Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Tomaž Toporišič, slovenski dramaturg, esejist, gledališki teoretik, univerzitetni učitelj, se v svojem delu temeljito posveča branju in razbiranju tako besednih kot odrskih umetnosti zadnjih 50 let. V tokratnem besedilu, z naslovom: Dekonstrukcije nasprotja med reprezentacijo in prezentacijo od neoavantgarde do pomilenija: od Pupilije, Jesiha in Jovanovića do Zupančiča, Živadinova, Frljića, Semenič in Divjaka, raziskuje, kako se je v času od neoavantgarde do postpostdramskega manifestirala želja povedati zgodbe. Zanima ga, kakšne oblike redramatizacije, refiguracije in rekarakterizacije gledaliških strojev še vedno producira sodobna uprizoritvena paradigma. V besedilu razgrinja načine, kako se avtorice in avtorji intenzivno posvečajo refleksiji samih sebe, svojih besedil in kontekstov ter recepcije in pri tem kot avtorice - rapsodke vzpostavljajo neposreden dialog z bralkami in bralci, gledalkami in gledalci, svojimi bodočimi interpreti. Vabimo vas k poslušanju!
792 epizod
Predstavljamo domače in mednarodno gledališko dogajanje, spremljamo produkcijo slovenskih državnih in mestnih gledališč, nevladne scene, plesnih gledališč, opere ter mejnih uprizoritvenih praks. Naši gosti so ustvarjalci, umetnice in umetniki, teoretiki in raziskovalci sodobnega gledališča.
Tomaž Toporišič, slovenski dramaturg, esejist, gledališki teoretik, univerzitetni učitelj, se v svojem delu temeljito posveča branju in razbiranju tako besednih kot odrskih umetnosti zadnjih 50 let. V tokratnem besedilu, z naslovom: Dekonstrukcije nasprotja med reprezentacijo in prezentacijo od neoavantgarde do pomilenija: od Pupilije, Jesiha in Jovanovića do Zupančiča, Živadinova, Frljića, Semenič in Divjaka, raziskuje, kako se je v času od neoavantgarde do postpostdramskega manifestirala želja povedati zgodbe. Zanima ga, kakšne oblike redramatizacije, refiguracije in rekarakterizacije gledaliških strojev še vedno producira sodobna uprizoritvena paradigma. V besedilu razgrinja načine, kako se avtorice in avtorji intenzivno posvečajo refleksiji samih sebe, svojih besedil in kontekstov ter recepcije in pri tem kot avtorice - rapsodke vzpostavljajo neposreden dialog z bralkami in bralci, gledalkami in gledalci, svojimi bodočimi interpreti. Vabimo vas k poslušanju!
V Rimu se je začel 71. festival Prix Italia. Med finalnih sedem iger, ki se v kategoriji radijske igre potegujejo za prestižno glavno nagrado, se je uvrstila tudi igra Treba bi bilo peljati psa na sprehod po besedilni predlogi hrvaškega dramatika Tomislava Zajca. Ob tej priložnosti smo pred mikrofon povabili ustvarjalke radijske igre: tonsko mojstrico Sonjo Strenar, glasbeno opremljevalko Darjo Hlavka Godina, dramaturginjo in avtorico radijske priredbe Vilmo Štritof ter režiserko in avtorico zvočnega scenarija Špelo Kravogel, ki so razmišljale o priredbah besedil za radijski medij, načinih organizacije izkušnje in organizacije pomena v radijski igri, načinih poslušanja, ustvarjanju zvočnega reliefa igre in še čem.
Tema današnje oddaje je 100-ta številka Dokumentov Slovenskega gledališkega inštituta (prej muzeja), ki je izšla letos spomladi, v 56. letu izhajanja te publikacije. Dokumenti specialistično obravnavajo slovensko gledališko zgodovino, ki se je z ustanovitvijo, sprva revije, pozneje pa zvečine monografskih publikacij, tudi zares formirala. K pogovoru smo povabili dr. Štefana Vevarja, muzejskega svetnika na Slovenskem gledališkem Inštitutu, ki je izbral tudi tri zanimive odlomke iz besedil, objavljenih v Dokumentih leta 1967. Vabimo vas k poslušanju! na sliki: naslovnica revije Dokumenti: Sodobno poljsko gledališče, izsek
Radikalna telesa so povsod, pravijo organizatorji festivala Spider. Od migrantov do prenaseljenosti našega planeta, ki zbujajo vprašanja o tem, kako se teh nezaželjenih teles znebiti, druga tema, povezana z radikalnostjo teles je vprašanje genetskih sprememb in prihodnosti družbe, ki jo bo oblikovalo dejstvo, da si bodo le nekateri ti lahko privoščili, tretji vidik je plesno telo, ki je radikalno v tem, da ima temeljita znanja o inteligenci telesa in iz tega gradi umetniška dela. Posebnost letošnjega festivala je materialna realizacija plesnega podija, ki ni zgolj fizični objekt, temveč nosilec mnogoterih pomenov. V studio smo povabili Mateja Kejžarja, plesalca in koreografa, umetniškega vodjo festivala Spider, ki je o tem nekaj misli povedal že na novinarski konferenci, danes pa bo svoje misli še razvil in podkrepil z razlago tém, ki ga v umetniškem ustvarjanju zanimajo. fotografija iz predstave Symphonia Harmoniae Caelestium Revelationum, foto: Anna Van Waeg
Umetnica Samira Kentrić je nedavno v tandemu Eclips na festivalu Mladi levi predstavila problematiko prebežnikov in ljudi, ki na naseljene prostore pridejo drugi.
V današnji oddaji nadaljujemo z deljenjem vtisov in misli, ki smo jih v pogovorih z igralci posneli po predstavah, ki so gostovale na 6. Drama Festivalu. Z igralkama Jeleno Šestović in Jeleno Laban smo se pogovarjali o predstavi Kapital, ki jo je uprizoril ansambel Kraljevskega gledališča Zetski dom iz Cetinja v Črni gori, pod režijskim vodstvom Andraša Urbana, o predstavi Šest oseb išče avtorja, ki jo je v zagrebškem Satiričnem gledališču Kerempuh režiral Oliver Frljić, pa smo se pogovarjali z igralcem Jerkom Marčićem. Vabimo vas k poslušanju! foto: iz predstave Kapital, vir: http://montenegrina.net
Pogovor o glasbi za gledališče, ki jo soustvarjata Jelena Ždrale in Nino de Gleria. vir foto: https://photos.allaboutjazz.com
Pred začetkom nove gledališke sezone se bomo posvetili 6. Drama Festivalu, ki je minulo sezono ljubljanske Drame sklenil. Na festivalu smo si ogledali nekaj predstav in o njih poklepetali z ustvarjalci, pogovore pa vam bomo predstavili v današnji in prihodnji oddaji. Otvoritvena predstava Michelangelo, po drami Miroslava Krleže Michelangelo Buonarroti, besedilo sta priredila režiser Sebastijan Horvat in dramaturg Milan Marković Matthis, je bila premierno uprizorjena v okviru lanskih Dubrovniških poletnih iger, v opuščenem samostanu na otoku Lokrumu. Nastala je v koprodukciji Dubrovniških poletnih iger in Hrvaškega narodnega gledališča Ivan pl. Zajc z Reke. Več o njej v nadaljevanju, pozneje pa prisluhnite tudi pogovoru o predstavi Gostišče Eden, ki jo je v Zagrebškem gledališču mladih (ZeKaeM), režiral Arpad Schilling. O njej smo se pogovarjali z igralcem Zoranom Čubrilom. Vabimo vas k poslušanju! foto: Marko Ercegović, HNK Ivan pl. Zajc, Reka, izsek
Fronta, festival sodobnega plesa, bo konec avgusta v Murski Soboti potekal že štirinajstič. O tem, kako je od središča tovrstne produkcije odmaknjeno urbano okolje zaživelo s festivalom, ki v mesto vsako leto pripelje izbor visoko-kakovostnih sodobnoplesnih predstav iz vse Evrope, pa ne zgolj v gledališče Park, temveč zasede tudi druga notranja in zunanja prizorišča, ulice in trge, smo se pogovarjali s Stankom Polajnerjem, zvestim gledalcem in aktivnim udeležencem v pogovorih z umetniki, ki festival spremlja od vsega začetka ter z Matjažem Faričem, plesalcem in koreografom ter umetniškim vodjem in direktorjem festivala. Vabimo vas k poslušanju! foto: www.flota.si
Žiga Lebar je lutkovni tehnolog, ki lutke za gledališče in film izdeluje že skoraj tri desetletja let in je eden najbolj priznanih in kot strokovni sodelavec iskanih lutkovnih tehnologov pri nas. Svojo pot je začel v zgodnjih 90ih letih in je do danes soustvaril približno 70 lutkovnih, gledaliških, opernih in baletnih predstav, razstav, zadnje desetletje pa njegovo delo zaznamuje tudi vstop na področje animiranega filma. Sodeloval je pri predstavah Lutkovnega gledališča Ljubljana, Lutkovnega gledališča Maribor, Slovenskega mladinskega gledališča, gledališča KONJ, SNG Nova Gorica, SNG Celje, Opere in baleta Ljubljana, Gledališča Koper, gledališča LABIRINT, gledališča Glej, Plesnega teatra Ljubljana, Pandur theaters, lutkovne skupine UŠ, lutkovne skupine Koruzno zrno, Pripovednega gledališča gospodične Bazilike, ter pri animiranih filmih Zavoda No History, produkcijskega studia ZVVIKS in Bonobo studia s Hrvaške. predstave in filmi so prejeli mnoge nagrade, četudi je tehnologija lutkovnega snovanja večkrat prezrta ali odmaknjena. foto: osebni arhiv
Duo Silence je doma in v tujini znana glasbena zasedba, ki že več kot dve desetletji ustvarja glasbo za gledališče, velik opus sta avtorja ustvarila s Tomažem Pandurjem, sta tudi stalna sodelavca Matjaža Pograjca, Aleksandra Popovskega in drugih, njuna scenska glasba sega tudi na področje filma. Duo Silence sodeluje tudi z drugimi glasbenimi zasedbami, najbolj odmevno je njuno sodelovanje s skupino Laibach, Benko in Hladnik pa ustvarjata tudi avtorsko glasbo, ki jo predstavljata na koncertih ter studijskih izdajah albumov. Vabimo vas k poslušanju pogovora z Borisom Benkom in Primožem Hladnikom, v katerem se bomo posvetili izbranim predstavam in drugim dogodkom na njuni umetniški poti. foto: Aljoša Rebolj
Duo Silence je doma in v tujini znana glasbena zasedba, ki že več kot dve desetletji ustvarja glasbo za gledališče, sodeluje z drugimi zasedbami, najbolj odmevno je njuno sodelovanje s skupino Laibach, Benko in Hladnik pa ustvarjata tudi avtorsko glasbo, ki jo predstavljata na koncertih ter studijskih izdajah albumov. Vabimo vas k poslušanju glasbe Dua Silence, prihodnji teden pa k poslušanju pogovora z Borisom Benkom in Primožem Hladnikom, v katerem se bomo posvetili izbranim predstavam in drugim dogodkom na njuni umetniški poti. iz predstave Črni petek (koreografija, režija, ples Branko Potočan), foto Vukašin Šobot, savus.si
V današnjem Odru nadaljujemo in sklepamo niz treh oddaj, v katerih predstavljamo prihodnjo sezono v slovenskih gledaliških inštitucijah. Danes predstavljamo dve lutkovni gledališči, to sta Lutkovno gledališče Ljubljana in Lutkovno gledališče Maribor. Vabimo vas k poslušanju! foto: Pixabay
Vida Cerkvenik Bren je gledališka režiserka mlajše srednje generacije, ki jo je po končanem študiju in nekaj izkušnjah dela v gledaliških inštitucijah zanimal predvsem gledališki prostor, ki bi omogočal bolj neposreden stik med gledališkimi ustvarjalci in gledalci. S soustvarjalci so ustanovili KUD Ljud, skupino, ki se je pred dobrim desetletjem podala na pot iskanja oblik neposredne komunikacije in interakcije v obliki gledališkega dogodka, na ulicah, trgih, v čakalnicah, na letališčih in drugje. Svoje izkušnje z interaktivnim uličnim gledališčem je Vida Cerkvenik Bren, strnila v knjigi Why don’t we do it on the road – Zakaj ne bi tega naredili na ulici, osebni vodič po interaktivnem uličnem gledališču. Procesi, postopki, odnosi med ustvarjalci in občinstvom, ter posamezni performerski in uprizoritveni načini so v knjigi natančno opisani, razdelani in utemeljeni in knjiga je hkrati priročnik za ustvarjalce in gledalce. Več o vsebinah pa v naslednjih minutah v pogovoru z Vido Cerkvenik Bren ter Gregom Močivnikom, performerjem, ki v kolektivu Ljud sodeluje od začetka. Vabljeni k poslušanju! ilustracija iz knjige Why don't we do it on the road, avtor: Robin Klengel
Igralka Damjana Černe je spregovorila o tem, kako živimo v državi, kakšen je oseben odnos do nje in kako jo gledališčimo.
O pretočnosti uprizoritvenih prostorov, uprizarjanju del slovenskih skladateljev, pa tudi o režiji sodobne opere, vključevanju mladih ustvarjalcev in razvijanju vsebin, ki so relativna novost v operni produkciji, se bo s Katjo Konvalinka, sopranistko in predsednico Slovenskega komornega glasbenega gledališča pogovarjala Saška Rakef. Na fotografiji Katja Konvalinka v operi Dnevnik Ane Frank. Avtorica fotografije: Darja Štravs Tisu.
Praški kvadrienale scenskega oblikovanja in prostora je edinstven mednarodni dogodek, ki raziskuje področja scenografije, kostumografije in gledališke arhitekture. Gre za manifestiacijo, s katero deset dni živi vsa Praga, saj poleg osrednjega programa nacionalnih predstavitev v sekciji Države in regije, kvadrienale ponuja širok razpon umetniških dogodkov, site-specific projektov, pogovornih formatov in predstavitev študentskih dosežkov. Slovenija na kvadrienalu sodeluje sedmič. Instalacijo z naslovom Ukrivljen prostor je s sodelavci pripravila Barbara Novakovič Kolenc, ki je izbrala tudi sodelujoče avtorske projekte. V oddaji Oder vas vabimo, da prisluhnete pogovoru z Barbaro Novakovič Kolenc, posebno pozornost pa je pritegnilo tudi prostorsko in grafično oblikovanje slovenske predstavitve na Praškem kvadrienalu, več o tem pa bosta povedala arhitektka Vladka Ljubanović in oblikovalec Matjaž Wenzel. Na Praškem kvadrienalu se v sekciji PQ pogovori predstavlja tudi program Ars, s projektom Daljave, v avtorstvu Saške Rakef Perko in tine Kozin, ki je bil izveden lani na Letališču Jožeta Pučnika. Vabimo vas k poslušanju! Slovenski paviljon na 14. Praškem kvadrienalu, foto: muzeum.si
31. maja 1909 so v Slovenskem gledališču v Trstu krstno uprizorili dramo Ivana Cankarja Hlapci. Na dan stote obletnice je Slovenski gledališki inštitut izdal zbornik z naslovom Stoletje Hlapcev, zbirko razprav, pogledov na različne uprizoritvene vidike in režijskih zapisov. Hkrati je to tudi 100. številka Dokumentov Slovenskega gledališkega inštituta, zbirke, ki je temeljna za beleženje slovenske gledališke zgodovine. Namen zbornika Stoletje Hlapcev, ki ga je uredila Diana Koloini, je osvetliti zgodovino uprizarjanja Hlapcev, ki so poleg Cankarjeve komedije Za narodov Blagor njegovo najbolj pogosto uprizarjano dramsko delo. Knjigo otvarja prispevek Roka Andresa, z naslovom Sto let kritiške recepcije Cankarjevih Hlapcev, in to je tema današnje oddaje, v kateri se bomo z Rokom Andresom pogovarjali, pogovoru po dodali odlomke iz njegove študije. Vabimo vas k poslušanju! Gostovanje Hlapcev v Parizu poleti 1956, vir: Ikonoteka SLOGI
Med najbolj minimalistične in komorne oblike gledališke umetnosti, ki prihajajo z Japonske, sodi kamišibaj. Pri nas ima interaktivno ustvarjanje dinamičnega sozvočja vse več privržencev.
Ljubljanska, slovenska in svetovna publika se Uroša Kaurina spomni po njegovih vlogah v predstavah Oliverja Frljića v Slovenskem mladinskem gledališču, kjer je bil zaposlen slabo desetletje, in ki še danes z velikim uspehom gostujejo po vseh celinah. Za vlogo v predstavi Preklet naj bo izdajalec svoje domovine, je prejel Borštnikovo nagrado za mladega igralca. Njegovi nepozabni stvaritvi sta tudi koncertni performans Tonight I celebrate, v režiji Bojana Jablanovca in predstavi Heroj 1.0 in 2.0, ki ju je soustvaril z Vitom Weisom. Borštnikovo nagrado za igro je prejel tudi na lanskem Borštnikovem srečanju, za vlogo v predstavi Heroj 2.0 – Predstava vseh predstav. Več o teh vlogah in o prihodnosti, ki jo od začetka te sezone tke v Mariboru, kot član ansambla Lutkovnega gledališča Maribor, pa v pogovoru z Urošem Kaurinom. Vabimo vas k poslušanju! foto: Andrej Petelinšek, Večer
Koncertni performans, duet Leje Jurišić in Milka Lazarja, je z naslovom De facto (pojdi s seboj) zaživel na odru Linhartove dvorane Cankarjevega doma. V medsebojnem odrskem prepletu glasbe in plesa, se zrcali predvsem nuja po ustvarjanju, ki s temeljitim poznavanjem zakonitosti vseh treh medijev, plesa, glasbe in odrske prisotnosti, zavestno prestopa meje in pod vprašaj postavlja uveljavljene postopke. Z Lejo Jurišić in Milkom Lazarjem smo se srečali pred Cankarjevim domom, poklepetali in popili kavo. Vabimo vas k poslušanju! foto: arhiv Društva Pekinpah
Neveljaven email naslov