Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Tomaž Toporišič, slovenski dramaturg, esejist, gledališki teoretik, univerzitetni učitelj, se v svojem delu temeljito posveča branju in razbiranju tako besednih kot odrskih umetnosti zadnjih 50 let. V tokratnem besedilu, z naslovom: Dekonstrukcije nasprotja med reprezentacijo in prezentacijo od neoavantgarde do pomilenija: od Pupilije, Jesiha in Jovanovića do Zupančiča, Živadinova, Frljića, Semenič in Divjaka, raziskuje, kako se je v času od neoavantgarde do postpostdramskega manifestirala želja povedati zgodbe. Zanima ga, kakšne oblike redramatizacije, refiguracije in rekarakterizacije gledaliških strojev še vedno producira sodobna uprizoritvena paradigma. V besedilu razgrinja načine, kako se avtorice in avtorji intenzivno posvečajo refleksiji samih sebe, svojih besedil in kontekstov ter recepcije in pri tem kot avtorice - rapsodke vzpostavljajo neposreden dialog z bralkami in bralci, gledalkami in gledalci, svojimi bodočimi interpreti. Vabimo vas k poslušanju!
792 epizod
Predstavljamo domače in mednarodno gledališko dogajanje, spremljamo produkcijo slovenskih državnih in mestnih gledališč, nevladne scene, plesnih gledališč, opere ter mejnih uprizoritvenih praks. Naši gosti so ustvarjalci, umetnice in umetniki, teoretiki in raziskovalci sodobnega gledališča.
Tomaž Toporišič, slovenski dramaturg, esejist, gledališki teoretik, univerzitetni učitelj, se v svojem delu temeljito posveča branju in razbiranju tako besednih kot odrskih umetnosti zadnjih 50 let. V tokratnem besedilu, z naslovom: Dekonstrukcije nasprotja med reprezentacijo in prezentacijo od neoavantgarde do pomilenija: od Pupilije, Jesiha in Jovanovića do Zupančiča, Živadinova, Frljića, Semenič in Divjaka, raziskuje, kako se je v času od neoavantgarde do postpostdramskega manifestirala želja povedati zgodbe. Zanima ga, kakšne oblike redramatizacije, refiguracije in rekarakterizacije gledaliških strojev še vedno producira sodobna uprizoritvena paradigma. V besedilu razgrinja načine, kako se avtorice in avtorji intenzivno posvečajo refleksiji samih sebe, svojih besedil in kontekstov ter recepcije in pri tem kot avtorice - rapsodke vzpostavljajo neposreden dialog z bralkami in bralci, gledalkami in gledalci, svojimi bodočimi interpreti. Vabimo vas k poslušanju!
Tik pred poletjem je v Knjižnici Mestnega gledališča ljubljanskega izšla zbirka razmišljanj in beleženj raziskovanja različnih vidikov performerja, kot si jih je za izhodišče vzela plesalka, performerka, režiseka Katja Legin. Knjiga z naslovom Dvojnosti, performer in njegovo delo, je pisanje, ki pleše, kot v spremni besedi zapiše Blaž Lukan, in je eno redkih del pri nas, ki se s teorijo ukvarja skoraj izključno skozi prakso, z delom na sebi. Osnovno izhodišče raziskovanja Katje Legin je improvizacija in iz nje izhajajoče vprašanje: kako oblikovati snov. Vse njeno raziskovanje pa je uperjeno v odrsko izvedbo in sicer v živost v ponovitvi določene strukture. Za tokratno oddajo smo prebrali poglavje iz knjige Dvojnosti, performer in njegovo delo, ki ima naslov: Dvojnosti v uprizoritveni umetnosti – performans in spada med začetna poglavja, v katerih se avtorica orientira po izbranih teoretskih raziskovalnih orodjih. Vabimo vas k poslušanju! foto: www.sigledal.org
V tokratni oddaji »Oder, oddaja o sočasnem gledališču« smo za izhodišče našega pogovora vzeli radiofonično predstavo Hoerspiel, malo igro za poslušanje in gledanje, ki je nastala v produkciji Multimedijalne kolibe iz Zagreba. Ozrli smo se v zgodovino radia kot umetniškega medija, razmišljali o izzivih, ki jih principi radijske umetnosti lahko prinesejo v gledališče, in se ne nazadnje ustavili pri vprašanju domišljije, poslušanja in tišine. Naši gostje so bili Pavlica Bajsić Brazzoduro, avtorica predstave, Ljubica Letinić, urednica dokumentarnega ciklusa Audio.doc na tretjem programu hrvaškega radia, in igralec Sven Medvešek. Oddajo smo prepletli z utrinki iz radiofonične predstave Hoerspiel.
