Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Tomaž Toporišič, slovenski dramaturg, esejist, gledališki teoretik, univerzitetni učitelj, se v svojem delu temeljito posveča branju in razbiranju tako besednih kot odrskih umetnosti zadnjih 50 let. V tokratnem besedilu, z naslovom: Dekonstrukcije nasprotja med reprezentacijo in prezentacijo od neoavantgarde do pomilenija: od Pupilije, Jesiha in Jovanovića do Zupančiča, Živadinova, Frljića, Semenič in Divjaka, raziskuje, kako se je v času od neoavantgarde do postpostdramskega manifestirala želja povedati zgodbe. Zanima ga, kakšne oblike redramatizacije, refiguracije in rekarakterizacije gledaliških strojev še vedno producira sodobna uprizoritvena paradigma. V besedilu razgrinja načine, kako se avtorice in avtorji intenzivno posvečajo refleksiji samih sebe, svojih besedil in kontekstov ter recepcije in pri tem kot avtorice - rapsodke vzpostavljajo neposreden dialog z bralkami in bralci, gledalkami in gledalci, svojimi bodočimi interpreti. Vabimo vas k poslušanju!
792 epizod
Predstavljamo domače in mednarodno gledališko dogajanje, spremljamo produkcijo slovenskih državnih in mestnih gledališč, nevladne scene, plesnih gledališč, opere ter mejnih uprizoritvenih praks. Naši gosti so ustvarjalci, umetnice in umetniki, teoretiki in raziskovalci sodobnega gledališča.
Tomaž Toporišič, slovenski dramaturg, esejist, gledališki teoretik, univerzitetni učitelj, se v svojem delu temeljito posveča branju in razbiranju tako besednih kot odrskih umetnosti zadnjih 50 let. V tokratnem besedilu, z naslovom: Dekonstrukcije nasprotja med reprezentacijo in prezentacijo od neoavantgarde do pomilenija: od Pupilije, Jesiha in Jovanovića do Zupančiča, Živadinova, Frljića, Semenič in Divjaka, raziskuje, kako se je v času od neoavantgarde do postpostdramskega manifestirala želja povedati zgodbe. Zanima ga, kakšne oblike redramatizacije, refiguracije in rekarakterizacije gledaliških strojev še vedno producira sodobna uprizoritvena paradigma. V besedilu razgrinja načine, kako se avtorice in avtorji intenzivno posvečajo refleksiji samih sebe, svojih besedil in kontekstov ter recepcije in pri tem kot avtorice - rapsodke vzpostavljajo neposreden dialog z bralkami in bralci, gledalkami in gledalci, svojimi bodočimi interpreti. Vabimo vas k poslušanju!
V mariborskem Lutkovnem gledališču je na ogled bogata razstava, ki prikazuje telesno rojstvo lutke iz dvodimenzionalnega likovnega dela – skice. Izbrane predstave iz njihove skoraj 50-letne zgodovine, prikažejo različne lutkovne tehnologije, predvsem pa raznolike lutkovne poetike, ki se rojevajo iz likovnih zasnov. Po razstavi smo se sprehodili s Katarino Klančnik Kocutar, direktorico Lutkovnega gledališča Maribor. Vabimo vas k poslušanju! foto: Boštjan Lah, Lutkovno gledališče Maribor
