Avtorica recenzije: Marica Škorjanec Kosterca Bralec: Aleksander Golja

Trst: Mladika, 2021

Pisateljica Jasna Blažič je prvi knjigi Smrt in angel in Eksil izdala med štiriletnim bivanjem na Dunaju, nato se je vrnila v rojstno Ljubljano. V naslednjem delu Angeli in volkovi se vrača v čas odraščanja v mestu, ki ji je bilo tuje in se nanj ni mogla navezati, četrta knjiga Ujemanja pa vsebuje kratke zgodbe iz vsakdanjega življenja.

V najnovejšem delu Izvir podoživlja otroška poletja od najzgodnejšega obdobja, ko je v odročne, težko dostopne kraje, od koder izvira njen rod, »potovala« še v materinem naročju, in se nato vračala vsako poletje. To slikovito pokrajino med Čepovanom in Dolenjo Trebušo njena mama imenuje »naš Kavkaz« in je zanjo, učiteljico v mestu, edini kraj, kjer si lahko opomore. Tudi osemletna deklica se veseli srečanja z nono in sorodniki, z vasjo, kjer pozna vsako hišo in vse razglede s cvetočimi spominčicami in marjeticami, neskončnim gozdnim zelenilom, kjer izpod zelenih skal, med obrazoma dveh grmov, teče navpična črta, bel curek svetlobe. Nonin izvir.

Pisateljici se je uspelo iz odraslosti preseliti v doživljanje otroka in prvoosebno spregovoriti o čustvih in razmišljanju osemletnice. V spominu še hrani podobe in vtise iz prejšnjih počitniških dni. Spominja se poti med grapami in prepadi, nad hudourniki in rekami, vasi, kjer se razgrinja travnik, modrine neba nad hišo, na klopi pa sedi nona. Deklica iz mestnega bloka težko čaka na potovanje v svojo sanjsko deželo z mamo in bratcem, dojenčkom Bu-Bujem. Med vožnjo po svoje prestreza pogovore med voznikom spačka, prijaznim gospodom Krajgerjem in starši. Ne more razumeti, da je gospodov brat, ki je bil komunist, umrl zaradi oljnega madeža na cesti. Beseda »partija« se ji zdi nekakšna močna ženska, obilna in stroga.

Polna vznemirjenosti sprejema spremembe, ki so v njeni sanjski deželi nastale od zadnjih počitnic. K noni in stricu se je priselila Nevesta, teta Ela, ki jo je imela rada, pa se je preselila. Začudeno spoznava, da se nekateri ljudje sovražijo, da eni hodijo k maši, drugi pa ne. Še bolj jo vznemiri, ko ji prijateljica Milenka pove, da ima »smrtni greh« in ji pokaže rano na nogi, češ da je slišala o tem v cerkvi. Prestraši jo tudi temačna zamočvirjena globel, kjer so med vojno ubili mladega fanta in ga je našla njena mama, partizanska kurirka.

Tiha domačija se povsem spremeni ob košnji, ki privabi številne sorodnike, tete in strice z otroki, njihov hrup pa napolni hišo z glasnimi pogovori:

»Iz kuhinje se oglaša ropotanje žlic in posodja, gromki glas strica Dorčeta, visoki glas Neveste, zvonko govorjenje moje mame in nizki, šumeči glas none.«

Vsi pogovori domačih so zapisani v narečju, kar daje besedilu še posebno pristnost:

»Tole bi muoral potegnit elektrika, pa iz doline bi muoral po grapi nardit cista, da bi blu bliži u dalina. Drgač ba tole vse umrlu«, je glasno povzel Dorče.« Če ne bada nardil ciste, bada te hiše čez desiet liet use zapuščene …«

Vedno več mladih je takrat, po letu 1960, ko je zasanjana deklica preživljala najlepša poletja pri noni, odhajalo za zaslužkom v mesta, odročne vasi pa so se počasi praznile. Deklica s strahom sprejema prve spremembe, ki jih prinaša civilizacija za pomoč samotni kmetiji, kjer ne pridelajo dovolj za življenje. Stroji uničujejo pravljično podobo pokrajine z gradnjo ceste, poravnajo veliko njivo s sanjskim travnikom, da bi naredili drevesnico, ki naj bi lastniku olajšala preživetje. Nona pa dvomi: »Že zdaj vam praum, da dreviesa tam ne bada rasla … pawsud pad traunikam je ilajca …«

Kljub temu počitniški dnevi tečejo prijazno, med igrami otrok, nepričakovanim obiskom, ki prinaša neljube spomine iz mamine mladosti, ljubečo povezanostjo sorodnikov pod skupno streho in dogodki, ki se v pogovorih z nono vračajo v čas Franca Jožefa, še preden je bila v njihovih krajih Italija in kasneje »zaradi stvari, ki so jih lahko razumeli le odrasli, je bilo tu nekaj drugega in ne več Italija … Jugoslavija.«

Izvir je poema o čudežni deželi, kjer je pisateljica Jasna Blažič doživljala najbolj prvinske stike z naravo in ljudmi. Njena proza o izviru in izvoru družine se ponekod bere kot lirska pesem, kljub temu pa ji ne moremo očitati sentimentalnosti. V tem skoraj nedotaknjenem svetu se trda in ne vedno lepa resničnost povezuje z otroško fantazijo, ki onstran vsakdanjosti ustvarja pravljične kraje.