Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ste že bili v Baški grapi? To je ozek, ob reki Bači stisnjen svet med Petrovim Brdom in Bačo pri Modreju. Šele na prehodu iz 19. v 20. stoletje se je vanj s težavo utrdila cesta in zrinila Bohinjska železnica. Vseskozi ujeta v varno naročje gora, na eni strani ogrlico Spodnjih Bohinjskih gora, na drugi pa Porezen, Kojco in Šentviško planoto, se z vso silo zajeda v ozke soteske. Veliko je prepadih grap in vlažnih globeli, preseneča pa tudi s prijaznimi in slikovitimi travnatimi zajedami. Na dno je usidranih nekaj večjih naselij, medtem ko se na strma pobočja kakor gnezda pripenjajo slikovite vasice. Tako bi lahko povzeli vabilo, ki ga popotnikom ponuja brošura Društva Baška dediščina.
Prepoznavnost Baške grape bi bila zagotovo manjša, če ne bi pri skorajda vseh turističnih, etnoloških, pohodniških in še kakšnih projektih, povsem predano sodelovala družina Zgaga. To prepoznavnost Grape sta začela odstirati na lastno pobudo in kasneje tudi s pomočjo Društva Baška dediščina, najprej Cveto in Olga Zgaga, zdaj je krmilo aktivnosti prevzela Alenka Zgaga, ki je gostja oddaje Razkošje v glavi.
Baška grapa je vse bolj prepoznavna zaradi številnih prireditev, tako turističnih, etnoloških, športnih, kulturnih in drugih. Tako, da ne mine mesec da se v Grapi ne bi kaj dogajalo.
"Tradicionalnim prireditvam dodajamo vsako leto sporočilo, vsebino pa črpamo ali iz zgodovine kraja in okolice ali iz vsakdanjega toka življenja. Seznam tradicionalnih prireditev je za tako malo društvo kar poln: delavnica izdelave pušlov (butar), Volfovo srečanje (maj), Odmevi dediščine (junij), Stržiškarski sejem (skupaj s KS Stržišče), pohod po Bevkovi poti, september(skupaj s TD pod Kojco, Cerkljanskim muzejem, Turistično kmetijo pri Flandru, KUD Cerkno), Pohod po Tematski poti Na svoji zemlji (oktober), Paslejdnca (november), "pove Alenka Zgaga.
Ta prepoznavnost pa je, kot že rečeno, sad aktivnosti, ki sta jih začela najprej starša Alenke Zgaga; mama Olga, je na primer lani napisala 100 člankov za različne revije in časopise o Baški grapi. Zato brez družine Zgaga; Baška grapa ne bi bila tako znana širšemu krogu ljudi. To potrdi tudi Alenka ki pa poudarja, da vsega tega brez domačinov in tistih »Graparjev«, ki živijo drugje, ne bi zmogli sami. Ko je kot majhna deklica vsak konec tedna s starši prihajala v Baško grapo je ugotovila, da Grape v Novi Gorici sploh ne poznajo. To je bil izzivi, da bi Grapo raziskali, opisali. Prav njeni starši so sprejeli ta izziv z zapisovanjem zgodovine, dogodkov, običajev in navad. Tako se je začelo tudi sodelovanje z izseljenci, saj je veliko ljudi odšlo iz Grape s trebuhom za kruhom.
Takrat so ustanovili Društvo Baška dediščina, pove Alenka Zgaga, eden od soustanoviteljev tega društva je bil ob Alešu Bizajlu in Dušanu Droletu tudi njen oče.
Alenka Zgaga se ne želi izpostavljati kot posameznica, saj pravi, da vse počnejo skupaj, njene ideje zaživijo le če jih sprejmejo in uresničijo sokrajani, člani društva in drugi, ki se zavzemajo za prepoznavnost Baške grape.
Člani Društva Baška dediščina (DBD) so konkretno ohranili pomembne spomenike tehniške dediščine: Prangarjev mlin z žago venecijanko ( ob podpori KS Stržišče in Občine Tolmin) in Jakovo kovačijo ( ob podpori Občine Tolmin). Skupaj s Slovenskimi železnicami ohranjajo tehniški biser vetrovalno napravo za bohinjsko železnico pri predoru Bukovo, ki je edina te vrste še ohranjena v Evropi.