Vladni odloki v zvezi z gledališkimi ustanovami še vedno dovoljujejo zbiranje le do 10 oseb, pri tem, da je za eno osebo potrebnih 20 kvadratnih metrov. O omejitvah in možnostih za živi dogodek v slovenskih gledališčih v sedanjem trenutku se bomo v oddaji Oder pogovarjali s Tiborjem Miheličem Syedom, direktorjem Slovenskega mladinskega gledališča in Tamaro Bračič iz zavoda Bunker, ki upravlja Staro mestno elektrarno – Elektro Ljubljana še z nekaterimi direktorji slovenskih gledališč in festivalov in gledališkimi ustvarjalci. Gledališče za zaprtimi vrati tudi pred kamero ni gledališče. Vabimo vas k poslušanju! na fotografiji: Gledališki dogodek, srečanje občinstva in ustvarjalcev; iz predstave Juri Muri v Afriki pleše, rež. Ivana Djilas, prod. PTL, 2013/14, foto: Nada Žgank
Drugi nacionalni posvet o kulturno-umetnostni vzgoji na področju gledališča je od 12. do 14. aprila tokrat potekal prek spleta. Posvečen je bil razvoju mladega občinstva in gledališkemu opismenjevanju otrok, mladih in strokovnim sodelavcem v vzgoji, izobraževanju in kulturi. Organizirali so ga: Slovenski gledališki inštitut, Zavod za šolstvo, Ministrstvo za kulturo, Cankarjev dom v Ljubljani s sodelovanjem kulturnih ustanov in ustvarjalcev s področja uprizoritvenih umetnosti. Zato sta bili k pogovoru povabljeni sodelujoči na posvetu: Mojca Jan Zoran, direktorica Slovenskega gledališkega inštituta in Martina Peštaj, razvojna psihologinja, urednica Otroškega in mladinskega programa na naši televiziji. Z njima se je pogovarjala Vilma Štritof. foto: Boštjan Lah, vir: Borštnikovo srečanje
Na današnji praznični dan bi v oddaji Oder lahko spregovorili o Slovenskem narodnem gledališču na osvobojenem ozemlju, ki je bilo z odlokom IO OF ustanovljeno v Črnomlju 12. januarja 1944. A ne bomo. Posvetili se bomo drugi temi, ki prav tako ceni osvobojeno ozemlje in ga dandanes najde v breztežnostnem prostoru zemeljske orbite. O postgravitacijski umetnosti, ki je rdeča nit ustvarjanja Dragana Živadinova in je tudi neke vrste upor proti okupatorju – zemeljski, mimetični umetnosti, se je Petra Tanko z Draganom Živadinovom pogovarjala pred enajstimi leti. V pogovoru pa Živadinov navaja – za tisti čas zanimiv, danes pa že preizkušen a vendar raziskovanja vreden - primer umetniškega dela hrvaškega umetnika Daliborja Martinisa. V njegovem projektu, izvedenem konec 70-ih let preteklega stoletja, namreč prepoznamo mišljenje in prakso blizu današnji, ko se z različnimi mediji, poigravamo s časom, uprizarjanjem in ekrani. Vabimo vas k poslušanju ponovitve oddaje! foto: Tone Stojko, vir: http://noordung.blogspot.si
Gledališče odra, igralca in gledalca, ki je trenutno v nekakšnem zamrznjenem stanju, poskuša nadomestke svoje realnosti in živosti najti s pomočjo drugih medijev. Najraje bi se udrla v zemljo je naslov predstave, ki sicer ni nastala v gledališkem prostoru, ampak je interaktiven uprizoritveni eksperiment, ki ustvarja novo gledališko realnost znotraj virtualnega omrežja.
Letno izide vrsta izvirnih pesniških in pripovednih literarnih del, pa precej manj izvirnih dramskih besedil. Zakaj je pomembno brati dramska besedila in zakaj so knjižne objave dramskih besedil dragocene, sta dve izmed vprašanj, na kateri bosta v tokratni oddaji Oder (v pogovoru z Markom Goljo) odgovorili dramatičarka ter prevajalka Jera Ivanc in dramatičarka Simona Semenič. Nikar ne zamudite.
