Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Slovenska ekipa se na 17. beneškem arhitekturnem bienalu ukvarja s fenomenom zadružnih domov. Ekipo zastopajo Martina Malešič in Asta Vrečko, ki sta umetnostni zgodovinarki, arhitekt Blaž Babnik Romaniuk, ki vodi podjetje OBRAT, Rastko Pečar pa deluje na arhitekturnem področju, kjer ga zanima predvsem presek prostora, družbe in politike. Med sedmimi prijavljenimi projekti za bienale jih je izbral komisar slovenske udeležbe Matevž Čelik. Zadružni domovi so v zgodovinski luči premalo raziskani in imajo potencial, da se odkrije, kaj so okolju nudili nekoč in kaj mu lahko nudijo danes. V resnici je njihova podoba ostala zelo podobna. Z gosti se je pogovarjala Nina Zagoričnik.
Slovenska ekipa se na 17. beneškem arhitekturnem bienalu ukvarja s fenomenom zadružnih domov
Mlado slovensko ekipo na bienalu arhitekture v Benetkah zastopajo Martina Malešič in Asta Vrečko, ki sta umetnostni zgodovinarki, arhitekt Blaž Babnik Romaniuk, ki vodi podjetje OBRAT, Rastko Pečar pa deluje na arhitekturnem področju, kjer ga zanima predvsem presek prostora, družbe in politike. Med sedmimi prijavljenimi projekti za bienale jih je izbral komisar slovenske udeležbe Matevž Čelik. Zadružni domovi so v zgodovinski luči premalo raziskani in imajo potencial, da se odkrije, kaj so okolju ponujali nekoč in kaj mu lahko ponujajo danes. V resnici je njihova podoba ostala zelo podobna.
"Nekateri so se modernizirali. Pridobili so novejšo odrsko tehniko in opremo dvorane. Nespremenljivost zadružnih domov je hkrati tudi njihova velika prednost, ki kaže na robustnost in trdoživost arhitekture, da so jih lahko 70 let gradili in ohranjali na neki enostaven način. Ponujali so pestrost, prilagodljivost in nenazadnje prostorski okvir kulturno-političnih dejavnosti tistega časa." – Blaž Babnik Romaniuk
Graditev zadružnih domov je bila včasih velika organizirana akcija prostovoljnega in udarniškega dela. Treba je bilo pregledati veliko arhivskega gradiva; od načrtov, fotografij do filmskega gradiva, da so slovenski predstavniki v Benetkah lahko ugotovili, kaj vse so zadružni domovi prinašali v lokalno okolje.
"Počasi smo začeli 'praskati' in raziskovati. Na plan so začeli prihajati številni načrti za zadružne domove in imena vodilnih arhitektov tistega obdobja. Opazili smo, da je bila tema včasih res zelo pomembna. Pojavljala se je na prvih straneh Slovenskega poročevalca skupaj s pomembnimi političnimi dogodki." – Martina Malešič
Zadružni domovi igrajo različne vloge znotraj kulturne politike. Ustvarjalci projekta so te kulturne hrame lokalnih skupnosti želeli umestiti v splošen kulturni kontekst, ne le agrarno okolje, kjer je njihova primarna vloga.
"Zanimalo nas je, kako so oblikovali svojo vlogo znotraj kulturne pokrajine. V Kraljevini Jugoslaviji je bila kulturna politika zelo centralizirana, prebivalstvo je bilo po večini kmetijsko. Po vojni se je to število zmanjšalo, kulturna politika se je liberalizirala in spremenila v nov kulturni model kulture za vse. Znotraj tega so zadružni domovi igrali pomembno vlogo. Nekateri še danes služijo temu, da imajo vlogo lokalnih centrov društvenih dejavnosti." – Asta Vrečko
"Svoja leta adolescence sem preživel v zadružnem domu na Krasu, kjer smo imeli prostor za druženje. Tema me je zanimala tudi, ker se ne ukvarja z mestom, ki je za arhitekturo privilegiran del družbenosti. Tu gre za bolj ruralen pojav; podeželje vedno ostaja zadaj. Zaradi družbeno-ekonomskih sprememb je tak prostor izpuhtel, uporabniki so na neki drug način začeli uporabljati zadružne domove." – Rastko Pečar
732 epizod
Nina Zagoričnik in Borja Močnik razvajata z glasbo in intervjujem, ki rad odmeva.
Slovenska ekipa se na 17. beneškem arhitekturnem bienalu ukvarja s fenomenom zadružnih domov. Ekipo zastopajo Martina Malešič in Asta Vrečko, ki sta umetnostni zgodovinarki, arhitekt Blaž Babnik Romaniuk, ki vodi podjetje OBRAT, Rastko Pečar pa deluje na arhitekturnem področju, kjer ga zanima predvsem presek prostora, družbe in politike. Med sedmimi prijavljenimi projekti za bienale jih je izbral komisar slovenske udeležbe Matevž Čelik. Zadružni domovi so v zgodovinski luči premalo raziskani in imajo potencial, da se odkrije, kaj so okolju nudili nekoč in kaj mu lahko nudijo danes. V resnici je njihova podoba ostala zelo podobna. Z gosti se je pogovarjala Nina Zagoričnik.
Slovenska ekipa se na 17. beneškem arhitekturnem bienalu ukvarja s fenomenom zadružnih domov
Mlado slovensko ekipo na bienalu arhitekture v Benetkah zastopajo Martina Malešič in Asta Vrečko, ki sta umetnostni zgodovinarki, arhitekt Blaž Babnik Romaniuk, ki vodi podjetje OBRAT, Rastko Pečar pa deluje na arhitekturnem področju, kjer ga zanima predvsem presek prostora, družbe in politike. Med sedmimi prijavljenimi projekti za bienale jih je izbral komisar slovenske udeležbe Matevž Čelik. Zadružni domovi so v zgodovinski luči premalo raziskani in imajo potencial, da se odkrije, kaj so okolju ponujali nekoč in kaj mu lahko ponujajo danes. V resnici je njihova podoba ostala zelo podobna.
"Nekateri so se modernizirali. Pridobili so novejšo odrsko tehniko in opremo dvorane. Nespremenljivost zadružnih domov je hkrati tudi njihova velika prednost, ki kaže na robustnost in trdoživost arhitekture, da so jih lahko 70 let gradili in ohranjali na neki enostaven način. Ponujali so pestrost, prilagodljivost in nenazadnje prostorski okvir kulturno-političnih dejavnosti tistega časa." – Blaž Babnik Romaniuk
Graditev zadružnih domov je bila včasih velika organizirana akcija prostovoljnega in udarniškega dela. Treba je bilo pregledati veliko arhivskega gradiva; od načrtov, fotografij do filmskega gradiva, da so slovenski predstavniki v Benetkah lahko ugotovili, kaj vse so zadružni domovi prinašali v lokalno okolje.
"Počasi smo začeli 'praskati' in raziskovati. Na plan so začeli prihajati številni načrti za zadružne domove in imena vodilnih arhitektov tistega obdobja. Opazili smo, da je bila tema včasih res zelo pomembna. Pojavljala se je na prvih straneh Slovenskega poročevalca skupaj s pomembnimi političnimi dogodki." – Martina Malešič
Zadružni domovi igrajo različne vloge znotraj kulturne politike. Ustvarjalci projekta so te kulturne hrame lokalnih skupnosti želeli umestiti v splošen kulturni kontekst, ne le agrarno okolje, kjer je njihova primarna vloga.
"Zanimalo nas je, kako so oblikovali svojo vlogo znotraj kulturne pokrajine. V Kraljevini Jugoslaviji je bila kulturna politika zelo centralizirana, prebivalstvo je bilo po večini kmetijsko. Po vojni se je to število zmanjšalo, kulturna politika se je liberalizirala in spremenila v nov kulturni model kulture za vse. Znotraj tega so zadružni domovi igrali pomembno vlogo. Nekateri še danes služijo temu, da imajo vlogo lokalnih centrov društvenih dejavnosti." – Asta Vrečko
"Svoja leta adolescence sem preživel v zadružnem domu na Krasu, kjer smo imeli prostor za druženje. Tema me je zanimala tudi, ker se ne ukvarja z mestom, ki je za arhitekturo privilegiran del družbenosti. Tu gre za bolj ruralen pojav; podeželje vedno ostaja zadaj. Zaradi družbeno-ekonomskih sprememb je tak prostor izpuhtel, uporabniki so na neki drug način začeli uporabljati zadružne domove." – Rastko Pečar
Rojen v Trstu leta 1982. Piše in riše že od osnovne šole dalje. Zelo ga fascinira tudi gledališče, čeprav ne ve zakaj……«podpišem to izjavo«, pravi Igor Pison, ki je zapisana na ovitku njegovega literarnega prvenca v slovenščini »Zasilni izhodi«. Igor Pison se te dni podpisuje tudi pod avtorsko priredbo in režijo krstne uprizoritve romana Angel pozabe, Maje Haderlap koroške slovenske pesnice in dramaturginje, na Malem odru SNG Drama. Igor Pison je doživel tudi gledališki krst v slovenskem gledališkem prostoru!
Marko Terseglav, etnolog, dolgoletni raziskovalec na Glasbenonarodopisnem inštitutu.
Nina Zagoričnik in Borja Močnik razvajata z glasbo in intervjujem, ki rad odmeva.
Medtem ko je Alica še vedno v Čudežni deželi, jo je Barbara Stupica po premieri morala zapustiti in se preseliti v svet Kaligule, v svet neizprosne in hladnokrvne volje do moči.
Z Majo Vardjan tokrat o Muzeju za arhitekturo in oblikovanje - MAO v Fužinskem gradu, ob 50.obletnici BIO.
Jernej Šugman se je po 22 letih ponovno znašel v Cankarjevi Betajnovi fari, tokrat kot bogati in pohlepni fabrikant Jožef Kantor, tako imenovani Kralj na Betajnovi.
V ZDA študira in raziskuje z mednarodno skupino znanstvenikov. Mlada slovenska astrofizičarka je že ob rojstvu dobila ime, po katerem bi lahko poimenovali zvezdo v vesolju.
Vitomil Zupan šele prihaja,..pravi Ifigenija Simonovič, pesnica in pisateljica, ki se je prva v Sloveniji lotila pretipkavanja Zupanove neobljavljene poezijie, ki jo je sedem let kot politični zapornik pisal v celici. Ob stoletnici njegovega rojstva je Ifigenija Simonovič v Narodni univerzitetni knjižnici NUK pripravila zanimivo razstavo o pisateljevem življenju in delu.
Jazzist, ki je diplomo medicine obesil na klin, da bi lahko vse življenje ustvarjal neverjeten glasbeni opus kot skladatelj, trobentač in dirigent, da bi bil soustanovitelj Ljubljanskega jazz festivala, vodja Ljubljanskega jazz ansambla, avtor glasbe za 96 gledaliških predstav in številnih radijskih iger, da bi lahko komponiral glasbo za celovečerne in televizijske filme, šansone, baletne in plesne predstave, klasično in sodobno glasbo ter jazz.
Kako narisati slikanico o prvi svetovni vojni? Ideje se je domislil ilustrator Damijan Stepančič, ki se pri svojih slikanicah in stripih večkrat loteva situacij, kjer, kot sam pravi, zdravorazumska logika odpove in se je potrebno zelo hitro odzivati na trenutne vzgibe in ideje. “Hkrati, ko rišeš nek detalj, misliš na celoto. In ko je celota narejena, moraš biti spet pozoren na detajl. Gibanje med temi skrajnostmi me ves čas drži na neki nikogaršnji zemlji, tukaj sem in stvari gledam skozi to optiko.” Damijan Stepančič pripravlja tudi antologijo pesmi Srečka Kosovela in je eden vidnejših predstavnikov s področja mladinskega stripa, med drugim riše za mladinski reviji Pil in Moj planet, ilustrira knjige in učbenike, nekaj časa je sodeloval tudi pri revijah Playboy in Nova.
Nina Zagoričnik in Borja Močnik razvajata z glasbo in intervjujem, ki rad odmeva.
Maček Muri gre najprej v kinodvorane po Sloveniji, da ga spoznamo kot filmsko zvezdo. Kako živi, kaj vse počne v Mačjem mestu in v kakšni hiši prebiva. Virtualne podobe sta se skupaj lotila Boris Dolenc in Matej Lavrenčič.
Nina Zagoričnik in Borja Močnik razvajata z glasbo in intervjujem, ki rad odmeva.
Primož Premzl je soavtor razstave in monografije Herman Potočnik Noordung.
Zakaj je bila arhitektura 19. stoletja na Slovenskem sporna? To nam razkriva razstava Arhitektura 19.stoletja na Slovenskem v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje, MAO: "Najprej ta izjemna številčnost stavb," ugotavlja kurator razstave Igor Sapač, "... po drugi strani pa je za to arhitekturo dolga leta veljalo, vse do sedemdesetih let prejšnjega stoletja, da gre za neko gradbeno dejavnost, ki jo je težko povezovat z umetnostjo, predvsem naj bi šlo za kopiranje nekih oblik iz starejših obdobij, za imitacijo, celo za kič. Na Slovenskem tudi zaradi nacionalnega vidika, ker so jo gradili predvsem Nemci, Avstrijci, Madžari in Italijani, ne pa Slovenci . Pri tem pa se je pozabljalo, da so številne stavbe naročali prav Slovenci in to najboljšim arhitektom tistega časa!" Dr. Igor Sapač je je arhitekt in umetnostni zgodovinar, docent na oddelku za arhitekturo Fakultete za gradbeništvo, Univerze v Mariboru , kjer predava »Zgodovino arhitekture in umetnosti ter osnove varstva kulturne dediščine ...
Nina Zagoričnik in Borja Močnik razvajata z glasbo in intervjujem, ki rad odmeva.
Nina Zagoričnik in Borja Močnik razvajata z glasbo in intervjujem, ki rad odmeva.
Neveljaven email naslov