Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Tomaž Toporišič, slovenski dramaturg, esejist, gledališki teoretik, univerzitetni učitelj, se v svojem delu temeljito posveča branju in razbiranju tako besednih kot odrskih umetnosti zadnjih 50 let. V tokratnem besedilu, z naslovom: Dekonstrukcije nasprotja med reprezentacijo in prezentacijo od neoavantgarde do pomilenija: od Pupilije, Jesiha in Jovanovića do Zupančiča, Živadinova, Frljića, Semenič in Divjaka, raziskuje, kako se je v času od neoavantgarde do postpostdramskega manifestirala želja povedati zgodbe. Zanima ga, kakšne oblike redramatizacije, refiguracije in rekarakterizacije gledaliških strojev še vedno producira sodobna uprizoritvena paradigma. V besedilu razgrinja načine, kako se avtorice in avtorji intenzivno posvečajo refleksiji samih sebe, svojih besedil in kontekstov ter recepcije in pri tem kot avtorice - rapsodke vzpostavljajo neposreden dialog z bralkami in bralci, gledalkami in gledalci, svojimi bodočimi interpreti. Vabimo vas k poslušanju!
792 epizod
Predstavljamo domače in mednarodno gledališko dogajanje, spremljamo produkcijo slovenskih državnih in mestnih gledališč, nevladne scene, plesnih gledališč, opere ter mejnih uprizoritvenih praks. Naši gosti so ustvarjalci, umetnice in umetniki, teoretiki in raziskovalci sodobnega gledališča.
Tomaž Toporišič, slovenski dramaturg, esejist, gledališki teoretik, univerzitetni učitelj, se v svojem delu temeljito posveča branju in razbiranju tako besednih kot odrskih umetnosti zadnjih 50 let. V tokratnem besedilu, z naslovom: Dekonstrukcije nasprotja med reprezentacijo in prezentacijo od neoavantgarde do pomilenija: od Pupilije, Jesiha in Jovanovića do Zupančiča, Živadinova, Frljića, Semenič in Divjaka, raziskuje, kako se je v času od neoavantgarde do postpostdramskega manifestirala želja povedati zgodbe. Zanima ga, kakšne oblike redramatizacije, refiguracije in rekarakterizacije gledaliških strojev še vedno producira sodobna uprizoritvena paradigma. V besedilu razgrinja načine, kako se avtorice in avtorji intenzivno posvečajo refleksiji samih sebe, svojih besedil in kontekstov ter recepcije in pri tem kot avtorice - rapsodke vzpostavljajo neposreden dialog z bralkami in bralci, gledalkami in gledalci, svojimi bodočimi interpreti. Vabimo vas k poslušanju!
»Ob razpadu Avstro-Ogrske monarhije, 22. novembra 1918, so se v Ljubljano vrnili vojaki, ki so oslepeli na bojiščih. Tri mesece kasneje so imeli prvi gledališki nastop.« Datirano s koncem prve svetovne vojne se začenja opis in popis gledališke dejavnosti slepih in slabovidnih v Sloveniji. V témo se je poglobil Dušar Brešar in popisal vso gledališko dejavnost nekaj več kot enega stoletja. Vabimo vas k poslušanju! fotografija iz predstave A. Nicolai: Oh, te nore ženske, režija Alenka Bole Vrabec, zasebni arhiv Dušana Brešarja
Predstava Konec sveta v treh dejanjih režiserke Selme Spahić, ki je nastala v koprodukciji Zagrebškega gledališča mladih, Beograjskega dramskega gledališča, Slovenskega narodnega gledališča Maribor in festivala Borštnikovo srečanje, tam je bila tudi premierno uprizorjena, je združila dramska besedila Kristine Kegljen, Katje Gorečan in Tijane Grumić ter na odru razgrnila različne oblike ekonomskega, družinskega in institucionalnega nasilja, žal še kako prisotnega v sodobni družbi. O tem, kako so ustvarjalke iz Hrvaške, Srbije in Slovenije na odru iz različnih regionalnih perspektiv tematizirale nasilje nad ženskami, so spregovorile Selma Spahić, režiserka predstave, Katja Gorečan, avtorica slovenskega besedila in igralki v predstavi: Rina Pleteršek in Špela Setničar. Vabljeni k poslušanju!
