Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Pripravili smo pogovor z letošnjo prejemnico Aškerčeve nagrade za življensko delo za varovanje in ohranjanje slovenske arhivske dediščine ter posredovanja le-te v javnost
Marija Hernja Masten je poklicno pot leta 1971 začela v Zgodovinskem arhivu na Ptuju, ki mu je ostala zvesta do leta 2011, ko se je uradno upokojila. Svoj poklic doživlja kot poslanstvo, ki se ni zaključilo v pokoju. V ptujskem arhivu se je soočila z vsemi izzivi, ki jih prinaša arhivsko delo. V začetku njene kariere se je moderna slovenska arhivistika šele uveljavljala, porajala so se številna strokovna vprašanja. Sodelovala je v raznih projektnih skupinah, ki so uvajale standarde na področju vodenja evidenc, popisovanja, dela z ustvarjalci, arhivske zakonodaje, razstav in stikov z javnostmi. Delala je na pripravi metodoloških kriterijev za izdelavo vodnikov, inventarjev in drugih pripomočkov za uporabo arhivskega gradiva.
V okviru znanstvenega dela, ki ga je posvetila raziskovanju starejše zgodovine ormoško-ptujskega območja, je izvedla mnoga predavanja in znanstvene simpozije ter pripravila številne razstave. Njeno raziskovalno delo je prispevalo k celovitejšemu poznavanju lokalne in širše slovenske zgodovine. Med najpomembnejše projekte, ki jih je vodila, spada raziskovanje obeh ptujskih statutov (1376 in 1513), raziskovala je pečate in grb mesta Ptuja, ptujske meščane, mestno hišo, njena zadnja obsežna raziskava pa je bila posvečena zgodovini dominikanskega samostana. Glede na večletno sodelovanje, ki ga je imel ptujski arhiv s Kasaškim klubom Ljutomer, je Marija Hernja Masten postavila Muzej ljutomerski kasač. Zbrala je nekaj tisoč dokumentov in predmetov ter ustvarila največjo zbirko arhivskih virov za rejo in tekmovalni šport kasačev na Slovenskem.
Skupaj z Nado Jurkovič je v letih 2012–2015 uredila arhiv minoritskega samostana in slovenske minoritske province sv. Jožefa s sedežem na Ptuju. Bila je ena glavnih sodelavk projekta Arhivski fondi in zbirke v SFRJ za SR Slovenijo iz leta 1984 ter urednica obeh vodnikov po fondih in zbirkah Zgodovinskega arhiva na Ptuju (1985, 2009). V ptujskem arhivu je začela tudi z izdajo arhivskih virov (Vpisna knjiga meščanov mesta Ptuja 1684–1917 iz leta 1995, Urbar gospoščine Gornji Ptuj 1597 iz leta 2008) in inventarjev (npr. dva zvezka Urbarji gospoščine Hrastovec 1555–1848).
Vzpostavila in ohranjala je številne povezave z arhivi v tujini. Pomemben je njen prispevek pri evidentiranju za slovensko zgodovino pomembnega arhivskega gradiva v Štajerskem deželnem arhivu, še zlasti za potrebe restitucije gradiva iz Avstrije.
V letih 1996–1998 je bila predsednica Arhivskega društva Slovenije. Tudi v društvu je pripomogla k prepoznavnosti Slovenije v mednarodnih arhivskih krogih. Navezala je stike s številnimi stanovskimi društvi, zlasti iz sosednjih držav. Posebej velja omeniti mednarodni kolokvij Delovne skupnosti srednjeevropskih arhivskih društev, ki ga je na Ptuju organizirala leta 1996.
Njeno delo je bilo vedno usmerjeno v javnost, vse z namenom popularizacije arhivske stroke, spoštovanja pisne kulturne dediščine ter seznanjanja javnosti s pomembnostjo arhivov pri prevzemanju, urejanju in ohranjanju arhivskega gradiva.
