Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Barbara Korun: Idioritmija

03.01.2022

Avtorica recenzije: Petra Koršič Bereta Maja Moll in Jure Franko.

Koper : KUD AAC Zrakogled in Hyperion, 2021

Po Ostrini miline, 1999, nagrajeni za najboljši prvenec leta, se je Barbara Korun samoizgnala iz varnega sveta. Najprej je skoz ograjo pomolila le glavo, telo je bilo še neosvo(bo)jeno v celoti, nato je čez mrežo, skoz zid, v režo betona spustila pesniški glas, ki je kot voda, ki »zmeraj najde pot«, kakor pravi v šesti zbirki Vmes, 2016. Vmes je Barbara Korun objavila pesniške zbirke Zapiski iz podmizja (2003), Razpoke (2004), Pridem takoj (2011) in Čečíca, motnjena od ljubezni (2014). Če se v Ostrini miline sooča z očetovsko dediščino, med drugim s Tomažem Šalamunom, je vedno izmuzljivi navdih v sedmi zbirki Idioritmija (nominirani za Jenkovo nagrado 2021) v podobi starčka, kakor preberemo v pesmi Moja muza ima skorbut. Gre za eno od mnogih pesmi, ki zlomi naš horizont pričakovanja. Muza krvavi? Ji manjka vitamina C? Skorbút je namreč bolezen, ki jo povzroča pomanjkanje vitamina C in za katero so značilni krvavenje dlesni, slabokrvnost, zmanjšana odpornost proti okužbam. Ne zveni v epidemijski, koronski realnosti, ko se svet in družba preobražata pred našimi očmi, aktualno in živo?

Knjigo uvajata determinirajoča pripisa. Prvi je citat Nama Junea Paika in se glasi: »Vedno sem ta, kdor nisem, in nisem vedno ta, kdor sem.« Drugi citat je iz predavanja Rolanda Barthesa iz leta 1977 z naslovom Kako živeti skupaj. V Idioritmiji, ki je »ustvarjalna oblika sobivanja, kjer vsakdo upošteva in spoštuje tako svoj individualni ritem kot ritem drugega«, Barbara Korun na različne načine razprostira, kako biti s seboj in kako živeti z drugimi. V prvem razdelku z naslovom Idioritmija to stori z zapisom sanj, kjer se zavestna funkcija umakne nezavedni. Kakor sanje prečistijo doživeto, tako nam fantazijske predimenzionirane sanjske podobe razpirajo zapiske kot kratke filme ali videospote, polne asociacij. Spominjajo na velika platna Marka Jakšeta. V drugem razdelku z naslovom Najdenke Barbara Korun zračno razprostira trivrstične pesmi z najdenimi verzi ob samotnem opazovanju narave. Tretji razdelek ima naslov Eholokacija, v četrtem pa je še pesničin avtorski pripis.

V najnovejši zbirki Barbare Korun gre torej za pesniški poskus napotila, kako živeti skupaj drugače, kakor živimo. Osebni ritem se limitira z začetkom ritma drugega in meje nekogaršnjega ritma so meje nekogaršnjega sveta, če prebesedimo Wittgensteinovo tezo. Vendar se Barbara Korun v sedmi knjigi ne ukvarja toliko z mejami med posamezniki, temveč se posveča predvsem odnosu »jaz in svet« ter kalibraciji jaza v odnosu do sveta, da pride do poskusov vzpostavitve ravnotežja in ravnovesja.

Barbara Korun je globoko zarezala v slovensko pesniško polje. Za zbirko Pridem takoj je prejela zlato ptico in Veronikino nagrado, zbirka Vmes je bila nominirana za Veronikino nagrado. Leta 2020 je prejela nagrado mira, ki jo podeljuje ženska sekcija Slovenskega centra PEN. Z delovanjem v živo ter s spremnimi besedili in svojo poezijo že leta nepovrnljivo senzibilizira slovenske bralke za vzpostavitev spolno občutljivega odnosa do sedanjosti in obenem neguje ponovno branje preteklosti ter spodbuja izgrajevanje genealogije ženske pesniške pisave na Slovenskem in po svetu. Najnovejša knjiga Idioritmija je, poleg tega, da je vizualno estetsko oblikovana, delo dua Padalci, Irene Gubanc in Teje Jalovec, vsekakor tudi vsebinsko zanimiva in intrigantna. Razdelki so na videz raznorodni, poglobljeno branje pa nakaže povezave in kompatibilnost. V prvem in tretjem razdelku se na primer večkrat pojavi pes, bodisi kot podoba (pohoditi psa), prispodoba (privezan otrok kot privezan pes) ali kot fraza (strah kot pes). Čeprav ne vidim smisla v razčlenjevanju sanjskih podob in se mi zdi primerno zgolj branje in doživljanje prvega razdelka celostno, z vsemi čutili, je zanimivo, mimogrede, da pes, ki najde mesto tudi v tretjem razdelku, simbolizira zvestobo in budnost, brezpogojno ljubezen in zaščito.