V ljubljanskem parku Tivoli se v sredo, 19. junija začenja 13. festival radikalnih teles Spider. Kritično pronicljivi mednarodni umetniški festival, ki v Slovenijo pripelje najaktualnejša imena evropske sodobno-plesne scene, bo v treh dneh skupno ponudil 27 dogodkov, poleg plesnih predstav in performansov se obetajo še filmske projekcije, koncert, DJ-seti ter t.i. radikalni pogovori o perečih družbenih temah. Festival letos poteka z geslom Brneči algoritmi jate. V oddaji Oder gostimo direktorja festivala Žigo Predana in umetniškega vodjo Mateja Kejžarja.
Spremljevalni program 59. festivala Borštnikovo srečanje ponuja tudi dve razstavi gledaliških fotografij – Damjana Švarca v Umetnostni galeriji Maribor in Toneta Stojka v Medetaži SNG Maribor. Ob tej priložnosti je Slovenski gledališki inštitut pripravil pogovor o gledališki fotografiji. O pomenu in nastajanju te podzvrsti fotografije, se je z obema ustvarjalcema pogovarjala muzejska svetovalka v Umetnostni galeriji Maribor Breda Kolar Sluga. Bredo Kolar Sluga in Damjana Švarca je pred mikrofon povabila Aleksandra Saška Gruden. Vabimo vas k poslušanju! na fotografiji: Dušan Jovanović, Kdo to poje Sizifa, SNG Drama Ljubljana, premiera 12. 1. 1997. Foto: Tone Stojko; vir: SLOGI.
Vili Ravnjak, dramaturg, umetniški vodja, pedagog, dramatik in teoretik je bil skoraj štiri desetletja tesno povezan z mariborskim Talijinim hramom. V njem je bil dva mandata tudi umetniški vodja. Dolgo in podrobno pa je raziskoval tudi njegovo zgodovino, ki jo je po nekaj že prej izdanih publikacijah lani strnil in izdal v knjigi Talijin hram v Mariboru pri Založbi Pivec. V drugem delu pogovora se posvečamo Ravnjakovi poklicni poti, povezani z mariborskim gledališčem. Vabimo vas k poslušanju! foto: Jure Eržen, www.zenmeditacija.si
Vili Ravnjak je doštudiral dramaturgijo, vendar je širil in razvejal njeno polje v več smereh. Težko bi bilo našteti njegove številne aktivnosti, povezane z gledališčem. Povod za pogovor v oddaji Oder je lanski izid njegove knjige z naslovom Talijin hram v Mariboru. Prav na zgodovino mariborskega gledališča s specifičnim zgodovinskim ozadjem se bo osredotočil prvi del pogovora z njim. V njem je preživel skoraj štiri desetletja kot dramaturg in dvakratni umetniški vodja. Oddajo je pripravila in vodila Vilma Štritof. Vabimo vas k poslušanju! na fotografiji: naslovnica knjige Talijin hram v Mariboru, izdala: založba Pivec, izsek
Koncert za rojstni dan. Tako so v Narodnem gledališču Nova Gorica poimenovali nedeljski komično-glasbeni večer, kot sta si ga zamislila Tereza Gregorič in Jakob Šfiligoj ob praznovanju 30-letnice sedanje stavbe gledališča in 20-letnice statusa narodnega gledališča. Trinajst igralcev ansambla, vseh tudi izvrstnih pevcev, je nastopilo z interpretacijo uglasbenih besedil iz že uprizorjenih predstav, kot so Čarovnik iz Oza, Beraška opera, Rokovnjači, Pašjon, Tutošomato, Tridesetletnice, Realisti in mnoge druge. Avtor aranžmajev je Anže Vrabec. Hkrati si je mogoče v rotundi gledališča ogledati razstavo tridesetih gledaliških fotografij novogoriških predstav iz obdobja od 1994 do 2023. Avtorji fotografij so Foto atelje Pavšič Zavadlav, Peter Uhan, Urška Boljkovac, Manja Zore, Jaka Varmuž, Blaž Erzetič in Mankica Kranjec. O zgodovini in pomenu SNG Nova Gorica pa tudi o praznovanju se z direktorico gledališča Mirjam Drnovšček pogovarja Tadeja Krečič.