Ob tem pa zapisujejo tudi zgodbe in ohranjajo nesnovno dediščino.
Društvo pripravlja tudi različne brošure, vodnike v lastni "režiji" in skupaj z drugimi ustanovami in društvi.
Člani Društva Baška dediščina pripravljajo številne prireditve.
Kako aktivna je Alenka Zgaga pove to, kje vse deluje. Kjer se kaj dogaja, je Alenka zraven. Leta 2011 je organizirala prvo poroko v Jakovni hiši v starem delu Podbrda (Jakovna hiša v kateri se nahaja info točka Baške grape in razstava kratka zgodovina Baške grape in Bohinjske proge). Za darilo je ženinu in nevesti podarila nastop Vocala Bača Podbrdo, ki so jima zapeli pesem Dan ljubezni. Bilo je zelo ganljivo. Ob tem so se zbrali krajani in čestitali ženinu, ki je doma iz Podbrda in nevesti iz Hudajužne v Baški grapi.
Sicer pa je Alenka Zgaga:
članica / predsednica Društva Baška dediščina (DBD), članica PD Podbrdo, članica Športnega društva Podbrdo, sodeluje aktivno s Kulturnim društvom Podbrdo že več let (s pevskim sestavom ženski pevski zbor Okarina , ki trenutno ne deluje več, Vocalom Bača Podbrdo -prvotno Nonet Bača Podbrdo), PGD Podbrdo, PGD Grahovo ob Bači, ŠD Zarja Koritnica, ŠBK Rudi Bašelj Koritnica,
DBD pa aktivno sodeluje tudi z društvi izven Občine Tolmin: Muzejsko društvo Žiga Zois iz Bohinjske Bistrice (pobrateni), TD Pod Kojco (Občina Cerkno), TD Železniki (Občina Železniki) in TD Davča (občina Železniki),
DBD je član naslednjih zvez ( v katerih je Alenka aktivna v različnih vlogah), Turistična zveza Gornjega Posočja - podpredsednica zveze, Zveza organizacij za tehnično kulturo Tolmin, posledično Zveza organizacij za tehnično kulturo Slovenije, Turistična zveza Slovenije (aktivno sodelujejo pri programu, predvsem na področju tematskih poti), Gibanje Kultura - natura, Ustanova fundacija Bit Planota (Alenka Zgaga je članica sveta nevladnih organizacij za Goriško statistično regijo, člani strokovnega odbora društev pri Železniškem muzeju Slovenije (8 članic- društev, ki skrbijo oziroma imajo v upravljanju tehnično dediščino Slovenskih železnic), Las Dolina Soče (Alenka Zgaga nadomestni član nadzornega odbora, LTO Sotočje Tolmin Kobarid (zavod za razvoj turizma v Posočju).
907 epizod
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Ste že bili v Baški grapi? To je ozek, ob reki Bači stisnjen svet med Petrovim Brdom in Bačo pri Modreju. Šele na prehodu iz 19. v 20. stoletje se je vanj s težavo utrdila cesta in zrinila Bohinjska železnica. Vseskozi ujeta v varno naročje gora, na eni strani ogrlico Spodnjih Bohinjskih gora, na drugi pa Porezen, Kojco in Šentviško planoto, se z vso silo zajeda v ozke soteske. Veliko je prepadih grap in vlažnih globeli, preseneča pa tudi s prijaznimi in slikovitimi travnatimi zajedami. Na dno je usidranih nekaj večjih naselij, medtem ko se na strma pobočja kakor gnezda pripenjajo slikovite vasice. Tako bi lahko povzeli vabilo, ki ga popotnikom ponuja brošura Društva Baška dediščina.
Prepoznavnost Baške grape bi bila zagotovo manjša, če ne bi pri skorajda vseh turističnih, etnoloških, pohodniških in še kakšnih projektih, povsem predano sodelovala družina Zgaga. To prepoznavnost Grape sta začela odstirati na lastno pobudo in kasneje tudi s pomočjo Društva Baška dediščina, najprej Cveto in Olga Zgaga, zdaj je krmilo aktivnosti prevzela Alenka Zgaga, ki je gostja oddaje Razkošje v glavi.