Ko beremo pesmi Barbare Korun, se kdaj pa kdaj zlahka zasačimo ob zlomu pričakovanja. Ravno v zlomu pričakovanja je namreč prostor za poezijo. Če se spomnimo, smo pri Taji Kramberger včasih presenečeni prepoznavali pesniški jezik v nizanju dokumentarističnih drobcev. Pesniški jezik je, čeprav vedno znova inventiran, navsezadnje za pesnika zgolj sredstvo. Po italijanskem filozofu Giorgiu Agambenu mora jezik, če naj priča, odstopiti mesto nejeziku, pokazati mora nezmožnost pričanja. Na koncu zbirke Barbare Korun Vmes smo lahko prebrali: »Razpadli so mi vsi sistemi pravičnosti. Razpadel mi je jezik. Sestavljam ga nazaj.« Zajetna Idioritmija za bralca ni lahek zalogaj. Ponekod je vstop vanjo otežen, drugje ni lahko dešifriranje in doživljanje estetskih doživetij ob branju. Zanimivo je, da v zadnjem času, potem ko so pesniki želeli zbirke brez spremnih besedil in pripisov, vznikajo avtorski pripisi o lastni poeziji. V zadnjem času smo jih opazili vsaj pri Neži Zajc, Viti Žerjal Pavlin in zdaj Barbari Korun. Je mar to znak šibke pesniške kritike na Slovenskem? Avtorica pripiše spremno besedilo, da bi bralcu olajšala vstopanje v njeno novo knjigo. Je namera s tem tudi zamejila ustvarjalno branje v začrtane koordinate?

Čeprav je Idioritmija precej zagonetna knjiga, je bralski in kritiški sprejem dober. Morda pa je smisel v avtorskih razlagalnih pripisih. Sanjski razdelek, naslovljen kakor celotna zbirka, je s slikovitimi nadrealističnimi in grotesknimi podobami ponekod kritičen do pesniške scene in naše družbene realnosti, a ne opozarja tako neizprosno na zlo v svetu, kakor smo brali v prejšnji zbirki Vmes. Barbara Korun je v njej opozarjala: »pod povrhnjico normalnega / je nekaj zelo zelo narobe, / pričakovanje, da bo počilo, / planilo, nenadoma, / ko bom najmanj pričakovala«. Najmočnejši pa je prvi razdelek tam, kamor v sanje vstopijo jezikovne, besedne prvine. Fantazijske podobe iz sanj, napisane ponoči med letoma 2008 in 2018, med spanjem oziroma tik po prehodu v budno stanje, so obsežen zalogaj in zato bi bil prvi razdelek lahko kar samostojna knjiga. Drugi razdelek Najdenke so kratke, trivrstične pesmi, v katere je ujet fotografski trenutek iz narave, in se bližajo bodisi haikujevski izkušnji bodisi iskricam oziroma domislicam. Tretji razdelek, naslovljen s strokovnim terminom Eholokacija, ki pomeni določanje prostorskega nahajanja na podlagi zvoka, odmeva, prinaša pesmi, katerih slog je dobro znan podpis Barbare Korun. Pesmi nadaljujejo zgodbo iz zbirke Vmes, ki udejanja verze »poezija ne zadostuje. / A prav ona je vir luči, / ki zmore zlo napraviti vidno« in v kateri izstopata pesmi Medeja in Hannah Arendt, vendar je v tretjem razdelku Idioritmije zgodba zasukana. V kritiki Iz družbene stihije po poti k sebi in naravi sem ugotavljala, da je govorkino stanje emocionalno nabito do »otrple sovražnosti do same sebe in s tem do sveta«, Idioritmija pa je prostor kalibracije, iskanja ravnovesja in ravnotežja.

Že z izpostavljenimi jezikovnimi prvinami zapiski dobijo estetski pridih in jih lažje doumemo kot pesem, kakor na primer podoba iz sanj na 30. strani, kjer se pesnica poigra z nemško besedo sauer v pomenu trpko, grenko. Ali domiselna trivrstičnica drugega razdelka na 43. strani: »najtežje je ravno prav / prav je ravno najtežje / ravno prav je najtežje«. Pesmi, v katere se vtihotapijo filozofski premisleki, so večinoma boljše, zanimivejše. Tako na primer na 63. strani pesem Jaz in svet ali verzi na 48. strani »zdaj sem (tu) / hipna točka / ravnovesja«. Rdeča nit zbirke je ravno kalibracija. Ravnotežje in ravnovesje po kalibraciji v svetu s svetom.