Letos praznuje 30-letnico delovanja Društvo za sodobni ples Slovenije. Ustanovljeno je bilo maja leta 1994, pobude za ustanovitev takšnega društva pa so se pojavile že sredi 80. let. Njegova prva predsednica je bila Ksenija Hribar. Društvo deluje kot strokovno društvo aktivnih ustvarjalcev sodobnega plesa na nacionalnem nivoju in si od vsega začetka prizadeva za strokovno utemeljeno sodelovanje z odgovornimi institucijami v Sloveniji v procesu sprejemanja odločitev, ki se tičejo področja sodobnega plesa. Razvija in podpira dejavnosti za razvoj teorije, kritike in zgodovinjenja sodobnega plesa, organizira javna predavanja, okrogle mize, delavnice in sodeluje pri različnih manifestacijah doma in v tujini. Podpira dejavnosti za vzpostavitev ustreznih ustanov za izobraževanje in druge institucionalne, prostorske in kadrovske infrastrukture za sodobni ples pri nas. Ob 30-letnici Društva za sodobni ples Slovenije sta se povabilu pred mikrofon odzvala člana upravnega odbora Teja Reba in Rok Vevar. Vabimo vas k poslušanju! Svetovni dan plesa 2024, foto: Nada Žgank
V bolognjskem gledališču Arena del sole, nacionalnega gledališča Emilila – Romagna, je bila 18. aprila premierno uprizorjena predstava Sveta Ivana Klavniška. Malo manj kot sto let po nastanku Brechtovega komada, je to prva deloma tudi slovenska uprizoritev Svete Ivane Klavniške, saj je med koproducenti tudi Slovensko mladinsko gledališče, od koder prihaja del igralske zasedbe. Predstavo sta zasnovala Agata Tomšič in Davide Sacco, člana kolektiva ErosAntEros, ki ima domicil v Raveni. Z njima smo se pogovarjali o njunem dosedanjem gledališkem delu v Italiji in na mednarodnem podiju, o Sveti Ivani Klavniški ter prihajajočem festivalu Polis, ki ga prav tako vodita. Vabimo vas k poslušanju! foto: Daniela Neri
Na letošnjih 32. Dnevih komedije, ki so bili konec februarja v Celju, je slavila predstava Paradiž v izvedbi SLG Celje in režiji italijanskega režiserja Matea Spiazzija, in sicer tako po izboru občinstva kot po izboru strokovne žirije. Predstava bo meseca maja še na sporedu gledališča, zato bomo v tokratni oddaji Oder ponovili pogovor, ki ga je režiserjem Mateom Spiazzijem nekaj dni pred premiero, decembra 2023, posnela Ana Rozman.
Marinka Poštrak je gledališka ustvarjalka, dramaturginja, ki je v zadnjih dveh desetletjih in pol scela prenovila in odločilno zaznamovala Prešernovo gledališče Kranj. S svojo vizijo je tlakovala pot gledališču, ki živi, diha in se kritično angažirano odziva na družbo iz katere raste. Najsi bo to mesto Kranj, Slovenija, Evropa, svet. Njen mandat vodje umetniškega oddelka se je v Prešernovem gledališču pred dvema letoma iztekel. Na sklepni slovesnosti 54. Tedna slovenske drame, je Marinka Poštrak prejela nagrado Vladimirja Kralja za življenjsko delo, ki jo podeljuje Društvo gledaliških kritikov in teatrologov Slovenije. Pred mikrofon smo jo povabili v oddaji Oder, oddaji o sočasnem gledališču. Vabimo vas k poslušanju pogovora o snovanju kritičnega gledališča, vetru demitizacije, igralskem ansamblu kot stebru in identiteti gledališča in še mnogočem. foto: Nada Žgank, osebni arhiv Marinke Poštrak
