Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtor recenzije: Aljaž Krivec
Bralec: Renato Horvat
Aljaž Krivec
Eva Menasse: Živali za nadaljevalce
Prevedla Tanja Petrič; Ljubljana: LUD Literatura, 2021
Kratkoprozna zbirka osmih besedil Živali za nadaljevalce, ki je v izvirniku izšla leta 2017 in je bila ovenčana tudi z avstrijsko nagrado za književnost, si za izhodišče jemlje nenavadna dejstva o različnih vrstah živali oziroma realne pripetljaje povezane z njimi, ki jih potem bolj ali manj svobodno prenese na situacije, ki se pojavljajo v človeški družbi.
A povedano pravzaprav ne pove zelo veliko o knjigi vsestranske Eve Menasse, ki se je do sedaj podpisovala pod romane in kratkoprozne zbirke, otroško književnost ter stvarno literaturo, proslavila pa se je tudi kot novinarka in družbeno angažirana intelektualka. Osnovni okvir, ki pojasni tudi naslov knjige, se zdi predvsem kuriozum dela, ki se ne ukvarja denimo z vprašanjem človeško-živalskih odnosov, temveč je v prvi vrsti zavezan podrobnemu raziskovanju mikrodružbenih človeških skupin. Najpogosteje je pod drobnogled seveda postavljena družina, vendar lahko spremljamo tudi denimo skupino umetnic in umetnikov, starševski zbor neke šole ter seveda prijateljstva in znanstva.
A to ne pomeni, da se Živali za nadaljevalce gibljejo izključno po polju intimnega, saj vsaka situacija odseva velike družbene dogodke in procese, najsigre za holokavst, migracije, rasizem ali kaj drugega. S tem se pred nami prepričljivo izrisuje, kako zelo smo kot posamezniki in posameznice vpeti v družbo in zgodovino, kar se lahko odraža v na videz najbolj banalnih vsakodnevnih dogodkih. A tu je ob Živalih za nadaljevalce mogoče izraziti tudi zadržek, saj se včasih zdi, da lahko pripoved malodane zakrije jedro dogajanja, a tudi njegov kontekst.
V obravnavanem delu imamo namreč opravka z izrazito zgoščeno pisavo, ki jo zaznamuje pogosta osredotočenost na še najmanjše detajle. Ker gre obenem za zbirko razmeroma obširnih besedil, ki v povprečju obsegajo kakšnih trideset strani, v okviru katerih avtorica z več vidikov osvetljuje tudi najbolj pereča in kompleksna vprašanja, zahtevajo Živali za nadaljevalce izrazito pozorno branje. Ob tem gre za knjigo, ki bo ciljno občinstvo našla prej v krogih literarnega gurmanstva, med širšim bralstvom pa najbrž niti ne. K temu občutku pripomore tudi avtoričina izbira jezika, ki ga zaznamujeta obširen besednjak in premišljeno izrazje, ki kaže tudi v jezikovno bogatem in tekočem prevodu Tanje Petrič.
A zdi se, da je knjiga potencialno ožje dostopna predvsem z vidika pripovednega sloga, medtem ko delo Eve Menasse po vsebinski plati z obravnavo nekaterih ključnih, a tudi večnih vprašanj pretendira po kar najširši dostopnosti. Podobno je bržkone mogoče reči za izbor nastopajočih likov, pogosto ujetih v vsakodnevne situacije, družinska razmerja in premisleke o lastni usodi – še najbolj jih zamejuje to, da jim je pretežno mogoče pripisati pripadnost srednjemu razredu.
Slednje pa nakazuje tudi morebitne težave. Če je po eni strani mogoče reči, da pisanje Eve Menasse ponuja preštevilne mikrozasuke in presenečenja na zgodbeni ravni ter številne trenutke bolj ali manj trpkega humorja, pa umeščenost zgodb v pretežno ustaljeno okolje prinaša tudi nekatere pretirano pričakovane in morda celo klišejske zaplete, problematike in motive, najsi gre za vprašanje krhkih zakonskih zvez in kriptorasizma srednjega razreda ali bolj ali manj negativno refleksijo lastnega družinskega življenja na počitnicah.
Živali za nadaljevalce so tako delo, ki ponuja nemalo estetskega užitka, zastavlja pomembna vprašanja in jih prepričljivo umešča v sfero med javnim in zasebnim, naposled pa ponudi tudi kakšen kliše preveč.
Avtor recenzije: Aljaž Krivec
Bralec: Renato Horvat
Aljaž Krivec
Eva Menasse: Živali za nadaljevalce
Prevedla Tanja Petrič; Ljubljana: LUD Literatura, 2021
Kratkoprozna zbirka osmih besedil Živali za nadaljevalce, ki je v izvirniku izšla leta 2017 in je bila ovenčana tudi z avstrijsko nagrado za književnost, si za izhodišče jemlje nenavadna dejstva o različnih vrstah živali oziroma realne pripetljaje povezane z njimi, ki jih potem bolj ali manj svobodno prenese na situacije, ki se pojavljajo v človeški družbi.