Naj sklenem: Raziskovanje in tveganje sta v poeziji Barbare Korun pogumni. Najbrž gre za nenehno preverjanje resnice tega trenutka. Na 68. strani tako preberemo: »če obstaja je ne najdem / resnice / izgubljena med pozabo in / izmišljijo«. Ne vem, zakaj sem se med premišljevanjem ob Idioritmiji spomnila na pesničine besede v prvi številki revije Apokalipsa leta 2014. V uvodniku z naslovom O požledu in ljubezni je namreč pojasnila: »Zdajle imam namen izreči resnico tega mojega trenutka bivanja. Tako je zmeraj, kadar se pripravljam k pisanju. Ne vem vnaprej, kaj bi bila, in z izkušnjo vem, da mi gotovo ne bo uspelo. Ampak vseeno – ne morem drugače kot poskusiti, z vsem zavedanjem, nebogljenostjo in dvomi.« In pisanje je primerjala z vnukovo zbranostjo med igro: »Kakšna tiha tiha silna zbranost, ko vodo izliva iz kozarca in gleda, kako teče v curku. Popolnoma je z njo, v njej, jazvoda. […] Vse je v popolnem, nepremičnem ravnovesju, polno radosti, ki nima vzroka, ki ne potrebuje ničesar drugega kot to, da je.« Torej je namen pesmi izreči resnico pesničinega trenutka bivanja in obenem izgubiti fokus nase. To dobro udejanja razdelek Najdenke na 78. strani: »poezija mi bo naravnala kosti / razvezala vozličke v hrbtenici / naoljila sklepe napela mišice / da me bo potem toliko laže / toliko bolj prepričljivo izničila«.


Ocene

1975 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Barbara Korun: Idioritmija

03.01.2022

Avtorica recenzije: Petra Koršič Bereta Maja Moll in Jure Franko.

Koper : KUD AAC Zrakogled in Hyperion, 2021

Po Ostrini miline, 1999, nagrajeni za najboljši prvenec leta, se je Barbara Korun samoizgnala iz varnega sveta. Najprej je skoz ograjo pomolila le glavo, telo je bilo še neosvo(bo)jeno v celoti, nato je čez mrežo, skoz zid, v režo betona spustila pesniški glas, ki je kot voda, ki »zmeraj najde pot«, kakor pravi v šesti zbirki Vmes, 2016. Vmes je Barbara Korun objavila pesniške zbirke Zapiski iz podmizja (2003), Razpoke (2004), Pridem takoj (2011) in Čečíca, motnjena od ljubezni (2014). Če se v Ostrini miline sooča z očetovsko dediščino, med drugim s Tomažem Šalamunom, je vedno izmuzljivi navdih v sedmi zbirki Idioritmija (nominirani za Jenkovo nagrado 2021) v podobi starčka, kakor preberemo v pesmi Moja muza ima skorbut. Gre za eno od mnogih pesmi, ki zlomi naš horizont pričakovanja. Muza krvavi? Ji manjka vitamina C? Skorbút je namreč bolezen, ki jo povzroča pomanjkanje vitamina C in za katero so značilni krvavenje dlesni, slabokrvnost, zmanjšana odpornost proti okužbam. Ne zveni v epidemijski, koronski realnosti, ko se svet in družba preobražata pred našimi očmi, aktualno in živo?

Knjigo uvajata determinirajoča pripisa. Prvi je citat Nama Junea Paika in se glasi: »Vedno sem ta, kdor nisem, in nisem vedno ta, kdor sem.« Drugi citat je iz predavanja Rolanda Barthesa iz leta 1977 z naslovom Kako živeti skupaj. V Idioritmiji, ki je »ustvarjalna oblika sobivanja, kjer vsakdo upošteva in spoštuje tako svoj individualni ritem kot ritem drugega«, Barbara Korun na različne načine razprostira, kako biti s seboj in kako živeti z drugimi. V prvem razdelku z naslovom Idioritmija to stori z zapisom sanj, kjer se zavestna funkcija umakne nezavedni. Kakor sanje prečistijo doživeto, tako nam fantazijske predimenzionirane sanjske podobe razpirajo zapiske kot kratke filme ali videospote, polne asociacij. Spominjajo na velika platna Marka Jakšeta. V drugem razdelku z naslovom Najdenke Barbara Korun zračno razprostira trivrstične pesmi z najdenimi verzi ob samotnem opazovanju narave. Tretji razdelek ima naslov Eholokacija, v četrtem pa je še pesničin avtorski pripis.

