Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
912 epizod
Pogovori s slovenskimi znanstvenicami in znanstveniki odpirajo vpogled v najnovejše dogajanje na različnih znanstvenih področjih – naj gre za naslavljanje podnebnih sprememb, za raziskave biomolekularnih procesov, razvoj tehnologije jutrišnjega dne ali analizo protislovnih družbenih procesov.
Brutalni policijski umor Georgea Floyda 25. maja v Minneapolisu je pretresel ves svet. Grozljivi telefonski video posnetek Floyda, ki sredi ceste leži na trebuhu, hlasta za zrakom in v predsmrtnem strahu zaman vpije, da ne more dihati, medtem ko beli policist osem minut in 46 sekund neprizadeto kleči na njegovem vratu, je hitro zaokrožil po spletu in spodbudil najbolj množične proteste proti rasizmu, diskriminaciji in eksploataciji črncev v Združenih državah Amerike v zadnjega pol stoletja. Protesti so se nato razširili tudi po drugih celinah. Demonstracije v podporo gibanju Življenja temnopoltih štejejo so tako potekale v Sydneyju in Istanbulu, v Sao Paolu in Bejrutu, v številnih zahodnoevropskih mestih pa so protestniki odstranili sramotne javne spomenike, ki so slavili trgovce s sužnji in protagoniste evropskega kolonializma in imperializma. Po vsem sodeč je napočil čas, da se – kot globalna skupnost, kot človeštvo – ponovno pogovorimo o stoletnem izključevanju, izkoriščanju in uničevanju življenj, ki si za opravičilo jemlje barvo kožo. Zato smo se v tokratnih Podobah znanja spraševali, kaj pravzaprav je to sistemski rasizem, čemu oziroma komu služi in zakaj ostaja z nami malodane nespremenjen že več kot 250 let – pa čeprav se je od 18. stoletja do danes svet popolnoma spremenil? – Pri tem nam je bila v pomoč naša gostja, antropologinja in predavateljica na Fakulteti za socialno delo Univerze v Ljubljani, dr. Irena Šumi, ki se znanstveno-raziskovalno že vrsto let posveča prav rasizmu, antisemitizmu, nacionalizmu in mračni dediščini kolonializma v sodobnem svetu. Z njo se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: iz osebnega arhiva Irene Šumi
Naša hrana, to kar jemo, ni več povezano zgolj z našim osebnim okusom in skrbjo za zdravje, ampak se vse bolj neposredno povezuje s stanjem planeta v celoti. Kmetijstvo je panoga, ki prispeva znaten delež k izpustom toplogrednih plinov, zlasti to velja za živinorejo. Porabi tudi veliko vode in z najbolj razširjenimi kmetijskimi praksami v znatni meri siromaši rodovitno prst. Opozorila, da bodo zaradi povečevanja števila prebivalcev in sočasnega krčenja kmetijskih površin človeštvu v prihodnosti grozila obsežnejša pomanjkanja zadostnih količin hrane, tako niso brez realnih osnov. Zelo povedni pa so tudi načini, kako se tovrstna tveganja danes prvenstveno naslavlja. V pogovoru s sociologinjo, izr. prof. dr. Andrejo Vezovnik s Centra za socialno psihologijo in Katedre za medijske in komunikacijske študije na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani smo se v tokratnih Podobah znanja posvetili nekaterim vidikom sodobnih prehranskih praks ter diskurzom, ki skušajo usmerjati naslavljanje prihodnje preskrbe s hrano. Foto: osebni arhiv A. Vezovnik
Kako zagotoviti ciljano dostavo učinkovin na pravo mesto v telesu, je v sodobni medicini in z njo povezanih vedah zelo aktualno vprašanje. S tarčno dostavo učinkovin na želeno mesto bi se namreč lahko izognili vrsti stranskih učinkov, ki jih imajo lahko zdravila, denimo pri zdravljenju raka, a tudi pri celi vrsti drugih bolezni. A med dobro izhodiščno idejo in njeno uspešno realizacijo je veliko preprek, ki jih je potrebno nasloviti. V projektu Multrasonica, za katerega je prejel sredstva za uveljavljene raziskovalce Evropskega raziskovalnega sveta bo prof. dr. Matej Praprotnik, vodja Teoretičnega odseka na Kemijskem inštitutu in profesor fizike na Fakulteti za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani, raziskoval možnosti uporabe ultrazvoka pri tovrstnih biomedicinskih aplikacijah s pomočjo računalniških aplikacij.
Naj bodo zdravstveni, psihološki, socialni, ekonomski, politični pa tudi povsem življenjsko-praktični pretresi, ki jih je v zadnjih nekaj mesecih sprožila pandemija novega koronavirusa, še tako hudi, si je vendarle treba priznati, da nismo prvi ljudje v zgodovini, ki se soočamo z nenadno, vseprežemajočo krizo, ki jo je sprožilo širjenje nove nalezljive in smrtonosne bolezni. Kako so se torej ljudje v preteklosti soočali z nevarnostmi, ki so jih, na primer, prinesle črna smrt sredi 14. stoletja, ponavljajoči se izbruhi kolere v 19. stoletju ali španska gripa ob koncu prve svetovne vojne? Kako se je spremenil njihov svet? Se lahko iz načinov, kako so se ljudje v preteklosti odzivali na zdravstvene krize, iz njihovih verjetij o bolezni in spremenjenih vedenjskih vzorcev, naučimo česa, kar bi bilo uporabno tudi za nas danes? - To so vprašanja, ki so nas zaposlovala v tokratnih Podobah znanja, ko smo pred mikrofonom gostili zgodovinarko, raziskovalko na Inštitutu za zgodovinske študije Znanstveno-raziskovalnega središča Koper, dr. Urško Bratož. Naša gostja se namreč posveča preučevanju zgodovine medicine, epidemičnih bolezni in zdravstvenih praks pa tudi vpliva kužnih bolezni na življenjski vsakdanjik. Prav posebno pozornost namenja koleri, ki je sredi 19. stoletja v nekaj valovih pretresla severozahodno Istro. Tej temi je pred nekaj leti posvetila tudi vsestransko intrigantno monografijo Bledolična vsiljivka z Vzhoda. Z dr. Bratož se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: iz osebnega arhiva Urške Bratož
Standardni model osnovnih delcev zelo brilijantno pojasnjuje vse, kar vemo in kar lahko opazimo o navadni snovi na najmanjšem nivoju. Toda nič ne zna povedati o temni snovi ali pojasniti, zakaj je iz vesolja izginila vsa protisnov, ki je obstajala na njegovem začetku. Iskanje dokazov za novo fiziko, ki bi segla onkraj standardnega modela, je zato trenutno izredno vroče področje raziskav. Pristopov je veliko. Zelo obetavne med njimi so t. i. anomalije v fiziki okusov. Kar trije različni eksperimenti po svetu so namreč zaznali prve namige, da se elektron in njegova težja bratranca, mion in lepton tau ne obnašajo vedno povsem tako, kot predvideva standardni model. S potrditvijo teh razlik in podrobnejšim uvidom, kakšne dejansko so, bi končno lahko na široko odprli vrata novi fiziki. Na tem področju, v prvi vrsti na eksperimentu Belle II, ki poteka na pospeševalniku delcev v japonski Tsukubi, že vrsto let deluje prof. dr. Peter Križan s Fakultete za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani in Instituta “Jožef Stefan”. Zdaj je priznanje in pospešek za svoje raziskave dobil s strani Evropskega raziskovalnega sveta, ki mu je v ostri konkurenci namenil sredstva na uveljavljene raziskovalce za projekt, imenovan FAIME (Flavour Anomalies with advanced particle Identification MEthods). Kaj išče in kaj nam to lahko pove o vesolju na splošno, je tekla beseda v tokratnih Podobah znanja. Foto: iz osebnega arhiva P. Križana
Tekoči kristali niso nič novega, poznamo jih že zelo dolgo, a šele v zadnjem desetletju zasloni na njihovi osnovi tako rekoč preplavili svet. A tu gre za zelo velike naprave. Kaj pa omogočajo tekoči kristali na mikro nivoju? Marsikaj, je prepričan dr. Igor Muševič, vodja odseka za fiziko trdne snovi na Inštitutu Jožef Stefan in redni profesor na Fakulteti za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani. Lahko bi ponudili celo temelj za optično računalništvo prihodnosti. S svojo zamislijo, kako bi na podlagi svojega izuma izpred desetih let - 3D optičnega mikrolaserja - izdelal optično stikalo, je prepričal Evropski raziskovalni svet in pridobil petletni projekt za uveljavljene raziskovalce v višini 2,5 milijona evrov. "Ko smo pred 10 leti izumili 3D optični laser, ki sveti v vse smeri, smo slišali tudi komentarje, ja, zakaj pa je to sploh dobro, laser, ki sveti v vse smeri. In res tudi sam nisem vedel. Ampak ta stvar je tako lepa, da sem bil prepričan, da mora biti za nekaj dobra." O tem, zakaj so potrebne alternative današnjemu računalništvu in kje so prednosti uporabe tekočih kristalov glede na trdne snovi, lahko slišite v tokratnih Podobah znanja, ki jih je pripravila Nina Slaček.
Kako so se organizmi skozi milijone let evolucije širili po Zemljinem površju in osvajali nova ozemlja raziskuje biogeografija. S kombinacijo DNK analiz in podrobnih modelov premikanja kontinentov je skupini slovenskih znanstvenikov uspelo priti do presenetljivih novih spoznanj o tem, kako se je skupina pajkov zlatih mrežarjev širila po svetu. O izsledkih raziskave in o tem, kakšne možnosti nova metoda odpira, se je z izr. prof. dr. Matjažem Kuntnerjem pogovarjala Nina Slaček. Foto: Matjaž Gregorič
Pred podnebnimi spremebami se danes ne moremo skriti. To še toliko bolj velja za gozdove, ki se ne morejo nikamor umakniti, kot razmere postanejo prevroče, je dežja manj, ektremnih vremenskih dogodkov pa vse več. Napovedi kažejo, da slovenske gozdove čakajo velike spremembe. Bukev, ki denimo danes kraljuje trem četrtinam slovenskih gozdov, bo čez nekaj desetletij morda prevladovala le še v tretjini. Naravna obnova gozdov, ki je bila dolgo temelj slovenske gozdarske šole, zaradi spreminjajočih se pogojev in obsežnih naravnih nesreč, kot so žledolomi, vetrolomi ali podlubniki, sama po sebi ne more več zagotavljati kvalitetnega obnavljanja gozdov. Potrebno je premišljeno poskrbeti za kar največjo genetsko pestrost. Tako z vidika čim večjega števila različnih drevesnih vrst, kot tudi znotraj posameznih vrst. Kajti, če so denimo mlade bukve, ki danes odganjajo na čistini po nekem vetrolomu, vse bolj ali manj med seboj v sorodu, to za dolgoročno odpornost novega gozda ne pomeni nič dobrega. Dr. Hojka Kraigher, redna profesorica na Biotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani, vodja Oddelka za gozdno fiziologijo in genetiko na Gozdarskem inštitutu Slovenije ter izredna članica Slovenske akademije znanosti in umetnosti išče načine, kako zagotoviti, da bodo slovenski gozdovi na nedpredvidljivo prihodnost kar najbolje pripravljeni. Foto:Boris Rantaša
Boriti se s časom, je seveda donkihotsko. In vendar človeštvo potrebuje svoje don Kihote, ljudi, ki zmorejo – zahvaljujoč svojemu bogatemu znanju, veščini in predanosti – zob časa tudi učinkovito obrusiti in tako pred pozabo oziroma propadom (vsaj začasno) rešiti največje dragocenosti minulih stoletij. Mednje gotovo sodi tudi Blanka Avguštin Florjanovič, konservatorsko-restavratorska svetnica v Centru za konserviranje-restavriranje knjig, papirja in pergamenta pri Arhivu Republike Slovenije. Blanka Avguštin Florjanovič je diplomirala iz bibliotekarstva in knjigarstva na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Z nalogo Minimalni posegi na srednjeveških vezavah je nato magistrirala na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje, vzporedno s tem pa je svoje védenje o vezavah srednjeveških kodeksov več kot deset let izpopolnjevala tudi pri profesorju Christopherju Clarksonu z Oxforda. Vse to znanje ji je prišlo še kako prav, ko se je lotila zahtevnega konservatorsko-restavratorskega posega na izvodu Dalmatinove Biblije iz Osrednje knjižnice Kranj. Za to delo so ji leta 2011 stanovski kolegi podelili nagrado Mirka Šubica. V utemeljitvi so takrat zapisali, da je Blanka Avguštin Florjanovič pri svojem delu uporabila na novo odkrita in ponovno naučena znanja, ki ne pomenijo le rešitve za en spomenik, ampak odpirajo nove možnosti v reševanja tovrstnega arhivskega gradiva. Toda: kaj to pravzaprav pomeni? Kako se strokovnjak sploh loti popravila več kot štiristo let starega izvoda knjige, ki jo po pravici lahko označimo za eno temeljnih v zgodovini slovenskega kulturnega prostora? Kakšna znanja in veščine za to potrebuje? Za koliko časa taka dela podaljšajo življenje knjigi? – Ta in druga sorodna vprašanja so nas zaposlovala v tokratnih Podobah znanja, ko smo pred mikrofnom gostili prav Blanko Avguštin Florjanovič. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: iz osebnega arhiva mag. Blanke Avguštin Florjanovič
"Zgodnji novi vek je veliki laboratorij, v katerem nastanejo vsi pomembnejši miselni zarodki za moderno družbo," pojasnjuje doktor Jonatan Vinkler strast do proučevanja zgodnjega novega veka in protestantizma. Dr. Vinkler je med drugim kulturni in literarni zgodovinar, editolog, urednik ter univerzitetni učitelj, a zgodovina je njegova prva in zadnja ljubezen. V tokratni oddaji se z njim pogovarjamo o zgodbah, ki ga iz tega obdobja fascinirajo in o tem, kaj se lahko z oziranjem v preteklost naučimo o sedanjosti Prepričan je, da bomo pandemijo koronavirusa "predelali, preživeli in se kaj tudi naučili". Oddajo je pripravil Blaž Mazi. foto: Ivan Merljak
Eden vodilnih protagonistov francoskega razsvetljenstva, znameniti prirodoslovec grof de Buffon, je trdil, da moramo biti – če hočemo seveda spoznati pravo naravo piscev, ki jih beremo – bolj kakor na teme, ki jih ti avtorji obravnavajo, pozorni na način, kako to počno. Drugače rečeno: resnica besedila se navsezadnje ne razkriva toliko v njegovi eksplicitni vsebini kolikor predvsem v slogu, v katerem je izpisano. Zdi se, da iz te misli brsti tudi dobršen del znanstvenega napora francista, predavatelja na Oddelku za romanske jezike in književnosti ljubljanske Filozofske fakultete, dr. Primoža Viteza. Dr. Vitez je v devetdesetih sicer doktoriral s tezo o Premikih v naglasnem sistemu francoskega medijskega govora in na fakulteti študentkam in študentom med drugim predava francoski govor, pravopis in pravorečje, iz česar bi lahko sklepali, da je v jedru njegove znanstvene radovednosti predvsem strogo jezikoslovna problematika. A če se razgledamo po zborniku Vitezovih razprav, ki je pod naslovom Poetične izpeljave francoske proze : slog in kontekst literarnega besedila pred časom izšel pri Znanstveni založbi Filozofske fakultete, tedaj hitro ugotovimo, da ga bolj kakor nekoliko suhoparna fonetika zaposluje vprašanje, kako so velikani francoske književnosti – od Voltaira do Camusa – rokovali z govorico, da so iz nje navsezadnje iztisnili vso lepoto in resnico in ustvarili umetnine, ki kljubujejo zobu časa. Prav res: kako? – Odgovor smo v pogovoru z dr. Primožem Vitezom iskali v tokratnih Podobah znanja. Oddajo, ki smo jo zaradi pandemije novega koronavirusa posneli po telefonu, je pripravil Goran Dekleva. foto: iz osebnega arhiva dr. P. Viteza
S svojo metodo tako imenovanega zlivanja podatkov je Marinka Žitnik že v svojem doktorskem delu prispevala izjemno močno orodje v nabor tehnologij umetne inteligence ter tako še dodatno pospešila zmožnost umetne inteligence za razbiranje vzorcev iz velikih množic podatkov. Na področju bioinformatike in biomedicine, kjer današnja gostja Podob znanja primarno deluje, to recimo pomeni tudi nove možnosti za iskanje zdravilnih učinkovin med številnimi že poznanimi spojinami. Seveda pa je umetna inteligenca izredno učinkovita tudi za spremljanje in iskanje rešitev pri aktualni pandemiji koronavirusa. Z docentko na ameriški univerzi Harvard, dr. Marinko Žitnik se je o umetni inteligenci na področju medicine pogovarjala Urška Henigman.
Slovenija je v zadnjem poročilu svetovnega gospodarskega foruma na področju enakopravnosti spolov z enajstega padla na šestintrideseto mesto. Kljub dobri zakonodaji se v praksi razmere pri nas slabšajo. Tako so denimo na področju izobraževanja ženske izredno uspešne, vendar se to ne izrazi tudi na trgu dela. Na vodilnih položajih še naprej prevladujejo moški, ki so za enako delo bolje plačani, hitreje napredujejo ter jih nihče ne sprašuje, kdaj nameravajo imeti družino. Najverjetneje zato, ker se predpostavlja, da bodo potencialne dodatne družinske obremenitve avtomatično prevzele njihove partnerke. Ženske namreč se – drugače kot moške in v nasprotju z zakonodajo – o tem še vedno sprašuje. Po raziskavah ženske še vedno opravijo trikrat več neplačanega skrbstvenega dela doma in imajo tako vedno znova slabše izhodišče za posvečanje karieri. Iz začaranega kroga slabših izhodšišč za polno sodelovanje žensk v družbi in s tem tudi na položajih, ki ključno usmerjajo nadaljni razvoj drube, se očitno ne bomo kaj kmalu izvili. Kljub več kot stoletnim prizadevanjem za enakopravnost ta ostaja nedosežena, trendi zadnjih let pa na tem področju napovedujejo še precej bolj težavne čase.
Morje je vir življenja na planetu in dolga evolucija življenja v njem je morske organizme opremila z številnimi izvirnimi rešitvami, prilagoditvami, ki jim na najrazličnejše načine pomagajo preživeti v izredno raznolikih razmerah. A po drugi stani verjetno morsko življenje že dolge milijone let ni bilo tako ogroženo, kot je danes. Temperatura oceanov narašča, morja se praznijo, koralni grebeni propadajo. In skupaj z njimi potencialni odgovori na vrsto problemov, ki bi si jih ljudje želeli razrešiti. Morski organizmi so namreč lahko vir najrazličnejših učinkovin, zdravilnih in kozmetičnih recimo, pa novih materialov, in seveda hranil in to ne samo tistih, ki smo jih že dobro vajeni. Morda bomo prav v morju našli tudi odgovor na enega izmed večjih problemov, ki smo ga zakuhali ljudje, namreč vseprisotno mikroplastiko. Slednje je le eden od ciljev, ki jih zasleduje projekt GoJelly, v katerem sodeluje tudi tokratna gostja Podob znanja, mikrobiologinja dr. Ana Rotter z Morske biološke postaje Piran Nacionalnega inštituta za biologijo, sicer tudi vodja mednarodnega projekta trans-disciplinarne mreže za morsko biotehnologijo Ocean4Biotech. Foto: Iz osebnega arhiva A. Rotter
Si lahko zamišljate, da bi iz odpadnih vod pridobivali dragocene elemente, iz odpadne elektronike redke zemlje? Ali da bi vam senzorji sproti sporočali, kakšno je stanje živil v vašem hladilniku in kakšne kakovosti je voda, ki jo pijete? V vseh navedenih primerih gre za pomemben korak naprej bolj trajnostno zastavljenem pristopu do cele množice stvari, ki jih danes tako ali drugače uporabljamo in tudi mečemo stran v prevelikih količinah. Imajo pa še eno skupno točko. V vseh teh primerih se v njihovem jedru skriva nanotehnologija, eno najbolj hitro razvijajočih se in obetavnih področij današnje znanosti in tehnologije. Z zgoraj naštetimi možnostmi in še kako dodatno, pa tudi s prenosom v gospodarstvo, se ukvarja dr. Aleksandra Lobnik, redna profesorica in vodja Laboratorija za kemijo in okoljevarstvo na Fakulteti za strojništvo Univerze v Mariboru ter direktorica Inštituta za okoljevarstvo in senzorje. Foto: Barbara Reya
Če vstopimo v kakšno staro ali celo zelo staro zgradbo, nas bolj ali manj intenzivno objame vonj, ki bi mu lahko rekli tudi vonj po zgodovini. Ta vonj je izredno pomemben, na takšnem kraju ga pričakujemo in želimo. Zato so denimo v knjižnici Christopherja Wrena katedrale sv. Pavla v Londonu, ko so zaprosili prof. dr. Matijo Strliča, da oceni stanje njihove knjižne zbirke, eksplicitno poudarili, da želijo značilni vonj ohraniti. Ta vonj je bogat tudi z vrsto informacij o papirju in drugih materialih, iz katerega so knjige narejene, in med drugim omogoča neinvazivno oceno stanja njihove ohranjenosti. To je le en vidik, ki jasno kaže, kako je dediščinska znanost zanimivo in izrazito interdisciplinarno polje raziskav, kjer se preko izhodiščne želje po razumevanju in ohranjanju kulturne dediščine odpira vrsta zanimivih vprašanj, ki segajo na narazličnejša področja. O vonju in dediščinski znanosti je v Podobah znanja spregovoril dr. Matija Strlič, redni profesor na področju znanosti za dediščino na Univerzitetnem kolidžu v Londonu (University College London) ter redni profesor analizne kemije na Fakulteti za kemijo in kemijsko tehnologijo Univerze v Ljubljani. Foto: Nina Slaček
Čeprav med letošnjimi prejemniki Prešernovih nagrad oziroma nagrad Prešernovega sklada, ni pesnic ali pesnikov, smo na predvečer slovenskega kulturnega praznika v Podobah znanja vendarle govorili prav o sodobni poeziji. Pred našim mikrofonom smo namreč gostili literarno zgodovinarko dr. Darjo Pavlič, predavateljico na Oddelku za slovenistiko ljubljanske Filozofske fakultete, ki se zadnja leta znanstveno-raziskovalno precej posveča vprašanju, kako bralke in bralci sploh lahko produktivno beremo današnjo liriko oziroma kakšne interpretativne strategije lahko uporabimo, da navsezadnje stopimo v telo pesmi? Pri tem naša tokratna gostja analizira najrazličnejše vidike pisanja in branja poezije – tu se, denimo, posveča vplivu francoskega strukturalizma na slovensko pesniško produkcijo šestdesetih, tam primerja osebnoizpovedne strategije ameriških in slovenskih pesnic v zadnjih dveh desetletjih, spet nekje drugje hoče ugotoviti, ali si je pri branju pesniških besedil mogoče pomagati s teoretskimi koncepti, ki jih je literarna veda razvila za analizo proze, in tako naprej in naprej. Do kakšnih ugotovitev se je navsezadnje dokopala, je v pogovoru z dr. Pavlič preverjal Goran Dekleva. foto: Dr. Darja Pavlič (Goran Dekleva)
Snov in protisnov se razlikujeta zgolj po enem parametru, vendar nam ta na vprašanje, zakaj je snov na samem začetku razvoja vesolja prevladala nad protisnovjo, ne ponudi dokončnega odgovora. Vseeno je osupljivo, koliko se je naše poznavanje našega vesolja poglobilo v zadnjih dveh desetletjih, kar se sam aktivno posveča raziskavam, poudarja dr. Jure Zupan, redni profesor na Univerzi v Cincinnatiju. A že mnogo prej, v srednji šoli, ko se je prvič navdušil nad tem področjem, ga je presenetilo, koliko pravzaprav že vemo o najzgodnejših trenutkih razvoja vesolja. Opazovanja in eksperimenti so bili pri tem ključni, poudarja Zupan, ki je sam sicer teoretski fizik. A eno brez drugega ne gre. Od odkritja, da imajo nevtrini maso, do Higgsovega bozona, so neposredne meritve tiste, ki nam edine lahko povedo nekaj zanesljivega. Toda pot do njih je mestoma prav neverjetno zahtevna, še toliko bolj, če želimo zaznati nekaj tako izmuzljivega, kot je temna snov, še eno področje, ki se mu prof. Jure Zupan intenzivno posveča. Foto:Nina Slaček
»Pogosto je tako, da so problemi izredno težki. Dokler jih ne rešiš. Ko jih enkrat rešiš, se zdijo mnogo lažji.« Sliši se samoumevno, a govor je o matematičnih problemih. Prof. dr. Boštjan Brešar s Fakultete za naravoslovje in matematiko Univerze v Mariboru sodi med vodilne svetovne znanstvenike na področjih grafovske dominacije in metrične teorije grafov. Za svoj pomembni prispevek k teoriji grafov je prejel Zoisovo priznanje. Gre za področje matematike, ki se je v zadnjih desetletjih intenzivno razvijalo vzporedno z računalništvom, seveda pa je zelo uporabno tudi na številnih drugih področjih, kjer koli najdemo omrežja. Toda ne glede na zahtevnost, je v matematiki iskanje resnice oziroma pravilnih rešitev tesno povezano z iskanjem lepote.
“Znamo predvideti, v kakšnih pogojih bodo pri prepisovanju molekul DNK nastale strukture, ki lahko vodijo tudi v nastanek raka,” pojasnjuje dr. Jurij Lah, redni profesor na Fakulteti za kemijo in kemijsko tehnologijo Univerze v Ljubljani. Dogajanje v naših celicah je izredno kompleksno in zato je zelo težko pojasniti procese, ki lahko pripeljejo do nastanka hudih bolezni. Marsikaj je odvisno od delovanja sistemov, ki preko interakcij beljakovin in nukleinskih kislin uravnavajo fiziološko pomembne procese. Nanje pa vplivajo tudi zakoni termodinamike, kar je prof. Lah upošteval. Koncept raziskav biomolekularnih sistemov, ki ga je vpeljal, bistveno prispeva k ustreznemu opisu zapletenega obnašanja molekul in predstavlja pomemben korak v razvoju biofizikalne kemije pri nas in v svetu, pa so zapisali v utemlejitvi Zoisovega priznanja.
Neveljaven email naslov