Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
S svojo zasedbo Buh in istoimensko kantavtorsko ploščo se nam v tokratni oddaji predstavlja multiinštrumentalist Uroš Buh.
Predstavljamo kantavtorski prvenec Uroša Buha
Idejo o lastnem glasbenem projektu, ki bi ga vodil tudi kot pevec, je Uroš Buh udejanjil pred nekaj leti z zasedbo ReLight, v kateri so zaigrali še Vid Drašler, Julijan Erič, Ambrož Božiček in Jošt Drašler. Obogaten z izkušnjo njihovega prvenca Evermore (2012) s pesmimi v angleščini je Uroš počasi stopil na lastno kantavtorsko pot in tako s pomočjo omenjenih glasbenikov (pridružil se jim je še Miha Erič) ustvaril svoj kantavtorski prvenec. Brez naslova, kot pravi – oziroma podpisan zgolj z imenom zasedbe: Buh.
“Nisem hotel nekaj dajati od sebe, preden ne bi imel sam pri sebi občutka, da je zadeva zaključena do te mere, da lahko stojim za njo, da jo lahko predstavim kot zgodbo.”
Uroš Buh, pogovor za Pesem v žepu
Ker gre za izkušenega glasbenika, bobnarja in spremljevalnega vokalista zasedb Zaklonišče prepeva, Same babe, Natriletno kolobarjenje s praho, Josip Brass in še nekaterih drugih, ni nobeno presenečenje, da Uroš Buh na svoji plošči (izšla je tudi na vinilu) daje veliko poudarka na glasbo in sam zvok. Vseeno so pozornosti vredna tudi besedila, v katerih zasledimo po eni strani intimne zgodbe in občutja, po drugi strani pa občutek nemoči ob stiku z neobvladljivo družbenopolitično situacijo:
“Mislim, da smo vsi ta trenutek lahko vsaj malo upravičeno zaskrbljeni nad vsaj politično ali pa neko vojaško situacijo v svetu, ne vem, dogajajo se neki taki zelo žalostni scenariji, na katere se zdi navzven, da nimamo vpliva – ampak kaj pa vem … Tako sem malo nemočen v opazovanju tega in v izpraševanju, kaj lahko jaz sploh naredim v zvezi s tem.”
Uroš Buh, pogovor za Pesem v žepu
Zasedba Buh se je od snemanja plošče še nekoliko preoblikovala; danes jo poleg Uroša Buha (vokal, kitara) sestavljajo še Vid Drašler (bobni), Jošt Drašler (baskitara, vokal), Mario Babojelič (kitara), Ambrož Božiček (rhodes, hammond), Metod Banko (akustična kitara, vokal) in Višnja Fičor (vokal).
244 epizod
Na robu večera ne potrebuješ nobenih velikih besed, samo greš. Kitara v kovčku, klobuk na glavi in … Pesem v žepu. Poneseš jo na oder ali na cesto; pustiš ji, da poišče pot do tujih ušes. Tudi skozi radijski eter, kjer je našla svoj dom v večerni glasbeni oddaji. Skozi slovensko kantavtorsko in avtorsko sceno se s pesmijo v žepu sprehaja glasbena urednica Teja Klobčar.
S svojo zasedbo Buh in istoimensko kantavtorsko ploščo se nam v tokratni oddaji predstavlja multiinštrumentalist Uroš Buh.
Predstavljamo kantavtorski prvenec Uroša Buha
Idejo o lastnem glasbenem projektu, ki bi ga vodil tudi kot pevec, je Uroš Buh udejanjil pred nekaj leti z zasedbo ReLight, v kateri so zaigrali še Vid Drašler, Julijan Erič, Ambrož Božiček in Jošt Drašler. Obogaten z izkušnjo njihovega prvenca Evermore (2012) s pesmimi v angleščini je Uroš počasi stopil na lastno kantavtorsko pot in tako s pomočjo omenjenih glasbenikov (pridružil se jim je še Miha Erič) ustvaril svoj kantavtorski prvenec. Brez naslova, kot pravi – oziroma podpisan zgolj z imenom zasedbe: Buh.
“Nisem hotel nekaj dajati od sebe, preden ne bi imel sam pri sebi občutka, da je zadeva zaključena do te mere, da lahko stojim za njo, da jo lahko predstavim kot zgodbo.”