V najnovejši zbirki Barbare Korun gre torej za pesniški poskus napotila, kako živeti skupaj drugače, kakor živimo. Osebni ritem se limitira z začetkom ritma drugega in meje nekogaršnjega ritma so meje nekogaršnjega sveta, če prebesedimo Wittgensteinovo tezo. Vendar se Barbara Korun v sedmi knjigi ne ukvarja toliko z mejami med posamezniki, temveč se posveča predvsem odnosu »jaz in svet« ter kalibraciji jaza v odnosu do sveta, da pride do poskusov vzpostavitve ravnotežja in ravnovesja.

Barbara Korun je globoko zarezala v slovensko pesniško polje. Za zbirko Pridem takoj je prejela zlato ptico in Veronikino nagrado, zbirka Vmes je bila nominirana za Veronikino nagrado. Leta 2020 je prejela nagrado mira, ki jo podeljuje ženska sekcija Slovenskega centra PEN. Z delovanjem v živo ter s spremnimi besedili in svojo poezijo že leta nepovrnljivo senzibilizira slovenske bralke za vzpostavitev spolno občutljivega odnosa do sedanjosti in obenem neguje ponovno branje preteklosti ter spodbuja izgrajevanje genealogije ženske pesniške pisave na Slovenskem in po svetu. Najnovejša knjiga Idioritmija je, poleg tega, da je vizualno estetsko oblikovana, delo dua Padalci, Irene Gubanc in Teje Jalovec, vsekakor tudi vsebinsko zanimiva in intrigantna. Razdelki so na videz raznorodni, poglobljeno branje pa nakaže povezave in kompatibilnost. V prvem in tretjem razdelku se na primer večkrat pojavi pes, bodisi kot podoba (pohoditi psa), prispodoba (privezan otrok kot privezan pes) ali kot fraza (strah kot pes). Čeprav ne vidim smisla v razčlenjevanju sanjskih podob in se mi zdi primerno zgolj branje in doživljanje prvega razdelka celostno, z vsemi čutili, je zanimivo, mimogrede, da pes, ki najde mesto tudi v tretjem razdelku, simbolizira zvestobo in budnost, brezpogojno ljubezen in zaščito.

Ko beremo pesmi Barbare Korun, se kdaj pa kdaj zlahka zasačimo ob zlomu pričakovanja. Ravno v zlomu pričakovanja je namreč prostor za poezijo. Če se spomnimo, smo pri Taji Kramberger včasih presenečeni prepoznavali pesniški jezik v nizanju dokumentarističnih drobcev. Pesniški jezik je, čeprav vedno znova inventiran, navsezadnje za pesnika zgolj sredstvo. Po italijanskem filozofu Giorgiu Agambenu mora jezik, če naj priča, odstopiti mesto nejeziku, pokazati mora nezmožnost pričanja. Na koncu zbirke Barbare Korun Vmes smo lahko prebrali: »Razpadli so mi vsi sistemi pravičnosti. Razpadel mi je jezik. Sestavljam ga nazaj.« Zajetna Idioritmija za bralca ni lahek zalogaj. Ponekod je vstop vanjo otežen, drugje ni lahko dešifriranje in doživljanje estetskih doživetij ob branju. Zanimivo je, da v zadnjem času, potem ko so pesniki želeli zbirke brez spremnih besedil in pripisov, vznikajo avtorski pripisi o lastni poeziji. V zadnjem času smo jih opazili vsaj pri Neži Zajc, Viti Žerjal Pavlin in zdaj Barbari Korun. Je mar to znak šibke pesniške kritike na Slovenskem? Avtorica pripiše spremno besedilo, da bi bralcu olajšala vstopanje v njeno novo knjigo. Je namera s tem tudi zamejila ustvarjalno branje v začrtane koordinate?

Čeprav je Idioritmija precej zagonetna knjiga, je bralski in kritiški sprejem dober. Morda pa je smisel v avtorskih razlagalnih pripisih. Sanjski razdelek, naslovljen kakor celotna zbirka, je s slikovitimi nadrealističnimi in grotesknimi podobami ponekod kritičen do pesniške scene in naše družbene realnosti, a ne opozarja tako neizprosno na zlo v svetu, kakor smo brali v prejšnji zbirki Vmes. Barbara Korun je v njej opozarjala: »pod povrhnjico normalnega / je nekaj zelo zelo narobe, / pričakovanje, da bo počilo, / planilo, nenadoma, / ko bom najmanj pričakovala«. Najmočnejši pa je prvi razdelek tam, kamor v sanje vstopijo jezikovne, besedne prvine. Fantazijske podobe iz sanj, napisane ponoči med letoma 2008 in 2018, med spanjem oziroma tik po prehodu v budno stanje, so obsežen zalogaj in zato bi bil prvi razdelek lahko kar samostojna knjiga. Drugi razdelek Najdenke so kratke, trivrstične pesmi, v katere je ujet fotografski trenutek iz narave, in se bližajo bodisi haikujevski izkušnji bodisi iskricam oziroma domislicam. Tretji razdelek, naslovljen s strokovnim terminom Eholokacija, ki pomeni določanje prostorskega nahajanja na podlagi zvoka, odmeva, prinaša pesmi, katerih slog je dobro znan podpis Barbare Korun. Pesmi nadaljujejo zgodbo iz zbirke Vmes, ki udejanja verze »poezija ne zadostuje. / A prav ona je vir luči, / ki zmore zlo napraviti vidno« in v kateri izstopata pesmi Medeja in Hannah Arendt, vendar je v tretjem razdelku Idioritmije zgodba zasukana. V kritiki Iz družbene stihije po poti k sebi in naravi sem ugotavljala, da je govorkino stanje emocionalno nabito do »otrple sovražnosti do same sebe in s tem do sveta«, Idioritmija pa je prostor kalibracije, iskanja ravnovesja in ravnotežja.