Kako iz besedila izluščiti dramaturški ključ, ki določi izbiro lutkovne tehnologije? Kako sporočilo predstave prikazati z oblikami, barvami, uporabljenimi materiali? V tokratni oddaji Oder smo spregovorili o celostnem oblikovanju lutkovne predstave. Naša sogovornica je bila vizualna umetnica, scenografka, kostumografka in slikarka Agata Freyer, ki je oblikovala lutke za več kot 40 lutkovnih predstav, od marionet na žici do lutk tradicionalnega japonskega gledališča bunraku. Po poti Od skice do lutke – istoimenska razstava je do 30. oktobra na ogled v Bežigrajski galeriji 1 – sem se z njo sprehodila Saška Rakef.
Septembrske oddaje začenjamo z novo sezono Dramaturških križišč in tokrat vas vabimo, da prisluhnete pogovoru z dr. Bojano Kunst, filozofinjo, dramaturginjo in teoretičarko sodobnih scenskih umetnosti. Bojana Kunst je redna profesorica na Inštitutu za uporabne gledališke znanosti na Justus Liebig Univerzi v Giessnu, kjer od leta 2012 vodi mednarodni magistrski program Koreografija in performans. Je avtorica več knjig in urednica monografij, med njimi so tudi Višnje v čokoladi, Nemogoče telo, Nevarne povezave, Sodobne scenske umetnosti (ki sta jo uredili skupaj s Petro Pogorevc), Performance and Labour in zadnja, Umetnik na delu, namenjena predvsem afirmaciji umetniških praks, ki skozi razmišljanje o razmerah in statusu umetnikovega dela razkriva nevarne povezave med kapitalskimi spekulacijami in umetniškim načinom življenja. Knjiga Umetnik na delu je pred kratkim izšla tudi v angleškem jeziku, pri založbi Zero Books. Več o Bojani Kunst, njenem delu in pogledih na sodobno gledališko in plesno sceno, v pogovoru s Petro Tanko, v oddaji Oder, oddaji o sočasnem gledališču. Vabimo vas k poslušanju! foto: osebni arhiv
Pripoved Marinke Štern o gledališkem ustvarjanju v Slovenskem mladinskem gledališču se je v prvem delu končala v 90-ih letih preteklega stoletja, ko je posebno pozornost in igralsko energijo usmerila med drugim tudi v predstavo Susn, ki jo je po besedilu Herberta Achternbuscha režiral Eduard Miler, štiri igralke, ki so uprizarjale Susn pa so prejele Borštnikovo nagrado za posebne dosežke. Pripoved drugega dela pogovora se začenja pri sodelovanju z režiserjem Tomijem Janežičem pri predstavi Utva, za kar Šternova pravi, da je bilo na njeni igralski poti prelomno, saj se je v nasprotju do t.i. režiserskega gledališča minulih obdobij, s to predstavo zgodil preobrat in, z Janežičem na čelu, povratek k igralcu. To je Marinko Štern ponovno utrdilo v poklicu, ki mu je predana od srednješolskih let do danes, po tem, ko se je leta 2014 po 38. letih angažmaja v Slovenskem mladinskem gledališču, upokojila. Ni odveč še enkrat spomniti, da prihaja šestdeseta sezona Slovenskega mladinskega gledališča in da pogovor z Marinko Štern pomeni odprt pogled v njegovo delovanje. Vabimo vas k poslušanju! vir foto: mladinsko.com
Marinka Štern je gledališka in filmska igralka, ki je tako z večjimi kot manjšimi vlogami, ki jih je odigrala v minulih štirih desetletjih, gledalcem vtisnila neizbrisno sled premišljene in poglobljene umetniške inovativnosti in iskrivosti. Po 38 letih rednega angažmaja v Slovenskem mladinskem gledališču, ki ga je zapustila leta 2014, še vedno igra v nekaterih starejših predstavah. Poleg tega je letos 20. aprila letos nastopila v 2. ponovitvi 50 - letnega projekta NOORDUNG Dragana Živadinova, v Mestnem gledališču Ptuj igra v predstavi Najstarejša obrt ameriške avtorice Paule Vogel, za letošnjo pozno jesen pa z mladima gledališčnicama Uršo Adamič in Nino Šorak pripravljajo predstavo o demenci. Slovensko mladinsko gledališče letos jeseni odstira zastor šestdesete sezone. Pripoved Marinke Štern podrobno osvetljuje ustvarjanje in ustvarjalne postopke preteklih, skoraj štirih desetletij njenega angažmaja v tem gledališču. Vabimo vas k poslušanju ponovitve pogovora z Marinko Štern, ki smo ga posneli spomladi leta 2010, in ga bomo predvajali v dveh zaporednih terminih oddaje Oder, oddaje o sočasnem gledališču. foto: Peter Uhan, www.mladinsko.com
Vida Cerkvenik Bren je diplomirana gledališka in radijska režiserka, ki se je kmalu po končani Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo začela intenzivneje posvečati umetnosti v javnem prostoru in raziskovanju oblik gledališkega izraza v neposredni komunikaciji z občinstvom. Je soustanoviteljica skupine Ljud, ki je v zadnjih osmih letih ustvarila več kot deset projektov, s katerimi so prepotovali skoraj vse celine. Več o ustvarjanju v javnem prostoru v današnjem Odru, oddaji o sočasnem gledališču. Vabimo vas k poslušanju! vir foto: www.streewalker.si
6.februarja leta 1986 je Gledališče sester Scipion Nasice uprizorilo retrogardistični dogodek Krst pod Triglavom. Ta je pomenil tudi krst vélikega odra v današnji Gallusovi dvorani Cankarjevega doma. In prav temu se posvečamo v tokratnem Odru, oddaji o sočasnem gledališču: pričevanje o produkcijskih vidikih nastajanja Krsta pod Triglavom je z nami delil dr. Goran Schmidt, takratni vodja gledališkega in filmskega programa v Cankarjevem domu. Vabimo vas k poslušanju! vir foto: www.krstpodtriglavom.org
Tudi tokratni Oder, oddaja o sočasnem gledališču, se spogleduje z nizom Dramaturška križišča, ki smo ga s portreti slovenskih dramaturginj in dramaturgov že dodobra razvili. V pogovoru z dr. Blažem Lukanom namreč osvetliva širše polje dramaturgije in dramaturga, najprej s pogledom na delovanje dramaturga kot avtonomnega soustvarjalca gledališkega dogodka, v nadaljevanju pa se posvetiva razmerjem v slovenskem gledališkem prostoru, ki je po dvajset in nekaj letih, še vedno dokaj jasno razmejeno na državne in mestne gledališke institucije ter zunajinstitucionalno sceno. Z nekaj vprašanji in premišljanji o njih vas vabimo k poslušanju! vir foto: ludliteratura.si
Omogočiti prenos znanj z mojstrov lutkovne umetnosti na mlade ustvarjalce, ustvariti polje za soočenje različnih umetniških jezikov, različnih lutkovnih tehnologij, različnih pristopov k lutkovni umetnosti so le nekateri izmed ciljev, ki jih zasleduje mednarodni projekt Lutkovna nomadska akademija. O razlogih za njegov nastanek, njegovi strukturi in ciljih, razlikah v lutkovnem izobraževanju med različnimi državami in ne nazadnje o izzivih, ki jih ponuja vodenje evropskega projekta, je spregovoril pobudnik in umetniški vodja projekta Robert Waltl.
Razumeti ples. Razumeti njegov jezik. Približati njegov jezik širšemu občinstvu. Uveljaviti ples. Reflektirati koreografske prakse. Ne spregledati koreografske prakse ženskih avtoric. Ustvarjati prostor za razvoj in uveljavitev plesa. Za dialog o plesu. Ne le s plesno produkcijo, temveč tudi z izobraževanjem in založništvom. O pomenu izobraževalne in založniške dejavnosti na področju sodobnega plesa bodo govorile koreografinja, plesalka in umetniška direktorica zavoda Emanat Maja Delak; plesalka, koreografinja in strokovna svetovalka za ples pri Javnem skladu RS za kulturne dejavnosti Nina Meško ter teoretičarka, publicistka in dramaturginja Andreja Kopač.
"Zanima me gibajoče se telo. Zanima me, kaj se s plesom dogaja. Iščem plesni jezik, ki pride za sodobnim plesom. Raziskujem, kje se ples skriva, kaj govori in kako telesnost nagovarja med abstrakcijo in narativnostjo," pravi Matej Kejžar, koreograf in plesalec. Njegovo novo delo Rave bo v kratkem doživelo premiero na prestižnem Avignonskem festivalu, več o njegovem odnosu do plesa in koreografije pa lahko izveste v tokratni oddaji Oder.
Po tem, ko smo prejšnji teden spoznali in umestili termin postdramsko gledališče v slovensko gledališko pokrajino, kot to predlaga Maja Šorli v knjigi Slovenska postdramska pomlad, danes poslušajmo, kako in na kakšne načine se v postdramsko gledališče umešča besedilo. Hierarhija, ki v dramskem gledališču dramsko besedilo postavlja na vrh in so mu podrejena druga odrska sredstva, je v postdramskem porušena, besedilo oz.besedilno predlogo ustvarjalci obravnavajo enakopravno z drugimi izrazili. Pri tem se spreminjajo tudi načini pisave za gledališče, avtorstva,…
Oder, oddaja o sočasnem gledališču, bo, po dolgem času, tokrat teoretsko naravnana. Izbrali smo poglavja iz pred nedavnim izdane knjige Maje Šorli: Slovenska postdramska pomlad. V njej avtorica obravnava množico primerov iz slovenske gledališke produkcije, nastalih od 90-ih let preteklega stoletja dalje, ki jih izbira po ključu, predlaganem v teoretskih orodjih prelomne knjige Hansa Thiessa Lehmanna: Postdramsko gledališče. Izbrana poglavja bomo poslušali v dveh zaporednih oddajah. Vabimo vas k poslušanju! vir foto: www.cityofwomen.org
V okviru 9.festivala Prelet, ki je med 21. in 29. majem potekal v Slovenskem mladinskem gledališču in gledališču Glej, je potekal tudi koprodukcijski projekt Trojka. Tri mešane ekipe gledaliških umetnikov, ki jih je sestavilo vodstvo festivala, so pet dni pripravljale odrske dogodke na temo meja. Kot izhodišče jim je služil niz predavanj, na katerih so vprašanja meja prediskutirali skozi psihologijo, sociologijo, politiko in umetnost. Prejšnji teden smo delo ene izmed ekip kontinuirano spremljali z mikrofonom. V poslušanje vam tako ponujamo zvočne beležke, ki razgaljajo ustvarjalni proces skupine, katere člani so bili: režiserka Tjaša Črnigoj, dramaturg Tomaž Toporišič, plesalka in koreografinja Kaja Janjić ter igralka in igralci: Damjana Černe, Rok Kravanja, Marko Mlačnik in Stane Tomazin. Poleg zvočnega dokumenta vam v branje ponujamo še sklepni premislek režiserke Tjaše Črnigoj: "Ta proces je bil vaja v komunikacijji. Vsekakor je vaja uspela, saj smo bili zelo zadovoljni s tem, do česar nas je pripeljala. V petkovi miniaturki smo vsi stopili skupaj in celovito zaokrožili naše petdnevno sodelovanje, ki je bilo ravno v razhajanju naših perspektiv pravzaprav proces približevanja. Vsak izmed nas se je imel priložnost naučiti veliko o sebi in svojih mejah. In v tem učenju smo se zbližali." foto: Almedina Mestrovac
Na spodnji postaji tirne vzpenjače na ljubljanski Grad se začenja Lutkovna pot, ki z mehanično vodenimi lutkovnimi instalacijami simbolno povezuje Lutkovno gledališče Ljubljana in novi Lutkovni muzej na ljubljanskem Gradu. Slovesno odprtje Lutkovnega muzeja, v katerem bodo izpostavljeni mejniki slovenske lutkovne zgodovine in predstavljeni največji dosežki lutkovne umetnosti polpretekle zgovodine, bo danes, 26.maja, zvečer. Na ogled novega Lutkovnega muzeja naju je dan pred odprtjem, s sodelavko Magdo Tušar, popeljala umetniška vodja Lutkovnega gledališča Ljubljana Ajda Rooss, pridružila pa sta se tudi Silvan Omerzu, avtor Lutkovne poti in Nadja Ocepek, soavtorica zasnove in stalne muzejske postavitve. Vabimo vas k poslušanju! vir foto: www.lgl.si
Ob veliki pregledni razstavi NSK Od Kapitala do kapitala, Neue Slowenische Kunst – dogodek zadnjega desetletja Jugoslavije v ljubljanski Moderni galeriji, se bomo danes posvetili gledališki skupini tega kolektiva. Dragan Živadinov je leta 1983, skupaj z Edo Čufer in Miranom Moharjem, ustanovil Gledališče sester Scipion Nasice. Leta 1987 pride do samoukinitve Gledališča sester Scipion Nasice, na njegovih temeljih se ustanovi Kozmokinetično gledališče Rdeči pilot, ki se v zgodnjih 90-ih preoblikuje v Kozmokinetični kabinet Noordung. Toliko v kratkem uvodu v obširnejši pogovor, pri katerem se mi bo pridružil mag. Bojan Andjelković, interdisciplinarni umetnik, pisatelj in filozof. Nekdanji kulturni in odgovorni urednik Radia Študent ter vodja Odprte radijske raziskovalne platforme RADAR. Na Fakulteti za humanistične študije v Kopru pravkar končuje doktorat o gledališki in postgravitacijski umetnosti Dragana Živadinova. Izhodišče najinega pogovora je njegovo teoretsko delo na temo: NSK/Gledališče kot Država in NSK/Gledališče kot vojni stroj, nomadsko in anarhokozmistično gledališče Dragana Živadinova. Vabimo vas k poslušanju! vir foto: http://www.krstpodtriglavom.org/
Ta petek, 15.maja, bo v ljubljanski operni hiši praizvedba slovenske operne novitete, ki jo kot libretistka podpisuje Svetlana Makarovič, glasbo je napisal skladatelj Milko Lazar. Deseta hči, ki temeljni motiv jemlje iz ljudskega slovstva, se v tokratni operni oziroma operatorni - kot jo imenujejo ustvarjalci - izvedbi vsebinsko in oblikovno širi in prestopa ustaljene meje opernega gledališča, pri tem pa tudi uveljavljene produkcijske načine. O operatoriju Deseta hči in njegovem nastajanju smo se pogovarljali s skladateljem Milkom Lazarjem, režiserjem in scenografom Roccom ter dramaturginjo Tatjana Ažman. Vljudno vas vabimo k poslušanju! foto: Darja Štravs Tisu /SNG Opera in Balet Ljubljana
12. januarja 1944 je Izvršni odbor Osvobodilne fronte slovenskega naroda izdal Odlok o ustanovitvi Slovenskega narodnega gledališča in o imenovanju njegovega vodstva in članstva, v katerem je definiral tudi njegovi glavni nalogi: »da v času naše osvobodilne borbe posreduje narodnim množicam gledališko umetnost in z nalogo, da iz samih ljudskih množic dvigne nove talente.« S tem je vodstvo odporniškega gibanja, ki je na osvobojenem ozemlju delovalo kot izvršna oblast, ustanovilo gledališko institucijo v odporniškem gibanju. Slednje ločuje Osvobodilno fronto slovenskega naroda od vseh ostalih odporniških gibanj v II. svetovni vojni, kjer so tudi obstajala različna frontna gledališča, ne pa tudi gledališke institucije. To dejstvo na splošno velja kot dokaz visoke stopnje omike partizanskega gibanja ter pomembne vloge gledališča v II. svetovni vojni in po njej na Slovenskem. Vendar pa je zanimivo, da je Matej Bor, eden najvidnejših partizanskih dramatikov, l. 1977 v televizijski oddaji Gledališče sredi pušk, poudaril, da je bila kultura neločljivi del osvobodilnega boja, da se je preko kulture uresničevala torej tudi priprava na preobrazbo družbe, ki je sledila l. 1945. Je torej Slovensko narodno gledališče na osvobojenem ozemlju gledališče upora »par excellence« ali pa je prav dejstvo, da je šlo za institucijo, pomenilo njegovo politično in ideološko instrumentalizacijo? Bi bilo v tej luči bolje govoriti o gledališču upornikov? S tem vprašanjem je na simpoziju o gledališču upora, ki je potekal v okviru 49. Borštnikovega srečanja, svojo razpravo začel dr.Gašper Troha. Izhodišče njegovega raziskovanja je kritični pogled na razumevanje in uveljavljeni termin gledališča upora, pri nas poznanega kot partizansko gledališče. Svoje razmišljanje je utemeljil na njegovem repertoarju in na podobnostih s pojavom vzpona državno podprtega gledališča v Veliki Britaniji med drugo svetovno vojno. vir foto: www.partizanskogledalisce.si
Sinoči je bila v Kulturnem središču evropskih vesoljskih tehnologij v Vitanju, druga ponovitev: NOORDUNG:: 1995-2015-2045 | Biomehatronični projektil NOORDUNG:: 1995-2045. V spremnem besedilu beremo: Mi:: Dunja Zupančič, Dragan Živadinov in Miha Turšič, smo 20. aprila 1995, ob 22.00 uri, skupaj s štirinajstimi igralkami in igralci (Milena Grm – syntapiens/umbot, Mateja Rebolj, Romana Šalehar, Maruša Oblak, Marinka Štern, Mojca Partljič, Iva Zupančič, Damjana Černe, Uroš Maček, Mario Šelih, Marko Mlačnik, Robert Prebil, Borut Veselko, Jonas Žnidaršič) uprizorili gledališki biomehatronični projektil NOORDUNG::1995-2045. Perspektiva gledalčevega pogleda je bila iz kupole vertikalno navzdol. Prva ponovitev predstave, NOORDUNG::1995-2005-2045, je bila deset let kasneje na isti dan, ob isti uri, z istimi igralci ter z istim tekstom uprizorjena v Zvezdnem mestu, v središču za usposabljanje kozmonavtov. Druga ponovitev bo deset let kasneje na isti dan, ob isti uri, z isto metodo v KSEVT, v Vitanju. Tretja ponovitev bo leta 2025, četrta bo leta 2035 in zadnja, peta, bo leta 2045. Če bo kdo od igralcev ali igralk v desetletnem intervalu umrl, ga bomo v njegovi mizansceni nadomestili z daljinsko vodenim abstraktom, znakom. Če bo umrla igralka, bo njeno repliko nadomestila melodija, če bo umrl igralec, bo njegovo repliko nadomestil ritem. Leta 2045 bo v gledališkem biomehatroničnem projektilu NOORDUNG::1995-2045 na odru samo še štirinajst znakov, substitutov za telesa igralcev, ter glasba, ki bo nadomestila njihove replike. Leta 2045 bo Dragan Živadinov substitute z vesoljskim plovilom prepeljal v ekvatorialno orbito ter jih namestil na štirinajstih točkah okrog planeta Zemlja. Znak bo tako v realnem vesolju postal umetniški satelit, umbot. Vsak od štirinajstih umbotov bo na planet in v globino vesolja pošiljal „syntapiens“ informacije o igralcu ali igralki! Leta 2011 nas je zapustila Milena Grm. Mi:: Dunja Zupančič, Dragan Živadinov in Miha Turšič, se zavzemamo za abstraktno gledališče v pogojih gravitacije nič, za absolutni nič! O petdesetletnem projektilu NOORDUNG 1995 – 2045 in njegovi drugi ponovitvi smo se za Oder, oddajo o sočasnem gledališču, pogovarjali z Draganom Živadinovom, Mihom Turšičem in Mariane Wagner. Vabimo vas k poslušanju! fotografija iz predstave Noordung 1995-2015-2045, foto: Dunja Zupančič
Neveljaven email naslov