki mu gledalec kar ne more zameriti. Pravzaprav imajo v tem filmu vsi nekaj masla na glavi in vsi delajo le v svojo korist. Vsi so do kraja sebični, a niti ne tako zelo antipatični – morda zato, ker se nam zdijo tako znani, tako domači.


22.07.2022

Neverjeno, a resnično

Quentin Dupieux je eno najbolj zanimivih imen sodobne evropske popularne kulture. Sprva se je uveljavil kot ustvarjalec elektronske glasbe in prodornih videospotov z nadrealističnimi prvinami. Te je nato prenesel tudi v svojo filmsko kariero, v okviru katere je razvil povsem unikatno poetiko. Zdaj že kultni film Guma iz leta 2010 pripoveduje zgodbo o avtomobilski gumi, ki se odpravi na morilski pohod proti ljudem. V Semiš jakni se prav tako soočimo z naslovno junakinjo, resničnim kosom oblačila, ki svojega lastnika nagovarja k pobijanju. Mandibule nam predstavi pustolovščino dveh idiotov, ki nekega dne odkrijeta orjaško muho in z njo želita napraviti posel. V zadnjem filmu gre režiser v absurdnosti zgodbe še dlje. Imamo par, ki kupi hišo z lestvijo. Ko se po njej spustiš, te popelje dvanajst ur v času naprej, istočasno pa te naredi tri dni mlajšega. Njun prijatelj je šef z elektronskim penisom, nagnjenim k okvaram. Gledalec, kot smo tega sicer že navajeni, se znajde v popolnoma odtujenem svetu, kjer z liki ne more vzpostaviti nobenega čustvenega odnosa. Podvržen je nekakšni filmski psihološki torturi, ki ga popelje v blago psihedelična stanja zavesti. Režijski pristopi so tokrat radikalnejši, lotevajo se trasherskih prijemov, pri katerih včasih ne vemo, ali so plod tehnične napake v kinodvorani ali so že vgrajeni v film. Njegovo osnovno sporočilo je pri Neverjetno, a resnično dodatno izostreno in pripeljano do posebne jasnosti, ki se razjasni v zadnjem delu. Dupieux ves čas govori o popredmetenosti sveta, o stanju tako imenovanega poznega kapitalizma, kjer so vse vrednote že vključene v trg in kjer predmeti že v celoti določajo identiteto in obzorje smisla posameznikov. Brutalnost kritike je toliko večja, ker poetiko navzven zaznamuje popolna nezainteresiranost za človeške tegobe; liki so večinoma izrazito neumni, prazni in nevredni kakršnegakoli žalovanja. Dosledno vztrajanje pri komediji nam postavlja ogledalo in doseže vtis, da smo tudi ljudje sami navsezadnje postali samo predmeti. Vendar pri tem filmu vidimo tudi, kako sodobno stanje izkorišča najnižje, večne plasti človeka, ki jih danes ne zaščitijo več kakšne oprijemljive alternative. Film lucidno prikaže paradoksalnost želje bogatega dela sveta, da bi dosegel vedno višje meje dostavljenega ugodja, avtomatizacije, da bi navsezadnje premagal tudi minevanje. To prometejsko dojemanje življenja pa nazadnje vedno trči ob svoje meje, kar vodi v boleč padec in stanje množične norosti, ki lahko vodi tako v simbolno kot biološko smrt. Filma je samo štiriinsedemdeset minut, kar lahko razumemo, saj je tako estetsko kot psihološko toliko intenziven, da bi bilo več pravzaprav težko zdržati. Lahko bi rekli, da gre za vrhunec režiserjeve dozdajšnje produkcije in njegovo najbolj brezkompromisno kritiko vladajoče ideologije, ki nikoli ne izgubi svoje temne humorne ostrine. Ob vsej njegovi bizarnosti pa je eno njegovih ključnih sporočil tudi – dolgočasna normalnost je v norem svetu uporniška drža.