Že z izpostavljenimi jezikovnimi prvinami zapiski dobijo estetski pridih in jih lažje doumemo kot pesem, kakor na primer podoba iz sanj na 30. strani, kjer se pesnica poigra z nemško besedo sauer v pomenu trpko, grenko. Ali domiselna trivrstičnica drugega razdelka na 43. strani: »najtežje je ravno prav / prav je ravno najtežje / ravno prav je najtežje«. Pesmi, v katere se vtihotapijo filozofski premisleki, so večinoma boljše, zanimivejše. Tako na primer na 63. strani pesem Jaz in svet ali verzi na 48. strani »zdaj sem (tu) / hipna točka / ravnovesja«. Rdeča nit zbirke je ravno kalibracija. Ravnotežje in ravnovesje po kalibraciji v svetu s svetom.

Naj sklenem: Raziskovanje in tveganje sta v poeziji Barbare Korun pogumni. Najbrž gre za nenehno preverjanje resnice tega trenutka. Na 68. strani tako preberemo: »če obstaja je ne najdem / resnice / izgubljena med pozabo in / izmišljijo«. Ne vem, zakaj sem se med premišljevanjem ob Idioritmiji spomnila na pesničine besede v prvi številki revije Apokalipsa leta 2014. V uvodniku z naslovom O požledu in ljubezni je namreč pojasnila: »Zdajle imam namen izreči resnico tega mojega trenutka bivanja. Tako je zmeraj, kadar se pripravljam k pisanju. Ne vem vnaprej, kaj bi bila, in z izkušnjo vem, da mi gotovo ne bo uspelo. Ampak vseeno – ne morem drugače kot poskusiti, z vsem zavedanjem, nebogljenostjo in dvomi.« In pisanje je primerjala z vnukovo zbranostjo med igro: »Kakšna tiha tiha silna zbranost, ko vodo izliva iz kozarca in gleda, kako teče v curku. Popolnoma je z njo, v njej, jazvoda. […] Vse je v popolnem, nepremičnem ravnovesju, polno radosti, ki nima vzroka, ki ne potrebuje ničesar drugega kot to, da je.« Torej je namen pesmi izreči resnico pesničinega trenutka bivanja in obenem izgubiti fokus nase. To dobro udejanja razdelek Najdenke na 78. strani: »poezija mi bo naravnala kosti / razvezala vozličke v hrbtenici / naoljila sklepe napela mišice / da me bo potem toliko laže / toliko bolj prepričljivo izničila«.


25.04.2022

Chimamanda Ngozi Adichie: Zapiski o žalovanju

Avtorica recenzije: Petra Meterc Bralka: Eva Longyka Marušič


25.04.2022

Alenka Kepic Mohar: Nevidna moč knjig

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bralec: Jure Franko


25.04.2022

En Knap Group: Hidra

Na odru ljubljanskih Španskih borcev je luč sveta ugledala plesna predstava Hidra, ki sta jo za plesno skupino En Knap Group zasnovala režiser Sebastijan Horvat in dramaturg Milan Ramšak Markovič. Gre za sklepni del trilogije Cement, ki navdih črpa iz istoimenskega besedila Heinerja Müllerja, središče pa – po besedah Sebastijana Horvata – tvori več med seboj povezanih tem, kot so: odnos med intimnimi in družbenimi razmerji, ljubeznijo in revolucijo, nedokončan proces emancipacije, politika spomina.