Trilogijo stripovskih upodobitev dramskih besedil je v slovenskem jeziku izdal Slovenski gledališki inštitut, v slovaškem in poljskem pa sorodni inštituciji iz Bratislave in Varšave. Poudarek projekta je na kulturno-umetnostni vzgoji v srednjih šolah, kaže pa se kot uspešna sinergija umetnostnih jezikov, na eni strani besednega, dramskega in na drugi likovnega, stripovskega. V studio smo povabili avtorja stripa Kralj Ubu ali Poljaki, Cirila Horjaka alias Dr. Horowitza in Sandro Jenko, vodjo pedagoških programov v Slovenskem gledališkem inštitutu. Vabimo vas k poslušanju! vir foto: slogi.si
Tudi na letošnjem Kavč festivalu, ki je potekal med 18. in 24. marcem v Ljubljani in drugih krajih, je gostovala slovaška lutkovna umetnica Katarina Cakova, z umetniškim imenom Katanari. Že več kot desetletje se ukvarja z avtorskim lutkovnim gledališčem, za vsako predstavo ima po en potovalni kovček, format avditorija, ki ji je najbliže, je karseda majhen in intimen. Predstava Cabinet Alive! je zasnovana kot niz prizorov, ki jih naseljujejo različne človeške podobe ter v živa bitja spremenjeni predmeti, ki odigrajo izsek vsak iz svojega življenja, kot si ga je zamislila umetnica. Množica drobnih, na pogled krhkih predmetov in lutk, tako kot lutkovna poetika Katanari, ki stavi na bližino z gledalci, nežne melodije, ki prihajajo iz glasbenih skrinjic, duhovite razrešitve kompleksnih življenjskih situacij, nam prikaže vzpone in padce človeškega vsakdana. Domišljena in obrtno dodelana lutkovna animacija in dramaturgija gledalce popeljeta v čarobni svet. Po predstavi je Katanari povedala nekaj o bitjih, ki so odigrala svoje vloge v predstavi in odgovorila na nekaj vprašanj. Vabimo vas k poslušanju! iz predstave Cabinet Alive!, foto: zasebni arhiv
Tudi tokrat se srečujejo poti odrskih desk in radijske igre. S ponovitvijo oddaje Skozi glas in njegove podobe, Panoptikum glasov Radka Poliča Raca, se poklanjamo režiserju Igorju Likarju, ki je pred kratkim prejel nagrado za življenjsko delo, ki jo podeljuje Radiotelevizija Slovenija. Likar in Polič sta bila tesna umetniška sodelavca, ki sta skupaj ustvarila nekaj monumentalnih radijskih stvaritev. Z njo se prav tako še enkrat spomnimo izjemnega igralca, čigar gledališke stvaritve ostajajo v spominih in dokumentih, radijske pa včasih oddaljene le en klik na naših spletnih straneh. Odlomke iz radijskih iger in oddaj: Ivan Mrak: Spoved lučnim bratom, Dušan Jovanović: Don Juan na psu, Igor Likar: Brisanje resničnosti, Drago Jančar: Disident Arnož in njegovi, Goran Gluvić: Smrt Majakovskega, Aleš Berger: Dadaizem, Kabaret Volatire, Lirika Daneta Zajca in Drago Jančar: Halštat, je povezovalo besedilo režiserja Igorja Likarja, ki je skupaj z Radkom Poličem Racem in drugimi umetniškimi sodelavci ustvaril omenjena radijska dela. Brala sta Maja Šumej in Jure Franko, glasbena oprema Darja Hlavka Godina. Oddajo je leta 2009 posnel Mirko Marinšek, režiral Igor Likar, redaktorica Ingrid Kovač Brus.
Žirija je med 24 deli, ki so letos prispela na natečaj za nagrado Slavka Gruma, za najboljše izbrala štiri – Prva beseda je mama dramatičarke Tjaše Mislej, Nezakonske matere dramatičarke in scenaristke Ize Strehar, Budnost zimskega jutra gledališkega režiserja Daniela Daya Škufce in delo Najboljša evropska predstava, ki sta ga skupaj napisala bosanski režiser Haris Pašović in Marko Bratuš, umetniški vodja SNG Nova Gorica. Še preden bo 9. aprila, na sklepni slovesnosti 54. Tedna slovenske drame znano, kdo bo nagrado Slavka Gruma prejel, smo v studio povabili avtorici in avtorja nominiranih del, iskali stične točke med njihovimi deli, pretresali položaj sodobne slovenske dramatike in razmišljali o odnosu med besedilom in uprizoritvijo.