Baška grapa je vse bolj prepoznavna zaradi številnih prireditev, tako turističnih, etnoloških, športnih, kulturnih in drugih. Tako, da ne mine mesec da se v Grapi ne bi kaj dogajalo.
"Tradicionalnim prireditvam dodajamo vsako leto sporočilo, vsebino pa črpamo ali iz zgodovine kraja in okolice ali iz vsakdanjega toka življenja. Seznam tradicionalnih prireditev je za tako malo društvo kar poln: delavnica izdelave pušlov (butar), Volfovo srečanje (maj), Odmevi dediščine (junij), Stržiškarski sejem (skupaj s KS Stržišče), pohod po Bevkovi poti, september(skupaj s TD pod Kojco, Cerkljanskim muzejem, Turistično kmetijo pri Flandru, KUD Cerkno), Pohod po Tematski poti Na svoji zemlji (oktober), Paslejdnca (november), "pove Alenka Zgaga.
Ta prepoznavnost pa je, kot že rečeno, sad aktivnosti, ki sta jih začela najprej starša Alenke Zgaga; mama Olga, je na primer lani napisala 100 člankov za različne revije in časopise o Baški grapi. Zato brez družine Zgaga; Baška grapa ne bi bila tako znana širšemu krogu ljudi. To potrdi tudi Alenka ki pa poudarja, da vsega tega brez domačinov in tistih »Graparjev«, ki živijo drugje, ne bi zmogli sami. Ko je kot majhna deklica vsak konec tedna s starši prihajala v Baško grapo je ugotovila, da Grape v Novi Gorici sploh ne poznajo. To je bil izzivi, da bi Grapo raziskali, opisali. Prav njeni starši so sprejeli ta izziv z zapisovanjem zgodovine, dogodkov, običajev in navad. Tako se je začelo tudi sodelovanje z izseljenci, saj je veliko ljudi odšlo iz Grape s trebuhom za kruhom.
Takrat so ustanovili Društvo Baška dediščina, pove Alenka Zgaga, eden od soustanoviteljev tega društva je bil ob Alešu Bizajlu in Dušanu Droletu tudi njen oče.
Alenka Zgaga se ne želi izpostavljati kot posameznica, saj pravi, da vse počnejo skupaj, njene ideje zaživijo le če jih sprejmejo in uresničijo sokrajani, člani društva in drugi, ki se zavzemajo za prepoznavnost Baške grape.
Člani Društva Baška dediščina (DBD) so konkretno ohranili pomembne spomenike tehniške dediščine: Prangarjev mlin z žago venecijanko ( ob podpori KS Stržišče in Občine Tolmin) in Jakovo kovačijo ( ob podpori Občine Tolmin). Skupaj s Slovenskimi železnicami ohranjajo tehniški biser vetrovalno napravo za bohinjsko železnico pri predoru Bukovo, ki je edina te vrste še ohranjena v Evropi.
Ob tem pa zapisujejo tudi zgodbe in ohranjajo nesnovno dediščino.
Društvo pripravlja tudi različne brošure, vodnike v lastni "režiji" in skupaj z drugimi ustanovami in društvi.
Člani Društva Baška dediščina pripravljajo številne prireditve.
Kako aktivna je Alenka Zgaga pove to, kje vse deluje. Kjer se kaj dogaja, je Alenka zraven. Leta 2011 je organizirala prvo poroko v Jakovni hiši v starem delu Podbrda (Jakovna hiša v kateri se nahaja info točka Baške grape in razstava kratka zgodovina Baške grape in Bohinjske proge). Za darilo je ženinu in nevesti podarila nastop Vocala Bača Podbrdo, ki so jima zapeli pesem Dan ljubezni. Bilo je zelo ganljivo. Ob tem so se zbrali krajani in čestitali ženinu, ki je doma iz Podbrda in nevesti iz Hudajužne v Baški grapi.
