Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Sto triindvajset let. Toliko časa je bil v veljavi Odlok, na podlagi katerega so oblasti v Nemčiji preganjale in zapirale homoseksualce zgolj in samo zato, ker so bili istospolno usmerjeni.
Sto triindvajset let. Toliko časa je bil v veljavi Odlok, na podlagi katerega so oblasti v Nemčiji preganjale in zapirale homoseksualce zgolj in samo zato, ker so bili istospolno usmerjeni. Politični režimi so se menjali, od cesarstva prek nacističnega režima in vse do demokratične republike, medtem ko je bil 175. člen kazenskega zakonika deloma omiljen leta 1969, dokončno pa odpravljen šele nekaj let po nemški združitvi. Samo od konca druge svetovne vojne, ki jo je večina homoseksualnih moških iz istega razloga tako in tako preživela v koncentracijskih taboriščih, je v nemških zaporih končalo okoli 50.000 mož.
Ta zgodovinski okvir je za popolno razumevanje drugega celovečernega filma avstrijskega režiserja in scenarista Sebastiana Meiseja Velika svoboda sicer dobrodošel in pomaga osvetliti še nekatere očem malo bolj prikrite elemente filma, a bistvena je vsekakor človeška plat zgodbe. Hans (igra ga izjemni Franz Rogowski) je vsega vajeni homoseksualec, ki ga zaradi njegove spolne usmerjenosti že vse njegovo življenje tlačijo za rešetke, kjer se posledično boljše znajde kot v življenju na prostosti, Viktor (Georg Friedrich) pa na dolgo ječo obsojeni morilec, absolutno heteroseksualno usmerjen in s skrbno zgrajenim zaporniškim ugledom, ki ga mora branit za vsako ceno. Dva moška, tako različna, a v želji po bližini in ljubezni tako zelo podobna, ki se po naključju znajdeta v isti celici …
Zgodba, ki se ne odvija povsem linearno, ampak spretno prehaja med različnimi Hansovimi zaporniškimi obdobji, je po svoje predvidljiva, ampak dramaturško tako spretno izpeljana, da na koncu gledalca vseeno osupne in celo gane. Ustvarjalci, pri čemer je treba še posebej omeniti direktorico fotografije Crystel Fournier, so do potankosti ujeli tako minevanje časa kot različno občutenje omejenosti zaporniških celic glede na počutje glavnega lika, pogumno in nazorno so se lotili tudi vseh neprijetnih in celo okrutnih trenutkov arestantskega življenja kot sta pretep ali kazen v samici, pa vendarle jim je uspelo ustvariti čudovito ljubezensko zgodbo, ki da pojmu svobode povsem nov pomen. Film Velika svoboda je namreč točno to – izjemna pripoved o upornem vztrajanju pri svoji nravi, ki kljub nesmiselni družbeni in birokratski krutosti nazadnje najde odrešitev v najbolj čisti ljubezenski osvobojenosti. Svoboda je stvar interpretacije.
Sto triindvajset let. Toliko časa je bil v veljavi Odlok, na podlagi katerega so oblasti v Nemčiji preganjale in zapirale homoseksualce zgolj in samo zato, ker so bili istospolno usmerjeni.
Sto triindvajset let. Toliko časa je bil v veljavi Odlok, na podlagi katerega so oblasti v Nemčiji preganjale in zapirale homoseksualce zgolj in samo zato, ker so bili istospolno usmerjeni. Politični režimi so se menjali, od cesarstva prek nacističnega režima in vse do demokratične republike, medtem ko je bil 175. člen kazenskega zakonika deloma omiljen leta 1969, dokončno pa odpravljen šele nekaj let po nemški združitvi. Samo od konca druge svetovne vojne, ki jo je večina homoseksualnih moških iz istega razloga tako in tako preživela v koncentracijskih taboriščih, je v nemških zaporih končalo okoli 50.000 mož.
Ta zgodovinski okvir je za popolno razumevanje drugega celovečernega filma avstrijskega režiserja in scenarista Sebastiana Meiseja Velika svoboda sicer dobrodošel in pomaga osvetliti še nekatere očem malo bolj prikrite elemente filma, a bistvena je vsekakor človeška plat zgodbe. Hans (igra ga izjemni Franz Rogowski) je vsega vajeni homoseksualec, ki ga zaradi njegove spolne usmerjenosti že vse njegovo življenje tlačijo za rešetke, kjer se posledično boljše znajde kot v življenju na prostosti, Viktor (Georg Friedrich) pa na dolgo ječo obsojeni morilec, absolutno heteroseksualno usmerjen in s skrbno zgrajenim zaporniškim ugledom, ki ga mora branit za vsako ceno. Dva moška, tako različna, a v želji po bližini in ljubezni tako zelo podobna, ki se po naključju znajdeta v isti celici …
Zgodba, ki se ne odvija povsem linearno, ampak spretno prehaja med različnimi Hansovimi zaporniškimi obdobji, je po svoje predvidljiva, ampak dramaturško tako spretno izpeljana, da na koncu gledalca vseeno osupne in celo gane. Ustvarjalci, pri čemer je treba še posebej omeniti direktorico fotografije Crystel Fournier, so do potankosti ujeli tako minevanje časa kot različno občutenje omejenosti zaporniških celic glede na počutje glavnega lika, pogumno in nazorno so se lotili tudi vseh neprijetnih in celo okrutnih trenutkov arestantskega življenja kot sta pretep ali kazen v samici, pa vendarle jim je uspelo ustvariti čudovito ljubezensko zgodbo, ki da pojmu svobode povsem nov pomen. Film Velika svoboda je namreč točno to – izjemna pripoved o upornem vztrajanju pri svoji nravi, ki kljub nesmiselni družbeni in birokratski krutosti nazadnje najde odrešitev v najbolj čisti ljubezenski osvobojenosti. Svoboda je stvar interpretacije.