22.04.2022

Igor Harb: Severnjak

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


22.04.2022

Gaja Pöschl: Vesolje med nami

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


21.04.2022

TV-mreža

Napoved: Sinoči je bila premiera v Slovenskem mladinskem gledališču. V spodnji dvorani je ansambel z gosti uprizoril igro TV-mreža v režiji Matjaža Pograjca. Po filmskem scenariju Paddyja Chayefskega je TV-mrežo za oder priredil Lee Hall. Prevedel jo je Arko. Dramaturginja predstave je bila Urška Brodar. V predstavi se gledališka igra dopolnjuje s posnetki, projiciranimi v živo, in videi na ekranih. Na predstavi je bila Tadeja Krečič: TV-mreža Za oder priredil Lee Hall. Po filmu Paddyja Chayefskega. Režija: Matjaž Pograjc Prevod: Arko Premiera: 20. 4. 2022 ZASEDBA: Matija Vastl: Howard Beale, televizijski voditelj Ivan Peternelj: Harry Hunter, producent Matej Recer: Max Schumacher, vodja informativnega programa Robert Prebil: Frank Hackett, član upravnega odbora Janja Majzelj: Louise, Maxova žena Željko Hrs: Ed Ruddy, predsednik upravnega odbora Katarina Stegnar: Diana Christiensen, vodja produkcije programa Klara Kastelec: Tajnica režije Uroš Maček: Nelson Chaney, član upravnega odbora Maruša Oblak: Gospod Jensen, direktor UBS Mitja Lovše: režiser Liam Hlede: asistent studia Liam Hlede, Klara Kastelec, Mitja Lovše, Ivan Peternelj: animatorji Nathalie Horvat: maskerka Žana Štruc: garderoberka Sven Horvat (kamera 2), Vid Uršič/Tadej Čaušević (kamera 1), Jaka Žilavec (kamera 3): snemalci Dare Kragelj: prodajalec hot doga USTVARJALCI: Vodenje kamer v živo: Matjaž Pograjc/Tomo Brejc Režija videa: Tomo Brejc Oblikovanje in programiranje videa: Luka Dekleva Dramaturgija: Urška Brodar Lektorica: Mateja Dermelj Kostumografija: Neli Štrukelj Oblikovanje prostora: Greta Godnič Glasba: Tibor Mihelič Syed Koreografija: Branko Potočan Oblikovanje svetlobe: Andrej Petrovčič Oblikovanje zvoka: Jure Vlahovič Oblikovanje maske: Tina Prpar Asistent režije: Mitja Lovše Asistentka kostumografije: Estera Lovrec Asistent oblikovanja prostora: Sandi Mikluž Asistentka oblikovanja maske: Marta Šporin Vodja predstave: Liam Hlede Na posnetkih: Jack Snowden, poročevalec – Boris Kos Pripadnik Vojske ekumenske osvoboditve – Vito Weis Predsednik Ford – Dario Varga Ljudje na oknih – Mlado Mladinsko (Matic Eržen, Mira Giovanna Gabriel, Leon Kokošar, Nace Korošec, Mija Kramar, Tia Krhlanko, Hana Kunšič, Voranc Mandić, Aja Markovič, Jan Martinčič, Iza Napotnik, Jon Napotnik, Kaja Petrovič, Rosa Romih, Katka Slosar, Indija Stropnik, Jure Šimonka, Ronja Martina Usenik, Aiko Zakrajšek, Luka Žerdin)


18.04.2022

Valentin Brun: Pogozdovanje

Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bralca: Jasna Rodošek in Renato Horvat


18.04.2022

Paul Tyson: Vrnitev k resničnosti

Avtorica recenzije: Marjan Kovačevič Beltram Bralec: Renato Horvat


18.04.2022

Charles Dickens: Naš skupni prijatelj

Avtorica recenzije: Marica Škorjanec Kosterca Bralca: Jasna Rodošek in Renato Horvat


18.04.2022

Fernando Pessoa: Sporočilo

Avtor recenzije: Peter Semolič Bralec: Renato Horvat


15.04.2022

Tijana Grumić: 52 Hertzov

SNG Nova Gorica / premiera: 13. april 2022 Režija: Mojca Madon Prevajalka: Dijana Matković Avtor priredbe in dramaturg: Jaka Smerkolj Simoneti Lektorica: Anja Pišot Scenografinja: Urša Vidic Kostumograf: Andrej Vrhovnik Oblikovalca klovnovskih prizorov: Ravil Sultanov, Natalia Sultanova Avtor glasbe: Luka Ipavec Oblikovalec svetlobe: Andrej Hajdinjak Nastopajo: Ivana Percan Kodarin k. g., Žiga Udir, Marjuta Slamič, Peter Harl, Matija Rupel, Ana Facchini Na malem odru Slovenskega narodnega gledališča Nova Gorica so sinoči premierno izvedli predstavo 52 hertzov. Gre za uprizoritev dramskega besedila Najbolj osamljeni kit na svetu srbske dramatičarke Tijane Grumić v režiji Mojce Madone, ki odpira široko tematsko polje od tragične izgube, osamljenosti in ljubezni. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: SNG Nova Gorica/Peter Uhan


14.04.2022

Tijana Grumić: 52 hertzov

Na malem odru Slovenskega narodnega gledališča Nova Gorica so sinoči premierno izvedli predstavo 52 hertzov. Gre za uprizoritev dramskega besedila Najbolj osamljeni kit na svetu srbske dramatičarke Tijane Grumić v režiji Mojce Madon, ki odpira široko tematsko polje od tragične izgube, osamljenosti in ljubezni. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar.


