Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Teden je minil v znamenju denarja. Proračun – denar. Mnenje evropske komisije – spet denar. Nepremičninski zakon: denar – naš, seveda. Slaba banka – uh, na tone denarja, tudi našega. Če pomislimo, koliko denarja bomo zmetali v vse te vreče, smo Slovenci prav bogati.
910 epizod
Slikovita prispodoba v naslovu dolgoletne petkove oddaje na Valu 202 pove na kratko vse o njeni vsebini. Med kronističnim registriranjem dogodkov avtorji po pomembnosti in svoji presoji izločijo in ožamejo bistvo.
Teden je minil v znamenju denarja. Proračun – denar. Mnenje evropske komisije – spet denar. Nepremičninski zakon: denar – naš, seveda. Slaba banka – uh, na tone denarja, tudi našega. Če pomislimo, koliko denarja bomo zmetali v vse te vreče, smo Slovenci prav bogati.
Sreča je kot zdravje, vsak je sam odgovoren zanjo, hkrati pa so odločujoče tudi razmere, v katerih živimo. Ker imajo zadnji dve desetletji različni indeksi, ki merijo stopnjo sreče v Sloveniji, pozitivno rast, se zdi, da smo pri nas vse bolj srečni. Morda je k temu pripomoglo tudi članstvo v Evropski uniji, ki je v tem tednu dobila novo vladajočo garnituro z Ursulo von der Leyen na čelu. Nova komisija je dobila presenetljivo veliko število glasov, vendar bo kljub visoki podpori krmarila na spolzkem političnem terenu številnih interesov in rigidnih pravil. Teden komentira Miha Švalj.
Kljub rekordnosti proračuna ostajata ujeta tako v varčevalno naravnanost po zadnji krizi leta 2008 kot v pričakovanje nove krize, kdo ve, kdaj. Vsem skupaj malo več, brez da bi se kaj zares spremenilo in s pomanjkanjem politične domišljije. Na področju starejših sicer 1 : 0 za Alenko Bratušek proti Karlu Erjavcu za smešen dvig uskladitve vseh pokojnin; a starejši in področje dolgotrajne oskrbe ostajata politično spregledana, tako kot se najstniku zdi, da nikoli ne bo star.
Pripadniki Štajerske varde želijo braniti državno mejo, njihove notranje meje med fantazmami in resničnostjo pa so padle že zdavnaj. Kaj bi se zgodilo, če bi kdo od teh, ki zdaj patruljirajo ob meji, nenadoma prepoznal klic, da mora pomagati kadrovsko podhranjenim inšpektorjem in se zamaskiran postavil pred trgovino in prežal na kupce brez računa? Verjetno bi hitro prišla policija. Če ne drugo, bi tako dejanje razumeli kot glasen klic na pomoč, ki zahteva nujno obravnavo v najbližji psihiatrični ustanovi. Zakaj potem nihče ne prepozna klica na pomoč, ko se posameznik pridruži paravojaški skupini in si z zračno puško na rami domišlja, da pomaga vojski in policiji? Petkovo centrifugo vrti Gorazd Rečnik.
To je bil znova teden velikih in malih zgodb. Zunajzakonsko zvezo sta prekinila vlada in Levica, začenja se težavno politično obdobje. Internetne trole pa je razjezila novica, da bodo na nekaterih semaforji po novem namesto možakarjev v hlačah – deklice v krilih.
Bi radi dobili kredit? Kredite imamo le za bogate in site. V oči pa še bode, da je preveč viharjev v kozarcu vode. Položaj je resen, zato Marko Brecelj zapoje Kekčevo pesem. Centrifugo vrti Tatjana Pirc!
Vsak je po svoje ujet med zidovi, razlika je edino v tem kakšen razgled imamo in kdo nam vlada. Komentar tedna je pripravil Gašper Andrinek.