Drama Hlapci, Ivana Cankarja, je v interpretaciji poljske režiserke Maje Kleczewske premierno zaživela v Slovenskem mladinskem gledališču. Uprizoritev v Festivalni dvorani si je ogledala Petra Tanko. na fotografiji: Janja Majzelj kot Lojzka, učiteljica, Daša Doberšek kot Komar, učitelj in Pisek, pijanec in Dragana Alfirević kot Anka, županova hči, foto: Asiana Jurca Avci
Emanat, Matija Ferlin / premiera 29. 06. 2021 Režija, koreografija, izvedba: Matija Ferlin Dramaturgija: Goran Ferčec Besedilo: Goran Ferčec, Matija Ferlin Glasba uporabljena v predstavi: Johann Sebastian Bach, Pasijon po Mateju, BWV 244, izvedba: Philippe Herreweghe / Collegium Vocale Gent, z dovoljenjem Harmonia Mundi / [PIAS] Scenografija: Mauricio Ferlin Oblikovanje zvoka: Luka Prinčič Oblikovanje luči, vodja tehnike: Saša Fistrić Kostumografija: Desa Janković, Matija Ferlin Asistentka režije: Rajna Racz Vodja produkcije: Maja Delak Asistentka produkcije: Sabrina Železnik Izvršna produkcija: Silvija Stipanov Vizualna podoba: Tina Ivezić, Christophe Chemin, Ana Buljan Prevodi: Danijela Bilić Rojnić, Ana Uglešić, Katja Kosi, Maša Dabić Prevodi libreta Matejevega pasijona: angleški in francoski prevod je uporabljen z dovoljenjem Harmonia Mundi; hrvaški prevod je povzet po Nedeljskih berilih, ki jih je objavila Kršćanska sadašnjost (Krščanska sedanjost, Zagreb, 1971) ali povzet po neposrednem prevodu iz nemščine Alojzije Domislović iz Čazmansko-varaždinskega pevskega zbora (Varaždin, 1989); slovenski prevod je del arhiva Slovenske filharmonije. Produkcija: Emanat, Matija Ferlin Koprodukcija: Wiener Festwochen, CND Centre national de la danse, Istarsko narodno kazalište – Gradsko kazalište Pula Partnerji: Mediteranski plesni centar Svetvinčenat, Bunker / Stara mestna Elektrarna – Elektro Ljubljana S podporo: Zagrebačko kazalište mladih Finančna podpora: Ministrstvo za kulturo RS, Mestna občina Ljubljana, Grad Pula, Grad Zagreb Čeprav bi predstavo Sad sam Matthäus lahko označili kot uprizoritev za enega performerja in glasbeni posnetek, gre pravzaprav za veliko mednarodno koprodukcijo, ki v vseh pogledih presega produkcijske in umetniške ambicije solo projekta, odrski preplet Bachovega slavnega oratorija in drobcev družinske zgodovine pa tvori močno in ne le gledališko izkušnjo. Predstavo si je v Stari mestni elektrarni ogledal Rok Bozovičar. Foto Jelena Janković
Slovensko mladinsko gledališče je k uprizoritvi kultne Cankarjeve drame Hlapci povabilo poljsko režiserko. Predstava je zaživela v Festivalni dvorani, polni kulturne dediščine in zgodovinskega spomina. Ogledala si jo je Petra Tanko.
Avtorica recenzije: Miša Gams Bere: Lidija Hartman
Avtorica recenzije: Barbara Leban Bere: Barbara Zupan
Eugene Labiche: Slamnik (Un Chapeau de Paille d'Italie, 1851) Komedija Premiera: 9. junij 2021 Prevajalka, avtorica priredbe in dramaturginja Eva Mahkovic Režiser in scenograf Diego de Brea Kostumograf Leo Kulaš Lektorica Barbara Rogelj Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Nastopajo Jaka Lah, Jana Zupančič, Tjaša Železnik, Jožef Ropoša, Uroš Smolej, Gašper Jarni, Viktorija Bencik Emeršič / Lena Hribar, Judita Zidar, Matic Lukšič / Klemen Kovačič, Tomo Tomšič, Boris Kerč, Mario Dragojević k. g., Klara Kuk Zadnjo premiero nenavadne sezone – komedijo Slamnik francoskega avtorja Eugena Labicha v prevodu in priredbi Eve Mahkovic – je Mestno gledališče ljubljansko uprizorilo na novem ljubljanskem prizorišču Hala L56 v industrijski coni tovarne Litostroj. Na nestandardno sceno je komedijo iz leta 1851 postavil režiser Diego de Brea, ki velja za mojstra odrske komedije; o izzivih, ki jih postavlja Slamnik, med drugim pravi, da je šlo za to, kako ga 'z neko fineso in analitičnim posegom ne samo v situacijsko, ampak tudi v karakterno komiko, ki je bistveno težji element, ker je treba like seveda izgraditi, nekako vzpostaviti v situaciji, ki jo Labiche ponuja'. Foto: Peter Giodani; na fotografiji: Jana Zupančič, Jožef Ropoša
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bere Jasna Rodošek.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bere Jasna Rodošek.
Neveljaven email naslov