V 84. letu je umrl poet, esejist, prevajalec Tone Pavček. Ko so mu pred 4 leti v Nacionalni univerzitetni knjižnici pripravili razstavo Darovi, je bil tudi gost Nine Zagoričnik v oddaji Proti etru, spet ta dež.

V njegovem življenju “je vse mogoče bilo,” pravi sam: “Od trpljenja do veselja, od muke in hotenja, pisanja in garanja, od ljubezni do smrti.”  Težko bi tudi zbrali vso Pavčkovo literarno delo v eni knjigi ali razstavi. “Vsak izbor je tudi umor,” je razmišljal: “kako češ eno življenje z rimo spravit v vitrino?”

“Človekovo življenje ne gre po kolesnicah. Njegove želje, strasti, hrepenenje ali sanje, gredo preko vseh obzorij v vsemirje. Ni samo tisto, kar je na Zemlji, kar je pot, kar je določena trasa. Nič določenega ni, človek je neskončno bitje in hoče v neskončnost.

In meni se zdi najlepše še zdaj, da si včasih krilat in hočeš zleteti nekam. Vsi ti pravijo, pa saj ne moreš več. Zakaj ne? Duh je še vedno tisti, ki premaguje razdalje in hoče v nemogoče.

Meni se še vedno hoče loviti v verz nemogoče in sedeti med učenci kot eden izmed njih in biti še vedno živ, živ in do kraja živ, in potem šele enkrat čez daleč, čez dolgo in še bolj dolgo reči ‘Dragi moji, adijo’ in se mirno izsteči v večnost, v novo igrarijo.

Kajti, če jemlješ  življenje in vesolje in smrt tudi kot neki prehod iz ene igrarije v drugo, je občutek kar prijazen.”

Vabljeni, da mu spet prisluhnete v oddaji Proti etru, spet ta dež z Nino Zagoričnik in Nedeljski gost z Danilo Hradil Kuplen.