22.07.2022

Zgodba moje žene

Osrednji lik romaneskne zgodbe najnovejšega celovečernega filma madžarske režiserke in scenaristke Ildikó Enyedi Zgodba moje žene je kapitan Jakob Störr, zagrizen morski volk, ki se v trenutku frivolnosti odloči za poroko s prvo žensko, ki bo takrat vstopila v kavarno. Ima srečo – Lizzy je mlada, lepa in željna dogodivščin, zato v poroko tudi privoli in slab teden pozneje se njuna poročna pravljica že lahko začne … Z njo pa seveda tudi šele pravo spoznavanje, navajanje na skupno življenje, oteženo tudi zaradi Jakobovih dolgih morskih odsotnosti in, morda še bolj, Lizzyjine skrivnostne osebnosti, zaradi katere je možu hkrati zanimiva in ga spravlja ob pamet. Ko Jakob zasluti, da mu misteriozna žena ob njegovih odsotnostih najverjetneje ni povsem zvesta, iz ljubosumja povsem spremeni svoje življenje in pravljični začetek epske pripovedi vodi v nenehno preizpraševanje, nihanje med strastjo in obupom, v brezpogojno predanost, ki se že v naslednjem hipu spreobrne v popolno zavračanje. Vse to gledalec spremlja zgolj prek Jakobovega zornega kota, zato Lizzy s svojimi resnični občutki, željami in nameni ostane skrivnostna vse do konca, kar je bolj kot ne zgolj z obrazno mimiko in svojimi vedno rahlo priprtimi očmi odlično ujela francoska igralka Léa Seydoux. Nerazrešena uganka pa po svoje ostane tudi Jakob sam, saj mu že njegova stereotipna redkobesednost, ki naj bi bila značilna za prekaljenega morskega kapitana, nevajenega pravil družabnega življenja, preprečuje, da bi svojo živahno mlado ženo lahko boljše spoznal. Posebna odlika filma je njegova večjezičnost, značilna za prostor in čas, v katerem se odvija zgodba, posneta po istoimenskem romanu madžarskega pisatelja Milána Füsta, prevedenem tudi v slovenščino. Lizzy je Francozinja, Jakob, ki ga prav tako odlično igra Gijs Naber, je Nizozemec, njun skupni jezik pa angleščina, zato marsikaj ostane izgubljeno s prevodom, kar le še poveča prepad med njima in nerazumevanje. Zgodba moje žene je počasen in dramaturško predvsem v srednjem delu, polnem sicer fotografsko čudovitih, a predolgih in prepočasnih sekvenc, precej neposrečeno zasnovan film o ljubezni, ki ji kljub trudu in prizadevanju ni uspelo premagati vseh ovir in pravljičnega začetka preliti v pravljično srečen konec. Njegova glavna odlika je poleg čudovite igre obeh glavnih protagonistov predvsem vzdušje dvajsetih let prejšnjega stoletja, ki sta ga režiserka in direktor fotografije Marcell Rév resnično dobro ujela – vključno z izključno moškim pripovednim lokom in številnimi prižganimi cigaretami, ki jih danes tako težko še opazimo na velikem platnu. Film, skratka, ki očara, čeprav bi bil lahko tudi nekoliko krajši.


