Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Slovenska ekipa se na 17. beneškem arhitekturnem bienalu ukvarja s fenomenom zadružnih domov. Ekipo zastopajo Martina Malešič in Asta Vrečko, ki sta umetnostni zgodovinarki, arhitekt Blaž Babnik Romaniuk, ki vodi podjetje OBRAT, Rastko Pečar pa deluje na arhitekturnem področju, kjer ga zanima predvsem presek prostora, družbe in politike. Med sedmimi prijavljenimi projekti za bienale jih je izbral komisar slovenske udeležbe Matevž Čelik. Zadružni domovi so v zgodovinski luči premalo raziskani in imajo potencial, da se odkrije, kaj so okolju nudili nekoč in kaj mu lahko nudijo danes. V resnici je njihova podoba ostala zelo podobna. Z gosti se je pogovarjala Nina Zagoričnik.
Slovenska ekipa se na 17. beneškem arhitekturnem bienalu ukvarja s fenomenom zadružnih domov
Mlado slovensko ekipo na bienalu arhitekture v Benetkah zastopajo Martina Malešič in Asta Vrečko, ki sta umetnostni zgodovinarki, arhitekt Blaž Babnik Romaniuk, ki vodi podjetje OBRAT, Rastko Pečar pa deluje na arhitekturnem področju, kjer ga zanima predvsem presek prostora, družbe in politike. Med sedmimi prijavljenimi projekti za bienale jih je izbral komisar slovenske udeležbe Matevž Čelik. Zadružni domovi so v zgodovinski luči premalo raziskani in imajo potencial, da se odkrije, kaj so okolju ponujali nekoč in kaj mu lahko ponujajo danes. V resnici je njihova podoba ostala zelo podobna.
"Nekateri so se modernizirali. Pridobili so novejšo odrsko tehniko in opremo dvorane. Nespremenljivost zadružnih domov je hkrati tudi njihova velika prednost, ki kaže na robustnost in trdoživost arhitekture, da so jih lahko 70 let gradili in ohranjali na neki enostaven način. Ponujali so pestrost, prilagodljivost in nenazadnje prostorski okvir kulturno-političnih dejavnosti tistega časa." – Blaž Babnik Romaniuk
Graditev zadružnih domov je bila včasih velika organizirana akcija prostovoljnega in udarniškega dela. Treba je bilo pregledati veliko arhivskega gradiva; od načrtov, fotografij do filmskega gradiva, da so slovenski predstavniki v Benetkah lahko ugotovili, kaj vse so zadružni domovi prinašali v lokalno okolje.
"Počasi smo začeli 'praskati' in raziskovati. Na plan so začeli prihajati številni načrti za zadružne domove in imena vodilnih arhitektov tistega obdobja. Opazili smo, da je bila tema včasih res zelo pomembna. Pojavljala se je na prvih straneh Slovenskega poročevalca skupaj s pomembnimi političnimi dogodki." – Martina Malešič
Zadružni domovi igrajo različne vloge znotraj kulturne politike. Ustvarjalci projekta so te kulturne hrame lokalnih skupnosti želeli umestiti v splošen kulturni kontekst, ne le agrarno okolje, kjer je njihova primarna vloga.
"Zanimalo nas je, kako so oblikovali svojo vlogo znotraj kulturne pokrajine. V Kraljevini Jugoslaviji je bila kulturna politika zelo centralizirana, prebivalstvo je bilo po večini kmetijsko. Po vojni se je to število zmanjšalo, kulturna politika se je liberalizirala in spremenila v nov kulturni model kulture za vse. Znotraj tega so zadružni domovi igrali pomembno vlogo. Nekateri še danes služijo temu, da imajo vlogo lokalnih centrov društvenih dejavnosti." – Asta Vrečko
"Svoja leta adolescence sem preživel v zadružnem domu na Krasu, kjer smo imeli prostor za druženje. Tema me je zanimala tudi, ker se ne ukvarja z mestom, ki je za arhitekturo privilegiran del družbenosti. Tu gre za bolj ruralen pojav; podeželje vedno ostaja zadaj. Zaradi družbeno-ekonomskih sprememb je tak prostor izpuhtel, uporabniki so na neki drug način začeli uporabljati zadružne domove." – Rastko Pečar
732 epizod
Nina Zagoričnik in Borja Močnik razvajata z glasbo in intervjujem, ki rad odmeva.
Slovenska ekipa se na 17. beneškem arhitekturnem bienalu ukvarja s fenomenom zadružnih domov. Ekipo zastopajo Martina Malešič in Asta Vrečko, ki sta umetnostni zgodovinarki, arhitekt Blaž Babnik Romaniuk, ki vodi podjetje OBRAT, Rastko Pečar pa deluje na arhitekturnem področju, kjer ga zanima predvsem presek prostora, družbe in politike. Med sedmimi prijavljenimi projekti za bienale jih je izbral komisar slovenske udeležbe Matevž Čelik. Zadružni domovi so v zgodovinski luči premalo raziskani in imajo potencial, da se odkrije, kaj so okolju nudili nekoč in kaj mu lahko nudijo danes. V resnici je njihova podoba ostala zelo podobna. Z gosti se je pogovarjala Nina Zagoričnik.
Slovenska ekipa se na 17. beneškem arhitekturnem bienalu ukvarja s fenomenom zadružnih domov
Mlado slovensko ekipo na bienalu arhitekture v Benetkah zastopajo Martina Malešič in Asta Vrečko, ki sta umetnostni zgodovinarki, arhitekt Blaž Babnik Romaniuk, ki vodi podjetje OBRAT, Rastko Pečar pa deluje na arhitekturnem področju, kjer ga zanima predvsem presek prostora, družbe in politike. Med sedmimi prijavljenimi projekti za bienale jih je izbral komisar slovenske udeležbe Matevž Čelik. Zadružni domovi so v zgodovinski luči premalo raziskani in imajo potencial, da se odkrije, kaj so okolju ponujali nekoč in kaj mu lahko ponujajo danes. V resnici je njihova podoba ostala zelo podobna.
"Nekateri so se modernizirali. Pridobili so novejšo odrsko tehniko in opremo dvorane. Nespremenljivost zadružnih domov je hkrati tudi njihova velika prednost, ki kaže na robustnost in trdoživost arhitekture, da so jih lahko 70 let gradili in ohranjali na neki enostaven način. Ponujali so pestrost, prilagodljivost in nenazadnje prostorski okvir kulturno-političnih dejavnosti tistega časa." – Blaž Babnik Romaniuk
Graditev zadružnih domov je bila včasih velika organizirana akcija prostovoljnega in udarniškega dela. Treba je bilo pregledati veliko arhivskega gradiva; od načrtov, fotografij do filmskega gradiva, da so slovenski predstavniki v Benetkah lahko ugotovili, kaj vse so zadružni domovi prinašali v lokalno okolje.
"Počasi smo začeli 'praskati' in raziskovati. Na plan so začeli prihajati številni načrti za zadružne domove in imena vodilnih arhitektov tistega obdobja. Opazili smo, da je bila tema včasih res zelo pomembna. Pojavljala se je na prvih straneh Slovenskega poročevalca skupaj s pomembnimi političnimi dogodki." – Martina Malešič
Zadružni domovi igrajo različne vloge znotraj kulturne politike. Ustvarjalci projekta so te kulturne hrame lokalnih skupnosti želeli umestiti v splošen kulturni kontekst, ne le agrarno okolje, kjer je njihova primarna vloga.
"Zanimalo nas je, kako so oblikovali svojo vlogo znotraj kulturne pokrajine. V Kraljevini Jugoslaviji je bila kulturna politika zelo centralizirana, prebivalstvo je bilo po večini kmetijsko. Po vojni se je to število zmanjšalo, kulturna politika se je liberalizirala in spremenila v nov kulturni model kulture za vse. Znotraj tega so zadružni domovi igrali pomembno vlogo. Nekateri še danes služijo temu, da imajo vlogo lokalnih centrov društvenih dejavnosti." – Asta Vrečko
"Svoja leta adolescence sem preživel v zadružnem domu na Krasu, kjer smo imeli prostor za druženje. Tema me je zanimala tudi, ker se ne ukvarja z mestom, ki je za arhitekturo privilegiran del družbenosti. Tu gre za bolj ruralen pojav; podeželje vedno ostaja zadaj. Zaradi družbeno-ekonomskih sprememb je tak prostor izpuhtel, uporabniki so na neki drug način začeli uporabljati zadružne domove." – Rastko Pečar
O čem razmišlja in kaj počne Maruša Majer, ena najbolj razpoznavnih in samosvojih slovenskih filmskih in gledaliških igralk, ki trenutno nastopa v številnih uprizoritvah na odru v novomeškem teatru APT, v Mladinskem gledališču, v Mestnem gledališču Ljubljana, v Gleju, v Mini teatru, v neodvisnih produkcijah in trenutno na vajah za novo predstavo v Prešernovem gledališču Kranj.
V oddaji Proti etru spet ta dež je Nina Zagoričnik gostila Andrée Lück-Gaye, francosko prevajalko slovenskih korenin, ki je prevedla številna slovenska literarna dela v francoščino: Vladimirja Bartola, Borisa Pahorja, Lojzeta Kovačiča, Andreja Blatnika, Aleša Debeljaka, Florjana Lipuša, Miška Kranjca, esej Matjaža Kmecla ter 5 romanov Draga Jančarja. Za svoje prevode je prejela najvišjo francosko in evropsko nagrado.
Tanja Petrič o tem, kaj je dobra in kaj slaba kritika? In kako opazuje mlado generacijo kritikov, ki je na pohodu v Sloveniji?
Mathias Rambaud, francoski pisatelj, kulturni ataše na Francoskem inštitutu v Ljubljani, lani je pri pariški založbi Arlea izdal svoj literarni prvenec Le livre des sejours et des lieux, v prevodu Luka Novaka pa je izšel pod naslovom “O bivanju in krajih” pri založbi Totaliteta.
Študirala je umetnost, radio jo je pritegnil med okrevanjem po prometni nesreči. Prineslo jo je na Val 202, kjer ima še danes oddajo Proti etru, spet ta dež, ki bi v resnici moral biti spet ta jazz. Živela je v New Yorku. Se izobraževala na tujih radijskih postajah, veliko potovala, ustvarjala seveda predvsem za radio, a tudi za televizijo in časopise. Za Tanjug je prebirala vremensko napoved in celo rezultate nogometnih tekem. Skoraj izključno v živo je intervjuvala številne tuje in domače kulturnike, na primer Vaclava Havla in Paula Coelha, pa tudi politike: nekje v Avstriji je tako presenetila Janeza Drnovška, ki je bil v družbi Vladimirja Putina neverjetno dobre volje. Pri prejemnici novinarske nagrade za življenjsko delo Nini Zagoričnik doma. Z mikrofonom med knjigami, katalogi, umetniškimi slikami bazenov. Ob spremljavi izbranega jazza in srkajoč gingerino. O radiu, glasu, zgodbah, potovanjih, filmskih festivalih, novinarstvu, Slavoju Žižku, umetnosti, vsem lepem. Proustovem vprašalniku. In o tistem hribu tam med Strunjanom in Izolo.
Martin Horvat, tridesetletni soscenarist s študentskim oskarjem nagrajenega filma All These Voices (Vsi ti glasovi) trenutno živi v Los Angelesu. Diplomant Filozofske fakultete v Ljubljani je študiral filozofijo, grški jezik in književnost, postdiplomski študij iz scenaristike pa nadaljeval v Los Angelesu, najprej na California State University, potem pa še na Konservatoriju Ameriškega filmskega inštituta.
»Vsak proces ustvarjanja predstave je na nek način tudi potovanje, rad potujem z ljudmi, ki so mi blizu, skupaj naprej«, pravi gledališki režiser Jaša Koceli, ki je pred kratkim doživel svoj režijski krst v SNG Drama. Na Mali oder je postavil igro Pomona, 29 letnega britanskega dramatika Alistaira McDowella. Pomona je metafora podzemlja družbe.
Janko Čretnik je ustanovitelj filmskih distribucijskih hiš Cenex in Fivia, ki skrbita, da različni tuji filmi pridejo k nam v redno distribucijo. Po njegovi zaslugi se je na festival Liffe uvrstilo veliko filmov, ki jih gledamo. Janko Čretnik je tudi soustanovitelj in direktor Zavoda za Evropski in mediteranski film.
Ko je leta 1999 Bob Dylan že drugič gostoval v Sloveniji, je Jure Potokar zapisal: "Bob Dylan zna povezati glasbo in besedilo, kot to že od trubadurjev dalje ni uspelo nikomur. Znal je prodreti v zavest cele generacije, s sijajnimi pesniškimi figurami pa je prepričal množico ljudi, ki sicer poezije ne bi nikoli prebirala."
Izar Lunaček, filozof in stripar na novo soustvarja in gradi slovensko stripovsko sceno ter riše kriminalko za kalifornijskega založnika. Je eden od soustanoviteljev in soorganizatorjev 4.Stripolisfesta, ki je letos privabil izredno množico striporiscev in stripofirbcev.
Mak Tepšić je dijak 3. letnika koprske gimnazije in je v mladinskem filmu Pojdi z mano režiserja Igorja Šterka skupaj s četverico najstnikov doživel filmski krst.
Marinka Poštrak, umetniška vodja Prešernovega gledališča Kranj zaradi finančne podhranjenosti sodeluje v koprodukciji s Celjskim, Ptujskim in Goriškim teatrom. Z vrhunskimi sodobnimi besedili letos predstavljajo nekaj posebnega, imajo pa tudi 4 slovenske praizvedbe. Sezono so začeli z Nušičevo komedijo Žalujoča družina v režiji beograjskega debitanta Vuka Torbice, na njihov oder pa prvič prihaja režiser Marko Sosič.
Gosta oddaje sta bila Andrej in Tomaž Toporišič, sinova jezikoslovca prof. Jožeta Toporišiča, osrednje osebnosti sodobne jezikovne slovenistike, avtorja najobsežnejše slovenske slovnice. Andrej in Tomaž sta očetovo strokovno zapuščino darovala Narodni univerzitetni knjižnici NUK-u. Zapuščine seveda še nista pregledala, najprej sta morala razvozlati sistem po katerem je prof.Toporišič shranjeval svoje gradivo, ki ga je, kot pravita njuna sinova, shranjeval zelo sistematično. En del zajetne knjižnice se nahaja v Ljubljani, drugi del pa na Nemškem Rovtu pri Bohinju.
Tobias Putrih, slovenski umetnik, ki živi in ustvarja v ZDA, gost oddaje Proti etru spet ta dež.
“Pri vseh novejših državah je bila fotografija eden od zelo pomembnih orodij snovanja identitete države. To posledično tudi pomeni, da so cene avtorjev iz določenih držav popolnoma drugačne od cen avtorjev v drugih državah in to umetnikov istega ranga… najdražja je ameriška fotografija, sledi ji ruska, nato nemška, kar pove, kakšno vlogo ima pri fotografiji ekonomski položaj države.” Uroš Abram je eden najbolj prepoznavnih slovenskih mladih fotografov, avtor zelo samosvojih fotografskih razstav, ki nas nenehno preseneča s svojimi idejami, tudi s svojo fotografsko tehniko, vse od leta 2013 pa mu kot fotoreporteju sledimo tudi v reviji Mladina.
Leta 2016 je prejel Zupančičevo nagrado za mogočen pionirski umetniški opus. Njegova pesniška ustvarjalnost je bila nagrajena z vsemi najvišjimi pesniškimi nagradami, prav tako tudi njegov prevodni opus.
Breda Kolar Sluga, direktorica Umetnostne galerije Maribor ter kuratorka razstave Zemlja je ploščata, slovenske in kitajske sodobne umetnosti, pri kateri sodeluje osem mednarodno priznanih sodobnih kitajskih in slovenskih umetnikov.
Neveljaven email naslov