14.04.2022

Pomlad bo rodovitna - Mariborski umetniki z baletoma Svatba in Posvetitev pomladi znova navdušili

Pretekli petek je SNG Maribor s predstavo Svatba in Posvetitev pomladi navdušil domače občinstvo, ki je umetnike nagradilo s stoječimi ovacijami. Po tridesetih letih uspešnega delovanja na slovenski baletni sceni in številnih mednarodnih uspehih koreograf in umetniški vodja mariborskega baleta Edward Clug znova dokazuje, da je v vrhunski ustvarjalni kondiciji. S svojo značilno, zelo zgovorno gibalno govorico in izbiro močnih, simbolnih vsebin, ki izvirajo iz ruske folklore, je občinstvu ponudil čustveno prepričljivo in vsebinsko pomenljivo baletno predstavo. V izvedbo je vključil tudi zbor s solisti orkestra SNG Maribor, ki je baletno suito Pomladno obredje pod vodstvom Simona Krečiča izvedel premierno.


13.04.2022

Mateja Rebolj, Magdalena Reiter: Preludiji in fuge

Stara mestna elektrarna / premiera: 11. april 2022 Koreografija in ples: Mateja Rebolj, Magdalena Reiter Glasba: Johann Sebastian Bach Dramaturgija: Pia Brezavšček Glasbena analiza: Sašo Vollmaier Lučno oblikovanje: Mojca Sarjaš Produkcija: Zavod Mirabelka Partner: Zavod Bunker, Zavod Maska V Stari mestni elektrarni so sinoči premierno izvedli predstavo Preludiji in fuge. Koreografinji in plesalki Mateja Rebolj in Magdalena Reiter sta pred polno dvorano nastopili s performativno in plesno izraznostjo, ki so jo čustveno in ambientalno dialoško podprle tudi kompozicije preludijev in fug Johanna Sebastiana Bacha. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: Darja Štravs Tisu


12.04.2022

Mateja Rebolj, Magdalena Reiter: Preludiji in fuge

V Stari mestni elektrarni so sinoči premierno izvedli predstavo Preludiji in fuge. Koreografinji in plesalki Mateja Rebolj in Magdalena Reiter sta pred polno dvorano nastopili s performativno in plesno izraznostjo, ki so jo čustveno in ambientalno dialoško podprle tudi kompozicije preludijev in fug Johanna Sebastiana Bacha. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar.


11.04.2022

Davorin Lenko: Triger

Avtorica recenzije: Ana Hancock Bere Barbara Zupan.


11.04.2022

Dmitrij Gluhovski: Tekst

Avtor recenzije: Matej Bogataj Bere Jure Franko.


11.04.2022

Mieko Kawakami: Vsa moja poletja

Avtorica recenzije: Ana Lorger Bere Barbara Zupan.


08.04.2022

Nitram

Pred skoraj natanko šestindvajsetimi leti, točneje 28. aprila leta 1996, se je na skrajnem robu Tasmanije, v zgodovinskem mestu nekdanjih kazenskih kolonij Port Arthur, osemindvajsetletni Martin Bryant z avtom odpeljal do živahnega letovišča, spil kavo – in začel svoj strelski pohod. Ubil je petintrideset in ranil triindvajset ljudi ter se s krvavimi črkami za vedno zapisal v avstralsko zgodovino in zavest. Film Nitram – kar je Martin brano nazaj –, s pretresljivo hladnokrvnostjo ter skorajda dokumentarno, čeprav gre za igrani film, ki le temelji na resničnih dogodkih, raziskuje družbene in življenjske okoliščine, ki so osamljenega, nesrečnega, jeznega ter nekoliko podpovprečno inteligentnega fanta oblikovale v smrtonosnega strelca. »Kaj naredi množičnega morilca?«, se sprašuje režiser Justin Kurzel, znan po svojem neizprosnem, pogosto temačnem avtorskem izrazu, s katerim želi gledalca premakniti iz cone udobja, ter sebi in svetu odgovarja: nič ali pa vse. S tem, ko je storilca prikazal kot konkretno in kompleksno osebo, ki sicer ne premore empatije in je kljub požrtvovalnemu trudu ljubečih staršev potisnjen na sam družbeni rob, a je še vseeno dokaj običajen mlad moški, njegovi zločini namreč postanejo le še bolj grozljivi, bolj otipljivi, še hujši in še težje razložljivi. Če bi bil Nitram, ki ga izvrstno odigra s cannsko nagrado ovenčani Caleb Landry Jones, prikazan zgolj kot enoplasten negativni lik, ne pa kot sicer nekoliko pogojno rečeno 'eden izmed nas', bi strahote, ki jih je nazadnje povzročil, zasekale mnogo manj boleče. Čeprav film Nitram v Avstraliji nikakor ni bil dobro sprejet, saj neposredno in neizprosno drega v še zmeraj odprte rane kolektivne zavesti, o njegovi nujnosti pričajo ne le nagrade in vabila na številne festivale – ogledali smo si ga lahko tudi na zadnjem Liffu –, ampak predvsem odzivi gledalcev. Skorajda vsi film označujejo kot izrazito mučen, zahteven in težek, a mu hkrati priznavajo izredno očiščevalno, lahko bi rekli kar katarzično moč in to tako v boju za strožji nadzor nad posedovanjem strelnega orožja, kakor tudi na povsem intimni, globoko človeški ravni.


