V ponedeljek se na slovenskem medijskem tržišču obeta novost. Sedem medijskih hiš oziroma deset izdaj, med njimi tudi Delo in Dnevnik, bo začelo uvajati skupni plačljivi zid Piano.

Na vrhu spletnih strani nekaterih medijskih hiš boste tako že čez nekaj dni opazili prijavno vrstico v sistem, ki ga je razvilo podjetje Piano Media. Po 20. februarju bo treba za dostop do izbranih vsebin plačati. Mesečna naročnina za paket novičarskih portalov bo stala 4,90 evra.

Slovenija je druga država, ki uvaja skupni plačljivi zid. Prva je bila Slovaška, od koder rešitev tudi prihaja. Nekdanji novinar in urednik, zdaj pa direktor Piano Media, Tomáš Bella razlaga, da se o postavitvi plačljivih zidov pogovarjajo še v enajstih državah.

Tomaš Bella, kdo naj plača za kakovostne novinarske vsebine oziroma, kaj se je naučilo novinarstvo iz preživelega poslovnega modela? Nekdo je dejal, da ameriško novinarstvo dolguje več veleblagovnicam kot pa Prvemu amandmaju, pri čemer je poudarjena prav vloga oglaševalcev.

V zadnjih dveh desetletjih so mediji potrebovali dva vira financiranja. Oglaševanje in prihodek od prodaje, pri čemer se je razmerje ves čas spreminjalo. V zadnjih desetih letih v obdobju interneta, pa so medijske hiše verjele, da bo prihodek iz oglaševanja dovolj. Izkazalo pa se je, da zgolj oglaševalski denar ne zagotavlja preživetja, zato morajo ponovno računati na prihodke bralcev. V zadnjih dveh letih je to že postal trend. Večina zahodnih medijskih hiš od bralcev zahteva plačilo vsaj za del vsebine. Ni treba plačati vsakega članka in tudi cena ni visoka, gre le za vračanje k staremu viru prihodka. Ta je bolj zanesljiv od oglaševalskega denarja. Je neodvisen od vzponov in padcev na trgu in na dolgi rok edini omogoča kakovostno novinarstvo.

Plačljivi zidovi niso bili vedno uspešni in ne morejo si jih privoščiti vsi časopisi. Zakaj je Piano dobra rešitev in kakšne so slovaške izkušnje?

Plačljivi zidovi praviloma niso bili zelo uspešni. Ko sem bil glavni urednik največjega novičarskega portala na Slovaškem, smo poskusili s plačljivim zidom in bil je popoln polom. Gre tudi za to, da ni posebno priročen. Ljudje še razumejo in nimajo zadržkov do tega, da bi bili novinarji za kakovostne vsebine plačani, a rešitve so nerodne. Neradi uporabljajo kreditne kartice, o plačilu nočejo razmišljati in tako dalje. Zato smo se odločili za rešitev, ki je podobna modelu kabelskih operaterjev. Z enim plačilom boš imel dostop do vseh vsebin. Ljudje nam potrjujejo, da je to sprejemljivo. Glavna ideja je: postaviti čim enostavnejši plačljivi zid z najnižjo možno ceno, ki še omogoča delovanje sistema. Prvič smo ga zagnali maja lani na Slovaškem, Slovenija bo druga, dogovarjamo pa se še v enajstih drugih državah. Pri vas sem bil navdušen nad slovenskimi mediji. Ste napredni uporabniki internetnih tehnologij, razumete spremembe medijskega prostora, in da je treba ukrepati ne le čakati na rešitev iz ZDA. Slovenija je torej druga in letos ji bo sledilo še nekaj držav.

The Great Pay Wall of Slovakia – BusinessWeek buswk.co/nwMDZU via @BW

— Tomáš Bella (@kvasinka) August 26, 2011

Najbrž poznate slovensko rešitev Double Recall, ki podjetju v Sloveniji že prinaša dobiček. Storitev zahteva odziv bralca, ko mora prepisati besedo ali dve iz oglasa. Ali menite, da je na enem trgu dovolj prostora za obe rešitvi oziroma, ali lahko ima celo en časopis obe rešitvi, torej dve obliki plačevanja. Z denarjem in pozornostjo oglaševalcev?