18.07.2022

Andraž Polič: Kirka na Jadranu

Avtorica recenzije: Cvetka Bevc Bralca: Maja Moll in Jure Franko


18.07.2022

Mojca Kumerdej: Gluha soba

Avtor recenzije: Aljaž Krivec Bralec: Jure Franko


18.07.2022

Tomo Virk: Zakaj je literatura pomembna

Avtorica recenzije: Miša Gams Bralca: Maja Moll in Jure Franko


15.07.2022

Moški

Težko pričakovani tretji film britanskega režiserja in scenarista Alexa Garlanda je resda razočaranje, a ga postavlja ob bok kontroverznim kiksom, kot sta Antikrist Larsa von Trierja in Mati! Darrena Aronofskega. Tudi Moški je, tako kot omenjeni deli, vizualno dih jemajoč in tematsko bogat film z izvrstnimi igralskimi predstavami, ki mojstrsko gradi vzdušje groze in klavstrofobije. Žal je podobno zmeden in nedoločen na ravni metaforike, ki je ponekod banalna, ponekod nedosegljivo kompleksna in pogosto pretirana prek vsake meje in namenjena sama sebi. Moški je zgodba o ženski po imenu Harper, ki po tragičnem dogodku za dva tedna najame hišo na podeželju, da bi našla energijo za nov zagon. Kot postopoma izvemo iz hipnih prebliskov preteklosti, jo je mož čustveno izsiljeval in zlorabljal, nato pa tragično umrl, Harper pa grize krivda. Hišo najame od Geoffreyja, ki ga upodobi Rory Kinnear, njegov obraz pa nosijo tudi vsi ostali prebivalci te mirne vasice. Harper ne zazna te podobnosti, so pa prav vsi moški na tak ali drugačen način pokroviteljski, agresivno spogledljivi in vsak na svoj način sovražni do Harper, kar ji povzroča vse večjo preganjavico. Irska igralka in pevka Jesse Buckley je v glavni vlogi prepričljiva in gledalec zlahka začuti njeno nelagodje, tesnobo in paniko, ko ugotavlja, da nikjer ni več varna. A med zaključnimi nadrealističnimi scenami vseeno izgubi povezavo z junakinjo, saj njena zaprepadenost ob razrezanih rokah in serijskemu rojevanju daleč zaostaja za šokom, ki ga ob teh podobah doživi gledalec. Z Moškimi Garland komentira različne vrste agresij, ki so jih ženske deležne v vsakdanjem življenju in odkritega opravičevanja teh vedenj med moškimi. Čeprav je tema že sama po sebi kompleksna in si zasluži vso pozornost, jo Garland nadgradi s pogansko mitologijo Zelenega moža in keltskega simbola plodnosti, nato pa uvede še kloniranje in elemente telesne groze, ki na vse to izzvenijo v prazno. Tudi režiserjev prejšnji film, znanstvenofantastični triler Uničenje, je zgodbo končal z abstraktno sceno sodobnega plesa, a je v okviru bogatega simbolizma scena delovala, medtem ko Moški ne ponudi smiselnega zaključka. Ko so kritiki raztrgali film Mati!, je režiserju Aronofskemu v bran stopil Martin Scorsese, ki je izpostavil izpiljene in estetizirane elemente groze in izolacije. Te najdemo tudi v Moških in skupaj s fenomenalno igro se odlično vklopijo v dovršeno vizualno podobo, a kot celovito umetniško delo film žal ne prepriča.


11.07.2022

Koroški plebiscit - sto let kasneje

Avtorica recenzije: Alenka Juvan Bralka: Jure Franko


11.07.2022

Miklavž Komelj: Prva kresnica

Avtorica recenzije: Ana Hancock Bralca: Eva Longyka Marušič, Bernard Stramič


11.07.2022

Glorjana Veber: Razkošje

Avtorica recenzije: Miša Gams Bralca: Bernard Stramič in Eva Longyka Marušič


11.07.2022

Iván Repila: Deček, ki je Atili ukradel konja

Avtorica recenzije: Katja Šifkovič Bralka: Eva Longyka Marušič


08.07.2022

Lux eterna

Gaspar Noé je eden pomembnejših sodobnih filmskih avtorjev, a njegov opus ni za vsak okus. Režiser namreč v večini filmov aktivno poskuša vzbuditi v gledalcu občutek nelagodja in ga nato stopnjevati prek vsake razumne meje. V njegovih filmih srečamo zanikrne, zle, nizkotne in ozkosrčne like, ki jih po navadi ne doleti katarzična kazen, ob tem pa premišljena raba vizualnih elementov le še potencira gledalčevo občutje ob prikazu te pokvarjenosti. Lux Aterna ni nobena izjema, a je z 51 minutami med bolj dostopnimi avtorjevimi deli. To pa vseeno pomeni, da bo gledalec iz kinodvorane izstopil pretresen in mežikajoč, saj bo po stroboskopskem finalu potreboval nekaj časa, da se privadi na umirjeno osvetlitev preddverja. Film je premišljeno dodelan, pa čeprav je kakšna tretjina dogajanja na videz popolni kaos. Ta izpiljenost je še posebej presenetljiva, saj je bil film posnet v zgolj petih dneh in to kot oglasni spot za modno znamko Yves Saint Laurent, česar ob ogledu pravzaprav ni mogoče zaznati, razen najbrž po oblačilih in modnih dodatkih na igralcih. A vsebina je vsekakor na prvem mestu. Film se začne s citatom Dostojevskega, pozneje dogajanje prekinejo napisi s citati slovitih filmskih režiserjev. Vsi se osredotočajo na to, da izvedba umetniške vizije in njen učinek presegata počutje in celo dobrobit vključenih v umetniško delo. To je tudi fokus same zgodbe, ki se sicer začne na povsem drugem bregu. Najprej spremljamo igralki Béatrice Dalle in Charlotte Gainsbourg v pripravah na snemanje scene sežiganja čarovnic. Ženski sta prijateljici in izmenjujeta izkušnje ter komentirata pogosto nelagodnost, ki sta jo v svojih karierah začutili na snemanjih, predvsem zaradi neželene pozornosti soigralcev in članov ekipe. Béatrice, ki bo tokrat prevzela režijo, sicer zaključi, da je umetniški izdelek pomembnejši od tega, a obljubi Charlotte, da bo poskrbela za varnost in dobro počutje. Kar sledi je popolno nasprotje tega, s postopnim stopnjevanjem neljubih dogodkov, ki vodijo produkcijo v vse večji kaos, Gainsbourg pa se ob tem spopada še z zasebno krizo, ki je ne zmore rešiti na daljavo. Pri tem je dogajanje posneto z dvema kamerama, predstavljeno na deljenem zaslonu, kar v prvih kadrih poudarja skupnost obeh žensk, nato pa dodatno spodbuja kakofonijo podob in zvokov, dokler na koncu ne dobimo stroboskopije in kričanja ter pristno panično kričečega izraza pogube na čarovnicah. Režiser s tem doseže svoj cilj travmatiziranja gledalca in hkrati nepričakovano poda komentar zgodovinske nepripravljenosti francoske kinematografije, da bi sledila smernicam gibanja Jaz tudi.