Uroš Buh, pogovor za Pesem v žepu
Ker gre za izkušenega glasbenika, bobnarja in spremljevalnega vokalista zasedb Zaklonišče prepeva, Same babe, Natriletno kolobarjenje s praho, Josip Brass in še nekaterih drugih, ni nobeno presenečenje, da Uroš Buh na svoji plošči (izšla je tudi na vinilu) daje veliko poudarka na glasbo in sam zvok. Vseeno so pozornosti vredna tudi besedila, v katerih zasledimo po eni strani intimne zgodbe in občutja, po drugi strani pa občutek nemoči ob stiku z neobvladljivo družbenopolitično situacijo:
“Mislim, da smo vsi ta trenutek lahko vsaj malo upravičeno zaskrbljeni nad vsaj politično ali pa neko vojaško situacijo v svetu, ne vem, dogajajo se neki taki zelo žalostni scenariji, na katere se zdi navzven, da nimamo vpliva – ampak kaj pa vem … Tako sem malo nemočen v opazovanju tega in v izpraševanju, kaj lahko jaz sploh naredim v zvezi s tem.”
Uroš Buh, pogovor za Pesem v žepu
Zasedba Buh se je od snemanja plošče še nekoliko preoblikovala; danes jo poleg Uroša Buha (vokal, kitara) sestavljajo še Vid Drašler (bobni), Jošt Drašler (baskitara, vokal), Mario Babojelič (kitara), Ambrož Božiček (rhodes, hammond), Metod Banko (akustična kitara, vokal) in Višnja Fičor (vokal).
Pevec in kitarist Jure Lesar je svojo glasbeno pot začel kot vodja skupine Eskobars, nato pa se je podal na samostojno pot. Po prvencu »Zemljin sin« (2018) se nam zdaj predstavlja z drugo avtorsko ploščo »Je kaj novega«. Osem pesmi na albumu je vsebinsko in zvočno raznolikih, Jure se poigrava z besedno in glasbeno vsebino in pravi: »Splača se tvegati, da pokažeš svoj izraz.«
»Ženske štorije« so presunljive zgodbe žensk, ki jih same niso mogle povedati – in so ostajale pozabljene, preslišane. V daljni ali bližnji preteklosti, pa tudi tukaj in zdaj. Na svoj novi album jih je ujel kantavtor Jani Kovačič, ob njem jih izvajajo še vokalistka Medea Novak, pianistka Neža Pajek Arambašić in kontrabasist Luka Dobnikar. Ob osmem marcu jih Jani Kovačič poklanja vsem ženskam, pravi pa, da jih morajo slišati tudi – ali predvsem – moški.
S svojim prvencem »Ta neki neki« se nam predstavlja Špela Jezovšek – Stella. Pesmi na plošči zaznamuje njen prepričljiv vokal, ki v okviru mladostnega popa prinaša njena avtorska besedila in glasbo. Stellina energična izpoved je obenem poklon prijateljstvu, ki napaja njeno ustvarjalnost.
Slovenski šanson ima v svoji zgodovini dve festivalski poglavji. Prvo sta v osemdesetih letih spisala skladatelj Bojan Adamič in glasbena urednica Meri Avsenak, drugo pa je pred dvajsetimi leti odprla Vita Mavrič, ob tem pa se ji je pridružil Radio Slovenija. Snovalci festivalov so želeli spodbuditi nastajanje kakovostnih pesmi v slovenskem jeziku in tako ustvariti izvirno zvrst, ki se ne bi opirala na tuje zglede in slovenskim avtorjem in glasbenikom omogočala izražanje na visoki umetniški ravni. O podobi in vlogi slovenskega šansona ter pomenu festivala bosta spregovorila šansonjerka Vita Mavrič in urednik Rudi Pančur.
Pesmi Franceta Prešerna so skladatelji začeli uglasbljati še za njegovega življenja, najprej predvsem kot pesmi za glas ob spremljavi klavirja ali kot zborovske pesmi, s spreminjanjem popularne glasbe in prihodom novih zvrsti pa so se možnosti za uglasbitve precej razširile. V Pesmi v žepu se bomo dotaknili nekaterih najzanimivejših in najpomenljivejših izvedb, z nami pa se bo pogovarjal pesnik, kantavtor in literarni teoretik Matej Krajnc.