08.04.2022

Atlas ptic

Ostareli patriarh Ivo, direktor in lastnik družinskega podjetja Rona, v katerem sta zaposlena tudi sinova, ugotovi, da so z računov skrivnostno odtekala sredstva. Vse sledi vodijo do poslovne tajnice Marie, ki je odšla na dopust za nedoločen čas in s katero je imel Ivo skrivno razmerje, kot očitno še s številnimi drugimi ženskami, ki jih sinova po očetovem blagem infarktu najdeta v njegovem telefonu. A kot kaže, je bila zavedena tudi Marie: denar je pošiljala svojemu virtualnemu ljubimcu v upanju na skupno prihodnost. Kdo pa v resnici vleče niti? Atlas ptic, novi celovečerni film na Češkem živečega in delujočega slovenskega režiserja Olma Omerzuja, je bolj intimna družinska drama, po kakršnih avtor v mednarodni filmski srenji že slovi, kot poslovna kriminalka. Scenarij prepleta vrsto aktualnih in prepoznavnih motivov, od vojne v Afganistanu, razpok v poslovni uspešnosti, krhki meji med uspehom in propadom do spletnih prevar. Precej spominja na katero izmed epizod briljantne serije Nasledstvo, ki je pravzaprav sodobna, kapitalistična različica Kralja Leara. Skratka, nekaj precej arhetipskega, hkrati pa se celovečernega filma drži tudi »televizijska avra«. Drami ne manjka duhovitosti in ironije, z nenehnimi preobrati pa ji uspeva fino vzdrževati gledalsko pozornost. Osredinjamo se na premožno meščansko družino s tremi potomci, ob sinovih je tu še nadarjena hčerka, ki je podjetje domnevno ne zanima, pri tem se iz prizora v prizor razkrivajo morebitni motivi vseh v krizo vpletenih posameznikov. Soscenarist Atlasa ptic je bil Petr Pýcha, s katerim sta z Omerzujem sodelovala že pri simpatičnem filmu ceste Zimske muhe; v novem celovečernem filmu pa avtorja ves čas spretno hodita po meji med resnico in zablodami, samoprevarami in iluzijami. Realistično vodena osnovna pripovedna nit je prepletena s prispodobami. Ptice so biološki ostanki dinozavrov; je morda tak dinozaver Ivo, čvrsti pater familias, ki se nenadoma več ne znajde? Simpatičen družbeni komentar je zbor ptic, ki ob v resnici tragičnem dogajanju čivka fraze iz katalogov in novinarskih člankov – to je nekako to, kulturna dediščina naše generacije. Ptice so tudi simbol svobode, »Svoboden kot ptica«, »S pticami si delimo nebo«, če naj še sam uporabim znamenita reklamna gesla. A kako svobodni so v resnici prikazani liki, in koliko smo mi sami? Celovečerni film pomeni jedek, odmaknjen komentar te zablode, pa tudi  ustvarjanja spomenika iz svoje lastne kariere ter običajne hipokrizije osebnosti, ki prisegajo na družino in tradicijo. Zanimivo je tudi to, da glasu številnih zaposlenih v podjetju, ki hitro tone, tukaj sploh ni. Ali pa ga predstavlja izkoriščena Marie, ki se je tudi sama namensko in naklepno okoristila, ko se ji je ponudila priložnost? Kakor koli, Omerzu opazuje svoje like kot ptice v kletki. Prispodoba, ki jo je vizualno najznameniteje uporabil Melville na začetku svojega Bledoličnega ubijalca, samurajskega ujetnika usode.


Stran 39 od 99
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov