Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Interpretira Ana Hribar
Slišali bomo rezijansko pravljico Poletna nevihta v Planji iz knjige Zverinice iz Rezije. V knjigi je zbranih 60 od 240-ih pravljic, kolikor jih je med letoma 1962 in 1973 zapisal Milko Matičetov. V 60-ih in 70-ih letih prejšnjega stoletja je namreč zahajal v Rezijo in poslušal pravljice tamkajšnjih lokalnih pravljičark in pravljičarjev, domačinov in njihovo ustno izročilo posnel na magnetofonski trak. V spremni besedi Milko Matičetov zapiše, da je prepis besedila z magnetofonskih trakov prva, zamudna in včasih težaška faza dela, druga, sicer prijetnejša, a zato nič manj zahtevna in mogoče še bolj odgovorna faza dela pa je prenos iz rezijanskega narečja v knjižni jezik. Sam Matičetov rajši, kot da bi rekel, da je Zverinice prevedel, uporabi besedo, da jih je udomačil.
"Zverinice", katerih samo ime je lepo razložila starejša Rezijanka, namreč, da zverinica živi v gozdu, živinico pa redimo pri hiši, so pravljice v polnem pomenu te besede in ne samo na pol. Poroštvo za to, da nam dajejo ljudje, ki jih je Milko Matičetov razločno navedel pod vsakim besedilom posebej s polnim imenom. Rüsice taw Plánji, kakor v originalnem rezijanskem naslovu glasi naslov pravljice, je Matičetovemu tako povedala Dorina Čunkina iz Bile. Nocoj pa nam bo pravljico prebrala dramska igralka Ana Hribar.
Interpretira Ana Hribar
Slišali bomo rezijansko pravljico Poletna nevihta v Planji iz knjige Zverinice iz Rezije. V knjigi je zbranih 60 od 240-ih pravljic, kolikor jih je med letoma 1962 in 1973 zapisal Milko Matičetov. V 60-ih in 70-ih letih prejšnjega stoletja je namreč zahajal v Rezijo in poslušal pravljice tamkajšnjih lokalnih pravljičark in pravljičarjev, domačinov in njihovo ustno izročilo posnel na magnetofonski trak. V spremni besedi Milko Matičetov zapiše, da je prepis besedila z magnetofonskih trakov prva, zamudna in včasih težaška faza dela, druga, sicer prijetnejša, a zato nič manj zahtevna in mogoče še bolj odgovorna faza dela pa je prenos iz rezijanskega narečja v knjižni jezik. Sam Matičetov rajši, kot da bi rekel, da je Zverinice prevedel, uporabi besedo, da jih je udomačil.
"Zverinice", katerih samo ime je lepo razložila starejša Rezijanka, namreč, da zverinica živi v gozdu, živinico pa redimo pri hiši, so pravljice v polnem pomenu te besede in ne samo na pol. Poroštvo za to, da nam dajejo ljudje, ki jih je Milko Matičetov razločno navedel pod vsakim besedilom posebej s polnim imenom. Rüsice taw Plánji, kakor v originalnem rezijanskem naslovu glasi naslov pravljice, je Matičetovemu tako povedala Dorina Čunkina iz Bile. Nocoj pa nam bo pravljico prebrala dramska igralka Ana Hribar.
Cikel Iz nekoč v danes: Pravljice iz različnih svetovnih izročil je koprodukcijski projekt 3. programa Radia Slovenija in Lutkovnega gledališča Ljubljana, v sodelovanju s pesnico, pisateljico in pripovedovalko Anjo Štefan.
Kaj vedo bogovi? Na to vprašanje je odgovore s pravljico pletla igralka Lutkovnega gledališča Ljubljana Alenka Tetičkovič. Ker pa so pravljice žive in pretočne in se ne pustijo ujeti v dokončne in enopomenske sodbe, vabljeni v našo družbo, da svoj odtenek odgovora na vprašanje - Kaj vedo bogovi - poiščete še vi.
"Resnice ni ene na svetu, pač pa jih je veliko. Nekatere se nespremenljive in drže kot pribite, druge pa so bolj gnetljive in od človeka zavisi njih oblika. Pogosto pripada eni stvari več resnic: toliko, kolikor parov oči jo gleda. Pa niso zato resnice nič manj resnične, morebiti le nečemu bolj v prid. No, ali pa v škodo. Poglejmo še mi skozi kakšne tuje oči, ki so kdove kdaj gledale na svet, a se jim je tako godilo, da se o tem še danes govori." V interpretaciji Zale Ane Štiglic bodo zaživele pravljice: Kaj bi vozili še vrečo (hrvaška), Lena nevesta (srbska), Soseda (japonska) in Kako je tepček rešil luno (mongolska). Vabljeni v našo družbo.
Tokrat bo z nami igralka Ajda Toman, z venčkom kratkih, drobnih, domačih pravljic. Gozdna pojedina. Fižolčki. Oslova jajca. Zakaj smrt pobira vse od kraja, Vsem ljudem nikoli ne ustrežeš, O ženi, ki je prala žaklje. Cikel pravljic iz Nekoč v danes nastaja v sodelovanju med Lutkovnim gledališčem Ljubljana, programom Ars in samostojno umetnico, pesnico, pisateljico ter pripovedovalko Anjo Štefan.
Na delovni mizi pesnice, pisateljice, pripovedovalke Anje Štefan leži mapa tipkopisov. Na mapi delovni naslov: Ta stare. Ta dobre. Da bi nekaj teh še neobjavljenih – ta starih, ta dobrih – pa tudi tistih ta čudežnih in ta močnih in že objavljenih – zaživelo v čaru živega dogodka, smo skupaj z Lutkovnim gledališčem Ljubljana in Anjo Štefan zasnovali Arsov oder. Ni dvorane, je pa rdeča studijska luč. Ko se prižge, v etru zaživijo pravljice. V živo, v interpretaciji članov igralskega ansambla Lutkovnega gledališča Ljubljana. Ta lisičje je interpretiral Rok Kunaver. Na fotografiji: Rok Kunaver Avtorica fotografije: Mimi Antolović
Neveljaven email naslov