Kantavtorstvo je že po svoji naravi nekaj samotnega, individualnega. Kantavtorji največkrat spišejo besedilo, glasbo, aranžma, pesmi tudi izvajajo, ob tem pa so po možnosti še sami svoji producenti, založniki, promotorji in še kaj. Vse to je precej dela za enega samega človeka – in zato je povsem naravno, da nekatere od teh nalog zaupajo drugim. Včasih tudi tiste večje, kot je pisanje aranžmajev ali celo ustvarjanje glasbe za njihova besedila. V Pesmi v žepu tokrat razkrivamo nekaj tovrstnih sodelovanj naslednjih dvojic: Vlado Kreslin in Miro Tomassini, duo Natriletno kolobarjenje s praho, duo Zajtrk, Katarina Avbar in Peter Dekleva ter Iztok Mlakar in David Šuligoj.
Pesnik in kantavtor Andraž Polič se nam predstavlja z novo solistično malo ploščo Morje. Šest pesmi na plošči povezuje hrepenenje po svobodi, ki ga začrta s prvo, uglasbitvijo pesmi Srečka Kosovela »Moja velika nada« - v njegovi izvedbi preprosto kot »Nada«. Andraž sicer vodi zasedbo Hamlet Express, ki izvaja njegovo uglasbeno poezijo – tokrat pa so ga okoliščine prisilile in obenem spodbudile, da se snemanja loti solistično, zgolj z akustično kitaro in vokalom.
Nastopajoče na kantavtorskem festivalu Kantfest je v preteklem letu namesto občinstva v Rušah pozdravilo virtualno občinstvo. Mednarodna komponenta festivala je tokrat odpadla, namesto na odru pa so se kantavtorice in kantavtorji soočili s snemanjem v studiu. Kljub temu je tekmovanje za zlato, srebrno in bronasto kanto uspelo: zlato kanto je prejel Primož Vidovič, srebrno Blaž Mencinger, bronasto oziroma nagrado silence fiction za tujejezične pesmi si je prislužil Duo 3RMA, spletno občinstvo pa je najbolj prepričal Andrej Vilčnik. O razvoju festivala in smernicah domače kantavtorske glasbe se pogovarjamo z organizatorjem festivala Petrom Andrejem in članom strokovne žirije Janijem Kovačičem, nekaj besed pa povesta tudi dobitnika dveh od štirih tokratnih nagrad: Primož Vidovič in Blaž Mencinger.
V Pesmi v žepu navadno gostimo glasbenike, danes pa se bomo ustavili na drugi strani uglasbene besede. Z nami je namreč pesnik Borut Gombač. Obiskali smo ga v Mariboru, zaposlen je namreč v tamkajšnji univerzitetni knjižnici. Njegove pesmi so uglasbili Vasko Atanasovski, skupina Kvinton, kantavtor Marko Grobler in drugi.
V Pesmi v žepu smo zbrali nekaj svetlejših glasbenih utrinkov iztekajočega se leta 2020, ki sicer glasbenikom ni bilo najbolj naklonjeno. Poslušali bomo skladbe z letošnjih albumov s področja kantavtorske glasbe in šansona, ki so jih ustvarili Vita Mavrič, Boris Cavazza, Tomaž Hostnik, Sandra Erpe, Severa Gjurin in Počeni škafi.
Vsak čas prinaša svoje preizkušnje, ki se slej ko prej prezrcalijo v pripovedi, pesmi in druge oblike ustvarjalnosti. Tiste večje, kolektivne izkušnje, kot so vojne, pomanjkanje in druge stiske, včasih tako odzvanjajo še desetletja ali stoletja. Za vas smo jih nekaj zbrali v današnji kantavtorski Pesmi v žepu.
»Mačahe« kantavtorja Tomaža Hostnika, ki jih izvaja v duu z violinistom Matijo Krečičem, so šopek glasbenih slik sodobnega vaškega okolja. Pesmi so vsebinsko izredno močne, večinoma obravnavajo težke, zelo življenjske teme. O nekaterih stvareh je težko spregovoriti, še težje jih je spraviti v pesem – ampak Tomaž se tega loti na samosvoj način in nam omogoči, da se tudi sami vživimo v zgodbe ljudi, ki jih je ujel v svoje skladbe.
