Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Gostja Nine Zagoričnik je Karmina Šilec, slovenska dirigentka, režiserka in skladateljica, umetniška vodja produkcijske hiše Carmina Slovenica, novoglasbenega gledališča infestivala Choregie ter ansambla Kebatola, cikla Attacca. Predstavlja svoja nova projekta Baba in Dert. Baba je kolosalna balkanska fikcija, zbirka balkanskih zapriseženih devic - virdžin, ki prevzamejo moško ime in identiteto, oblečejo moška oblačila, opravljajo moška dela, kadijo, pijejo rakijo, guslajo … in se vključijo v moško družbo. Knjiga pripoveduje o drugosti. O tem, kako se izgubi jezik prvotnega telesa, ki se ga ni nikoli obvladalo. Kaj pomeni postajati-moški in postati-moški. Virdžine v zgodbah so nenavadno ogledalo položaja žensk v sodobni družbi. KBF ni resnica, a bi lahko bila.
Karmina Šilec je dirigentka, režiserka, skladateljica in umetniška vodja produkcijske hiše Carmina Slovenica
Karmina Šilec se že od nekdaj zanima za položaj žensk v sodobni družbi in ali mora ženska za svoj uspeh hoditi v moških čevljih. Predstavlja svoja nova projekta, Babe in Dert. Slednji je v celoti nastal med časom karanten, ansambel se ni nikoli v celoti slišal v živo, vse izvajalke so glasbo izvajale na svojih domovih. Material so posneli z mobilnimi telefoni, kasneje pa je trajalo kar nekaj mesecev, da so umetniško stvaritev tudi zmontirali. "To je izjemno eksperimentalno in zahtevno delo, hkrati pa tudi en testament času, v katerem smo bili." Na ovitku 12-urne zvočne knjige lahko preberemo, da je Baba kolosalna balkanska fikcija, zbirka balkanskih zapriseženih devic - virdžin, ki prevzamejo moško ime in identiteto, oblečejo moška oblačila, opravljajo moška dela, kadijo, pijejo rakijo, guslajo … in se vključijo v moško družbo. Knjiga pripoveduje o drugosti. O tem, kako se izgubi jezik prvotnega telesa, ki se ga ni nikoli obvladalo. Kaj pomeni postajati-moški in postati-moški. Virdžine v zgodbah so nenavadno ogledalo položaja žensk v sodobni družbi. KBF ni resnica, a bi lahko bila.
"Baba je posebna beseda, ki zaznamuje zelo veliko različnih stvari. Če je baba moški, je običajno to vprašanje časti. Potem so baba vsi duhovni vodje. Večinoma vse moške, ki imajo spredaj besedico baba povzdigujemo, kadar je pa baba ženska, ima običajno negativno predispozicijo. Je grda, hudobna, stara in nesposobna, zato se mi je zdela ta beseda za projekt ključnega pomena. Baba ni samo na Balkanu, na desetine jezikov ima besedo baba. Je zelo blizu besedam papa in mama. Je med prvimi besedami, ki jo artikulira otrok."
Drugi del projekta Baba je Dert, ki se veže na odprtje duše, na njen strasten krik. "To so trenutki, ko se vse bolečine sprostijo, ko pride do strasti, do joka, do žalosti, ki pomeni eno posebno balkansko katarzo, en tak balkanski blues." Premiera Dert koncerta bo 23. junija v Mariboru v dvorani Union in 24. junija zvečer v Divaški jami. Tudi tam so nekoč domovale babe.
736 epizod
Nina Zagoričnik in Borja Močnik razvajata z glasbo in intervjujem, ki rad odmeva.
Gostja Nine Zagoričnik je Karmina Šilec, slovenska dirigentka, režiserka in skladateljica, umetniška vodja produkcijske hiše Carmina Slovenica, novoglasbenega gledališča infestivala Choregie ter ansambla Kebatola, cikla Attacca. Predstavlja svoja nova projekta Baba in Dert. Baba je kolosalna balkanska fikcija, zbirka balkanskih zapriseženih devic - virdžin, ki prevzamejo moško ime in identiteto, oblečejo moška oblačila, opravljajo moška dela, kadijo, pijejo rakijo, guslajo … in se vključijo v moško družbo. Knjiga pripoveduje o drugosti. O tem, kako se izgubi jezik prvotnega telesa, ki se ga ni nikoli obvladalo. Kaj pomeni postajati-moški in postati-moški. Virdžine v zgodbah so nenavadno ogledalo položaja žensk v sodobni družbi. KBF ni resnica, a bi lahko bila.
