Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Tomaž in Jernej Hostnik ustvarjata družbenokritični šanson v rovtarskem narečju, v tokratni oddaji pa predstavljata svojo drugo ploščo "Divji zahod".
Trčenje globalnega z lokalnim v družbenokritičnem šansonu
Brata Tomaž in Jernej Hostnik, Drajnarjuva vampa, s svojo drugo ploščo Divji zahod v ospredje postavljata Človeka, čigar napake secirata enkrat z neposrednostjo preprosteža in drugič s prefinjenostjo svetovljana. Pri tem ne pozabita na svojo različico vaškega humorja, ki je kot nalašč za rahljanje napetosti ob težkih tematikah. Odličen muzikalni duo prepariranega klavirja in harmonike nas z dvanajstimi šansoni v rovtarskem dialektu težko pusti ravnodušne – najprej nas šokira, nato pa nam da priložnost, da tudi sami v sebi poiščemo Človeka.
Drajnarjuva vampa sta doma iz vasi Suha pri Škofji Loki, po študiju glasbe v Avstriji ju za razliko od marsikoga (še) ni odneslo v svet. Ob srečevanju z domačim, lokalnim okoljem pa jima izkušnja tujine daje možnost, da opazita tematike, ki bi sicer ostale spregledane. Predvsem Tomažu, ki je avtor besedil in glasbe, vaško okolje nenehno ponuja navdih:
“Ta zemlja kar poka od zgodb, od težaškega življenja, ki si ga ljudje lajšajo s humorjem – večinoma gre to za črni humor ali pa včasih tudi seksističen malo, ampak tega se jaz … Na to nisem prav ponosen in zato uporabim samo tisto sladko od tega, kar se rojeva na vasi.”
Tomaž Hostnik, pogovor za Pesem v žepu
Tomaž tako zgodbe prelije v šanson, ki ga Drajnarjuva vampa podajata v nenavadni kombinaciji Tomaževega prepariranega klavirja, ki ima prek strun položene različne predmete, zvok inštrumenta pa je zato bolj surov, kovinski, ter Jernejeve harmonike.
“To se je rodilo pri nas v kleti, tam imamo tak kreativen prostor, kjer se na veliko eksperimentira in kjer je vsak dobrodošel. Prav tam se je rodil ta, ki [mu] rečem jaz “zaska groove” ali pa “kravji groove” ali pa “traktor groove”, ki je malo laid-back, malo naprej pa malo nazaj, tako kot bi se s štajerjem po makadamu peljal.”
Tomaž Hostnik, pogovor za Pesem v žepu
Nenavadno besedilno-glasbeno kombinacijo brata Hostnik napolnita z aktualnimi družbenimi temami, ki se na plošči Divji zahod dotikajo problematike beguncev, brezposelnosti, revščine, lakote in bega možganov ter spraševanja, kakšna prihodnost nas ob trenutni družbenopolitični klimi in vsesplošni brezbrižnosti navsezadnje čaka.
“Midva hočeva imeti tako poslanstvo, da bi malo to na plan privlekla … ker se pač premalo govori o tem ali se pa hoče pod preprogo te aktualne, krute teme pomest. Mi se danes pogovarjamo o enih banalnih zadevah … tukaj pa so begunci pa lakota tudi pri slovenskem narodu, pa nihče nič od tega ne reče.”
Jernej Hostnik, pogovor za Pesem v žepu
Antiutopični rovtarski šanson Drajnarjuvih vampov je leta 2016 prepričal tudi žirijo Kantfesta in brata Hostnik sta se domov odpeljala z zlato kanto. Če sta na prvencu “Je pri nas od nekdaj znano” (založba Sanje, 2015) še iskala svoj pravi izraz, sta ga na albumu “Divji zahod” nedvomno našla in ga zakričala jasno in glasno, surovo, pa hkrati glasbeno ubrano. Za vse, ki se najdejo v njunih pesmih, in vsem, ki bi se morali najti.
Tomaž in Jernej Hostnik ustvarjata družbenokritični šanson v rovtarskem narečju, v tokratni oddaji pa predstavljata svojo drugo ploščo "Divji zahod".
Trčenje globalnega z lokalnim v družbenokritičnem šansonu
Brata Tomaž in Jernej Hostnik, Drajnarjuva vampa, s svojo drugo ploščo Divji zahod v ospredje postavljata Človeka, čigar napake secirata enkrat z neposrednostjo preprosteža in drugič s prefinjenostjo svetovljana. Pri tem ne pozabita na svojo različico vaškega humorja, ki je kot nalašč za rahljanje napetosti ob težkih tematikah. Odličen muzikalni duo prepariranega klavirja in harmonike nas z dvanajstimi šansoni v rovtarskem dialektu težko pusti ravnodušne – najprej nas šokira, nato pa nam da priložnost, da tudi sami v sebi poiščemo Človeka.
Drajnarjuva vampa sta doma iz vasi Suha pri Škofji Loki, po študiju glasbe v Avstriji ju za razliko od marsikoga (še) ni odneslo v svet. Ob srečevanju z domačim, lokalnim okoljem pa jima izkušnja tujine daje možnost, da opazita tematike, ki bi sicer ostale spregledane. Predvsem Tomažu, ki je avtor besedil in glasbe, vaško okolje nenehno ponuja navdih:
“Ta zemlja kar poka od zgodb, od težaškega življenja, ki si ga ljudje lajšajo s humorjem – večinoma gre to za črni humor ali pa včasih tudi seksističen malo, ampak tega se jaz … Na to nisem prav ponosen in zato uporabim samo tisto sladko od tega, kar se rojeva na vasi.”
Tomaž Hostnik, pogovor za Pesem v žepu
Tomaž tako zgodbe prelije v šanson, ki ga Drajnarjuva vampa podajata v nenavadni kombinaciji Tomaževega prepariranega klavirja, ki ima prek strun položene različne predmete, zvok inštrumenta pa je zato bolj surov, kovinski, ter Jernejeve harmonike.
“To se je rodilo pri nas v kleti, tam imamo tak kreativen prostor, kjer se na veliko eksperimentira in kjer je vsak dobrodošel. Prav tam se je rodil ta, ki [mu] rečem jaz “zaska groove” ali pa “kravji groove” ali pa “traktor groove”, ki je malo laid-back, malo naprej pa malo nazaj, tako kot bi se s štajerjem po makadamu peljal.”
Tomaž Hostnik, pogovor za Pesem v žepu
Nenavadno besedilno-glasbeno kombinacijo brata Hostnik napolnita z aktualnimi družbenimi temami, ki se na plošči Divji zahod dotikajo problematike beguncev, brezposelnosti, revščine, lakote in bega možganov ter spraševanja, kakšna prihodnost nas ob trenutni družbenopolitični klimi in vsesplošni brezbrižnosti navsezadnje čaka.
“Midva hočeva imeti tako poslanstvo, da bi malo to na plan privlekla … ker se pač premalo govori o tem ali se pa hoče pod preprogo te aktualne, krute teme pomest. Mi se danes pogovarjamo o enih banalnih zadevah … tukaj pa so begunci pa lakota tudi pri slovenskem narodu, pa nihče nič od tega ne reče.”
Jernej Hostnik, pogovor za Pesem v žepu
Antiutopični rovtarski šanson Drajnarjuvih vampov je leta 2016 prepričal tudi žirijo Kantfesta in brata Hostnik sta se domov odpeljala z zlato kanto. Če sta na prvencu “Je pri nas od nekdaj znano” (založba Sanje, 2015) še iskala svoj pravi izraz, sta ga na albumu “Divji zahod” nedvomno našla in ga zakričala jasno in glasno, surovo, pa hkrati glasbeno ubrano. Za vse, ki se najdejo v njunih pesmih, in vsem, ki bi se morali najti.
Tokrat nam bo svoj pogled na Slovenijo in življenje pri nas predstavil Bangladeševec Asrar Osmani. Presenetljivo pravi, da so Slovenci, sploh v manjših krajih, zaradi njegove nekoliko temnejše barve polti, sprva precej nezaupljiv. Obožuje naravo, čistočo in umirjenost prometa. Če prisluhnete pogovoru, ki ga je posnela Ana Skrt, pa izveste tudi, katere tradicionalne slovenske jedi ne mara.
Nino Bektashashvili se je iz Gruzije v Slovenijo uradno preselila pred tremi leti. Pred tem je prav tako tri leta živela razpeta med Slovenijo in Nemčijo. Težke življenjske izkušnje so oblikovale njeno osebnost, na kar je še posebej ponosna. Čeprav pravi, da se ne počuti najbolje, ko mora pokritizirati Slovence, smo jo prepričali, da ji za to dejanje ne bomo zamerili. Prav je, da nam priseljenci nastavijo ogledalo, s čimer nam pokažejo svoj, drugačen, Drugi pogled. Rubriko je pripravila Darja Pograjc.
Jose Antonio Morales je 42-letni Perujec, ki si je svojo družino s Slovenko Tatjano ustvaril v Noršincih v Prekmurju. Imata dva sinova – Marko in Adre zaradi mešanega zakona govorita kar dva tuja jezika – angleško in špansko. Po duši je podjetnik, to miselnost in način življenja pa bi rad prenesel tudi na Slovence.
Dragi otroci, Violinček vas spet z največjim veseljem vabi v zvočni svet glasbe. Danes vam bi rad predstavil zanimiv glasbeni sestav, ki ima prav poseben in značilen zvok. Zato se dobro primite in pripravite na pot v glasbeno deželo. Seveda skupaj z Violinčkom. Pripravlja Matej Jevnišek.
Ste vedeli, da se je slovenščino mogoče učiti na več kot 50 univerzah po svetu? Ena takih je tudi hamburška, kjer je lektorica za slovenščino Monika Pemič, s katero smo se pogovarjali ob slovenskem državnem prazniku. Organizirali so obisk Borisa Pahorja, razstavo fotografij Zadnji pričevalci in še mnoge odmevne dogodke.
Abdullah Aksu prihaja iz Konye, večjega mesta v osrednjem delu Turčije. Slovenijo je prvič podrobneje spoznal pred dvema letoma, danes pa med drugim skuša v sodelovanju s turškim društvom Medkulturni dialog Slovencem predstaviti tradicionalno turško umetnost imenovano ebru. Gre za ustvarjanje pri katerem umetnik s posebnimi čopiči nanaša barve na vodno površino in nastale vzorce prenese na papir. Ker so vzorci podobni marmornati površini, ebru imenujemo tudi marmoriranje.
Flamenko, ki ga je UNESCO pred štirimi leti razglasil za eno od mojstrovin svetovne kulturne dediščine, vse bolj vztrajno prodira tudi v našo deželo. Ljubiteljev te glasbene in plesne zvrsti, ki se je sprva razvila v regijah južne Španije, je namreč vse več. Preverili bomo, kako se slovenski »flamenkosi« urijo v eni od plesnih dvoran, kaj vse profesionalni plesalci flamenka doživijo na nastopih in kateri stereotipi o flamenku v resnici sploh ne držijo – v reportaži, ki jo pripravlja Anja Strajnar!
Kadilci med kajenjem navadne tobačne cigarete zaužijete okoli 7000 nevarnih kemičnih spojin. Nekadilci, ki ste podvrženi pasivnemu kajenju pa ste izpostavljeni 4000. kemičnim snovem. Toliko jih namreč vsebuje dim, ki se vije iz prižgane cigarete. O tem, da je elektronska cigareta prijaznejša do okolice, saj se iz nje ne vali smrdljiv in nevaren dim, se strinjata tako stroka kot prodajalci omenjenega izdelka. Pa je elektronska cigareta primerna za odvajanje od kajenja in ali Slovenci sploh posegamo po tovrstnih novosti? Sogovorniki: Jure Vižitin in Gašper Šetinc (uporabnika), univ. dipl. kom. in direktorica trgovine za elektronsko kajenje Smooke Tina Meke, prim. mag. Matjaž Turel, dr.med., specialist internist pulmolog, vodja hospitalnega oddelka na Kliničnem oddelku za pljučne bolezni in alergijo UKC Ljubljana.
Neveljaven email naslov