(nekoliko skrajšano besedilo utemeljitve Arhivskega društva Slovenije ob podelitvi Aškerčeve nagrade za življensko delo l.2020 sogovornici)
657 epizod
Pogled v raziskovalne oddelke in laboratorije naravoslovnih, družboslovnih fakultet in inštitutov ter pogovori z raziskovalkami in raziskovalci.
Pripravili smo pogovor z letošnjo prejemnico Aškerčeve nagrade za življensko delo za varovanje in ohranjanje slovenske arhivske dediščine ter posredovanja le-te v javnost
Marija Hernja Masten je poklicno pot leta 1971 začela v Zgodovinskem arhivu na Ptuju, ki mu je ostala zvesta do leta 2011, ko se je uradno upokojila. Svoj poklic doživlja kot poslanstvo, ki se ni zaključilo v pokoju. V ptujskem arhivu se je soočila z vsemi izzivi, ki jih prinaša arhivsko delo. V začetku njene kariere se je moderna slovenska arhivistika šele uveljavljala, porajala so se številna strokovna vprašanja. Sodelovala je v raznih projektnih skupinah, ki so uvajale standarde na področju vodenja evidenc, popisovanja, dela z ustvarjalci, arhivske zakonodaje, razstav in stikov z javnostmi. Delala je na pripravi metodoloških kriterijev za izdelavo vodnikov, inventarjev in drugih pripomočkov za uporabo arhivskega gradiva.
V okviru znanstvenega dela, ki ga je posvetila raziskovanju starejše zgodovine ormoško-ptujskega območja, je izvedla mnoga predavanja in znanstvene simpozije ter pripravila številne razstave. Njeno raziskovalno delo je prispevalo k celovitejšemu poznavanju lokalne in širše slovenske zgodovine. Med najpomembnejše projekte, ki jih je vodila, spada raziskovanje obeh ptujskih statutov (1376 in 1513), raziskovala je pečate in grb mesta Ptuja, ptujske meščane, mestno hišo, njena zadnja obsežna raziskava pa je bila posvečena zgodovini dominikanskega samostana. Glede na večletno sodelovanje, ki ga je imel ptujski arhiv s Kasaškim klubom Ljutomer, je Marija Hernja Masten postavila Muzej ljutomerski kasač. Zbrala je nekaj tisoč dokumentov in predmetov ter ustvarila največjo zbirko arhivskih virov za rejo in tekmovalni šport kasačev na Slovenskem.
Skupaj z Nado Jurkovič je v letih 2012–2015 uredila arhiv minoritskega samostana in slovenske minoritske province sv. Jožefa s sedežem na Ptuju. Bila je ena glavnih sodelavk projekta Arhivski fondi in zbirke v SFRJ za SR Slovenijo iz leta 1984 ter urednica obeh vodnikov po fondih in zbirkah Zgodovinskega arhiva na Ptuju (1985, 2009). V ptujskem arhivu je začela tudi z izdajo arhivskih virov (Vpisna knjiga meščanov mesta Ptuja 1684–1917 iz leta 1995, Urbar gospoščine Gornji Ptuj 1597 iz leta 2008) in inventarjev (npr. dva zvezka Urbarji gospoščine Hrastovec 1555–1848).
Vzpostavila in ohranjala je številne povezave z arhivi v tujini. Pomemben je njen prispevek pri evidentiranju za slovensko zgodovino pomembnega arhivskega gradiva v Štajerskem deželnem arhivu, še zlasti za potrebe restitucije gradiva iz Avstrije.
V letih 1996–1998 je bila predsednica Arhivskega društva Slovenije. Tudi v društvu je pripomogla k prepoznavnosti Slovenije v mednarodnih arhivskih krogih. Navezala je stike s številnimi stanovskimi društvi, zlasti iz sosednjih držav. Posebej velja omeniti mednarodni kolokvij Delovne skupnosti srednjeevropskih arhivskih društev, ki ga je na Ptuju organizirala leta 1996.
Njeno delo je bilo vedno usmerjeno v javnost, vse z namenom popularizacije arhivske stroke, spoštovanja pisne kulturne dediščine ter seznanjanja javnosti s pomembnostjo arhivov pri prevzemanju, urejanju in ohranjanju arhivskega gradiva.
(nekoliko skrajšano besedilo utemeljitve Arhivskega društva Slovenije ob podelitvi Aškerčeve nagrade za življensko delo l.2020 sogovornici)
Center za prenos tehnologij inovacij IJS že od ustanovitve deluje pod vodstvom dr.Špele Stres. V pogovoru osvetli njihove temeljne naloge, od že iz naslova izhajajoče, do ustanavljanja novih odcepljenih podjetij, pomoči pri zaščiti intelektualne lastnine in trženja le-te. Nenazadnje pa je ena od njihovih nalog tudi pedagoška – prenašanje znanja do najmlajših s predstavitvijo dejavnosti raziskovalcev Inštituta Jožef Stefan.
Sogovornica dr. Alenka Rus, pediatrinja Zdravstvenega doma LJ-Bežigrad z dolgoletnimi izkušnjami govori o “cepljenju kot žrtvi lastnega uspeha”. Fenomen vedno manjše precepljenosti otrok bo ob prevelikem padcu pod 95% populacije slej ko prej povzročil izbruh oziroma epidemijo določenih otroških bolezni (kot npr. v zadnjem mesecu v Italiji in Romuniji). Sogovornica spregovori tudi o konkretnih izkušnjah s starši, spremljanu strokovne medicinske in poljudne literature nasprotnikov cepljenja, nenazadnje pa o tem fenomenu kot aspektu nezaupanja v znanost v sodobnem svetu.
Kemijski inštitut v Ljubljani se je v zadnjem mesecu udeležil dveh za prepoznavnost v znanstveni, podjetniški in politični areni Evropske unije pomembnih dogodkov – srečanja konec marca v Bruslju v organizaciji Slovenskega gospodarskega in raziskovalnega združenja, sredi aprila pa so se srečali s predstavniki Evropskega parlamenta v Strasbourgu. O tej dejavnosti in o raziskovalnih iskanjih govorijo, direktor, prof. dr. Gregor Anderluh, vodja Odseka za katalizo in reakcijsko inženirstvo dr. Blaž Likozar, in raziskovalec z Odseka za sintezno biologijo in imunologijo, dr. Ajasja Ljubetič.
V Tehniškem muzeju Bistra pri Vrhniki so nedavno po zimskem premoru vnovič odprli razstavo z naslovom »Skoraj vse o zvoku". S kustosom, ki jo je pripravil, dr.Orestom Jarhom, smo se že lani sprehodili med razstavnimi panoji, polnimi različnih ravni in oblik zvokov, v ponovljenem reportažno zastavljenem prispevku vas vabimo, da jo obiščete v teh pomladnih dneh. Pripravlja Goran Tenze.
Ob Svetovnem dnevu zdravja (7. april), ki je letos v znamenju depresije, ta ponedeljek v prostorih Fakultete za zdravstvene vede Novo mesto poteka okrogla miza o fibromialgiji, skupku simptomov, ki so blizu tistim od depresije. Dekanica doc. dr. Nevenka Kregar Velikonja in prim. dr. Mojca Kos Golja, revmatologinja (tudi častna članica Društva bolnikov s fibromialgijo) v pogovoru pojasnjujeta, kaj ta tudi v medicinskih krogih še ne zadosti ovrednotena sodobna bolezen pravzaprav je, kako jo zdravijo in kako se z njo spoprijeti.
Ministrstvo za okolje in prostor je pred kratkim izdalo poročilo, ki naj bi povzemalo stanje okolja in njegovo povezanost z dogajanji v družbi od izdaje zadnjega celovitejšega poročila leta 2009 do 2015. Nedavno smo lahko prebirali tudi okojsko poročilo Komisije EU, deležni pa smo tudi rednih objav različnih indeksov kakovosti okolja in življenja, nastalih v mednarodnih možganskih trustih. Za pojasnila smo vprašali okoljskega analitika docenta dr.Luko Omladiča, ki na ljubljanski Filozofski fakulteti predava predmet Okoljska etika.
Zakaj obročkati daljne potomce dinozavrov? To namreč ptice kot vrsta brez dvoma so. Odgovori na to sodobno vprašanje so se skupaj z različnimi dilemami in vprašanji polagoma spreminjali. V evropskem civilizacijskem okviru se je množično obročkanje ptic v raziskovalne namene razmahnilo pred dobrim stoletjem, predvsem po znižanju cene aluminija, ki so ga uporabljali za obročke. V Ljubljani so Ornitološki observatorij ustanovili leta 1926, njegova gonilna sila pa je bil dr. Janko Ponebšek (rojen je bil leta 1861, umrl pa je leta 1935). Že leto po ustanovitvi (leta 1927) je začel voditi to dejavnost. Njegov sodobni naslednik je Slovenski center za obročkanje ptičev v Prirodoslovnem muzeju Slovenije v našem glavnem mestu. Njegov strokovni vodja je dr. Al Vrezec, kustos v Prirodoslovnem muzeju Slovenije in raziskovalec na Nacionalnem inštitutu za biologijo, ki je za oddajo opisal razvoj, kot je poudaril, neprekinjenega obročkanja ptic v raziskovalne namene. Skupaj z DOPPS so ornitologi letos pripravili niz predavanj, opazovanj in ekskurzij, ki bodo trajali od januarja do decembra in ki jim v muzeju postavlja piko na i razstava s to temo.
Pretekli teden smo govorili o stanju razvoja celične biologije pri nas in v svetu oz. o sodelovanju med akterji tukajšne “translacijske medicine”. Tokrat pa o usmerjanju celičnih tovarn. Kaj pravzaprav to pomeni, je povedal gost, prof.dr.Uroš Petrovič z Odseka za molekularne in biomedicinske znanosti IJS in predavatelj funkcijske genomike na FKKT Univerze v Ljubljani.
V zadnjem desetletju je zaradi hitrega razvoja znanj o celični biologiji vse bolj prepoznan potencial odraslih matičnih celic v medicini, še več, vse bolj jo uporabljajo tudi pri nas. Tako je celična terapija prepoznana tudi kot pomembna v okviru predlaganega razvojnega projekta Translacijska medicina v okviru Strategije pametne specializacije. V petek je tako v organizaciji Inštituta za biologijo in agencije za promocijo znanosti Tromba potekala strokovna razprava, ki je razkrila stanje raziskav in klinične rabe. V pogovoru v živo jo bosta povzela prof. dr. Tamara Lah Turnšek, direktorica NIB, in prof. dr. Gregor Majdič z ljubljanske fakultete za veterino in vodja družbe Animacel.
Državni zbor Republike Slovenije je l.2006 z zakonom ustanovil Inženirsko akademijo Slovenije kot osrednjo nacionalno institucijo za področje inženirskih strok in ved. Za razliko od akademij znanosti, ki pozornost posvečajo vrhunskim znanstvenim in umetniškim dosežkom, se inženirske akademije (ustanovila jih je večina razvitih držav) usmerjajo v vrhunske invencije in inovacije – tako tehnološke kot netehnološke. Njen predsednik, prof.dr.Stane Pejovnik, tudi nekdanji rektor Univerze v Ljubljani, bo v pogovoru pojasnil izzive IAS po februarski redni skupščini.
Dnevi so vedno daljši, svetlobe je vedno več. Kako pomembna je ta za življenje, je v pogovoru, ki je nastal v UNESCO-vem letu svetlobe 2015 povedala izr. prof. dr.Marta Klanjšek Gunde s Kemijskega inštituta v Ljubljani. Po osnovni izobrazbi je fizičarka, raziskuje pa v okviru Odseka za kemijo materialov. Spomnila nas je na pomembnost svetlobe pri začetkih znanstvenih raziskav nasploh in na njen pomen za živa bitja, posebej pa za človeka.
Botanični vrt Univerze v Ljubljani je tukajšnja najstarejša akademska ustanova, saj nepretrgano deluje od ustanovitve leta 1810. Nedavno so izdali obsežno dvojezično delo z naslovom Cvetne formule rastlinskih družin v Botaničnem vrtu Univerze v Ljubljani, v katerem je predstavljena polovica vseh družin cvetnic na svetu, konec leta pa še monografijo o Andreju Fleischmannu, vrtnarju in nasledniku prvega predstojnika v prvi polovici 19. stoletja. Soavtorja obeh del in predstojnika botaničnega vrta, dr. Jožeta Bavcona, je v studio povabil Goran Tenze. foto: naslovnica knjige »Cvetne formule rastlinskih družin v Botaničnem vrtu Univerze v LJ« vir: Botanični vrt
Na začetku februarja smo beležili svetovni dan mokrišč! 2.februarja 1971 je namreč nekaj držav članic v okviru OZN v iranskem mestu Ramsar podpisalo t.i. »Ramsarsko konvencijo« o mokriščih, zlasti kot habitatih vodnih ptic. Tokrat je gost doc. dr. Andrej Sovinc, donedavni vodja Krajinskega parka Sečoveljske soline, ki mu je v desetletju in pol vtisnil opazen pečat. Sogovornik predava upravljanje krajinskih parkov na Univerzi na Primorskem v Kopru in na Univerzi Alpe-Adria v Celovcu. Je tudi evropski podpredsednik Svetovne komisije za zavarovana območja pri Svetovni zvezi za ohranitev narave (IUCN). Fotografija: Pogled na mokrišče v južni Avstraliji, kjer prebiva skrivnostna in ogrožena vrsta kljunaš. Avtor: A.Sovinc
Tokrat o evropskem projektu »Heat Shield« oz. »vročinski ščit«, s katerim raziskovalci in predstavniki industrije iščejo načine prilagajanja delavcev povišanim temperaturam. Poleg določene tovarne in Inštituta Jožef Stefan, iz naše države sodeluje še ljubljanska Biotehniška fakulteta. Zastopa jo priznana agrometereologinja prof. dr. Lučka Kajfež Bogataj. V trajanju največjih vročinskih valov zadnjih let, npr. l.2003 in 2010 se je v Evropi poleg starejših izjemno povečala smrtnost delavcev, mladih moških med 30 in 35 let, predvsem na gradbiščih. Predvsem nemški gospodarstveniki so zato vzpodbudili raziskovalce in odločevalce, in nastal je 5 leten projekt, ki nam ga bo predstavila današnja že omenjena gostja.
Tokrat o stanju življenske raznovrstnosti (biodiverzitete) v državi, v EU, in predvsem v kontekstu vpliva kmetijstva. 13. januarja so se na Nacionalnem inštitutu za biologijo v Ljubljani na njegovo pobudo na posvetu srečali s predstavniki izvršne in korporacijskih oblasti (Min. za kmetijstvo, gozd. in prehrano, Min. za okolje in prostor, Zavod RS za varstvo narave, KG zbornica). Zaradi nemajhnega vpliva kmetijstva kot državno pomembne dejavnosti na stanje živih organizmov v okolju in naravi, so v tem kontekstu pomembne ugotovitve raziskovalcev, da je pri nas spreminjanje biodiverzitete slabo raziskano, nimamo pa t.im. Rdečih seznamov nacionalno ogroženih vrst, saj Natura 2000 predpostavlja le monitoring 1% pri nas živečih vrst, ki pa, tako tukajšni biologi, niso tiste, ki bi morale biti na Rdečih seznamih ogroženosti. Gost je prof.dr.Davorin Tome, znanstveni svetnik z Nacionalnega inštituta za biologijo. Pripravlja Goran Tenze.
Ob lanski 60-letnici Centra za konserviranje in restavriranje v Arhivu RS smo z dolgoletno predstojnico dr.Jedert Vodopivec Tomažič obudili spomin na to plat arhivskega dela. V dobrih 70 tekočih kilometrih arhivskega gradiva v državi je ogromen izziv za konservatorsko stroko po javnih in zasebnih arhivih. Arhivi pri hranijo najstarejše ohranjene pisne dokumente, jih konservirajo in restavrirajo. Pri tem sodelujejo z raziskovalnimi inštitui, univerzitetniki in kolegi v tujini. In prav prerez vsega tega ponuja drugi jubilejni zbornik 21 strokovnih člankov z anslovom »Konserviranje knjig in papirja 2«. V pogovoru ga je predstavila omenjena predstojnica.
Tokrat gostimo urednika "Žirovskega občasnika", filozofa, publicista in muzealca Miho Nagliča, ki že od začetka 80-ih ureja zbornik za vsa vprašanja na Žirovskem. Nedavno so izdali najnovejšo, 46. številko, ki so ji dodali posebno izdajo z naslovom "Atentat na Alpino". Gre za znano tovarno čevljev, skozi zgodbo katere spoznamo socialne, kulturne in domoznanske razsežnosti tovarniškega obrata, ki je po vojni izrasel iz lokalnih razmer, v poosamosvojitvenem obdobju pa so se te zaradi kopiranja globalnih zakonitosti začele izgubljati. Kraj se mora zdaj soočiti s temi posledicami. Pogovor poteka v živo.
Pogled v raziskovalne oddelke in laboratorije naravoslovnih, družboslovnih fakultet in inštitutov ter pogovori z raziskovalkami in raziskovalci.
Prva letošnja oddaja ponuja pogovor o psihedelikih kot terapevtskem sredstvu za lajšanje ali zdravljenje kopice psihičnih in določenih fizioloških bolezenskih težav. Njihova kriminalizacija ni starejša od nekaj desetletij, njihova raba, predvsem takih kot je konoplja pa je ljudem poznana že tisočletja. Le v drugi polovici 20. stoletja so na «zahodu« prekinili tradicijo, ki jo vnovič odkrivajo tudi nekateri strokovnjaki. Med njimi je prof.dr. Gorazd Drevenšek, ki v okviru Univerze na Primorskem med drugim predava psihofarmakologijo duševnih motenj ter molekularne osnove nevrodegeneracije, hkrati pa je znanstveni sodelavec Inštituta za farmakologijo in eksperimentalno toksikologijo ljubljanske Medicinske fakultete. Prek zdravniške zbornice občasno tudi izobražuje kolege zdravnike o psihedelikih kot terapevtskem sredstvu. Na koperski FAMNIT je pri njem diplomirala druga gostja, Zala Slabe, ki ji je med drugim zaupal organizacijski del prihajajoče mednarodne konference o psihedelikih kot terapevtskem sredstvu.
Zadnjo letošnjo oddajo POGLED V ZNANOST posvečamo 70-im letom Kemijskega inštituta v Ljubljani. Gre za najstarejšo raziskovalno ustanovo pri nas, saj je bila po vojnem razsulu ustanovljena leta 1946. Je pa kemija kot veda ena tistih, ki se jo je kot prvo poučevalo v okviru novoustanovljene ljubljanske univerze že maja 1919. In prav takrat so v tem okviru na pobudo znamenitega profesorja kemije Maksa Samca ustanovili tudi t.im. »Kemični inštitut«. V različnih arhivih je o njegovi preteklosti leto dni iskal dr. Jure Zupan, upokojeni, a še vedno aktivni inštitutski raziskovalec, hkrati pa nekdanji minister za znanost. Nastala je zajetna jubilejna monografija, zato je bilo v studio za povabiti le še predstojnika inštituta, prof. dr. Gregorja Anderluha. Posneli smo pogovor o več kot 70 letih kemijskih raziskav pri nas.
Neveljaven email naslov