Karmina Šilec je dirigentka, režiserka, skladateljica in umetniška vodja produkcijske hiše Carmina Slovenica
Karmina Šilec se že od nekdaj zanima za položaj žensk v sodobni družbi in ali mora ženska za svoj uspeh hoditi v moških čevljih. Predstavlja svoja nova projekta, Babe in Dert. Slednji je v celoti nastal med časom karanten, ansambel se ni nikoli v celoti slišal v živo, vse izvajalke so glasbo izvajale na svojih domovih. Material so posneli z mobilnimi telefoni, kasneje pa je trajalo kar nekaj mesecev, da so umetniško stvaritev tudi zmontirali. "To je izjemno eksperimentalno in zahtevno delo, hkrati pa tudi en testament času, v katerem smo bili." Na ovitku 12-urne zvočne knjige lahko preberemo, da je Baba kolosalna balkanska fikcija, zbirka balkanskih zapriseženih devic - virdžin, ki prevzamejo moško ime in identiteto, oblečejo moška oblačila, opravljajo moška dela, kadijo, pijejo rakijo, guslajo … in se vključijo v moško družbo. Knjiga pripoveduje o drugosti. O tem, kako se izgubi jezik prvotnega telesa, ki se ga ni nikoli obvladalo. Kaj pomeni postajati-moški in postati-moški. Virdžine v zgodbah so nenavadno ogledalo položaja žensk v sodobni družbi. KBF ni resnica, a bi lahko bila.
"Baba je posebna beseda, ki zaznamuje zelo veliko različnih stvari. Če je baba moški, je običajno to vprašanje časti. Potem so baba vsi duhovni vodje. Večinoma vse moške, ki imajo spredaj besedico baba povzdigujemo, kadar je pa baba ženska, ima običajno negativno predispozicijo. Je grda, hudobna, stara in nesposobna, zato se mi je zdela ta beseda za projekt ključnega pomena. Baba ni samo na Balkanu, na desetine jezikov ima besedo baba. Je zelo blizu besedam papa in mama. Je med prvimi besedami, ki jo artikulira otrok."
Drugi del projekta Baba je Dert, ki se veže na odprtje duše, na njen strasten krik. "To so trenutki, ko se vse bolečine sprostijo, ko pride do strasti, do joka, do žalosti, ki pomeni eno posebno balkansko katarzo, en tak balkanski blues." Premiera Dert koncerta bo 23. junija v Mariboru v dvorani Union in 24. junija zvečer v Divaški jami. Tudi tam so nekoč domovale babe.
Leon Zakrajšek je slovenski slikar in grafik, ki se je v štiridesetletnem potovanju v japonsko umetnost tako vrasel v dediščino obeh kultur, da je postal pravcati japonski Slovenec. Tako je zapisal Milček Komelj v katalogu k razstavi OJIGI (Poklon), v ljubljanski galeriji Atelje Galerij, s katero se umetnik poklanja vsem svojim profesorjem in drugim japonskim umetnikom. Novembra lani je japonska vlada Leonu Zakrajšku podelila cesarsko odlikovanje reda vzhajajočega sonca z zlatimi in srebrnimi žarki.
Dr. Daša Ličen je raziskovalka na ZRC SAZU, antropologinja, ki je zadnjih pet let raziskovala življenje habsburškega Trsta od leta 1848 do 1916. Njena znanstvena študija je bila najprej doktorska disertacija, nato pa je izšla še kot knjiga z naslovom Meščanstvo v zalivu ter podnaslovom Društveno življenje v habsburškem Trstu. Trst je bil vse od 14.stoletja naprej del Habsburškega imperija in šele v 18. in 19. stoletju se je razmahnil kot slikovito pristaniško mesto in kmalu postal četrto največje mesto imperija.
Gost je Jan Krmelj, predstavnik mlade generacije gledaliških režiserjev (1995), raziskovalec zvoka, skladatelj in pesnik. Njegov pesniški prvenec Relikvije dihanja je bil nominiran za Jenkovo in Veronikino nagrado. Druga pesniška zbirka Uho je lani izšla pri založbi Beletrina.
Milko Lazar, slovenski skladatelj, pianist, čembalist, saksofonist in dirigent, deluje na področju sodobne komponirane in jazzovske glasbe. Z različnimi zasedbami je posnel več kot petdeset plošč ter dvajset avtorskih albumov. Redno komponira za orkester Slovenske filharmonije in Simfonike RTV Slovenija ter orkestre v tujini. Njegova dela so izvajali po Evropi, ZDA, Južni Ameriki, Kitajski in Rusiji. Poznan pa je tudi po svojem sodelovanju s koreografom Edvardom Clugom. Skupaj se približujeta trideseti številki vseh njunih skupnih baletov. 15. februarja bomo v Berlinski operi doživeli premiero njune nove baletne uprizoritve Sen kresne noči.
Martin Turk je docent na Akademiji umetnosti Univerze v Novi Gorica, filmski režiser in scenarist, avtor celovečernega dokumentarnega igranega filma Kino Volta, ki bo na 35. Tržaškem filmskem festivalu doživel svetovno premiero. Film nas popelje v Trst na začetku 20. stoletja, ko se štirje podjetniki pod vodstvom takrat še neznanega dublinskega učitelja Jamesa Joycea odločijo odpreti prvi irski kino – Cinema.
Živa Bizovičar, gledališka režiserka in dramaturginja nas je najprej navdušila z avtorsko predstavo Žene v testu, v ljubljanski Drami, nato pa še z uprizoritvijo JURIŠ, ki je nastala po motivih življenja in dela dveh pesnikov Karla Destovnika Kajuha in Franceta Balantiča.
Živa Ploj Peršuh je muzikologinja in ena naših najbolj nadarjenih, priznanih in vsestranskih dirigentk. Je ustanoviteljica in umetniška vodja Slovenskega mladinskega orkestra (SMO), s katerim bo nastopila na 7. Zimskem festivalu Ljubljana.
Žiga Roš je predstavnik mlade generacije slovenskih ilustratorjev. Za magistrsko delo je izbral "Ilustracije štirih najpogostejših struktur virusov", mikrosvetove, ki si jih s pomočjo ilustracije lažje predstavljamo. "Moje ustvarjanje je znanstveno natančno", pravi Žiga, "nekaj pa je zapolnjenega z domišljijo". Žiga Roš deluje tudi na področju domišljijske ilustracije, kjer ga zanimajo različne tehnike, najpogosteje se poslužuje vektorske risbe in digitalnega kolaža, s katerim gradi nadrealistične arhitekture in tako ustvarja sanjske in fantazijske svetove.
Mlada gledališka režiserka Nina Ralić Kranjac se je skupaj z damaturgom Tiborjem Hrsom Pandurjem lotila uprizoritve Mrakijada, ki je nastala po trilogiji Rimljanovina, ter drugih besedilih pisatelja in dramatika Ivana Mraka. Ni naključje, pravi, da se je prav njena generacija lotila tega izjemnega umetnika, ki s strani družbe ni bil priznan, hkrati sam vztraja na neki margini in prav zaradi tega je vedno znova dobival vsebino iz katere je črpal in pisal, na nek način portretiral to, kar je nekoč naredil že Cankar. Miloš Kosec, eden najbolj pronicljivih slovenskih arhitektov mlajše generacije, kurator in sokurator zadnjih treh odmevnih razstav v muzeju MAO: "Iščem stanovanje": sto let organizirane stanovanjske gradnje pri nas, ki je obenem tudi zgodovina različnih pristopov k reševanju stanovanjske krize, "Universum Plečnika" ter trenutno aktualne razstave: "Struktura modernosti: v iskanju Edvarda Ravnikarja", arhitekta, ki je zakoličil prostore moderne slovenske družbe in države. Miloš Kosec je z letošnjim letom postal najmlajši docent na fakulteti za arhitekturo v Ljubljani. Eno odmevnejših njegovih razmišljanj je prav gotovo o Plečnikovem stadionu v Ljubljani. Igor Šterk je v svojem zadnjem dokumentarnem filmu Septembrska klasa posnel portret generacije, ki je leta 1987, v nekdanji Jugoslaviji, sobivala v majhni kasarni na otoku Vis, da bi odslužila 365 dni v vojski. "V tistem času res nisem pomislil," pravi Šterk, da bi nekoč posnel film. Maruša Zorec je arhitektka in profesorica na ljubljanski Fakulteti za arhitekturo in se zelo uspešno in veliko ukvarja s prenovami najrazličnejših prostorov. Na njenem seznamu je tudi mariborski Lent. "Večkrat se počutim kot raziskovalka, saj nenehno odkrivam nekaj novega." Temni pokrov sveta je slovenski dokumentarni film, kjer spremljamo izjemnega slovenskega letalca Matevža Lenarčiča na poteh okoli sveta z utralahkim letalom, ki pa je od znotraj bolj podoben znanstvenemu laboratoriju. Lenarčič zbira delce črnega ogljika, drugega največjega povzročitelja globalnega segrevanja.
Luka Marcen je eden vidnejših predstavnikov najmlajše generacije slovenskih gledaliških režiserjev s štirimi premierami na štirih odrih: v Gorici, Mariboru, Celju in Ljubljani. Na oder Male Drame, v petek, 22.decembra 2023. premierno postavlja igro Tango, poljskega dramatika Slawomirja Mrožka. V letošnjem letu je bilo kar deset njegovih uprizoritev na rednem sporedu v šestih gledaliških hišah po Sloveniji.
Gostja je mlada arhitektka Ana Jerman, ki je za svojo magistrsko nalogo Za vse je mesto, prejela univerzitetno Prešernovo nagrado. Njena projektna študija bivalnih tipologij za ranljive skupine in idejna zasnova prostorov skupnosti na območju Hrovatinovega vrta v Ljubljani, zastavlja vprašanje ali lahko arhitektura ustvarja enakopravne pogoje bivanja za vse ter ali lahko spodbuja odprto in vključujočo družbo?
Domen Valič je dramski igralec, ki je pred časom zapustil Mestno gledališče ljubljansko in odšel "na svoje". Danes ga lahko spremljamo na televizijskih zaslonih in na različnih odrih po Sloveniji. Trenutno po Sloveniji gostuje z monokomedijo z naslovom Žigolo s. p.
Anja Delbello in Aljaž Vesel, prejemnika nagrade Slovenskega knjižnega sejma najlepše oblikovane knjige 2023: Pastirji in klavnica, dokumentarnega fotografa Simona Changa, ki nas skozi različne zgodbe in fotografije popelje po Kurdistanu. "Tja nisem šel kot fotoreporter", pravi Chang, "knjiga je moj osebni pogled o deželi, ki hrepeni po svobodi, zato je polna zapisov iz terena in tudi drugih ljudi, ki sem jih srečeval."
Prve slovenske fotografinje lahko v Galeriji Jakopič spoznate na razstavi Slovenske umetnice v obdobju 1850-1950. Sokuratorka postavitve je dr. Marija Skočir, višja kustosinja ter vodja Galerije Jakopič in Galerije Vžigalica.
Hanna Slak, filmska režiserka in scenaristka, avtorica filma Niti besede, ki se je uvrstil v tekmovalni program kanadskega filmskega festivala v Torontu. V svojih filmih se ukvarja s problematiko posledic nasilja in vpliv nasilja na tiste, ki niso neposredno vpleteni v nasilno dejanje.
Gost je dr. Ali Žerdin, avtor dokumentarne razstave Zgodovinski spomin, tretja dimenzija časopisa, ob 60. obletnici atentata na Johna F. Kennedyja, ki je te dni na ogled v Prvem predverju Cankarjevega doma.
Nina Zagoričnik gosti slovenskega arhitekta Borisa Bežana, ki živi in dela v Barceloni. Vodi biro BAX, v katerem so načrtovali števiulne projekte na področju kulture, vse od Finske do Španije. Biro je zmagal tudi na javnem natečaju ljubljanske občine za ureditev nekdanje tovarne Rog in širšega urbanega območja okrog kompleksa. Vodilna misel zasnove je bila prezentirati industrijsko kulturno dediščino.
Režiserka, producentka in scenaristka, soustanoviteljica Petra Pan Film, ki producira predvsem kreativne dokumentarne in dokumentarno-igrane filme. Trenutno deluje in živi med Ljubljano, Skopljem in Marseillom. Njen novi dokumentarni film Telo je prejel nagrado vesna za najboljši dokumentarni film na Festivalu slovenskega filma v Portorožu.
Tina Konec je mlada vizualna umetnica, ki skozi risbo izraža naravo. Njen vir inspiracije so drevesa, krošnje dreves ali iglavci, ki jih na sprehodi fotografira. Ko upodablja igličasta drevesa nas s podrobnostmi opozarja na lepoto in krhkost narave.
Festivalska kinooperaterka, ki na številnih filmskih festivalih po svetu pripravlja filme najrazličnejših žanrov za najboljšo izvedbo projekcije. Že nekaj tednov ali celo mesecev pred vsakim festivalom natančno pregleda in popiše vse potrebne informacije, kot so format slike, zvočna obdelava, podnapisi in dolžina filma.
Neveljaven email naslov