Istrski kantavtor Rudi Bučar se v pesmih s svoje sedme samostojne plošče »Kambjale so čase« poigrava s časovno komponento. Spremembe, ki jih kot posamezniki in družba doživljamo v razponu desetletij (ali pa včasih zgolj nekaj tednov, kot se je zgodilo v aktualnem letu), se odražajo tudi v izbiri zvočne barve posameznih pesmi, kar je Rudi Bučar dosegel v sodelovanju s številnimi glasbeniki: Goran Krmac, Anže Vrabec, Robert Pikl, Tomi Purić, Hamo, Martin Štibernik, Giulio Rosselli, Boštjan Gombač …
V Pesmi v žepu tokrat potujemo v glasbeni svet Severe Gjurin. Svojo glasbeno pot je začela kot vokalistka v skupini Olivija, nato pa se je postopoma začela spoprijemati tudi z ustvarjanjem glasbe. Nova plošča "Ali je še kaj prostora?" prinaša izbor studijskih in živo izvedenih pesmi zadnjega desetletja, hkrati pa je prva, na katero se je Severa podpisala sama in z njo jasno začrtala ustvarjalno smer, ki postaja vse bolj kantavtorska.
Kantavtorica in pesnica Sandra Erpe na novi plošči »Samote« raziskuje, kaj lahko glasba doda besedi in kaj se zgodi, če besedi odvzamemo glasbo. Štirinajst pesmi – sedem prebranih in sedem uglasbenih – nam naslika različne odtenke oddaljenosti med ljudmi: samoto, osamljenost, samost ...
Andraž Hribar se s svojo šesto ploščo "Čas je" vrača k rokerskim koreninam, kar napove tudi v naslovni pesmi: "Čas je, da uglasim kitaro, prsti iščejo prijeme, niso še za staro šaro moje najstniške dileme …" V pesmih se vseprisotni ljubezenski tematiki pridruži odziv na svet, ki nas obdaja, besedila pa so nastala v sodelovanju z njegovim očetom Milanom Hribarjem. Zaradi različnih glasbenih sodelovanj album zazveni večplastno, obenem pa povsem nevsiljivo vzpostavi povezavo med avtorjevimi glasbenimi vzori in sedanjostjo.
Berlejbej je novi album in ime istoimenske zasedbe, ki jo vodi kitarist Tobija Hudnik. Dvanajst pesmi, ki jih je Tobija ustvaril v najstniškem zanosu, po zaslugi njegovih prijateljev, izvrstnih mladih glasbenikov, oživi na zvočno razgibani kantavtorski plošči in nam pred očmi pričara skrivnostni naivni svet prvih ljubezni, v katerem ni nič nemogoče.
V Pesmi v žepu nas je v svojem ustvarjalnem ateljeju sprejela legendarna slovenska pevka Neca Falk. Konec pomladi je dopolnila 70 let, njeno delo pa so zaznamovala številna sodelovanja, zaradi katerih je njen ustvarjalni opus izredno pisan: od popevk iz sedemdesetih let, rokovskih pesmi iz osemdesetih do kantavtorske ustvarjalnosti od sredine devetdesetih, seveda pa ne smemo pozabiti na mačka Murija, ki jo zvesto spremlja že skoraj štiri desetletja. Tokrat poslušamo drugi del pogovora.
V Pesmi v žepu nas bo v svojem ustvarjalnem ateljeju sprejela legendarna slovenska pevka Neca Falk. Konec pomladi je dopolnila 70 let, njeno delo pa so zaznamovala številna sodelovanja, po zaslugi katerih je njen ustvarjalni opus izredno pisan: od popevk iz sedemdesetih let, rokovskih pesmi iz osemdesetih do kantavtorske ustvarjalnosti od sredine devetdesetih, seveda pa ne smemo pozabiti na Mačka Murija, ki jo zvesto spremlja že skoraj štiri desetletja. Tokrat poslušamo prvi del pogovora.
Uglasbena poezija zazveni najlepše, kadar se avtor glasbe poistoveti z besedami pesnika. Prav zato je novi album »Cesta, ki pelje v sanje« nekaj čisto posebnega: kantavtor Luka Gluvić je na njem namreč uglasbil poezijo svojega očeta Gorana Gluvića.
Neveljaven email naslov