08.07.2022

Thor: Ljubezen in grom

Dobrih enajst let je, kar je Thor prvikrat treščil iz marvelovega vesolja na svetovna filmska platna in takoj postal eden od treh najbolj priljubljenih superjunakov iz skupine Maščevalcev, tesno ob Iron Manu in Stotniku Amerika, seveda. Živahen, gobčen, duhovit, premeten, močan, tudi prevzeten, a hkrati pravičen in v vseh pogledih preprosto božanski nordijski bog, je v režiji Kennetha Branagha in fizični podobi Chrisa Hemswortha osvojil vse, kar se je osvojiti dalo, in svojega položaja v številnih filmih, ki so sledili prvencu, kljub različnim režijskim taktirkam nikoli ni izgubil. Thor je tako že več kot desetletje na samem vrhu superjunaške priljubljenosti in bo tam najbrž ostal še nekaj časa – čeprav je najnovejši spektakel, ki je prav te dni prišel v naše kinematografe, kljub preverjeni ustvarjalni ekipi precejšnje razočaranje. Če so kritiki in gledalci pri prejšnjem celovečernem filmu, posvečenem bogu groma Thor: Ragnarok iz leta 2017 hvalili izjemen humor, živopisnost in predvsem občutek spontanosti, ki jih je v akcijski film vnesel novozelandski režiser, igralec in komik Taika Waititi, je prav to tisto, česar tokratno nadaljevanje ne premore. Namesto duhovite in nenarejene spontanosti, je zgodba filma Thor: Ljubezen in grom ves čas nekako v krču, dogajanje ne steče, dovtipi pa le redko izvabijo nekaj pridušenega smeha gledalcev v dvorani. Tudi tako imenovane kemije, energije, ki je pred dobrim desetletjem kar bliskala med Hemsworthom in Natalie Portman, je ostalo le še za par šibkih strel in le res dobra upodobitev Christiana Balea, kot tokratnega negativca Gorra, klavca bogov, ponuja nekaj gledalskih užitkov. Še številni stranski liki, ki jim je režiser – s svojim vred – očitno naklonil veliko, pravzaprav kar preveč pozornosti, zbujajo občutek prisilnega duhovičenja in nepotrebne izumetničenosti. O navihani živahnosti, s katero so v Ragnaroku razbijali tako akcijske kot čustvene prizore ter tako preprečili zdrs v dolgočasje ali patetičnost, tokrat ni ne duha ne sluha in film, ki sicer traja le slabi dve uri, se žal zdi veliko daljši. Thor je s filmom Ljubezen in grom postal prvi Maščevalec, ki ima štiri samostojne celovečerne filme, a zdi se, da bi bilo boljše, če v bodoče ostane tesneje v družbi s svojimi superujnaškimi prijatelji, saj njegov grom v solističnih akcijah očitno izgublja svojo moč.