Prepiri, manipulacije in špekulacije so del ne le slovenske, ampak tudi svetovne politike. To je pač realnost, ki ji ne uide nobena politična garnitura, a ko politična elita zaradi takšnih in drugačni zgodb, predvsem pa neporavnanih računov, začne spodjedati atribute države, bi se morali prižgati vsi alarmi in za začetek utišati vsaj skovikanje.
Začela se je še ena vojna. In to, kako simbolično in tragično hkrati, ravno v tednu podeljevanja Nobelovih nagrad. Še bolj cinično pa je, da se vojaška akcija Turčije proti Kurdom imenuje Izvir miru … Sirski pesnik in filozof Adonis piše: “Vzhod je rana in politika gnojenje. Toda deževalo bo tudi na zahodu. Na domove, v katerih poganja trava dizla in urana. In dež bo blatno črn.” Po materi koroški Slovenec Peter Handke novice o prejemu Nobelove nagrade za književnost ni sprejel s pretiranim navdušenjem: “Kot pisatelj se že rodiš kriv.” Najbrž ima prav, nedvomno si lahko umetniki privoščijo tudi več politične in ideološke svobode, a po drugi strani lahko s svojimi stališči (ne)hote legitimirajo in propagirajo večkrat sporne režime. Če smo nekoliko hudobni, si lahko vsaj toliko umetniške svobode kot pisatelji privoščijo le še politiki. In pa seveda pravniki. Hudičevo odvetništvo je vse prevečkrat povsem legitimizirano početje dela pravne stroke v Sloveniji. Ko gre za privilegije, sami sebe v svojo korist interpretirajo in tudi vzgajajo naši poslanci: z obeh strani ulice in prav vseh protestniških provenienc. Tedenski komentar Luke Hvalca
Teden se je začel z zadnjim dejanjem septembrske športne evforije, s sprejemom za odbojkarje in ostale športne šampione. A hitro je prišla streznitev. Hitro staranje prebivalstva bo, poleg klimatskih sprememb, eden od temeljnih izzivov človeštva v prihodnosti. Pri nas pa je že zdaj – še posebej, kot smo izvedeli ta teden, v Centru starejših Trnovo, v katerem varovance z demenco, okrog 20 jih je, ponoči kar zaklepajo v sobe. “V Sloveniji resnično ni lepo biti star!” Petkovo centrifugo vrti Aleš Smrekar.
Vsak pregled in vsak pogled sta odvisna od perspektive. Je ta teden bolj zaznamoval polet naših odbojkarjev na krilih zmagoslavja do finala evropskega prvenstva? Ali to, da je po skoraj 60ih letih letalska družba neizogibno pristala na trdnih tleh? Zgodba o neletenju Adrie Airways se seveda ni začela ta teden, začela se je najmanj takrat, ko je bila Adria v težavah prodana sumljivemu nemško- luksemburškemu finančnemu skladu. Čeprav v težavah, je morala biti prodana, ker se je znašla na seznamu 15-ih državnih podjetij, namenjenih za prodajo. Na seznam jo je, tudi pod pritiskom trojke leta 2013, uvrstila vlada Alenke Bratušek, prodala pa naslednja – vlada Mira Cerarja – v začetku leta 2016.
Tik pred tednom mobilnosti je Slovenija uradno postala svetovna kolesarska, spoznali smo ambasadorja slovenskih železnic, Adria morda kmalu ne bo več letela, ker niso pravi čas odleteli pravi ljudje. In - da ena naših bolj fosilnih oddaj ne ostane brez likov s čudnimi frizurami, brez katerih centrifuge praktično ne more biti - rečemo še kako o nafti.
Če iščete dobro plačano službo, je zdaj pravi čas. Tudi če imate dolgove, lahko rečemo, da ste ta hip v pravem trenutku na pravem mestu. Edini pogoj, ki ga morate izpolnjevati je, da ste naši. Tako se vrti kolesje politike. Ne samo slovenske, tudi evropske. Ob političnih ravsih, ki jih in jih bomo še opazovali, velike besede o naših ljudeh in boljšem življenju za vse, razvodenijo.