Pred kratkim smo govorili o prodorni spletni akciji Pismo mojemu igralcu, ki od jesenskega zaprtja gledališč poteka na SiGledal, portalu slovenskega gledališča. Bogat in dragocen dokument časa in uspešna akcija je dobila partnerja in tako vzporedno s Pismi nastajajo tudi Zapisi iz brloga. Pišejo jih gledališki ustvarjalci in nam tako posredujejo svoja razmišljanja in občutenja trenutka ter poglede na gledališko umetnost. Zapisom iz brloga bomo čas namenili v tokratnem Odru. Oddaji Oder: Pismo mojemu igralcu (2. 3. 2021) in Zapisi iz brloga (6. 4. 2021) posvečamo Nevenki Koprivšek, direktorici zavoda Bunker in festivala Mladi levi, praporščakinji slovenske zunajinstitucionalne gledališke scene, ki se je pred nedavnim poslovila. Vabimo vas k poslušanju! vir foto: www.sigledal.si
Nagrado Poldeta Bibiča za življenjsko delo, ki jo podeljuje Združenje dramskih umetnikov Slovenije, je pravkar prejela Darja Hlavka Godina, glasbena opremljevalka, glasbena dramaturginja in režiserka zvoka. Temu ustvarjanju se posveča že štiri desetletja, zadnjih 24 let na Radiu Slovenija. »V radijskih igrah in gledaliških uprizoritvah s svojim širokim znanjem, tenkočutnostjo in bogatimi izkušnjami sodeluje pri razvoju slovenske umetniške radiofonije,« je zapisano v utemeljitvi nagrade. Darja Hlavka Godina je gostja oddaje Oder, z njo se pogovarja Tadeja Krečič. Foto: Karpo Godina
V oddaji Oder bomo tokrat govorili o mednarodni organizaciji Ibsen International, ki pospešuje predvsem medkulturne izmenjave na področju scenskih umetnosti med Norveško in Kitajsko, pa tudi drugimi deli sveta. S projekti umetniške in izobraževalne narave na akademski ravni že vrsto let gradi mostove in se povezuje z organizacijami, univerzami, gledališči in institucijami s področja drugih umetniški zvrsti po vsem svetu, tako da je mobilnost njihovih projektov izjemno velika, hkrati pa z imenom Henrika Ibsena, kot enega najpomembnejših evropskih dramatikov druge polovice 19. stoletja, širijo duh svetovljanstva in umetniške produkcije na najvišji ravni. Pri enem izmed projektov Ibsen International, New play, New stage, je sodelovala tudi naša sodelavka, dramaturginja Vilma Štritof. V oddaji bo predstavila svojo izkušnjo sodelovanja pri projektu, velik poudarek pa je tudi na njenem beleženju vtisov o sodobni kitajski kulturi in odrski umetnosti. Na delovnih potovanjih se je pogovarjala s sodelujočimi v projektu, katerih pričevanja pokažejo širši horizont ustvarjanja kulturnih mostov. Za marec in začetek aprila je Vilma Štritof pripravila radijske igre s pogovori z naslovom Obrazi migracij, na katere se navezuje današnja oddaja. Besedila petih tujih avtorjev, ki doživljajo premiere svojih del na našem radiu, namreč prihajajo prav iz te mednarodne delavnice na Kitajskem. Redaktorica Petra Tanko Avtorica Vilma Štritof Posneto julija 2017 na fotografiji: Udeleženci delavnice dramskih besedil na Kitajskem, foto: Osebni arhiv
Mestno gledališče Ptuj obeležuje 25. letnico delovanja, začetki gledališke dejavnosti na Ptuju pa segajo še veliko globje v zgodovino, v zgodnje 18. stoletje, ko se omenjajo prve gledališke igre v tem prostoru. Zgodovinski arhiv na Ptuju je v sodelovanju z Mestnim gledališčem Ptuj pripravil razstavo, s katero želi prikazati pestro gledališko dogajanje na Ptuju s pomočjo dokumentov, ki jih hrani v svojih depojih. O teh zgodovinskih trenutkih bosta v oddaji Oder spregovorila avtorica razstave Nataša Majerič Kekec in direktor Mestnega gledališča Ptuj Peter Srpčič. Oddajo je pripravila Aleksandra Saška Gruden. na fotografiji: Wilchelm Reich, Govor malemu človeku, režija Samo M. Strelec. Gledališče Ptuj, 1995/96, foto: Zebec, Stanislav / Zgodovinski arhiv na Ptuju. Na fotografiji Vlado Novak, vir: SiGledal.si
Rasizem z zaznamovanostjo drugega in različnega še zdaleč ni izkoreninjen, družbena klima negotovosti in strahu ga, nasprotno, velikokrat podžge. Črna koža bele maske Frantza Fanona je eno izmed najpomembnejših, temeljnih postkolonialnih del, skozi katerega avtor premisli številne vidike rasnega razlikovanja in etiketiranja drugosti. V oddaji Oder bomo govorili o predstavi v Anton Podbevšek teatru, njen naslov je prav tako Črna koža bele maske, ki navaja nekatera stališča iz knjige, dolgoživost predsodkov in stereotipov pa je izpovedana skozi osebne zgodbe. V oddaji Oder bosta o različnih kontekstih razlikovanj skupin ljudi in posameznikov bosta pripovedovali soustvarjalki predstavi Maša Kagao Knez in Ivana Djlilas
"Hrepenim po času, ko se bom v objem gledališča lahko spet skrila brez maske, ko bom lahko sedela tako blizu odru, da bo obstajala nevarnost, da kateri od igralcev pljune name ali se mi zareži v obraz ali skoči z odra in se postavi iz oči v oči z naključno gledalko ali gledalcem iz prvih vrst." Odlomek iz zapisa Lare Paukovič ter podobni zapisi sestavljajo rubriko Pismo mojemu igralcu, na portalu SiGledal. V oddaji Oder bomo gostili pobudnico akcije Pismo mojemu igralcu, Tamaro Matevc, ki je ob Samu M. Strelcu in Gregorju Matevcu ustanoviteljica in vodja slovenskega gledališkega portala SiGledal ter slišali nekaj Pisem mojemu igralcu, mojemu gledališču, mojemu lučkarju in podobno. Vabimo vas k poslušanju! likovna podoba: SiGledal
Zakaj bežiš in kam? Kaj je razlog odhoda in kaj je motiv novega iskanja? Prav zdaj, ko je svet zastal, ko je korona številne teme potisnila v ozadje, je pravi čas, da govorimo tudi o migracijah. V premiernem ciklu Obrazi migracij, ki se na programu Ars začne 1. marca, šest radijskih iger tujih in ene domače avtorice dopolnijo pogovori s strokovnjaki in aktivisti. To nakazuje, da je tokrat v ospredju žgoča problematika, na katero velja opozoriti večplastno in širše – v kombinaciji umetniškega, bolj sublimnega in hkrati v pogovorih bolj analitičnega opisovanja družbenih pojavov. Dramaturginja Vilma Štritof je idejo za projekt dobila kot članica dramaturške ekipe, ki je v okviru norveške agencije za kulturno izmenjavo na področju uprizoritvenih umetnosti pred leti trikrat gostovala na Kitajskem (Peking, Šanghaj, Guangzhou) v daljšem procesu delavnic dramskega pisanja s temo različnih tipov migracij.
Posvečamo se spletnim pojavnostim gledališča, uprizoritvam, ki se kot živ odrski dogodek odvijejo ne le pred praznim avditorijem, temveč predvsem v spletnem prenosu. V času zaprtja gledaliških dvoran zaradi pandemije covid-19 gledališča na spletu in družbenih omrežjih delijo arhivske posnetke predstav in tako (tudi z drugimi vsebinami) iščejo načine komunikacije ter ohranjanja stika z občinstvi. Nekatera pa na splet selijo tudi živo odigrane ponovitve predstav in premierne uprizoritve. Kako gledališče kljub omejenemu javnemu življenju ohranja svojo živost? Sploh lahko živi v neposrednih spletnih prenosih? Bodo spletni formati prinesli za gledališče trajne posledice? Tudi o tem z direktorjem Slovenskega mladinskega gledališča Tiborjem Miheličem Syedom, članom KUD Moment, igralcem Urošem Kaurinom, kritičarko Niko Arhar in predstavnikom spletne platforme Tretji oder Ladom Bizovičarjem.
V oddaji gostimo plesnega zgodovinarja, kritika in publicista Roka Vevarja. Vevar že desetletja spremlja in beleži sodobne scenske prakse, še posebej polje sodobnega plesa, njegove zgodovine in številnih odvodov. Je ustanovitelj posrečeno naslovljenega Začasnega slovenskega plesnega arhiva in član mednarodne plesne mreže Nomad Dance Academy. V svoji prejšnji knjigi je popisal in kontekstualiziral slovensko sodobnoplesno publicistko prve polovice 20. stoletja, njegova zadnja knjiga Ksenija, Xenia: Londonska plesna leta Ksenije Hribar 1960-1978 pa je izšla v sozaložništvu Zavoda Maska, Javnega sklada za kulturne dejavnosti in mreže Nomad Dance Academy. V knjigi, o kateri teče pogovor v oddaji, se Vevar posveča Kseniji Hribar oziroma širšemu kontekstu šestdesetih in sedemdesetih let 20. stoletja, ki jih je plesalka in koreografinja preživela v Londonu, takratni kulturni metropoli, spregovorimo pa tudi o vplivu njenih izkušenj na profesionalizacijo slovenske sodobnoplesne scene.
V tokratni oddaji Oder bomo poskušali ugotoviti kakšno je razmerje med filozofijo in umetnostjo, v središču katere je gledališče, ta »čudni javni kraj«, umetnost dogodka in dejanja, institucija bistvena za državo in njena antiteza. Nedavno je namreč v knjižnici MGL izšla razprava Alaina Badiou-ja Rapsodija za gledališče, ki ji je dodan tudi krajši spis Gledališče in filozofija …
V oddaji se pogovarjamo s cirkuško skupino Mismo Nismo, ki je v Tovarni Rog vzpostavila edinstven prostor – nezamenljivo središče cirkuškega dogajanja. Nasilna izpraznitev Roga je skupini odvzela prostor in sredstva delovanja, ob kritiki kulturne politike, ki preveva njihovo ustvarjanje, pa se bolj kot na brutalni cirkus moči osredotočamo predvsem na njihov navdihujoči novi cirkus in njegove potenciale. S člani skupine Mismo Nismo – Evo Zibler, Otonom Korošcem in Tjažem Juvanom – ter njihovo sodelavko, gledališko režiserko Nino Ramšak, govorimo o predstavah »Noise cirkus« in »Žonglerski koncert«, s katerima je kolektiv začrtal razvoj unikatne scenske govorice, podprte s premislekom cirkuških orodij ter drzno in humorno družbeno kritiko. Foto: Jahvo Joža (Cirkobalkana Zagreb 2020)
V oddaji se posvečamo enemu manj vidnih gledaliških poklicev, čeprav so njegovi učinki med odrsko najmočnejšimi (in pomenljivimi). »Žlahtni zborni jezik«, kot bi rekel prvi utrjevalec jezikovne podobe slovenskih odrov Oton Župančič. Pogovarjamo se z enim najbolj priznanih gledaliških lektorjev Srečkom Fišerjem, ki ima s skoraj štirimi desetletji lektorskega dela bogate izkušnje s spremembami razumevanja funkcije in posebnosti odrskega govora. Dotaknemo pa se tudi njegovega izjemnega prevodnega opusa. Oddajo je pripravil Rok Bozovičar.
Na začetku leta se je poslovil véliki praktik ter mislec gledališča in družbe Dušan Jovanović. Gledališki režiser in dramatik, a tudi ustanovitelj in umetniški vodja gledališč, ki je obenem vrsto let poučeval na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo ter se kot avtor podpisal pod številne eseje, kolumne, televizijske scenarije in še marsikaj. V Odru se bomo spomnili nekaterih njegovih najvidnejših režijskih in dramskih dosežkov, nagrajenih z Grumovimi nagradami in nagradami Borštnikovega srečanja. Oddaja je bila posneta pred letom dni v počastitev njegovega 80. rojstnega dne. Pripravili sta jo teatrologinja Ana Perne in dramaturginja Petra Tanko. Foto: Miloš Ojdanić (MMC)
»Pravljice ne živijo le v neštetih različicah različnih pripovedovalcev, ampak celo v mnogih različicah istega pripovedovalca.« Spremeni se poudarek, spremeni se pomen. Pretočna in živa se ne pusti ujeti v »v dokončne in enopomenske sodbe«. Pravljica, ki je kaj vredna. O pripovedovanju nekoč in danes, o občutku za zgodbo, njeno obliko in njeno sporočilnost pa več v oddaji Oder. Naša gostja bo pesnica, pisateljica in pripovedovalka Anja Štefan. Foto: Urška Boljkovac, LGL (iz lutkovne predstave Štiri črne mravljice po pravljici Anje Štefan)
Neveljaven email naslov