Sicer pa je Alenka Zgaga:
članica / predsednica Društva Baška dediščina (DBD), članica PD Podbrdo, članica Športnega društva Podbrdo, sodeluje aktivno s Kulturnim društvom Podbrdo že več let (s pevskim sestavom ženski pevski zbor Okarina , ki trenutno ne deluje več, Vocalom Bača Podbrdo -prvotno Nonet Bača Podbrdo), PGD Podbrdo, PGD Grahovo ob Bači, ŠD Zarja Koritnica, ŠBK Rudi Bašelj Koritnica,
DBD pa aktivno sodeluje tudi z društvi izven Občine Tolmin: Muzejsko društvo Žiga Zois iz Bohinjske Bistrice (pobrateni), TD Pod Kojco (Občina Cerkno), TD Železniki (Občina Železniki) in TD Davča (občina Železniki),
DBD je član naslednjih zvez ( v katerih je Alenka aktivna v različnih vlogah), Turistična zveza Gornjega Posočja - podpredsednica zveze, Zveza organizacij za tehnično kulturo Tolmin, posledično Zveza organizacij za tehnično kulturo Slovenije, Turistična zveza Slovenije (aktivno sodelujejo pri programu, predvsem na področju tematskih poti), Gibanje Kultura - natura, Ustanova fundacija Bit Planota (Alenka Zgaga je članica sveta nevladnih organizacij za Goriško statistično regijo, člani strokovnega odbora društev pri Železniškem muzeju Slovenije (8 članic- društev, ki skrbijo oziroma imajo v upravljanju tehnično dediščino Slovenskih železnic), Las Dolina Soče (Alenka Zgaga nadomestni član nadzornega odbora, LTO Sotočje Tolmin Kobarid (zavod za razvoj turizma v Posočju).
O ravnatelju Centra Janeza Levca v Ljubljani dr. Mateju Rovšku bi lahko rekli, da premika meje, odpira vrata v drugačnost in družbi nastavlja ogledalo. V življenju ga vodi želja po pravičnem odnosu do vseh depriviligiranih družbenih skupin, pravičnejši šoli in odprti družbi. Je predavatelj in avtor številnih člankov s področja vzgoje in izobraževanja otrok z motnjami v duševnem razvoju. O njegovem življenju, poslanstvu – prizadevanju za izboljšanje položaja oseb z motnjami v duševnem razvoju in oblikovanju inkluzivne šole ter o sami ideji mednarodnega festivala Igraj se z mano, ki se je začel te dni – letos se je preselil na spletni oder in tako postal edini virtualni inkluzivni festival pri nas doslej – se je z dr. Matejem Rovškom v oddaji Razkošje v glavi pogovarjala novinarka Petra Medved.
Dr. Dan Podjed zase pravi, da je profesionalni voajer. Opazovanje, ugotavljanje in razumevanje človeka je osnova njegovega poklica – je namreč etnolog in kulturni antropolog, ki ga na njegovi raziskovalni in akademski poti zanima predvsem sodobni čas. Ta z modernimi tehnologijami in izjemnimi dogodki, kot je na primer koronavirus, vplivajo na človeka, spreminjajo njegove navade in njegov odnos do zasebnosti, svobode, nadzora in do drugih ljudi. Zakaj je torej koronačas zanimiv za antropologe, bomo izvedeli od doc. dr. Dana Podjeda, ki je zaposlen za ZRC Sazu, sodeluje pa tudi z ljubljansko Filozofsko fakulteto in Inovacijsko razvojnim inštitutom Univerze v Ljubljani. Je tudi eden od pobudnikov in članov globalne mreže Zakaj svet potrebuje antropologe.
V turizmu so uspešni predvsem tisti, ki v ospredje postavljajo svoje lastne izkušnje, življenjsko energijo in odprtost. Vse to ima v obilju Manja Lilek, ki razvija svojo poslovno zgodbo v okviru agencije Židana marela. Glavno vodilo v njenem življenju je bila želja, ali bolje rečeno nasvet njene babice, da naj se nauči špansko. Zdaj Manja govori pet jezikov in se ukvarja s turizmom na povsem oseben način. Manja Lilek se je rodila v Mariboru, nato pa je živela v Radencih. Zase pravi, da je »izvožena Prekmurka«. Tako starši po očetovi kot po mamini strani so namreč živeli v Prekmurju in zato je tudi Manja ob vseh koncih tedna in vse proste dni preživela pri enih ali drugih. Sicer pa je Manja profesorica španščine in filozofije, kar je tudi njen uradni poklic, vendar pa je v življenju izbrala drugačno pot. To pa so zaznamovala številna potovanj po svetu. Tako je v zadnjih 20 letih prepotovala več kot 70 držav. Turizem in potovanja so bila od nekdaj njen hobi, ob pomoči katerega se je učila, se veselila in nenazadnje se je to nadaljevalo v poklic ali pa delo, ki ga opravlja sedaj. To pa je rodoslovni turizem. Tega pa bomo skupaj z Manjo Lilek spoznali v oddaji Razkošje v glavi. Njen avtor je Milan Trobič.
Marko Brdnik je harmonikar, skladatelj in plezalec, ki išče prvenstvene smeri ne le v plezanju, temveč tudi v glasbi. Spoznajte ga v glasni in besedi v oddaji Razkošje v glavi.
Gost tokratne oddaje Razkošje v glavi je zaslužni profesor na ljubljanski Fakulteti za elektrotehniko dr. Rafael Cajhen, nestor slovenske regulacijske tehnike in živa legenda letalskega modeliranja pri nas. Pri svojih 86 letih je še vedno izjemno dejaven. Potem ko je v več desetletjih pedagoškega in raziskovalnega dela vzgojil na tisoče strokovnjakov elektrotehnike in se posvečal hobijem, kot so letalsko modelarstvo, lov, video in fotografija, zdaj o vsem tem piše knjige in še vedno dejavno spremlja svoje strokovno področje. Obiskali smo ga na njegovem domu v Ljubljani, kjer hrani več kot 60 letečih letalskih modelov in vrsto unikatnih izumov s področja elektrotehnike.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Igralka Ajda Smrekar, ki jo lahko gledamo v nadaljevanki V imenu ljudstva, resno pa nastopa tudi v Mestnem gledališču ljubljanskem ,kjer se je zaposlila leta 2013, ima pri svojih 35 letih za seboj bogato in uspešno kariero. Končala je dve fakulteti, ima magisterij, je izobraženka in intelektualka, a hkrati prežeta tudi s poetičnostjo in milino dolenjske duše, predvsem pa izžareva energijo, s katero je in bo določala svojo lastno prihodnost. Vabljeni, da prisluhnete tej izjemni ženski, pri kateri ni nič običajno, pa vendar je vse narejeno s tolikšno ljubeznijo in redom, da zna svojo posebnost skriti v vsakdanjosti. Avtor oddaje je Marjan Rogelj.
Ob današnjem kulturnem prazniku je pozornost usmerjena v našega največjega pesnika dr. Franceta Prešerna, ki so ga od nekdaj preučevali številni raziskovalci iz različnih področij, od literature do umetnostne zgodovine. Eden takšnih je tudi naš današnji gost. Damir Globočnik je dvojni doktor, doktor umetnostne zgodovine in doktor zgodovine. Dela in živi v Radovljici. Po končani gimnaziji v Kranju se je vpisal na samostojni študij umetnostne zgodovine, ki ga je končal leta 1989. Dve leti pozneje se je zaposlil kot kustos za umetnostno zgodovino in galerijsko dejavnost v muzeju v Kranju. Med pripravništvom je bil njegov mentor umetnostni zgodovinar in likovni kritik dr. Cene Avguštin, ki ga je usmerjal z napotki in svojim lastnim zgledom. Nato se je Damir Globočnik vpisal na magistrski študij umetnostne zgodovine na filozofski fakulteti v Ljubljani, ki ga je končal leta 1997, naslov njegove magistrske naloge je : »Slovenska karikatura 1869–1941, Pregled, gradivo in interpretacije«. Leta 2005 je nato končal tudi doktorski študij umetnostne zgodovine na filozofski fakulteti v Ljubljani – naslov doktorske disertacije: »Dr. France Prešeren in njegova podoba v slovenski likovni umetnosti«. Damir Globočnik je nato leta 2012 končal še doktorski študij zgodovine na oddelku za zgodovine filozofske fakultete v Ljubljani z nalogo Karikatura in satirična periodika - pomožna zgodovinska vira. In Damir Globočnik je gost v oddaji Razkošje v glavi, njen avtor je Milan Trobič.
Doktor Matej Sova, izredni profesor na ljubljanski fakulteti za farmacijo, ima, če naj uporabimo prispodobo, »na plezalni steni svojega življenja« dva »oprimka«: na eni strani raziskovalno in pedagoško delo na fakulteti, na drugi strani pa športno plezanje, pri katerem se lahko med drugim pohvali z naslovom evropskega mladinskega prvaka in državnega prvaka v članski konkurenci. In če k temu prištejemo še »čvrsto oporo za obe nogi« v njegovi družini, lahko razumemo, kako mu je pred kratkim, pri »okroglih« štiridesetih, spet uspelo premagati ekstremno plezalno smer v steni z oceno 8 c. Z Matejem Sovo se je pogovarjal Dušan Berne.
Irena Furlan je svoje življenje posvetila vzpostavljanju stika med ljudmi in živalmi, ki ga po njenih besedah nikakor ne more biti brez neposredne čutne izkušnje. Že trideset let vodi pedagoške programe v Živalskem vrtu Ljubljana, mnogi pa jo poznajo tudi s televizijskih ekranov.
Slavko Pregl je predsedoval tako Društvu slovenskih pisateljev kakor Društvu slovenskih založnikov. Bil je prvi direktor Javne agencije za knjigo, vodil je Nacionalni svet za kulturo, na različnih položajih, tudi predsedniškem, je bil spiritus movens Bralne značke. V zgodnjih sedemdesetih je urejal Mladino, dolga leta je bil zaposlen pri Mladinski knjigi, potem je bil slabo desetletje samostojni založnik. In, seveda, z Odpravo zelenega zmaja, Geniji v kratkih hlačah in s številnimi drugimi knjigami je očaral rodove mladih, no, s hudomušnim, satirično prišpičenim pisanjem o naši družbeni in politični stvarnosti pa je ves čas razveseljeval tudi starejše bralke in bralce. Za svoje raznovrstno delo je Pregl, ne nazadnje, prejel večernico in desetnico pa Levstikovo, Župančičevo in Schwentnerjevo nagrado; predsednik republike mu je podelil tudi red za zasluge za izjemen prispevek k slovenski kulturi in bralni kulturi mladih. A razgibanega življenja slej ko prej le ni mogoče zadovoljivo strniti v takemle stvarnem in nekoliko suhoparnem povzetku. Tega se menda zaveda tudi Pregl sam, saj je svojo življenjsko pot popisal v avtobiografski knjigi Srajca srečnega človeka, ki je pred kratkim izšla pri založbi Beletrina, nekaj svojih pogledov, stališč, prigod in anekdot pa je delil z nami tudi v tokratnem Razkošju v glavi. Oddajo je pripravil Goran Dekleva.
Slavko Pregl je predsedoval tako Društvu slovenskih pisateljev kakor Društvu slovenskih založnikov. Bil je prvi direktor Javne agencije za knjigo, vodil je Nacionalni svet za kulturo, na različnih položajih, tudi predsedniškem, je bil spiritus movens Bralne značke. V zgodnjih sedemdesetih je urejal Mladino, dolga leta je bil zaposlen v Mladinski knjigi, zatem je bil slabo desetletje samostojni založnik. In, seveda. z Odpravo zelenega zmaja, Geniji v kratkih hlačah in s številnimi drugimi knjigami je očaral generacije mladih, no, s hudomušnim, satirično prišpičenim pisanjem o naši družbeni in politični stvarnosti pa je vseskozi razveseljeval tudi starejše bralke in bralce. Za svoje raznoliko delo je Pregl, ne nazadnje, prejel Večernico in Desetnico pa Levstikovo, Župančičevo in Schwentnerjevo nagrado; predsednik republike mu je podelil tudi Red za zasluge za izjemen prispevek k slovenski kulturi in bralni kulturi mladih. A razgibanega življenja slej ko prej le ni mogoče zadovoljivo strniti v takemle, stvarnem in nekoliko suhoparnem povzetku. Tega se menda zaveda tudi Pregl sam, ki je svojo življenjsko pot popisal v avtobiografski knjigi Srajca srečnega človeka, ki je pred nedavnim izšla pri založbi Beletrina, nekaj svojih pogledov, stališč, prigod in anekdot pa je delil z nami tudi v tokratnem Razkošju v glavi. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: BoBo (MMC RTVSLO)
V leseni hiši, ki jo je po osvoboditvi v Zrečah zgradil oče, si je s tremi brati delila mizo za pisanje domačih nalog. V fantovski družbi je bilo tudi igranje s punčkami potisnjeno v kot, pač pa se je toliko več plezalo po drevesih in streljalo z lesenimi puškami. In ko se je Marika naučila brati, izposojene knjige iz šolske knjižnice pa so se »skrivale« tudi pod njeno posteljo, se ji je »vloga sestrice« obrestovala predvsem pri branju pravljic. »V mojih gimnazijskih letih se je ,vedelo', da bom šla študirat medicino, dokler ni naše celjske gimnazije obiskal znan defektolog, ki je vsaj mojo študijsko barko usmeril v vode specialne pedagogike,« se spominja Marika Mihelčič. Z diplomo zagrebške fakultete v žepu se je zaposlila na ljubljanskem Zavodu za gluhe in naglušne in tam z zvrhano mero potrpežljivosti in človeške topline vedno znova čakala na to, da se iz grl in ust gluhih malčic in malčkov zasliši prvi neartikuliran krik, ki se praviloma »rodi« iz razigranega otroškega smeha … Oddajo je pripravil Dušan Berne.
Tokrat boste lahko prisluhnili izjemno zanimivi, izobraženi in privlačni ženski, ki se ne le ukvarja z redkim poklicem v slovenskem prostoru, pač pa ima tudi svojo agencijo. Gre za Bernardo Škrabar, detektivko, ki pripravlja doktorat in je tudi v skupini, ki dopolnjuje zakon o detektivski dejavnosti pri nas. Ne dela le v državi, ampak se povezuje tudi s primeri iz mednarodnega okolja. Čeprav je najprej mislila, da bo veterinarka, pozneje se je odločala za policistko, je poklic začela kot medicinska sestra in ima uspešno kariero zdaj kot detektivka. O svoji strokovni in deloma zasebni plati življenja bo govorila v oddaji Razkošje v glavi.
Tone Hočevar se je v naš kolektivni spomin nemara najjasneje zapisal v času osamosvojitvene vojne, ko je v najbolj napetih trenutkih v televizijski studio prihitel vodit poročila oblečen skrajno neformalno – nepozabno se je pred kamero pojavil kar v trenirki. A njegova novinarska pot je bila tako bogata, pisana in raznolika, da je nikakor ni mogoče zvesti le na deset, pa čeprav za Slovenijo absolutno prelomnih dni. Desetletja je delal za različne medijske hiše, za RTV, Tanjug, Republiko in Delo. V sedemdesetih je bil zunanjepolitični dopisnik iz Latinske Amerike s sedežem v Mehiki. V osemdesetih je bil stalni poročevalec s Kube. Po osamosvojitvi je za dolgih 16 let odšel za korespondenta v Rim. Vmes je bil v Afriki, obiskal je prostranstva razpadajoče sovjetske države, snemal je dokumentarce ter pisal duhovite in lucidne komentarje. Vseskozi smo imeli občutek, da je strahovito dobro obveščen, da ve, o čem govori, in da zna ločevati zrnje od plev. Nič čudnega pravzaprav, ko pa je Hočevar ob svojem delu spoznal, tako se vsaj zdi, malodane vse, ki na tem svetu kaj štejejo – od kolumbijskega nobelovca, Gabriela Garcie Marqueza, do večkratnega italijanskega premierja Giulia Andreottija. Družil se je z visokimi cerkvenimi prelati in komunističnimi veljaki, z gverilci je blodil po džunglah Srednje Amerike in pil koktejle s starim ribičem, ki je Hemigwayu služil kot vzor pri oblikovanju glavnega lika v znameniti noveli Starec in morje. Vse to in še marsikaj drugega je zdaj popisal v knjigi Skušnjave, ki je pred nedavnim izšla pri založbi Sodobnost. Ob tej priložnosti smo ga pred mikrofon Razkošja v glavi, zadnjega v letu 2019, povabili tudi mi …Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
»Božič v Podsaharski Afriki se ti že zaradi vremena in podnebja vtisne v spomin. Pri nas v Sloveniji takrat naravo največkrat že pobeli sneg, v Beninu in Togu, kjer sem kot misijonar preživel nepozabnih štirinajst let, pa na nebu praviloma žari decembrsko sonce,« pravi pater Jožef Pepi Lebreht in doda: »Sicer pa se Evropejci na črno celino že od nekdaj odpravljamo s kopico predsodkov in miselnih klišejev, potem pa nas Afrika na najrazličnejše načine preseneti. Pri tem gre tudi za dualizem med zahodno, na logiki in razumu utemeljeno kulturo, ki jo ponazarja ravna premica, ter afriško simboliko kače, ki predstavlja transcendenco, skrivnost, iracionalnost, ki se izmika racionalnim interpretacijam …«. Z njim se je pogovarjal Dušan Berne.
Čokolada najbrž v nas sproža take in drugačne odzive, spomine, okuse, čustva in še marsikaj. Mnogi jo kujejo v zvezde, za druge pa je nebodijetreba, zaradi katere podivjajo odčitki na tehtnici. Beseda čokolada ali »xocolatl« (izg. šokolatl) izvira iz jezika nahuatl, ki so ga govorili Azteki, in v prevodu pomeni penast napitek. Majevski izraz za isto zadevo je »cacaw«. Čokolada v prvotni obliki ni bila narejena v obliki tablic ali bonbonov, kot jo poznamo danes, temveč v obliki napitka. Po azteški legendi naj bi bila semena kakavovca na naš svet prinesena iz samega raja, zato so Azteki verjeli, da oseba, ki uživa čokolado oziroma ta božji napitek, raste v svoji modrosti in moči. Andraž Gavez pa je podjetniško pot začel prav s čokolado in je že pri 19 letih ustanovil, skupaj s sodelavci, svoje prvo podjetje, spletno trgovino Mojačokolada.si. Andraž Gavez je gost v oddaji Razkošje v glavi, njen avtor je Milan Trobič.
Ljubezen do rastlin ga je zaznamovala že v zgodnjem otroštvu. Botanika ni samo njegovo delo, postala je njegov način življenja. Prof. dr. Nejca Jogana s katedre za botaniko in fiziologijo rastlin, Oddelka za biologijo Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani danes najbolj poznamo po preučevanju tujerodnih invazivnih vrst, kar je tudi zelo zaznamovalo njegovo nadaljnje delo in raziskovanje. Bil je ustanovni član Botaničnega društva Slovenije in tudi dva mandata njegov predsednik. Zdaj je dejaven pri pripravi nove izdaje Male flore Slovenije ter druge izdaje Atlasa flore Slovenije. Je tudi kustos največje herbarijske zbirke pri nas, ki jo hrani Biotehniška fakulteta. Prof. dr. Nejc Jogan bo gost oddaje Razkošje v glavi. Pred mikrofon ga je povabila Petra Medved.
V tokratnem Razkošju v glavi bomo gostili upokojenega tenorista Jurija Rejo, ki je vso kariero ostal zvest ljubljanski operi, a kljub temu veliko pel po številnih najimenitnejših evropskih odrih. Tudi danes kljub častitljivim letom ne miruje, saj svoje bogato znanje prenaša na mlade domače in tuje pevce. Poleg tega vrtnari, skrbi za svoj nasad oljk, še pred nedavnim je pri dobrih osemdesetih letih strastno kolesaril, še prej pa leta in leta pilotiral in imel celo svoje letalo. Danes je, tako kot vse življenje, še zaljubljen v glasbo in knjige, ima pa tudi zanimiv konjiček. Navdušen je nad streljanjem v premične tarče in to s svojo lastno pištolo počne vsak teden z odličnim rezultatom. Oddajo je pripravil Marjan Rogelj.
Rada ima burjo, ki ji je že kot deklici v Postojni mršila lase. Rada bere knjige in še zdaj jo peče vest, ker si je eno skrivaj »izposodila« v šolski knjižnici v Ljubljani. Matematika ji je bila že v osnovni šoli trn v peti, zato je lahko šele po popravnem izpitu prestopila prag »Šubičeve« gimnazije. S sprejemom na igralsko akademijo ni bilo težav, čeprav ji je pred komisijo iz glave izpuhtel del besedila, ki bi ga sicer doma stresla iz rokava. In še preden se je črnilo na njeni diplomi dodobra posušilo, je že postala članica stalne igralske ekipe Mestnega gledališča v Ljubljani … V oddajo Razkošje v glavi je filmsko in gledališko igralko Jožico Avbelj povabil Dušan Berne.
Neveljaven email naslov