A povedano pravzaprav ne pove zelo veliko o knjigi vsestranske Eve Menasse, ki se je do sedaj podpisovala pod romane in kratkoprozne zbirke, otroško književnost ter stvarno literaturo, proslavila pa se je tudi kot novinarka in družbeno angažirana intelektualka. Osnovni okvir, ki pojasni tudi naslov knjige, se zdi predvsem kuriozum dela, ki se ne ukvarja denimo z vprašanjem človeško-živalskih odnosov, temveč je v prvi vrsti zavezan podrobnemu raziskovanju mikrodružbenih človeških skupin. Najpogosteje je pod drobnogled seveda postavljena družina, vendar lahko spremljamo tudi denimo skupino umetnic in umetnikov, starševski zbor neke šole ter seveda prijateljstva in znanstva.
A to ne pomeni, da se Živali za nadaljevalce gibljejo izključno po polju intimnega, saj vsaka situacija odseva velike družbene dogodke in procese, najsigre za holokavst, migracije, rasizem ali kaj drugega. S tem se pred nami prepričljivo izrisuje, kako zelo smo kot posamezniki in posameznice vpeti v družbo in zgodovino, kar se lahko odraža v na videz najbolj banalnih vsakodnevnih dogodkih. A tu je ob Živalih za nadaljevalce mogoče izraziti tudi zadržek, saj se včasih zdi, da lahko pripoved malodane zakrije jedro dogajanja, a tudi njegov kontekst.
V obravnavanem delu imamo namreč opravka z izrazito zgoščeno pisavo, ki jo zaznamuje pogosta osredotočenost na še najmanjše detajle. Ker gre obenem za zbirko razmeroma obširnih besedil, ki v povprečju obsegajo kakšnih trideset strani, v okviru katerih avtorica z več vidikov osvetljuje tudi najbolj pereča in kompleksna vprašanja, zahtevajo Živali za nadaljevalce izrazito pozorno branje. Ob tem gre za knjigo, ki bo ciljno občinstvo našla prej v krogih literarnega gurmanstva, med širšim bralstvom pa najbrž niti ne. K temu občutku pripomore tudi avtoričina izbira jezika, ki ga zaznamujeta obširen besednjak in premišljeno izrazje, ki kaže tudi v jezikovno bogatem in tekočem prevodu Tanje Petrič.
A zdi se, da je knjiga potencialno ožje dostopna predvsem z vidika pripovednega sloga, medtem ko delo Eve Menasse po vsebinski plati z obravnavo nekaterih ključnih, a tudi večnih vprašanj pretendira po kar najširši dostopnosti. Podobno je bržkone mogoče reči za izbor nastopajočih likov, pogosto ujetih v vsakodnevne situacije, družinska razmerja in premisleke o lastni usodi – še najbolj jih zamejuje to, da jim je pretežno mogoče pripisati pripadnost srednjemu razredu.
Slednje pa nakazuje tudi morebitne težave. Če je po eni strani mogoče reči, da pisanje Eve Menasse ponuja preštevilne mikrozasuke in presenečenja na zgodbeni ravni ter številne trenutke bolj ali manj trpkega humorja, pa umeščenost zgodb v pretežno ustaljeno okolje prinaša tudi nekatere pretirano pričakovane in morda celo klišejske zaplete, problematike in motive, najsi gre za vprašanje krhkih zakonskih zvez in kriptorasizma srednjega razreda ali bolj ali manj negativno refleksijo lastnega družinskega življenja na počitnicah.
Živali za nadaljevalce so tako delo, ki ponuja nemalo estetskega užitka, zastavlja pomembna vprašanja in jih prepričljivo umešča v sfero med javnim in zasebnim, naposled pa ponudi tudi kakšen kliše preveč.
Canski filmski festival je spet v polnem zamahu in v starem terminu. Brez mask, PCT pogojev, razkuževanja in z dolgimi vrstami obiskovalcev, ki se jim je pridružila naša poročevalka Ingrid Kovač Brus.