Seveda. Mislim, da je Double Recall odlična rešitev in lepo je, da jim je uspel vstop na ameriški trg. Zagotovo bodo del istega tržišča, edini problem je ta, da gre še vedno za oglaševalski denar. Če oglaševalec prepolovi svoja sredstva, je Double Recall še vedno boljša naložba, a še vedno je na voljo manj denarja. Založniki si ne morejo privoščiti, da bi se zanašali le na denar od oglaševanja. Resnično morajo prositi tudi bralce, da lahko preživijo in ohranijo kakovostno novinarstvo.

Torej če Double Recall ne bo rešil novinarstva, ga Piano bo?

Ne trdim, da bo v enem mesecu rešil vse medije. Vsekakor pa je trend in je manj boleč od vseh preostalih rešitev in upam, da bo postal pomemben vir prihodkov za založnike, ne da bi pri tem trpela izkušnja bralca.

Vaš poslovni model je preprost. Vemo, kdo plača, prav tako pa je zelo pregledno, kdo denar dobi.

Ugotovili smo, da je bralcem pri naši rešitvi najbolj všeč to, da dobiš dostop do vseh medijev, ki so v paketu, denar pa dobijo le tisti, ki jih zares bereš. Če nekega časopisa v paketu nikoli ne bereš in ga ne želiš podpirati, preprosto ne beri njihovih novic in tudi tvojega denarja ne bodo prejeli. Denar je razdeljen glede na to, na kateri strani ste se za storitev prijavili in koliko časa porabite na straneh posameznih ponudnikov. Če torej berete le en časopis, ga obožujete, se za storitev prijavite tam, ste lahko prepričani, da bo ves denar prejel prav ta časopis. To je ljudem dejansko všeč. Del prihodka – za kritje stroškov in podporo – seveda pripade tudi nam.

Kaj pa uporabniška izkušnja? Nekateri v Sloveniji utegnejo nuditi več oblik naročnin. Delo ima svojo, dodali bodo tudi Piano, ki ni nujno alternativa klasični naročnini, ampak druga storitev. Ne naročnina na časopis, ampak naročnina na ekskluzivne članke snopa časopisov.

Da, v vsakem primeru bo naročnina nižja od naročnine na tiskan časopis. Obstajale bodo tudi storitve, ki jih naročnina ne bo pokrivala. Gre za izdelek, namenjen vsem, ki si lahko privoščijo internetno povezavo.

Kakšna je prihodnost novinarstva in časopisov? Množičnega občinstva ni več, z blogi pa postaja poklic novinarstva ljubiteljski. Internet je pokončal množico in z njo množično ekonomijo in množične medije. Vredno obžalovanja?

Mnogi trdijo, da so založniki v devetdesetih naredili veliko napako, ko so vse vsebine na internet dali brezplačno. Sam menim, da ni bilo nobene druge možnosti. Nihče ni mogel biti dovolj pameten, da bi predvidel dogodke v naslednjih 15. letih. Ne obžalujem, internet je prinesel veliko pozitivnih sprememb, a zdaj moramo spremembe, ki se dogajajo, razložiti, in tudi to, da je visoko kakovost novinarstva brez plačil s strani bralcev nemogoče ohraniti. Nekateri se bodo težko navadili, a sam imam raje veliko izbiro medijev oziroma časopisov, čeprav so nekateri plačljivi, kot pa manjšo izbiro samih brezplačnikov. To je boljša rešitev za vse, tudi bralce in mislim, da bodo to razumeli.

Nekoč ste bili novinar, zdaj ste podjetnik. Menite, da bi moralo biti v novinarstvu več takšnih?

V novinarstvu je še vedno veliko čudovitih ljudi, ki se zavedajo tudi velikih težav. To je dobra osnova za nove ideje. Stare so namreč preživete in mediji ne morejo poslovati tako kot nekoč. Pričakujem še veliko inovacij in končno, da bodo mediji preživeli in iz krize izšli močnejši.

Znano je že, da bodo plačljivi zid Piano uporabljali Dnevnik, Delo, Slovenske novice, Dolenjski List, Ekipa, Autobild, Primorske novice, Gorenjski glas, Požar report in Računalniške novice. Ne vedo pa še, kakšen bo odziv bralcev.