Floskula, da je resnica nekje vmes, je verjetno najpogosteje uporabljana fraza, ki z resnico samo nima nikakršne zveze. Resnica ni nikoli vmes, je točno tam, kamor jo postavijo dejstva, pa če je komu to všeč ali ne. In ko boste naslednjič slišali koga govoriti, da zadeva ni ne bela ne črna, ampak točno takega sivega odtenka kot sredina sivega klina, mu pokažite … rdeči karton.
Najhujši trenutni problem človeštva, pospešeno uničevanje amazonskega gozda, ki še slabša že tako težko stanje okolja, so poskusili rešiti tudi voditelji sedmih industrijsko najbolj razvitih držav skupine G 7 v francoskem letovišču Biarritz. Za zdaj gre le za obljube in nekaj denarne pomoči ter preblag pritisk na brazilsko vodstvo. Kmetijsko-živilski sejm Agra v Gornji Radgoni nas vsako leto spomni na ne preveč urejene razmere v slovenskem kmetijstvu. Podobno je tudi z energetiko. Rešitev je tudi v uvajanju novih tehnologij in v bolj skrbnem ravnanju z energijo in naravnimi viri.
Iz izkušenj bi zdaj že morali vedeti, da evropski dan spomina na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov na skrajni desnici razumejo kot dodatno priložnost za manipuliranje z javnim mnenjem, ki se sicer sistematično izvaja vse dni v letu. Desni populisti na Stari celini in čez lužo slikajo nazorne podobe dežurnih krivcev za celotno paleto družbenih problemov ter predpisujejo enostavne in totalne rešitve po principu »kdor ni z nami, je proti nam.« In glede na to, da ob vztrajno rastoči podpori svojih volivcev ne premorejo posluha za alternative; kako daleč smo zares od stanja, ki bi mu lahko nadeli oznako totalitarizem?
V tokratni petkovi centrifugi nas bo zaneslo v pravljične vode. Slišali boste pravljico o Marjanu in hudobnem volku. Potivolčji vstajniki bi radi videli, da bi ob volkih padla še kakšna ministrska glava. Kolca se jim po časih Marije Terezije.
Smrdi, smrdi, smrdi, smrdi ... Kaj smrdi? Smrdi po nasilju, verskem fanatizmu, rasizmu, sovraštvu do priseljencev … Smrdi po porušenem ravnovesju med človekom in živaljo. Smrdijo monopoli in kibernetska nevarnost. Smrdi tudi v koprski Žusterni. Za nos se drži Tatjana Pirc.
Prepričljiv in verodostojen pregovor iz naslova zmeraj velja … razen za vojsko novinarjev po vsem ljubem svetu, ki mora biti na preži za pomembnimi dogodki tudi v času kislih kumaric … ali nemara še prav posebej takrat, da nam česa na hitro ne podtaknejo.
Najbližje pozitivni zgodbi, ob kateri vsaj za trenutek zaigra srce, je bilo obročkanje labodjih mladičev ob Koseškem bajerju. Turizem smo ljudje. Dobro znano besedno zvezo zadnje čase v najbolj obiskanih destinacijah, predvsem mestih, vztrajno zamenjuje ena druga – turisti, pojdite domov, go home!
Delni lunin mrk nas je doletel ravno v tednu, ko bo 50 let star postal eden najbolj znanih citatov vseh časov "majhen korak za človeka, velik za človeštvo", ko je v času vroče hladne vojne in črno belih podob Neil Armstrong naredil prve korake po našem edinem naravnem satelitu. Če nam je pred 50-imi leti uspelo priti na Luno, nam zdaj z lahkoto uspeva biti čedalje bolj za luno.
Neveljaven email naslov