SLG Celje / premiera: 19. maj 2022 Režija: Juš Zidar Prevajalka: Tina Mahkota Dramaturginja: Tatjana Doma Scenografka: Sara Slivnik Kostumografka: Tina Bonča Lektorica: Živa Čebulj Igrata: Maša Grošelj, Lučka Počkaj Sinoči so v Slovenskem ljudskem gledališču Celje kot zadnjo v sezoni premiero izvedli predstavo Dolg. Drama britanske dramatičarke Alexandre Wood se osredotoča na družinske odnose v kontekstu finančne in socialne krize, uprizoritev v režiji Juša Zidarja pa pozornost usmeri v razpiranje praznin, v prvi vrsti odrske. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: SLG Celje/Uroš Hočevar
Avtor recenzije: Andrej Lutman Bralec: Jure Franko
Avtorica recenzije: Veronika Šoster Bralca: Višnja Fičor in Jure Franko
Avtorica recenzije: Miša Gams Bralca: Jure Franko in Eva Longyka Marušič
Avtorica recenzije: Silvija Žnidar Bralca: Eva Longyka Marušič in Jure Franko
Avtorica recenzije: Nives Kovač Bralca: Eva Longyka Marušič in Jure Franko
Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so uprizorili zadnjo premiero sezone – Junakinje v režiji Aleksandra Popovskega. Nastanek besedila je povezan s pandemijo – v londonskem gledališču Jermyn Street so leta 2020 povabili 15 britanskih avtoric, naj za spletne nastope petnajstih igralk napišejo monološka besedila po motivih Ovidovih Heroid. V Mestnem gledališču so jih izbrali 9, prevedla jih je Alenka Klabus Vesel. Dodatno besedilo moškega lika je napisal Nejc Gazvoda. Lettie Precious, Sabrina Mahfouz, Hannah Khalil, Stella Duffy, Isley Lynn, Chinonyerem Odimba, Timberlake Wertenbaker, Samantha Ellis, Juliet Gilkes Romero, Nejc Gazvoda 15 Heroines, 2021 Prva slovenska uprizoritev Premiera: 12. maj 2022 Prevajalka Alenka Klabus Vesel Režiser in scenograf Aleksandar Popovski Dramaturginja Eva Mahkovic Kostumografka Mia Popovska Avtor glasbe Kiril Džajkovski Lektorica Barbara Rogelj Svetovalka za gib Anja Möderndorfer Asistent scenografa Janez Koleša Asistentka dramaturginje in režiserja Urša Majcen Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Nastopajo Viktorija Bencik Emeršič, Ajda Smrekar, Judita Zidar, Tanja Ribič, Tina Potočnik Vrhovnik, Julita Kropec k.g., Mirjam Korbar, Tjaša Železnik, Veronika Železnik k.g., Jernej Gašperin Foto: Veronika Železnik, Tjaša Železnik, Mirjam Korbar, Julita Kropec, Tina Potočnik Vrhovnik, Tanja Ribič, Judita Zidar, Ajda Smrekar, Viktorija Bencik Emeršič Avtor fotografije je Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/junakinje/#gallery-1321-1
Kultni film Veliki diktator, ki ga je Charlie Chaplin v Ameriki posnel tik pred izbruhom druge svetovne vojne, zrcalo nastavlja nemškemu führerju in njegovemu odnosu do Judov. Charlie Chaplin odsev v zrcalu lomi z zanj značilnim humorjem, ki razgalja vso absurdnost vojne, vojske, njenega vodstva, nacionalizma in volje do moči. Uprizoritev Velikega diktatorja je zdaj na oder ljubljanske Drame z igralci postavil režiser Diego de Brea, v glavni vlogi pa nastopa Jurij Zrnec, inventiven v domislicah in izpopolnjen v njihovih izpeljavah. Premiero si je ogledala Petra Tanko.
Kultni film Veliki diktator, ki ga je Charlie Chaplin v Ameriki posnel tik pred izbruhom druge svetovne vojne, zrcalo nastavlja nemškemu führerju in njegovemu odnosu do Judov. Charlie Chaplin odsev v zrcalu lomi z zanj značilnim humorjem, ki razgalja vso absurdnost vojne, vojske, njenega vodstva, nacionalizma in volje do moči. Uprizoritev Velikega diktatorja je zdaj na oder ljubljanske Drame z igralci postavil režiser Diego de Brea, v glavni vlogi pa nastopa Jurij Zrnec, inventiven v domislicah in izpopolnjen v njihovih izpeljavah. Premiero si je ogledala Petra Tanko. foto: Peter Uhan
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Na velikem odru Slovenskega narodnega gledališča Drama Ljubljana, smo sinoči doživeli premierno uprizoritev predstave Mandićcirkus, novega dela igralsko režiserskega tandema, ki ga sestavljata igralec, prvak ljubljanske Drame Marko Mandić in režiser Bojan Jablanovec. 91 gledaliških vlog, ki jih je Marko Mandić ustvaril med letoma 1996 in 2021, se je, pregnetenih z osebno zgodovino, izjemno veščino in inovativnost igralca ter v sodelovanju z režiserjem, združilo v silovit postdramski, fizični, performativni odrski izdelek umetniškega velikana.
Na velikem odru Slovenskega narodnega gledališča Drama Ljubljana smo doživeli premierno uprizoritev predstave Mandićcirkus, novega dela igralsko-režiserskega tandema, ki ga sestavljata igralec, prvak ljubljanske Drame Marko Mandić in režiser Bojan Jablanovec. 91 gledaliških vlog, ki jih je Marko Mandić ustvaril med letoma 1996 in 2021, se je, pregnetenih z osebno zgodovino, izjemno veščino in inovativnost igralca ter v sodelovanju z režiserjem, združilo v silovit postdramski, fizični, performativni odrski izdelek umetniškega velikana. Predstavo si je ogledala Petra Tanko. foto: Peter Uhan, www.drama.si
Neveljaven email naslov