Z Alešem Janom, radijskim in gledališkim režiserjem, predavateljem na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo ter zaslužnim profesorjem Univerze v Ljubljani, se danes še globlje potapljamo v poetike radijske igre, mednarodna sodelovanja, potovanja in festivale, sodelovanja z drugimi ustvarjalci in študenti. V prvem delu pogovora je Aleš Jan več povedal o uprizarjanju starejših besedil v radijski igri, danes pa vas za uvod vabimo, da prisluhnete odlomku iz Brižinskih spomenikov, podrobneje, interpretaciji slovenskega jezika izpred tisoč in več let, ki jo je za radijsko igro prispeval Tine Logar, slovenski dialektolog in jezikoslovec. Vabimo vas k poslušanju! foto: Aleš Jan, osebni arhiv
Dolgoletni sodelavec Aleš Jan je radijski in gledališki režiser, ki je na takratni Radio Ljubljana prišel že kot otroški igralec v radijskih igrah in recitacijah. Svojo pot je nadaljeval kot režiser in urednik Uredništva igranega programa in v dolgoletni karieri ustvaril veliko množino radijskih iger, za katere je prejel mnogotere nagrade na festivalih v Evropi in širše in drugih radijskih oddaj. Ob tem je režiral po slovenskih gledaliških in opernih hišah ter predaval radijsko režijo na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo. Je tudi zaslužni profesor Univerze v Ljubljani. Po njegovi bogati umetniški in uredniški poti bomo potovali skozi drobce pripovedi in odlomkov iz radijskih iger: Lovrenc Marušič – pater Romuald, Aleš Jan: Škofjeloški pasijon, Svetlana Makarovič: Mrtvec pride po ljubico – radijsko upodobitev v izvirniku in v islandskem jeziku ter Ivan Cankar: Hlapci, z igralsko bravuro Staneta Severja. Vabimo vas k poslušanju! foto: Aleš Jan, osebni arhiv
Prebrati zvočno knjigo je za igralko ali igralca poklicni izziv. A vseeno je drugače, ko posname svojo lastno biografijo. Tokrat govorimo o gledališki in filmski igralki Jožici Avbelj, med drugim prejemnici Borštnikovega prstana za življenjsko delo. Njeno življenje je v biografskem romanu Joži opisala dramaturginja, publicistka in urednica Petra Pogorevc, zdaj pa je po tej knjigi izšla zvočnica, ki je plod sodelovanja ZKP RTV Slovenija, Arsovega igranega programa in založbe Beletrina, režirala jo je Špela Kravogel. Poslušamo jo lahko tudi v Odprti knjigi na Arsu vsak delovnik ob 19. uri. Pogovor na predstavitvi je vodila Kaja Novosel. Foto: Žiga Bratoš
Igralka Mirjam Korbar je članica Mestnega gledališča ljubljanskega že vso svojo profesionalno kariero od leta 1987. Preigrala je celo vrsto pretežno nosilnih vlog klasičnega in sodobnega repertoarja. Njena gledališka iniciacija pa je zaznamovana s Tespisovim vozom, mariborskim mladim gledališčem Prve gimnazije pod vodstvom Tomaža Pandurja. Večkrat je bila nagrajena za vloge v gledališču in na filmu, gledališka javnost in gledalci pa si jo zapomnimo po zmeraj premišljenih, prepričljivih in natančno izdelanih vlogah. V pogovoru z Vilmo Štritof sta spregovorili o njeni igralski poti, o Mestnem gledališču ljubljanskem, predvsem pa o njenem dojemanju, ustvarjanju vlog in gledališča. Vabimo vas k poslušanju! na fotografiji Mirjam Korbar kot Yerma v predstavi F. G. Lorca: Yerma, rež. Zvone Šedlbauer, MGL, 1994/95, foto: Tone Stojko
Prejšnji teden smo odprli zakladnico zgodovine slovenskih uprizoritvenih umetnosti, ki so med letoma 1966 in 2006 prekinjale s tradicijo, kot v svoji knjigi piše dr. Barbara Orel. Po tem, ko smo se posvetili prvemu desetletju omenjenega obdobja, tokrat prisluhnimo začetku poglavja Multimedijsko gledališče, ki ga bo uvedel pogovor z Barbaro Orel. na fotografiji: Pupilija, papa Pupilo pa Pupilčki - rekonstrukcija, foto: Nada Žgank/osebni arhiv
Neveljaven email naslov