04.07.2022

Vid Kmetič: Blues

Avtor recenzije: Andrej Lutman Bralca: Jasna Rodošek in Matjaž Romih


04.07.2022

Jurij Meden: Kaj je kinoteka

Avtor recenzije: Urban Tarman Bralec: Matjaž Romih


04.07.2022

Anja Radaljac: Punčica

Avtorica recenzije: Ana Lorger Bralka: Eva Longyka Marušič


04.07.2022

Kostas Hatziandoniu: Agrigento

Avtorica recenzije: Kristina Jurkovič Bralka: Jasna Rodošek


28.06.2022

Elvis

Kaj nam izjava, da je Elvis Presley osrednja popkulturna ikona 20. stoletja, danes sploh pove? Oziroma, nam lahko pove kaj novega? Avstralski režiser Baz Luhrmann, ki je s svojim razkošno dinamičnim vizualnim pristopom prinesel novo življenje v zaprašen žanr mjuzikla, se je s skoraj triurnim biografskim filmom, naslovljenim preprosto Elvis, lotil zahtevne naloge. Elvis Aaron Presley namreč ni bil samo preprost fant z revnega juga ZDA, ki mu je uspelo v glasbenem svetu, postal je tudi največji zvezdnik v smislu svoje lastne, tržno zelo natančno in zelo uspešno dirigirane blagovne znamke ter »influencer« par excellence, za kar je skrbel njegov vampirski impresarij oziroma zlovešč menedžer »Polkovnik« Tom Parker, jungovska Elvisova senca. Biografski film uokvirja Parkerjeva retrospektivna pripoved, in njun zapleten, vseživljenjski odnos je tudi jedro filma, ki je sestavljen iz različnih dvojnosti oziroma sopostavitev nasprotij. Po eni strani ohranja precej spoštljiv odnos do Elvisa in njegovih bližnjih, po drugi nas skozi žanr glasbenega filma in prijetnih rokenrol nastopov sooča s številnimi patologijami, od skrajnega nelagodja, ki ga zbuja že sam lik Toma Parkerja v sijajnem utelešenju Toma Hanksa, do vrste nerazrešenih odnosov znotraj Elvisove osnovne družine. Verjetno najboljši pa je film v tem, da zariše skozi oseben prikaz vzponov in padcev širšo sliko kulturnega in družbenega miljeja Amerike v drugi polovici 20. stoletja ter njenih številnih nevralgičnih točk, od problema rasne segregacije do prikaza kapitala kot neusmiljenega gonila glasbenega razvoja ter industrije zabavljaštva. Režiser Baz Luhrmann vzame zelo resno imperativ, da je treba pripovedovati vizualno in si da duška z uporabo vseh mogočih slikovnih in montažnih trikov, tako da se gledalčeva retina ne spočije niti v pripovedno upočasnjenih pasusih filma. Vse skupaj je pravzaprav nabuhel eksces, kakršno je bilo tudi Elvisovo pozno obdobje nastopanja v Las Vegasu, pri čemer za ustrezno igralsko prezenco vendarle poskrbi Austin Butler v naslovni vlogi. Film ni pretirano subtilen v podajanju informacij ali pravzaprav v čemerkoli, je pa zanimiv kot prikaz zgodovine rokenrola in njegovih dvojnih korenin v cerkvenem gospelu revnih temnopoltih z ameriškega juga ter v bolj posvetnih melodijah ritma & bluesa, kar je preko country glasbe sčasoma prišlo v glavni popkulturni tok, ki je spodbudil tudi socialno revolucijo. V te prizore je Luhrmann spretno uvedel potujitveni učinek, saj na ulice glasbenega vrveža Memphisa v zgodnjih 50. letih vdira sodoben, družbenokritičen hiphop. Skratka, izredno ambiciozen film, ki pa mu ob vsej bombastičnosti uspe najti neko notranje ravnovesje. Morda tudi na račun tega, da je v celoti zaznati grško tragedijo: značaji vseh vpletenih jih vodijo v propad, in protagonist, ki je milijonom prinašal občutek ali pa vsaj iluzijo sreče, sam te nikakor ni našel …


27.06.2022

Ur. Kristina Kočan: Po toku navzgor

Avtorica recenzije: Katja Šifkovič Bralec: Bernard Stramič


27.06.2022

Tone Peršak: Praznovanje

Avtorica recenzije: Marica Škorjanec Kosterca Bralka: Eva Longyka Marušič


Stran 33 od 97
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov