Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Tomaž Toporišič, slovenski dramaturg, esejist, gledališki teoretik, univerzitetni učitelj, se v svojem delu temeljito posveča branju in razbiranju tako besednih kot odrskih umetnosti zadnjih 50 let. V tokratnem besedilu, z naslovom: Dekonstrukcije nasprotja med reprezentacijo in prezentacijo od neoavantgarde do pomilenija: od Pupilije, Jesiha in Jovanovića do Zupančiča, Živadinova, Frljića, Semenič in Divjaka, raziskuje, kako se je v času od neoavantgarde do postpostdramskega manifestirala želja povedati zgodbe. Zanima ga, kakšne oblike redramatizacije, refiguracije in rekarakterizacije gledaliških strojev še vedno producira sodobna uprizoritvena paradigma. V besedilu razgrinja načine, kako se avtorice in avtorji intenzivno posvečajo refleksiji samih sebe, svojih besedil in kontekstov ter recepcije in pri tem kot avtorice - rapsodke vzpostavljajo neposreden dialog z bralkami in bralci, gledalkami in gledalci, svojimi bodočimi interpreti. Vabimo vas k poslušanju!
792 epizod
Predstavljamo domače in mednarodno gledališko dogajanje, spremljamo produkcijo slovenskih državnih in mestnih gledališč, nevladne scene, plesnih gledališč, opere ter mejnih uprizoritvenih praks. Naši gosti so ustvarjalci, umetnice in umetniki, teoretiki in raziskovalci sodobnega gledališča.
Tomaž Toporišič, slovenski dramaturg, esejist, gledališki teoretik, univerzitetni učitelj, se v svojem delu temeljito posveča branju in razbiranju tako besednih kot odrskih umetnosti zadnjih 50 let. V tokratnem besedilu, z naslovom: Dekonstrukcije nasprotja med reprezentacijo in prezentacijo od neoavantgarde do pomilenija: od Pupilije, Jesiha in Jovanovića do Zupančiča, Živadinova, Frljića, Semenič in Divjaka, raziskuje, kako se je v času od neoavantgarde do postpostdramskega manifestirala želja povedati zgodbe. Zanima ga, kakšne oblike redramatizacije, refiguracije in rekarakterizacije gledaliških strojev še vedno producira sodobna uprizoritvena paradigma. V besedilu razgrinja načine, kako se avtorice in avtorji intenzivno posvečajo refleksiji samih sebe, svojih besedil in kontekstov ter recepcije in pri tem kot avtorice - rapsodke vzpostavljajo neposreden dialog z bralkami in bralci, gledalkami in gledalci, svojimi bodočimi interpreti. Vabimo vas k poslušanju!
Željko Hrs je svojo profesionalno umetniško pot začel, in letos poleti, z upokojitvijo, tudi sklenil v Slovenskem mladinskem gledališču. Že od začetka osemdesetih let je bil eden od stebrov ansambla, ki je v tem času dosegel veliko mednarodno prepoznavnost. Sodeloval je tudi s Koreodramo Ljubljana, z Radiem in Televizijo Slovenija ter zaigral v več v filmih. Ukvarjal se je tudi z dramaturgijo, zgodovino in teorijo gledališča. Dramaturško je utvarjal v domačih in mednarodnih zasedbah. Bil je mentor podiplomskim študentom na Goldsmiths Collegeu v Londonu in je docent za Zgodovino gledališča na Akademiji za vizualne umetnosti AVA v Ljubljani. Leta 2017 je prejel Župančičevo nagrado, leta 1981 pa študentsko Severjevo nagrado za odrski gib. V pogovoru Željka Hrsa spoznavamo kot razmišljujočega ustvarjalca, katerega stvaritve so vselej rezultati poglobljenega in temeljitega raziskovanja določene snovi. Vabimo vas k poslušanju! Na fotografiji: Stane Tomazin in Željko Hrs v predstavi Glengarry Glen Ross, SMG, 2014, foto: Nejc Saje
Mednarodno priznana ameriška učiteljica igre Ivana Chubbuck v knjigi z naslovom Moč igralca predstavlja svojo lastno metodo in inovativno igralsko tehniko.
»Eksperimentalno radijsko ustvarjanje ali z drugim izrazom zvočno ustvarjanje drugačnih estetskih prijemov in sprejemov je sicer že znano v vsej radijski zgodovini«, v knjigi Slišati sliko, videti zvok zapiše Aleš Jan. »Ustvarjalci so kot nemirni duhovi vedno na novo iskali dodatne izrazne možnosti besede in zvoka, spreminjala se je estetska podoba pisanja in zlasti zvočnega ustvarjanja.« nadaljuje Jan. Današnji Oder, oddajo o sočasnem gledališču, ki se prej kot materialnemu prostoru posveča času in etru eksperimentalne radijske igre, je pred štirimi leti pripravila Petra Tanko. V njem ne teži k zaobjemu vsega obsega eksperimentalnega ustvarjanja na našem radiu, temveč se Našemu eksperimentalnemu studiu, ki sta ga v začetku 70-ih let preteklega stoletja spodbudila in desetletje zatem negovala predvsem Rapa Šuklje in Dušan Mauser, ter poznejšim radiofonskim iskanjem približuje v pogovorih: z Zmagom Frecétom, po poklicu tehničnim asistentom v uredništvu igranega programa, po duhu pa pesnikom in večnim iskalcem novih dimenzij bivanja in temu ustreznih radijskih oblik, in z Igorjem Likarjem, režiserjem, pesnikom in radiofonskim piscem, ki je tako v prémosti časa kot v iskanjih neposredni naslednik radiofonskega eksperimentiranja zgoraj omenjenih Mauserja in Šukljetove, režiserke Rosande Sajko ter literarnega radiofonskega ustvarjalca Franeta Puntarja in drugih. Oddajo Dva pomežika eksperimentalni radijski igri in tretjega tretjina bogatijo tudi pripovedi tonskih mojstrov Mira Marinška in Staša Janeža ter skladatelja in glasbenega urednika Bora Turela ter odlomki iz eksperimentalnih radijskih iger in radijskih iger ustvarjenih po principih eksperimenta. Oddajo uvrščamo v sklop oddaj jubileja Ars 60. Vabimo vas k poslušanju!
Ekologija je postala ena osrednjih tem tudi na širokem polju sodobnih uprizoritvenih umetnosti, ki sodelujoče v ustvarjalnem procesu nastajajoče uprizoritve postavljajo tudi v vlogo umetniških aktivistov. Med izvedbenimi pristopi sta danes že uveljavljeni ekološka koreografija, ki se osredotoča na uglaševanje človeškega telesa z okoljem in ekološka dramaturgija. Ob tem se v odnosu do ekologije odpirajo povsem nove vloge telesa, vse bolj umeščenega v neokrnjene prostore narave, ki je tako postala eno osrednjih prizorišč sodobnih performativnih praks. O tem v tokratni oddaji Oder spregovorijo mednarodno uveljavljeni ustvarjalci - dramaturginja Tery Žeželj, režiserka Mateja Kokol, kurator Rickard Borgström ter koreografinja in plesna pedagoginja Mojca Kasjak. Del oddaje je nastal ob spremljanju omizja revije MASKA z naslovom Ekologija med izvedbo in uprizoritvijo na letošnjem Borštnikovem srečanju v Mariboru. Tam je bila Simona Kopinšek, ki je pripravila oddajo. Vabimo vas k poslušanju! naslovnica revije Maska, letn XXXVII., št. 211-212 (zima 2022), foto: Niko Lapkovski
V Čedadu v Furlaniji - Julijski Krajini je konec julija potekal 32. mednarodni festival Mittelfest. Festival, ki ga prirejajo že od leta 1991, predstavlja pomembno stičišče in referenčno prizorišče srednjeevropske uprizoritvene umetnosti. V sklopu festivala je bila 27. julija svetovna premiera predstave Marlene o nemški pevki in igralki Marlene Dietrich, ki je bila v času druge svetovne vojne izrazito antinacistično usmerjena. Predstavo je režiral priznani bosanski režiser Haris Pašović, v glavni vlogi je zaigrala srbska igralka in režiserka Mirjana Karanović. Predstava je nastala v koprodukciji festivala Mittelfest, Narodnega gledališča Sarajevo in East West centra in bo 6. septembra svečano otvorila gledališko sezono 2023/2024 v Sarajevu.
Misli o gledališču režiserja Janeza Pipana ob knjigi Zoje Skušek, ki je bila v času prve izdaje skoraj povsem spregledana, nedavno pa je izšla dopolnjena izdaja.
Več kot 500 nastopajočih, več kot 2000 obiskovalcev, je v štirih dneh, med 27. in 30. julijem, živelo festival Plavajoči grad. Site-specific vizualna umetnost, glasba in performativne umetnosti, delavnice in komunikacija vseh, ki so si delili skupen prostor in čas soustvarjajo posebno festivalsko vzdušje, ki smo ga zabeležili v utrinkih in mislih sodelujočih umetnikov in glasbi Etno Histeria World Orchestra. Vabimo vas k poslušanju! na sliki: projekt Ptice, Marija Bavdaš, Nika Solce, Katanari, foto: Katanari
Ponovno odpiramo debato o problemu, ki vztraja že več desetletij in prizadeva več generacij. Govorili bomo o sodobnem plesu in zunajinstitucionalnih scenskih umetnostih, področjih, na katerih si avtorji in drugi umetniki že predolgo prizadevajo za institucionalizacijo, predvsem pa za ustrezne delovne pogoje, v prvi vrsti vadbene prostore. Pogovoru so se pridružili Branko Potočan in Matjaž Farič, oba plesalca in koreografa zrele generacije, ki v nezadostnih produkcijskih razmerah delujeta domala vso svojo umetniško kariero; Danijela Zajc in Jaka Andrej Vojevec, ustvarjalca mlajše srednje generacija, ki se jima prostori, v katerih delujeta, dobesedno rušijo pred očmi; Goran Završnik je ustvarjalec, producent, organizator in tudi član dialoške skupine na Ministrstvu za kulturo Republike Slovenije ter Kim Komljanec, ki iz predhodnega umetniškega delovanja problematiko pozna, trenutno pa je kot svetovalka ministrice zaposlena na Ministrstvu za kulturo. K sodelovanju smo povabili tudi predstavnike Mestne obline Ljubljana, od koder smo, zaradi pomanjkanja sogovornikov, prejeli pisni odgovor. Problem vadbenih prostorov ima dolgo zgodovino, razlog zakaj o njem danes govorimo, pa je v obvestilu, ki smo ga prejeli od različnih ustvarjalcev in zavodov, govori pa o tem, da so izgubili vadbeni in studijski prostor na Parmovi 25 v Ljubljani. Po besedah Matjaža Fariča je v teh prostorih več kot desetletje nastajala domala vsa ljubljanska zunajinstitucionalna gledališka produkcija in produkcija sodobnega plesa. Vabimo vas k poslušanju! foto: Drago Videmšek
»Zanimivo pa je, da plesalec odpre usta in tekst vstopi v plesno predstavo takrat, ko se ples dejansko razveže od jezika oziroma v trenutku, ko jezik izgubi status gospodujoče materialnosti.« To je ena od glavnih misli dr. Bojane Kunst v besedilu Bi slišali mišico, če bi mogla govoriti? O plesu in jeziku, ko analizira zgodovinsko pojmovanje plešočega telesa v odnosu do govorjenega jezika in njuno medsebojno osamosvajanje, s tem pa tudi konstituiranje nove plesne zvrsti. Besedilo je v celoti objavljeno v knjigi Drama, tekst, pisava, ki je pri Knjižnici MGL izšla pred dobrim desetletjem. Vabimo vas k poslušanju! Na fotografiji: Irena Zagoričnik Tomažin: (S)pozaba kaprice, glasovno-plesna predstava, Mesto žensk 2006, foto: Nada Žgank, izsek
Etbin Kristan in gledališče Cankarjeve dobe nosi naslov razstava, ki je trenutno na ogled v prostorih Slovenskega gledališkega inštituta. Manj znani slovenski dramatik in književnik, tudi jugoslovanski politik v času pred prvo svetovno vojno in po njej, sedem desetletij po smrti s tem dobiva vidnost, ob kateri lahko raziskujemo pomen in vpliv njegovega umetniškega delovanja doma in v tujini. Izjemno dinamična Kristanova osebnost se kaže v njegovi plodoviti življenjski poti, ki je poleg domovine segala tudi v Združene države Amerike, kjer je ustanavljal slovenska društva, uprizarjal slovensko dramatiko ter širil slovensko kulturo. Kristanova dramska dela, rokopisi in avtorjeve revialne objave, prevodna dela in dokumenti uprizoritev so izhodišče za pogovor, h kateremu smo pred mikrofon povabili literarno zgodovinarko prof. dr. Katjo Mihurko Poniž, vodjo Raziskovalnega centra za humanistiko na novogoriški Univerzi ter raziskovalko na Znanstvenoraziskovalnem centru SAZU ter Katarino Kocijančič, ki je skupaj s sodelavci Slovenskega gledališkega inštituta pripravila razstavo in objavo Kristanovih dramskih besedil na spletni strani Gledališkega inštituta. Vabimo vas k poslušanju! foto: SLOGI
Kaja Lin Jagodič Avguštin je svojo umetniško pot začela na Konservatoriju za glasbo in balet v Ljubljani in tam leta 2009 diplomirala. Plesno izobraževanje je nadaljevala v tujini in se pogumno odpravila v Izrael, kjer je nekaj let plesala v tamkajšnjih sodobno-plesnih skupinah. Po vrnitvi v Slovenijo je sodelovala s Kjaro Starič Wurst ter bila članica njene projektne plesne skupine Kjara's dance project. Izmenično je plesala v tujini in doma ter nastopila na domačih festivalih, kot sta Plesna Nacionala v Španskih borcih ter Fronta sodobnega plesa v Murski Soboti. Ustvarila je dve samostojni avtorski predstavi, leta 2019 predstavo z naslovom Corpus Aurora in leta 2022 Odtujenost.Več pa v pogovoru s Kajo Lin Jagodič Avguštin, vabimo vas k poslušanju!
12. Spider, festival radikalnih teles, se je letos končal z geslom "Nič nam ni treba!" Mednarodna zasedba plesalcev, performerjev, vizualnih umetnikov, pesnikov, glasbenikov in mislecev je v zavetju ljubljanskega parka Tivoli ponovno vzpostavila alternativno skupnost, ki je napovedala boj zoper kulturo nasilja, kulturo lažnih novic, kulturo izolacije in kulturo izkoriščanja in svoj pogled usmerila proti kulturi umetnosti. V oddaji Oder predstavljamo radijsko reportažo z letošnjega festivala Spider.
»Če imaš zamisel, imaš pravico, da ji slediš, da jo uresničiš,« je povedala Claire Marshall, ena izmed članic britanskega gledališkega kolektiva Forced entertainment. Zanimiv, poglobljen in duhovit pogovor s tremi člani skupine, ki so na festivalu Prestopi gostovali s predstava Real Magic in Quizoola!, smo uredili v dve oddaji Oder.Vabljeni k poslušanju drugega dela. foto: David Schalliol, www.bortstnikovo.si
»Če gledaš slab film, se lahko s prijatelji na ta račun šališ in se zabavaš. Če gledaš slabo gledališko predstavo, pa se počutiš potrtega, čutiš se osebno odgovornega za to, kar se dogaja pred tabo,« je ena izmed misli, ki jo je izrekel član britanske gledališke skupine Forced Entertainment, ko so sredi maja gostovali na festivalu Prestopi v Mariboru. Več o skupini in igralcih, ki so gostovali v Mariboru in nas poleg predstav obdarili z zanimivim, poglobljenim in osebnim pogovorom, pa v dveh zaporednih oddajah. Ne preslišite! foto: Real Magic, foto: Hugo Glendinning, www.borstnikovo.si
V času, ko se Lutkovno gledališče Maribor približuje petdeseti obletnici ustanovitve, so lansko jesen, v okviru Minoritske kulturne četrti, odprli Lutkovni muzej Maribor. V osrednjem delu kaže bogato ustvarjalnost gledališča v skoraj petdesetih letih profesionalnega delovanja, del pa tudi v času pred tem, saj je lutkovna dejavnost v Mariboru živa že več kot stoletje. Zgodovinsko - pedagoška zbirka z izbranimi lutkami, kostumi in scenskimi elementi nagovarja posamezne obiskovalce, organizirane skupine iz vzgojno-izobraževalnih zavodov in tuje obiskovalce. Pred kratkim so v sodelovanju z Društvom za sodobno umetnost X-OP in KIBLA2LAB pripravilo aplikacijo LutkAR, ki prikaze razstavljenih eksponatov snovne kulturne dediščine, nadgrajuje s sodobnimi tehnologijami in novo-medijskimi postopki, razširjeno resničnost. Več o zbrani in izbrani mariborski lutkovni zgodovini pa v pogovoru s Špelo Hren Juhart, sodelavko za odnose z javnostjo in soavtorico muzejske postavitve. Vabimo vas k poslušanju! foto: Lutkovni muzej LGM, izsek
Nataša Burger, gledališka in filmska igralka, je v Knjižnici MGL pred kratkim izdala knjigo Igrati (se). V njej razgrne svoje profesionalne in intimno filozofske poglede na igralsko umetnost, predstavi pa tudi nekaj vaj za igralke in igralce. Igralski poklic je zanjo neločljivo povezan z življenjem, zahteva nenehno prevpraševanje lastnega jaza, avtentičnosti in razreševanje notranjih konfliktov. Ob izdaji knjige smo Natašo Burger povabili pred mikrofon. Vabimo vas k poslušanju! foto: mgl.si
Spremljevalni program Festivala Borštnikovo srečanje tudi letos obsega več gostovanj gledaliških ustvarjalcev in skupin iz tujine. Mednarodni program je bil prisoten tudi v predfestivalskem dogajanju, v programu Mlado gledališče. Več o gostovanjih tujih gledališčnikov v letošnjem festivalskem Mariboru v pogovoru z Alešem Novakom, direktorjem Festivala Borštnikovo srečanje. Vabimo vas k poslušanju! fotografija iz predstave Projekt Handke, foto: Atdhe Mulla, www.borstnikovo.si
Predstavljamo, razpiramo vprašanja in se pogovarjamo o temah, ki v postpandemičnem obdobju prinašajo izzive evropskim gledališčem, kar je bilo vodilo drugega Evropskega gledališkega foruma v Opolah na Poljskem. Številne delavnice, predavanja in pogovori so se zbirali v okviru glavnih tem: odgovornosti do okolja, digitalizacije in vključevanja ranljivih skupin, kar je že nekaj časa na agendi evropske unije. Vendar so visoki predstavniki evropske kulturne politike prisluhnili gledališčnikom z namenom, da skupaj oblikujejo ukrepe, specifične za ta kulturni sektor. Hkrati je potekala tudi konferenca ETC – European Theatre Convention, ki sta se je kot predstavnika vseh slovenskih gledališč, vključenih v to mrežo, udeležila Marko Bratuš, umetniški vodja SNG Nova Gorica, in Jure Novak, direktor Prešernovega gledališča Kranj, ki sta se o tem pogovarjala z Vilmo Štritof, ki se je srečanja na Poljskem tudi udeležila in pripravila oddajo. Vabimo vas k poslušanju!
»S tem, ko gojijo avtonomne retorike angažiranja na strokovni in družbeni ravni, pravzaprav najučinkoviteje potrjujejo idejo o tem, da vsaka kompetentna družbena angažiranost črpa bistvo in glavno ost iz lastnega odnosa in pogleda na svet in se šele nato prestrukturira v umetniški akt«, med drugim zapiše teatrologinja dr. Zala Dobovšek, ko preučuje lutkovne opuse Tina Grabnarja, Matije ter Braneta Solceta. V oddaji Oder vas tokrat vabimo vas k poslušanju besedila Tri verzije angažirane prakse: kolektivno, ludistično, protestno. na fotografiji: Matija Solce v predstavi Biti Don Kihot, vir foto: moment.si, izsek
Tokrat je naša gostja ena vidnejših gledaliških igralk mlajše generacije, ki se umetniško udejstvuje tudi v filmu, na radiu in televiziji ter v drugih uprizoritvenih zvrsteh. Stalno mesto v gledališkem ansamblu je zamenjala za delo na svobodi – igra v več odmevnih predstavah in performativnih projektih, znameniti nemški gledališki festival Theatertreffen pa jo je imenoval v svoj mednarodni forum. V oddaji Oder gostimo dramsko igralko Lino Akif.
Neveljaven email naslov